Iz
sklopa – modula:
ZAKONODAJA/Davki/DDV/ZDDV/
…
ZAKON O DAVKU NA DODANO VREDNOST
(neuradno
prečiščeno besedilo - NUPB)
/ZDDV-1/
Uradni list
RS, št.:
§
13/11-UPB3
(28.02.2011),
§
18/11-ZDDV-1D
(15.03.2011; veljavnost od 16.03.2011; uporaba od
16.03.2011),
§
78/11-ZDDV-1E
(05.10.2011; veljavnost od 20.10.2011; uporaba od
20.10.2011),
§
38/12-ZDDV-1F
(25.05.2012; veljavnost od 26.05.2012; uporaba od
26.05.2012),
§
83/12-ZDDV-1G
(06.11.2012; veljavnost od 01.01.2013; uporaba od
01.01.2013).
Datum
veljavnosti NUPB: od 01.01.2013 naprej
Datum
uporabe NUPB: od
01.01.2013 naprej
Pripis
uredništva: Spremembe določil ZDDV-1
v povezavi z »novelo E« (Uradni list RS 78/2011), ki sicer veljajo
od 20.10.2011 naprej, vendar se uporabljajo od 01.01.2013 naprej, v
tem neuradno prečiščenem besedilu ZDDV-1 prikazujemo z modro
barvo.
I. VSEBINA IN OBSEG ZAKONA
1. člen
(vsebina zakona)
(1)
S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka
na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) na ozemlju
Republike Slovenije v skladu z:
–
Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006,
str. 1), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta 2010/88/EU z dne 7.
decembra 2010 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu
davka na dodano vrednost, v zvezi s trajanjem obveznosti
spoštovanja najnižje splošne stopnje (UL L št. 326 z dne 10. 12.
2010, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta
2006/112/ES);
–
Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih
pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v
Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v
državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L št. 44 z
dne 20. 2. 2009, str. 23), in
–
Trinajsto direktivo Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o
usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov –
Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki
nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (UL L
št. 326 z dne 21. 11. 1986, str. 40).
(2)
Pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
–
»ozemlje Slovenije« je ozemlje pod suverenostjo Republike
Slovenije, vključno z zračnim prostorom in morskim območjem, nad
katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo v
skladu z notranjim in mednarodnim pravom;
–
»ozemlje države članice«, »država članica« in »Unija« je ozemlje
držav članic in ozemlje Unije, ki je kot tako definirano v
predpisih Evropske unije;
–
»tretja država« je katero koli drugo ozemlje, razen ozemlje
Slovenije in ozemlja drugih držav članic oziroma Unije;
–
»tretje ozemlje« je del državnega ozemlja države članice, ki pa ni
sestavni del »ozemlja države članice« v smislu druge alineje tega
odstavka, in sicer:
a)
ozemlja, ki so del carinskega območja Unije:
– v
Helenski republiki: ‘A‘Oo (gora Atos);
– v
Kraljevini Španiji: Kanarski otoki;
– v
Francoski republiki: čezmorski departmaji;
– v
Republiki Finski: Alandski otoki;
– v
Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska: Kanalski
otoki;
b)
ozemlja, ki niso del carinskega območja Unije:
– v
Zvezni republiki Nemčiji: otok Heligoland, ozemlje
Büsingen;
– v
Kraljevini Španiji: Ceuta, Melilla;
– v
Italijanski republiki: Livigno, Campione d’Italia, italijanske vode
Luganskega jezera.
(3)
Po tem zakonu se:
–
transakcije v Kneževino Monako ali iz nje obravnavajo kot
transakcije v Francosko republiko oziroma iz nje;
–
transakcije na otok Man ali z njega obravnavajo kot transakcije v
Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske oziroma iz
njega in
–
transakcije v suverene cone Združenega kraljestva Akrotiri in
Dhekelia ali iz njih obravnavajo kot transakcije na Ciper oziroma z
njega.
2. člen
(pripadnost DDV)
Prihodki
od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.
3. člen
(predmet obdavčitve)
(1)
Predmet DDV so naslednje transakcije:
1.
dobave blaga, ki jih davčni zavezanec oziroma zavezanka (v
nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec) opravi v okviru opravljanja
svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije (v
nadaljnjem besedilu: Slovenija) za plačilo;
2.
pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije, opravi
za plačilo:
a)
davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti
ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni
zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te
države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni
zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega, četrtega ali
desetega odstavka 20. člena tega zakona;
b)
v primeru pridobitve novih prevoznih sredstev, davčni zavezanec ali
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, katerih druge pridobitve niso
predmet DDV v skladu s točko d) prvega odstavka 4. člena tega
zakona, ali katera koli druga oseba, ki ni davčni
zavezanec;
c)
v primeru pridobitve trošarinskih izdelkov, pri katerih nastane
obveznost obračuna trošarine v Sloveniji v skladu z zakonom, ki
ureja trošarine, davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec, katerih druge pridobitve niso predmet DDV v skladu s
točko d) prvega odstavka 4. člena tega zakona;
3.
opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru
opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za
plačilo;
4.
uvoz blaga.
(2)
Za namene 2. b) točke prvega odstavka tega člena se za »prevozna
sredstva« štejejo naslednja prevozna sredstva, namenjena za prevoz
oseb ali blaga:
–
kopenska motorna vozila s prostornino motorja nad 48 kubičnih
centimetrov ali močjo motorja nad 7,2 kilovata;
–
plovila, daljša od 7,5 metrov, razen plovil za plovbo na odprtem
morju, ki prevažajo potnike za plačilo in plovil za namene
opravljanja komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti ali za
reševanje ali pomoč na morju ali za priobalni ribolov;
–
zrakoplovi, katerih vzletna teža presega 1550 kilogramov, razen
zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe predvsem na
mednarodnih poteh za plačilo.
(3)
Prevozna sredstva iz drugega odstavka tega člena se štejejo za
nova, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:
–
plovila in zrakoplovi so dobavljeni pred potekom treh mesecev po
datumu, ko so bili prvič dani v uporabo, kopenska motorna vozila pa
pred potekom šestih mesecev po datumu, ko so bila prvič dana v
uporabo, in
–
da s kopenskimi motornimi vozili ni prevoženih več kot 6000
kilometrov, s plovili ni preplutih več kot 100 ur in z zrakoplovi
ni preletenih več kot 40 ur.
(4)
Za namene 2.c) točke prvega odstavka tega člena se za »trošarinske
izdelke« štejejo energenti, alkohol in alkoholne pijače ter tobačni
izdelki, kot so določeni z veljavno zakonodajo Unije, ne pa tudi
plin, dobavljen po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na
ozemlju Unije, ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim
sistemom.
4. člen
(transakcije, ki niso predmet obdavčitve)
(1)
Ne glede na 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona,
predmet DDV niso naslednje transakcije:
a)
pridobitev blaga, ki jo opravi davčni zavezanec ali pravna oseba,
ki ni davčni zavezanec, če
bi bila dobava takšnega blaga na ozemlju Slovenije oproščena v
skladu s 53. členom ali točkami a) do d) prvega odstavka 54. člena
tega zakona;
b)
pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin
znotraj Unije, če prodajalec deluje kot obdavčljivi preprodajalec
in je bilo to blago v državi članici, iz katere je bilo odposlano
ali odpeljano, predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za
rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine;
c)
pridobitev rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin
znotraj Unije, če je prodajalec tega blaga organizator prodaje na
javni dražbi, in je bilo to blago v državi članici, iz katere je
bilo odposlano ali odpeljano, predmet DDV v skladu s posebno
ureditvijo za prodajo na javni dražbi;
d)
pridobitev blaga, razen blaga iz točk a) do c) in razen novih
prevoznih sredstev ali trošarinskih izdelkov, ki jo opravi davčni
zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona za namene
opravljanja dejavnosti kmetijstva in gozdarstva, ki se obdavčuje v
skladu s posebno ureditvijo za kmete, ali davčni zavezanec, ki
opravlja le dobave blaga ali storitev, za katere nima pravice do
odbitka DDV, ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec.
(2) Točka d)
prvega odstavka tega člena se uporabi le, če sta izpolnjena
naslednja pogoja:
a)
da skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Unije v tekočem
koledarskem letu ne preseže zneska 10.000 eurov in
b)
da skupna vrednost pridobitev blaga znotraj Unije v preteklem
koledarskem letu ni presegla zneska iz prejšnje točke.
(3) Znesek iz
drugega odstavka tega člena pomeni skupno vrednost pridobitev blaga
znotraj Unije, brez DDV, ki ga je treba plačati ali je bil plačan
za blago v državi članici, iz katere je bilo blago odposlano ali
odpeljano.
(4) Ne glede
na točko d) prvega odstavka tega člena, se lahko davčni zavezanec
ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, odloči za obračunavanje
DDV v skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega zakona.
Davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, mora
izbiro vnaprej prijaviti davčnemu organu in jo uporabljati najmanj
dve koledarski leti, in sicer od prvega dneva v mesecu, ki sledi
mesecu prijave.
II. DAVČNI ZAVEZANCI
5. člen
(definicija)
(1)
»Davčni zavezanec« je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja
katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat
opravljanja dejavnosti.
(2)
»Ekonomska dejavnost« iz prvega odstavka tega člena obsega vsako
proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost,
vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska
dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih
pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.
(3)
Za davčnega zavezanca se poleg oseb iz prvega odstavka tega člena
šteje tudi vsaka oseba, ki priložnostno dobavi novo prevozno
sredstvo, ki ga kupcu odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali
druga oseba za njun račun na ozemlje Unije.
(4)
Pogoj iz prvega odstavka tega člena, da se ekonomska dejavnost
opravlja neodvisno, izključuje zaposlene in druge osebe, ki jih na
delodajalca vežejo pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge
pravne vezi, ki glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina
opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti
delodajalca kažejo na odvisno razmerje med delodajalcem in
delojemalcem.
(5)
Državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti ter druge
osebe javnega prava se ne štejejo za davčne zavezance v zvezi z
dejavnostmi ali transakcijami, ki jih opravljajo kot organi
oblasti, tudi če pobirajo takse, prispevke in druge dajatve ter
plačila v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami. Pri
opravljanju dejavnosti ali transakcij pa se štejejo za davčne
zavezance v zvezi s temi dejavnostmi ali transakcijami, če bi
njihova obravnava, kot da niso davčni zavezanci, povzročila znatno
izkrivljanje konkurence.
III. OBDAVČLJIVE TRANSAKCIJE
1. Dobava
blaga
6. člen
(splošno)
(1)
»Dobava blaga« pomeni prenos pravice do razpolaganja z
opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik.
(2)
Za dobavo blaga se štejejo tudi:
a)
prenos lastninske pravice na blagu, proti plačilu odškodnine, na
podlagi zakona ali odločbe državnega organa;
b)
dejanska izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za
določeno obdobje ali o prodaji blaga z odloženim plačilom, ki
določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese
najpozneje ob plačilu zadnjega obroka;
c)
prenos blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na
nakup ali prodajo.
(3)
Električna energija, plin, energija za ogrevanje ali hlajenje in
podobno se štejejo za blago.
7. člen
(uporaba blaga za neposlovne namene)
(1)
Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi uporaba
blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za zasebne
namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih, brezplačna
odtujitev tega blaga ali kakršnakoli uporaba blaga za druge namene,
kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, če je za to blago ali
sestavine tega blaga izkoristil pravico do celotnega ali delnega
odbitka DDV.
(2)
Ne glede na prvi odstavek tega člena, se za dobavo blaga,
opravljeno za plačilo, ne šteje:
a)
brezplačno dajanje poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem
ali bodočim kupcem, če jih ti ne dajo v prodajo oziroma so v takšni
obliki, da ni mogoče, da se prodajajo;
b)
dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti
davčnega zavezanca, če se dajejo le občasno in če se ne dajejo
istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila, pri
katerih vrednost posameznega darila ne preseže 20 eurov.
8. člen
(uporaba blaga za namene opravljanja dejavnosti, sprememba
namembnosti ter
zadržanje blaga ob prenehanju opravljanja
dejavnosti)
Za
dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se štejejo tudi naslednje
transakcije:
a)
uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec proizvede, zgradi, nabavi,
predela ali uvozi v okviru opravljanja dejavnosti, za namene
opravljanja njegove dejavnosti, če od takega blaga, če bi ga
nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do
celotnega odbitka DDV;
b)
uporaba blaga s strani davčnega zavezanca za namene neobdavčljivih
transakcij, če je bila za to blago dana pravica do celotnega ali
delnega odbitka DDV pri pridobitvi ali pri uporabi blaga v skladu s
prejšnjo točko;
c)
zadržanje blaga s strani davčnega zavezanca ali njegovih pravnih
naslednikov (razen v primerih iz 10. člena tega zakona), ko preneha
opravljati obdavčljivo ekonomsko dejavnost, če je bila za to blago
dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV pri pridobitvi
ali pri uporabi blaga v skladu s točko a) tega člena.
9. člen
(prenos blaga v drugo državo članico)
(1)
Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se šteje tudi prenos blaga,
ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, ki ga opravi
davčni zavezanec v drugo državo članico.
(2)
Šteje se, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo članico v
skladu s prvim odstavkom tega člena, če davčni zavezanec ali druga
oseba za njegov račun, odpošlje ali odpelje blago v drugo državo
članico za namene svojega podjetja, razen za namene naslednjih
transakcij:
a)
dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec na ozemlju
namembne države članice pod pogoji iz tretjega in četrtega odstavka
20. člena tega zakona;
b)
dobave tega blaga zaradi instalacije ali montaže, ki jo opravi
dobavitelj ali druga oseba za njegov račun na ozemlju namembne
države članice pod pogoji iz desetega odstavka 20. člena tega
zakona;
c)
dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec na krovu plovila,
zrakoplova ali na vlaku med prevozom potnikov, pod pogoji iz 21.
člena tega zakona;
d)
dobave plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na
ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim
sistemom, dobava električne energije ali dobava energije za
ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali
hlajenja pod pogoji iz 22. člena tega zakona;
e)
dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec pod pogoji iz 46.,
52., 53., in 54. člena tega zakona;
f)
opravljanja storitev na tem blagu, ki se opravijo na ozemlju
namembne države članice, če se blago, na katerem so bile storitve
opravljene, vrne temu davčnemu zavezancu v
Slovenijo;
g)
začasne rabe tega blaga na ozemlju namembne države članice zaradi
opravljanja storitev v tej državi članici, ki jih opravlja davčni
zavezanec s sedežem v Sloveniji;
h)
začasne rabe tega blaga na ozemlju druge države članice za obdobje,
ki ne presega 24 mesecev, če bi se za začasni uvoz enakega blaga iz
tretje države lahko uporabil postopek začasnega uvoza s popolno
oprostitvijo uvoznih dajatev.
(2)
Šteje se, da je bil opravljen prenos blaga v drugo državo članico v
skladu s prvim odstavkom tega člena, če davčni zavezanec ali druga
oseba za njegov račun, odpošlje ali odpelje blago v drugo državo
članico za namene svojega podjetja, razen za namene naslednjih
transakcij:
a)
dobave tega blaga, ki jo opravi ta davčni zavezanec na ozemlju
države članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod
pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 20. člena tega
zakona;
b)
dobave tega blaga zaradi instalacije ali montaže, ki jo opravi
dobavitelj ali druga oseba za njegov račun na ozemlju države
članice, v kateri se odpošiljanje ali prevoz konča, pod pogoji iz
desetega odstavka 20. člena tega zakona;
c)
dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec na krovu plovila,
zrakoplova ali na vlaku med prevozom potnikov, pod pogoji iz 21.
člena tega zakona;
d)
dobave plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na
ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanem s takim
sistemom, dobave električne energije ali dobave energije za
ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali
hlajenja pod pogoji iz 22. člena tega zakona;
e)
dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec pod pogoji iz 46.,
52., 53. in 54. člena tega zakona;
f)
opravljanja storitev, ki se nanašajo na cenitev blaga ali delo na
njem, dejansko opravljenih na ozemlju države članice, v kateri se
odpošiljanje ali prevoz blaga konča, če se blago po cenitvi ali
opravljenem delu na njem vrne temu davčnemu zavezancu v
Slovenijo;
g)
začasne rabe tega blaga na ozemlju države članice, v kateri se
odpošiljanje ali prevoz blaga konča, zaradi opravljanja storitev v
tej državi članici, ki jih opravlja davčni zavezanec s sedežem v
Sloveniji;
h)
začasne rabe tega blaga na ozemlju druge države članice za obdobje,
ki ne presega 24 mesecev, če bi se za začasni uvoz enakega blaga iz
tretje države lahko uporabil postopek začasnega uvoza s popolno
oprostitvijo uvoznih dajatev.
(3)
Če eden od pogojev iz drugega odstavka tega člena ni več izpolnjen,
se šteje, da je bilo blago preneseno v drugo državo članico. V tem
primeru se šteje, da je prenos opravljen v trenutku, ko ta pogoj ni
več izpolnjen.
10. člen
(prenos podjetja)
(1)
Pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega
zavezanca, ne glede na to, ali gre za odplačni ali neodplačni
prenos ali kot vložek v podjetje, se šteje, da dobava blaga ni bila
opravljena.
(2)
V primeru iz prvega odstavka tega člena se za potrebe DDV
prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika.
(3)
Ne glede na prvi odstavek tega člena, mora prevzemnik, ki uporablja
prevzeta sredstva za druge namene kot za tiste, za katere ima
pravico do odbitka DDV, plačati DDV v skladu z določbami tega
zakona, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za
zasebne namene.
2. Pridobitev blaga znotraj Unije
11. člen
(splošno)
(1)
»Pridobitev blaga znotraj Unije« pomeni pridobitev pravice
razpolaganja na premičninah, kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki
jih pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države
članice prodajalec ali sam pridobitelj ali druga oseba za račun
enega od njiju.
(2)
Če je uvoznik blaga pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, in
opravi pridobitev blaga znotraj Unije v drugi državi članici, ima
pravico do vračila DDV, ki ga je plačala v zvezi z uvozom blaga v
Slovenijo, če dokaže, da je bil obračunan DDV od pridobitve blaga
znotraj Unije v namembni državi članici.
(3)
Vračilo DDV iz drugega odstavka tega člena se izvrši na način, ki
ga predpiše minister oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu:
minister, pristojen za finance), pristojna za finance.
12. člen
(transakcije, ki se obravnavajo kot pridobitev blaga znotraj
Unije)
Za
pridobitev blaga znotraj Unije, opravljeno za plačilo, se šteje
tudi uporaba blaga, ki ga davčni zavezanec za namene svojega
podjetja ali druga oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje v
Slovenijo iz druge države članice, na ozemlju katere je bilo blago
izdelano, črpano, predelano, kupljeno, pridobljeno, ali kamor ga je
davčni zavezanec uvozil v okviru opravljanja dejavnosti.
13. člen
(Nato)
Za
pridobitev blaga znotraj Unije, opravljeno za plačilo, se šteje
tudi nabava blaga, ki ga oborožene sile države članice
Severnoatlantske zveze uporabijo za svoje potrebe ali potrebe
svojega spremnega civilnega osebja, ki ga niso pridobile pod
splošnimi pravili obdavčevanja v Sloveniji, če pri uvozu tega blaga
ne bi mogle uveljavljati oprostitve v skladu z 8. točko prvega
odstavka 50. člena tega zakona.
3. Opravljanje storitev
14. člen
(splošno)
(1)
»Opravljanje storitev« pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava
blaga.
(2)
Opravljanje storitev lahko med drugim vključuje naslednje
transakcije:
a)
odstop premoženjskih pravic;
b)
obveznost opustitve dejanja ali dopustitve dejanja ali
stanja;
c)
opravljanje storitev na podlagi zakona ali odločbe državnega
organa.
15. člen
(opravljanje storitev za neposlovne namene)
Za
opravljanje storitev za plačilo, se šteje tudi:
a)
uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, za
zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali
kakršnakoli uporaba za druge namene kot za namene opravljanja
njegove dejavnosti, če je bila za to blago dana pravica do
celotnega ali delnega odbitka DDV;
b)
opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za
svoje zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali
za druge namene kot za namene opravljanja njegove
dejavnosti.
16. člen
(opravljanje storitev v svojem imenu in za račun druge
osebe)
Kadar
davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu in
za račun druge osebe, se šteje, da prejme in dobavi te storitve
sam.
17. člen
(posebna določba)
Določbe
10. člena tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za
storitve.
4. Uvoz blaga
18. člen
(definicija)
Uvoz
blaga pomeni:
1.
vsak vnos blaga v Unijo, ki v skladu s carinskimi predpisi nima
statusa blaga Unije ali blaga, ki je uvoženo iz tretje države, pa
znotraj Unije ni sproščeno v prost promet v skladu s carinskimi
predpisi;
2.
vsak vnos drugega blaga, kot je blago iz prejšnje točke, v Unijo s
tretjega ozemlja.
IV. KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ
1. Kraj dobave blaga
19. člen
(dobava blaga brez prevoza)
Če
se blago ne odpošilja ali prevaža, se za kraj dobave blaga šteje
kraj, kjer se blago nahaja, ko se opravi dobava blaga.
20. člen
(dobava blaga s prevozom)
(1)
Kadar blago odpošlje ali odpelje dobavitelj, kupec ali tretja
oseba, se za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko
se začne odpošiljanje ali prevoz blaga prejemniku.
(2)
Kadar se odpošiljanje ali prevoz blaga začne na tretjem ozemlju ali
v tretji državi, se šteje, da je kraj dobave, ki jo opravi uvoznik,
in kraj vsakršne nadaljnje dobave v državi članici uvoza
blaga.
(3)
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena, se šteje, da je kraj
dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali druga oseba
za njegov račun iz države članice, ki ni namembna država članica,
kraj, kjer se blago nahaja, ko se odpošiljanje ali prevoz blaga
kupcu konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a)
dobava blaga je opravljena za davčnega zavezanca ali pravno osebo,
ki ni davčni zavezanec, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso
predmet DDV, ali za katerokoli drugo osebo, ki ni davčni
zavezanec;
b)
dobavljeno blago niso niti nova prevozna sredstva niti blago, ki ga
dobavi dobavitelj ali druga oseba za njegov račun, potem ko je bilo
montirano ali instalirano, s poskusnim zagonom ali brez
njega.
(4)
Kadar je dobavljeno blago iz tretjega odstavka tega člena,
odposlano ali odpeljano s tretjega ozemlja ali iz tretje države in
ga dobavitelj uvozi v drugo državo članico, kot je država članica
kupca blaga, se šteje, da je bilo odposlano ali odpeljano iz države
članice uvoza.
(5)
Tretji in četrti odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave
blaga, ki je v celoti odposlano ali odpeljano v isto državo
članico, če je to država članica, v kateri se odpošiljanje ali
prevoz blaga konča, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
a)
dobavljeno blago niso trošarinski izdelki;
b)
skupna vrednost teh dobav, brez DDV, opravljenih pod pogoji iz
tretjega odstavka tega člena v tej državi članici v enem
koledarskem letu ne presega zneska, ki ga določi ta država članica
in je objavljen na spletni strani Evropske komisije;
c)
skupna vrednost teh dobav, brez DDV, v tej državi članici tudi v
predhodnem koledarskem letu ni presegla predpisanega
zneska.
(6)
Davčni zavezanec, ki
izpolnjuje pogoje iz petega odstavka tega člena, lahko kraj take
dobave določi v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena.
Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti davčnemu organu in
jo uporabljati najmanj dve koledarski leti, in sicer od prvega
dneva v mesecu, ki sledi mesecu priglasitve.
(7) Ob
izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje, da
je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali
druga oseba za njegov račun iz druge države članice v
Slovenijo, Slovenija, če skupna
vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj v tekočem koledarskem letu
oziroma jih je opravil v preteklem letu, presega 35.000 eurov ali
če se dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost
njegovih dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska,
kraj takih dobav Slovenija.
(8)
Ob izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka tega člena se šteje,
da je kraj dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje dobavitelj ali
druga oseba za njegov račun iz Slovenije v drugo državo članico, ta
država članica, če skupna vrednost dobav, ki jih opravi dobavitelj
v tekočem koledarskem letu oziroma jih je opravil v preteklem letu,
presega znesek, ki ga določi ta država članica, ali če se
dobavitelj odloči, da je, ne glede na to, da vrednost njegovih
dobav v tekočem koledarskem letu ne presega tega zneska, kraj takih
dobav druga država članica.
(9)
Določbe tretjega do šestega odstavka tega člena se ne uporabljajo
za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin,
ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo.
(10)
Kadar blago, ki ga odpošlje ali prevaža dobavitelj, kupec ali
tretja oseba, instalira ali montira dobavitelj ali druga oseba za
njegov račun, s poskusnim zagonom ali brez njega, se za kraj dobave
šteje kraj, kjer je blago instalirano ali montirano.
21. člen
(dobava blaga na krovu plovil, zrakoplovov ali na
vlakih)
(1)
Če se dobava blaga opravi na krovu plovila, zrakoplova ali na vlaku
med delom prevoza potnikov v Uniji, se za kraj te dobave šteje
kraj, kjer se prevoz potnikov začne.
(2)
Za namene prvega odstavka tega člena »del prevoza potnikov v Uniji«
pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Unije opravi med
krajem, v katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, v katerem se
prevoz potnikov konča.
(3)
»Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne,« pomeni prvi predvideni
kraj, v katerem bodo potniki znotraj Unije vstopili, po potrebi po
delu poti zunaj Unije.
(4)
»Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča,« pomeni zadnji
predvideni kraj znotraj Unije, kjer potniki, ki so vstopili v
Unijo, izstopijo, po potrebi pred postankom zunaj Unije.
(5)
V primeru povratnega potovanja se povratna vožnja šteje za ločen
prevoz.
22. člen
(dobava plina po sistemu za zemeljski plin, dobava električne
energije in energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih
daljinskega ogrevanja in hlajenja)
(1)
Pri dobavi plina, po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na
ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim
sistemom, dobavi električne energije ali energije za ogrevanje ali
hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja, davčnemu
zavezancu preprodajalcu se za kraj dobave šteje kraj, kjer ima
davčni zavezanec preprodajalec sedež ali stalno poslovno enoto, za
katero je blago dobavljeno, ali če takega kraja ni, kraj, kjer ima
stalno prebivališče ali običajno prebiva.
(2)
Za namene prejšnjega odstavka »davčni zavezanec preprodajalec«
pomeni davčnega zavezanca, čigar osnovna dejavnost v zvezi z nabavo
plina, električne energije, energije za ogrevanje ali hlajenje je
preprodaja takega blaga in čigar lastna poraba tega blaga je
neznatna.
(3)
Pri dobavi plina po sistemu za zemeljski plin, vzpostavljenem na
ozemlju Unije ali po kateremkoli omrežju, povezanim s takim
sistemom, dobavi električne energije ali energije za ogrevanje ali
hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali hlajenja, ki ni
zajeta v prvem odstavku tega člena, se za kraj dobave šteje kraj,
kjer naročnik dejansko rabi in porabi plin, električno energijo ali
energijo za ogrevanje ali hlajenje.
(4)
Kadar naročnik iz prejšnjega odstavka ne porabi vsega ali dela
plina, električne energije ali energije za ogrevanje ali hlajenje,
se šteje, da je bilo neporabljeno blago rabljeno in porabljeno v
kraju, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno
enoto, za katero je blago dobavljeno. Če takega kraja ni, se šteje,
da je naročnik blago rabil in porabil v kraju, kjer ima stalno
prebivališče ali običajno prebiva.
2. Kraj pridobitve blaga znotraj Unije
23. člen
(kraj pridobitve blaga znotraj Unije)
(1)
Za kraj pridobitve blaga znotraj Unije se šteje kraj, kjer se blago
nahaja, ko se konča odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je
pridobila.
(2)
Ne glede na prvi odstavek tega člena se šteje, da je kraj
pridobitve blaga znotraj Unije na ozemlju države članice, ki je
izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero oseba, ki
pridobiva blago, opravi to pridobitev, razen če dokaže, da je bila
pridobitev blaga predmet DDV v drugi državi članici v skladu s
prvim odstavkom tega člena.
(3)
Če je bila pridobitev blaga predmet DDV v skladu z drugim odstavkom
tega člena in pozneje v državi članici, v kateri se odpošiljanje
ali prevoz blaga konča, se davčna osnova ustrezno zmanjša v državi
članici, ki je izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero
je pridobitelj opravil to pridobitev.
(4)
Ne glede na drugi odstavek tega člena se šteje, da je bila
pridobitev blaga predmet DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena,
če pridobitelj:
a)
dokaže, da je opravil to pridobitev za namene poznejše dobave na
ozemlju druge države članice, določene v skladu s prvim odstavkom
tega člena, za katero je bil določen prejemnik blaga kot oseba, ki
mora plačati DDV, in
b)
če je izpolnil obveznosti v zvezi s predložitvijo
rekapitulacijskega poročila.
3. Kraj opravljanja storitev
3.1. Opredelitve
24. člen
(opredelitev davčnega zavezanca za namene uporabe pravil o kraju
opravljanja storitev)
Za
namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev se za davčnega
zavezanca šteje tudi:
–
davčni zavezanec, ki opravlja tudi dejavnosti ali transakcije, ki v
skladu s prvim odstavkom 3. člena tega zakona niso opredeljene kot
obdavčljive dobave blaga ali storitev, in sicer za vse storitve, ki
so mu bile opravljene;
–
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za
namene DDV.
3.2. Splošna pravila
25. člen
(splošna pravila)
(1)
Kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki
deluje kot tak, je kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje
dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti
davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti,
je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec
stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne
enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni
zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno
prebivališče.
(2)
Kraj opravljanja storitev, ki jih prejme oseba, ki ni davčni
zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec storitev sedež svoje
dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote
izvajalca, ki ni v kraju, kjer ima izvajalec sedež svoje
dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima
izvajalec storitev stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take
stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer
ima izvajalec storitev stalno oziroma običajno
prebivališče.
3.3. Posebna pravila
26. člen
(storitve posrednikov)
Kraj
opravljanja storitev, ki jih osebi, ki ni davčni zavezanec, opravi
posrednik, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, je kraj, kjer
je v skladu s tem zakonom opravljena glavna transakcija.
27. člen
(storitve v zvezi z nepremičninami)
Kraj
opravljanja storitev v zvezi z nepremičninami, vključno s
storitvami strokovnjakov in nepremičninskih posrednikov,
nastanitvijo v hotelih ali podobnih nastanitvenih obratih, vključno
z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali na
prostorih, namenjenih kampiranju, dodeljevanjem pravic do uporabe
nepremičnin in storitvami za pripravo in koordinacijo gradbenih
del, kot so storitve arhitektov in podjetij, ki zagotavljajo nadzor
na kraju samem, je kraj, kjer se nepremičnina nahaja.
28. člen
(opravljanje prevoza)
(1)
Kraj opravljanja prevoza potnikov je kraj, kjer se opravlja prevoz,
pri čemer se upošteva prevožena razdalja.
(2)
Kraj opravljanja prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj Unije,
osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer se opravlja prevoz,
pri čemer se upošteva prevožena razdalja.
(3)
Kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Unije osebam, ki niso davčni
zavezanci, je kraj začetka prevoza.
(4)
»Prevoz blaga znotraj Unije« pomeni prevoz blaga, pri katerem sta
kraj začetka prevoza in namembni kraj na ozemlju dveh različnih
držav članic.
(5)
»Kraj začetka prevoza« pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko
začne, ne glede na prevoženo razdaljo do kraja, kjer se blago
nahaja, »namembni kraj« pa je kraj, kjer se prevoz blaga dejansko
konča.
(6)
DDV se ne obračunava za tisti del prevoza blaga znotraj Unije, ki
se opravi osebam, ki niso davčni zavezanci in se nanaša na vodne
poti, ki niso del ozemlja Unije.
29. člen
(storitve s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti,
izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, pomožne prevozne
storitve ter cenitve in dela na premičninah)
(1)
Kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za kulturne,
umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne
prireditve, kot so sejmi in razstave, vključno s pomožnimi
storitvami, povezanimi z vstopninami, ki se opravijo davčnemu
zavezancu, je kraj, kjer te prireditve dejansko
potekajo.
(2)
Kraj opravljanja storitev, vključno s pomožnimi, s področja
kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih ali
podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s
storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki se opravijo osebam, ki
niso davčni zavezanec, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko
izvajajo.
(3)
Kraj opravljanja pomožnih prevoznih storitev, kot so nakladanje,
razkladanje, pretovarjanje in podobne dejavnosti, ter cenitve in
delo na premičninah, ki se opravijo osebam, ki niso davčni
zavezanci, je kraj, kjer so te storitve dejansko
opravljene.
30. člen
(restavracijske storitve ter storitve cateringa)
Kraj
opravljanja restavracijskih storitev ter storitev cateringa, razen
storitev, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali
na vlakih med delom prevoza potnikov znotraj Unije, je kraj, kjer
se te storitve dejansko opravijo.
30.a člen
(restavracijske storitve ter storitve cateringa za potrošnjo na
krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih)
(1)
Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev cateringa, ki
se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med
delom prevoza potnikov znotraj Unije, je kraj, kjer se prevoz
potnikov začne.
(2)
Za namene prejšnjega odstavka »del prevoza potnikov znotraj Unije«
pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Unije opravi med
krajem, kjer se prevoz potnikov začne, in krajem, kjer se prevoz
potnikov konča.
(3)
»Kraj, kjer se prevoz potnikov začne« je prvi kraj v Uniji, kjer
lahko potniki vstopijo v prevozno sredstvo, tudi po postanku zunaj
Unije.
(4)
»Kraj, kjer se prevoz potnikov konča« je zadnji kraj v Uniji, kjer
lahko potniki, ki so vstopili znotraj Unije, izstopijo iz
prevoznega sredstva, tudi pred postankom zunaj Unije.
(5)
Pri povratnem potovanju se povratna pot šteje za ločen
prevoz.
30.b člen
(najem prevoznih sredstev)
(1)
Kraj dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj, kjer
je prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago
najemniku.
(2)
Kraj dajanja prevoznega sredstva v najem, razen kratkoročnega
najema, osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima najemnik
sedež, stalno oziroma običajno prebivališče.
(3)
Ne glede na prejšnji odstavek je kraj dajanja čolna za razvedrilo v
najem, razen kratkoročnega najema, osebi, ki ni davčni zavezanec,
kraj, kjer je čoln za razvedrilo dejansko dan na razpolago
najemniku, če izvajalec to storitev dejansko opravi s sedeža svoje
dejavnosti ali stalne poslovne enote v tem kraju.
(4)
Za namene tega člena »kratkoročni najem« pomeni stalno posest ali
uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset
dni, in pri plovilih v obdobju, ki ni daljše od devetdeset
dni.
30.c člen
(elektronske storitve, ki jih opravi davčni zavezanec s sedežem
zunaj Unije osebam, ki niso davčni zavezanci)
(1)
Kadar so elektronsko opravljene storitve, zlasti tiste iz Priloge I
a tega zakona, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in
katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi
članici, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer je sedež
osebe, ki ni davčni zavezanec, ali njeno stalno oziroma običajno
prebivališče, če te storitve opravi davčni zavezanec, katerega
sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja
storitev, je zunaj Unije, ali če takega kraja ali poslovne enote
ni, katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Unije (v
nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec, ki ima sedež zunaj
Unije).
(2)
Kadar izvajalec storitve in naročnik komunicirata po elektronski
pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev
elektronsko opravljena storitev.
30.d člen
(opravljanje storitev osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo
sedež zunaj Unije)
(1)
Kraj opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec
in ima sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče zunaj Unije,
je kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno oziroma običajno
prebivališče:
a)
storitve prenosa in odstopa avtorskih pravic, patentov, licenc,
blagovnih znamk in podobnih pravic;
b)
storitve oglaševanja;
c)
storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov,
računovodij in druge podobne storitve ter obdelava podatkov in
dajanja informacij;
d)
obveznosti v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo, v celoti ali
deloma, poslovne dejavnosti ali pravice iz tega člena;
e)
bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s
pozavarovanjem, razen najema sefov;
f)
storitve posredovanja osebja;
g)
storitve dajanja premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih
sredstev;
h)
storitve zagotavljanja dostopa do sistema za zemeljski plin na
ozemlju Unije ali do kateregakoli omrežja, povezanega s takim
sistemom, do sistema električne energije ali omrežij daljinskega
ogrevanja ali hlajenja ali prenos ali distribucija po teh sistemih
ali omrežjih in opravljanje drugih s tem neposredno povezanih
storitev;
i)
storitve telekomunikacij;
j)
storitve radijskega in televizijskega oddajanja;
k)
elektronsko opravljene storitve, zlasti tiste iz Priloge I a tega
zakona.
(2)
Kadar izvajalec storitve in naročnik komunicirata po elektronski
pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev
elektronsko opravljena storitev.
30.e člen
(1)
Minister, pristojen za finance, lahko z namenom izogibanja dvojnemu
obdavčevanju, neobdavčevanju ali izkrivljanju konkurence določi, da
se za storitve iz 25., 30.b in 30.d člena tega zakona, razen za
elektronske storitve, ki so opravljene osebam, ki niso davčni
zavezanci in ki nimajo sedeža v Uniji, šteje, da je kraj
opravljanja storitev, ki bi bil v skladu z navedenimi
členi:
–
v Sloveniji, zunaj Unije, če se te storitve dejansko uporabijo in
uživajo zunaj Unije;
–
zunaj Unije, v Sloveniji, če se storitve dejansko uporabijo in
uživajo v Sloveniji.
(2)
Če so storitve telekomunikacij ter storitve radijskega in
televizijskega oddajanja iz točk i) in j) prvega odstavka 30.d
člena tega zakona opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci,
imajo pa sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče v
Sloveniji, je kraj opravljanja storitev Slovenija, če te storitve
opravi davčni zavezanec s sedežem zunaj Unije.
4. Kraj uvoza blaga
31. člen
(kraj uvoza blaga)
(1)
Kraj uvoza blaga je država članica, na ozemlju katere je bilo blago
vneseno v Unijo.
(2)
Če je za blago iz 1. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v Unijo
začet eden od postopkov iz prvega odstavka 57. člena tega zakona,
postopek začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev ali
zunanji tranzitni postopek, je ne glede na prvi odstavek tega člena
kraj uvoza takega blaga v državi članici, na ozemlju katere se ti
postopki končajo.
(3)
Če je za blago iz 2. točke 18. člena tega zakona ob vnosu v Unijo
začet eden od postopkov iz tretjega ali četrtega odstavka 93. člena
tega zakona, je ne glede na prvi odstavek tega člena kraj uvoza v
državi članici, na ozemlju katere se ti postopki
končajo.
V. OBDAVČLJIVI DOGODEK IN OBVEZNOST OBRAČUNA DDV
32. člen
(splošne določbe)
(1)
»Obdavčljivi dogodek« pomeni dogodek, s katerim so izpolnjeni
pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna
DDV.
(2)
»Obveznost obračuna DDV« nastane, ko ima davčni organ po zakonu
pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi
je plačilo lahko odloženo.
33. člen
(dobave blaga ali storitev)
(1)
Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je
blago dobavljeno ali so storitve opravljene.
(2)
Če se za dobave blaga, razen iz točke b) drugega odstavka 6. člena
tega zakona, in opravljanje storitev izdajajo zaporedni računi ali
se izvršijo zaporedna plačila, se šteje, da so opravljene v
trenutku, ko poteče obdobje, na katero se taki računi ali plačila
nanašajo, vendar to obdobje ne sme biti daljše od enega
leta.
(3)
Za storitve, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev v
skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona in ki se
neprekinjeno opravljajo v obdobju, daljšem od enega leta, ter za
katere se v tem obdobju ne izdajajo računi in ne vršijo plačila, se
šteje, da so končane ob izteku vsakega koledarskega leta, dokler
storitve niso dokončane.
(4)
Zaporedne dobave blaga v obdobju daljšem od enega koledarskega
meseca, ki so odposlane ali odpeljane iz Slovenije v drugo državo
članico in v katero jih davčni zavezanec za namene svojega podjetja
dobavi ali prenese z oprostitvijo DDV, se v skladu s pogoji iz 46.
člena tega zakona štejejo za zaključene zadnji dan vsakega
koledarskega meseca, dokler dobava ni končana.
(5)
Če je plačilo izvršeno preden je blago dobavljeno ali preden so
storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema
plačila in od prejetega zneska plačila.
(6)
Če račun ni izdan, blago pa je bilo dobavljeno oziroma storitev
opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja,
v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Prejšnji stavek se ne
nanaša na storitve, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik
storitev v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona,
ali na dobave blaga ali prenose blaga iz osmega odstavka tega
člena.
(7)
Pri dobavi blaga oziroma storitev po 7., 8. in 15. členu tega
zakona nastane obveznost obračuna DDV v davčnem obdobju, v katerem
je nastal obdavčljivi dogodek.
(8)
Za dobave blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz
46. člena tega zakona in za prenos blaga, ki ga opravi davčni
zavezanec za namene svojega podjetja v drugo državo članico z
oprostitvijo DDV, nastane obveznost obračuna DDV na dan izdaje
računa, ali če račun ni bil izdan, 15. dan v mesecu, ki sledi
mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.
(9)
Drugi in peti odstavek tega člena se ne uporabljata za dobave
blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz 46. člena
tega zakona in za prenose blaga, ki jih opravi davčni zavezanec za
namene svojega podjetja v drugo državo članico z oprostitvijo
DDV.
33.a člen
(predplačila pri opravljanju dobav blaga in storitev po 76.a členu
ZDDV-1)
(1)
Davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV in je določen
kot plačnik DDV na podlagi 76.a člena tega zakona, mora obračunati
DDV tudi od danih predplačil na dan izvršitve
predplačila.
(2)
Za primere, ko je na podlagi prejšnjega odstavka DDV dolžna
obračunati oseba, ki predplačilo da, prejemnik tega predplačila ni
dolžan obračunati DDV po tretjem petem
odstavku 33. člena tega zakona.
34. člen
(pridobitev blaga znotraj Unije)
(1)
Obdavčljivi dogodek nastane, ko je opravljena pridobitev blaga
znotraj Unije. Šteje se, da je bila pridobitev blaga znotraj Unije
opravljena, kadar se za dobavo podobnega blaga šteje, da je bila
opravljena na ozemlju Slovenije.
(2)
Za pridobitev blaga znotraj Unije obveznost obračuna DDV nastane
15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi
dogodek.
(2)
Pri pridobitvah blaga znotraj Unije obveznost obračuna DDV nastane
na dan izdaje računa. Če račun ni izdan, nastane obveznost obračuna
DDV najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane
obdavčljivi dogodek.
(3)
Ne glede na drugi odstavek tega člena, obveznost obračuna DDV
nastane, ko je izdan račun, če je ta račun izdan pred 15. dnem v
mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi
dogodek.
35. člen
(uvoz blaga)
(1)
Obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je
blago uvoženo.
(2)
Če je za blago ob vnosu v Unijo začet eden od postopkov iz drugega
in tretjega odstavka 31. člena tega zakona, obdavčljivi dogodek in
s tem obveznost obračuna davka nastane, ko se za to blago ti
postopki končajo.
(3)
Ne glede na drugi odstavek tega člena nastane obdavčljivi dogodek
in obveznost obračuna DDV za uvoženo blago, ki je zavezano carini,
kmetijskim prelevmanom ali dajatvam z enakim učinkom, določenim v
okviru skupne politike Unije, takrat, ko nastane obdavčljiv dogodek
za te dajatve in s tem obveznost obračuna teh dajatev.
(4)
Za blago, ki ni zavezano plačilu katerihkoli dajatev iz drugega
odstavka tega člena, nastane obdavčljivi dogodek in s tem obveznost
obračuna DDV takrat, ko bi v skladu s carinskimi predpisi nastala
obveznost za obračun carine, če bi bila predpisana.
VI. DAVČNA OSNOVA
36. člen
(dobave blaga ali storitev)
(1)
Pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar
predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga
je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca,
naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami,
ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom
drugače določeno.
(2)
Pri dobavah blaga iz 7. in 8. člena tega zakona, davčno osnovo
predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna
cena blaga, določena v trenutku uporabe, razpolaganja ali zadržanja
blaga.
(3)
Pri opravljenih storitvah iz 15. člena tega zakona davčno osnovo
sestavljajo celotni stroški davčnega zavezanca za opravljene
storitve.
(4)
Pri dobavah blaga v obliki prenosa blaga v drugo državo članico,
davčno osnovo predstavlja nabavna cena blaga ali podobnega blaga
oziroma lastna cena blaga, določena v trenutku prenosa.
(5)
V davčno osnovo se vštevajo, če že niso všteti:
a)
trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen
DDV;
b)
postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in
zavarovanja, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu oziroma
naročniku storitve.
(6)
V davčno osnovo se ne vštevajo:
a)
cenovni popusti za predčasno plačilo;
b)
cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v
trenutku dobave;
c)
zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot
povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun
naročnika in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke.
Davčni zavezanec mora zagotoviti dokazila o dejanskem znesku teh
izdatkov in ne sme odbiti morebiti zaračunanega DDV od teh
transakcij.
(7)
Pri dobavi blaga oziroma storitev, ki jo opravi davčni zavezanec,
ki v Sloveniji nima sedeža, je davčna osnova vse, kar predstavlja
plačilo, ki ga je ali ga bo prejemnik blaga oziroma storitev moral
izvršiti dobavitelju.
(8)
Če plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev preseže
znesek, do katerega bi bil davčni zavezanec upravičen, je davčna
osnova prejeto plačilo, v katero ni vključen DDV.
36.a člen
(tržna vrednost)
(1)
Ne glede na določbe prejšnjega člena je pri dobavah blaga ali
storitev, ki se opravijo med povezanimi osebami, davčna osnova
enaka tržni vrednosti, če je plačilo za dobavo:
–
nižje od tržne vrednosti in naročnik nima pravice do
celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in
74.ičlenom tega zakona;
–
nižje od tržne vrednosti in dobavitelj te dobave nima pravice do
celotnega odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.i
členom tega zakona ter za dobavo velja oprostitev po prvem odstavku
42. člena, 44. členu in drugem odstavku 49. člena tega
zakona;
–
višje od tržne vrednosti in dobavitelj nima pravice do celotnega
odbitka DDV v skladu z 62., 63., 65., 66., 74. in 74.ičlenom tega
zakona.
(2)
Za namene tega člena so povezane osebe, osebe iz petega odstavka
94. člena tega zakona.
(3)
Tržna vrednost iz prvega odstavka tega člena pomeni celoten znesek,
ki bi ga kupec ali naročnik v trenutku pridobitve blaga ali
storitve pod pogoji lojalne konkurence moral plačati neodvisnemu
dobavitelju ali izvajalcu za primerljivo dobavo blaga ali storitev
na ozemlju Slovenije.
(4)
Če primerljive dobave blaga ali storitev iz prejšnjega odstavka ni
mogoče ugotoviti, pomeni tržna vrednost:
–
v zvezi z blagom znesek, ki ni manjši od nabavne cene blaga ali
podobnega blaga, ali če ni nabavne cene, od lastne cene, ki se
določi v trenutku dobave;
–
v zvezi s storitvami znesek, ki ni manjši od celotnih stroškov, ki
jih mora davčni zavezanec plačati za opravljene
storitve.
37. člen
(pridobitev blaga znotraj Unije)
(1)
Pri pridobitvi blaga znotraj Unije se davčna osnova določi na
podlagi istih elementov, kot se uporabljajo v skladu s 36. členom
tega zakona za dobave enakega blaga na ozemlju Slovenije. Pri
transakcijah, ki se obravnavajo kot pridobitve blaga znotraj Unije
iz 12. in 13. člena tega zakona, davčno osnovo sestavlja nabavna
cena blaga ali podobnega blaga oziroma lastna cena blaga, določena
v trenutku dobave.
(2)
V skladu s točko a) petega odstavka 36. člena tega zakona se v
davčno osnovo vključi trošarina, ki jo dolguje ali jo je plačala
oseba, ki je znotraj Unije pridobila trošarinski izdelek. Če je po
opravljeni pridobitvi blaga znotraj Unije kupcu vrnjena trošarina,
ki jo je plačal v državi članici, v kateri se je odpošiljanje ali
prevoz blaga začel, se davčna osnova ustrezno zmanjša.
38. člen
(uvoz blaga)
(1)
Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena v
skladu z veljavnimi carinskimi predpisi Unije.
(2)
V davčno osnovo iz prvega in petega odstavka tega člena se
vštevajo, če niso že všteti:
a)
trošarine in drugi davki, prelevmani in druge dajatve, ki se
plačajo zunaj države članice uvoza, in tiste, ki se plačajo zaradi
uvoza, razen DDV;
b)
postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in
zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju
države članice uvoza, kot tudi postranski stroški, ki nastanejo pri
prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Unije, če je ta kraj znan v
trenutku nastanka obdavčljivega dogodka.
(3)
»Prvi namembni kraj« iz točke b) drugega odstavka tega člena pomeni
kraj, naveden na tovornem listu ali drugem dokumentu, s katerim se
blago uvozi v državo članico uvoza. Če tak kraj ni naveden, se za
prvi namembni kraj šteje kraj prvega pretovora blaga v državi
članici uvoza.
(4)
V davčno osnovo se ne vštevajo:
a)
cenovni popusti za predčasno plačilo;
b)
cenovni popusti in rabati, odobreni naročniku in obračunani v
trenutku uvoza.
(5)
Pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Unije na
oplemenitenje na podlagi pogodbe o oplemenitenju, potem, ko je bilo
zunaj Unije popravljeno, predelano, obdelano oziroma obnovljeno za
račun izvoznika, je davčna osnova vrednost popravila, predelave,
obdelave oziroma obnove, če je prejemnik blaga oseba, ki je začasno
izvozila blago. V ostalih primerih je davčna osnova določena v
skladu s prvim odstavkom tega člena.
39. člen
(druge določbe)
(1)
V davčno osnovo se ne vštevajo stroški vračljive embalaže, ki se
pri dobavitelju blaga v
vračljivi embalaži vodijo evidenčno.
(2) Pri
preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi
se davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi
(zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku
DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka.
(3) Davčni
zavezanec lahko tudi popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če
na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem
postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni
bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi
pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma
drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem
postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter
davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v
celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma
drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če davčni
zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno
dobavo blaga oziroma storitev, v zvezi s katero je uveljavil
popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega
zneska obračunati DDV.
(4) Ne glede
na prejšnji odstavek lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša)
znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev,
ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem
postopku.
(5) Če davčni
zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno
dobavo blaga ali storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek
davčne osnove v skladu s prejšnjim odstavkom, mora od prejetega
zneska, ki presega znesek nepopravljenega obračunanega DDV iz
prejšnjega odstavka tega člena, obračunati DDV.
(6) Če so
elementi za določitev davčne osnove pri uvozu blaga izraženi v tuji
valuti, se menjalni tečaj določi v skladu s predpisi Unije za
izračun carinske vrednosti blaga.
(7) Če je
vrednost, ki je podlaga za določitev davčne osnove, razen pri uvozu
blaga, določena v tuji valuti, se za preračun te vrednosti v domačo
valuto upošteva referenčni tečaj Evropske centralne banke, ki velja
na dan nastanka davčne obveznosti in ga objavlja Banka
Slovenije.
(8) Minister,
pristojen za finance, lahko določi poenostavitve glede preračuna
vrednosti tuje valute v domačo valuto v
skladu s prejšnjim odstavkom.
VII. STOPNJA DDV
40. člen
(uporaba stopnje)
(1)
DDV se obračunava po stopnji, ki velja v trenutku nastanka
obdavčljivega dogodka.
(2)
Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava po stopnji,
ki velja ob nastanku obveznosti obračuna DDV, v naslednjih
primerih:
a)
v primerih iz tretjega petega
odstavka 33. člena tega zakona;
b)
v primeru pridobitve blaga znotraj Unije;
c)
v primerih uvoza blaga iz tretjega in četrtega odstavka 35. člena
tega zakona.
(3)
Stopnja, ki se uporablja za pridobitev blaga znotraj Unije, je
stopnja, ki se uporablja za dobavo enakega blaga na ozemlju
Slovenije.
41. člen
(stopnja DDV)
(1)
DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 20% od davčne
osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev.
(2)
Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava in plačuje
po nižji stopnji 8,5% od davčne osnove za dobave blaga in storitev
iz Priloge I, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni
del.
VIII. OPROSTITVE DDV
1. Oprostitve za določene dejavnosti, ki so v javnem
interesu
42. člen
(oproščene dejavnosti v javnem interesu)
(1)
Plačila DDV so oproščeni:
1.
bolnišnična in izvenbolnišnična zdravstvena oskrba in z njo
neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno službo opravljajo
javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi
koncesije;
2.
zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni delavci opravljajo v okviru
samostojne zdravstvene dejavnosti;
3.
oskrba s krvjo in krvnimi pripravki, materinim mlekom ter
človeškimi organi za presajanje;
4.
storitve zobnih tehnikov in zobna protetika, ki jo izdela zobni
tehnik oziroma zobozdravnik;
5.
storitve, ki jih za svoje člane opravljajo neodvisne skupine oseb,
katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV ali so neobdavčljive,
in so neposredno namenjene za opravljanje njihove dejavnosti, če te
skupine od svojih članov zahtevajo le plačilo njihovega deleža
skupnih stroškov in ni verjetno, da taka oprostitev vodi k
izkrivljanju konkurence;
6.
socialno varstvene storitve, vključno s storitvami domov za
starejše, in dobava blaga, ki je z njimi neposredno povezana, ki
jih kot javno službo opravljajo javni socialno varstveni zavodi ali
druge osebe na podlagi koncesije ali, ki jih opravljajo druge
nepridobitne organizacije, ki se po predpisih štejejo za
dobrodelne, invalidske organizacije ali organizacije za
samopomoč;
7.
storitve varstva otrok in mladostnikov ter dobava blaga in
storitev, ki je z njimi neposredno povezana, ki jih kot javno
službo opravljajo javni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije
ali druge organizacije, ki se po predpisih štejejo za dobrodelne
organizacije;
8.
predšolska vzgoja, šolsko izobraževanje, poklicno usposabljanje in
prekvalifikacije, vključno z dobavami blaga in storitev, ki so
neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem, poklicnim
usposabljanjem oziroma prekvalifikacijami, ki jih v skladu s
predpisi opravljajo javni zavodi ali druge organizacije, pod
pogoji, predpisanimi za opravljanje teh storitev, če ni verjetno,
da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
9.
zasebno poučevanje, ki ga opravljajo osebe, ki izpolnjujejo
predpisane pogoje za učitelja v javni šoli, in se nanaša na šolsko
izobraževanje;
10.
zagotavljanje osebja s strani verskih skupnosti ali filozofskih
združenj za namene iz 1., 6., 7. in 8. točke tega člena, z namenom
zadovoljevanja duhovnih potreb;
11.
storitve, ki jih svojim članom kot povračilo za članarino, določeno
v skladu z njihovimi pravili, opravijo nepridobitne organizacije s
cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne, filozofske,
humanitarne ali državljanske narave, in dobava blaga, ki je
neposredno povezana s temi storitvami, če ni verjetno, da taka
oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence;
12.
storitve, neposredno povezane s športom ali športno vzgojo, ki jih
nepridobitne organizacije nudijo osebam, ki se ukvarjajo s športom
ali se udeležujejo športne vzgoje;
13.
kulturne storitve in z njimi neposredno povezano blago, ki jih
opravljajo javni zavodi in druge, od države priznane kulturne
institucije;
14.
dobava blaga in storitev s strani organizacij, katerih dejavnosti
so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13.
točko tega odstavka, v zvezi z dogodki za zbiranje denarnih
sredstev, ki jih te organizacije organizirajo priložnostno ter
izključno v svojo lastno korist, in ni verjetno, da taka oprostitev
vodi k izkrivljanju konkurence;
15.
reševalni prevozi bolnih ali poškodovanih oseb v, za te namene,
posebej prirejenih vozilih in plovilih, ki jih upravljajo
pooblaščene osebe;
16.
prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti po
zakonu, ki ureja RTV Slovenije;
17.
izvajanje univerzalne poštne storitve, v celoti ali delno, kot je
opredeljena v zakonu, ki ureja poštne storitve, ter dobava blaga,
ki je z njo neposredno povezana. Oprostitev se ne nanaša na
storitve in z njimi neposredno povezane dobave blaga, ki jih
izvajalci univerzalne poštne storitve opravijo v skladu s pogoji, o
katerih je bilo z uporabniki teh storitev posebej
dogovorjeno.
(2)
Dobava blaga in storitev ni oproščena plačila DDV v skladu s 1.,
6., 7., 8., 11., 12. in 13. točko prvega odstavka tega člena,
če:
–
ni nujna za transakcije, ki so oproščene plačila DDV oziroma je
oproščene dejavnosti mogoče opravljati brez te dobave,
ali
–
je osnovni namen dobave, da organizacija pridobi dodaten prihodek z
opravljanjem transakcij, ki neposredno konkurirajo transakcijam
davčnih zavezancev, ki obračunavajo DDV.
43. člen
(oprostitve za določene dejavnosti v javnem interesu, ki jih
opravijo osebe, ki niso osebe javnega prava)
(1)
Dobave blaga in storitev, za katere je oprostitev DDV določena v
1., 6., 7., 8., 11., 12. in 13. točki prvega odstavka 42. člena
tega zakona, so oproščene plačila DDV tudi, če jih opravijo osebe,
ki niso osebe javnega prava, če je v vsakem posameznem primeru
dobave izpolnjen eden ali več naslednjih pogojev:
–
njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo, ga
ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje
opravljanje ali izboljšanje storitev;
–
jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali preko
drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh
dejavnosti;
–
zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi, ali cene, ki
niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za storitve, za katere ni
potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne
storitve zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo
DDV;
–
ni verjetno, da oprostitev DDV za te storitve izkrivlja konkurenco,
na primer postavlja v slabši položaj davčne zavezance, ki
obračunavajo DDV.
(2)
Osebe iz prvega odstavka tega člena lahko uveljavljajo oprostitev
plačila DDV po tem členu na podlagi predhodne priglasitve davčnemu
organu.
(2) Osebe iz
prvega odstavka tega člena lahko uveljavljajo oprostitev plačila
DDV na podlagi predhodne priglasitve, ki jo predložijo davčnemu
organu v elektronski obliki.
2. Oprostitve za določene druge dejavnosti
44. člen
(druge oproščene dejavnosti)
Plačila
DDV so oproščene tudi naslednje transakcije:
1.
zavarovalne in pozavarovalne transakcije, vključno s povezanimi
storitvami zavarovalnih posrednikov in zastopnikov;
2.
najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z leasingom),
razen:
–
nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih zmogljivostih,
vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih
ali na prostorih, namenjenih kampiranju;
–
dajanja v najem garaž in površin za parkiranje vozil;
–
dajanja v najem trajno instalirane opreme in strojev;
–
najema sefov;
3.
dobava blaga, ki se je v celoti uporabljalo za namene
oproščenih dejavnosti oziroma transakcij iz 42. člena tega zakona
in tega člena, če davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka
vstopnega DDV za to blago, ali blaga, pri pridobitvi oziroma
uporabi katerega ni imel pravice do odbitka DDV v skladu s 66.
členom tega zakona;
4.
finančne transakcije, in sicer:
a)
dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in posredovanje
pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov oziroma posojil v
denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec oziroma
posojilodajalec;
b)
izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter
upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca;
c)
transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in
tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili,
dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti, razen izterjave
dolgov in factoringa;
d)
transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci
in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo, razen bankovcev in
kovancev, katerih prodajna cena je določena na podlagi njihove
vrednosti kot zbirateljskega predmeta ali na podlagi vrednosti
kovine, iz katere so izdelani;
e)
transakcije, vključno s posredovanjem (razen upravljanja, hrambe,
investicijskega svetovanja in storitev v zvezi s prevzemi), z
delnicami, deleži v podjetjih ali združenjih, obveznicami in
drugimi vrednostnimi papirji, razen z dokumenti o lastninski
pravici na blagu in pravicami in deleži;
f)
upravljanje investicijskih skladov;
5.
dobava kolkov, poštnih znamk po nominalni vrednosti, ki se
uporabljajo za poštne storitve na ozemlju Slovenije ter drugih
podobnih znamk;
6.
igre na srečo;
7.
dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so
objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so
objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali
če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve
uporabe oziroma prve vselitve;
8.
dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč;
9.
dobava zlata Banki Slovenije.
45. člen
(pravica do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z
nepremičninami)
(1)
Davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev
DDV določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena tega zakona, se lahko
dogovori z najemnikom, zakupnikom, leasingojemalcem oziroma kupcem
nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka
celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale biti
oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani
stopnji.
(2) Davčni
zavezanec obračuna DDV v skladu s prvim odstavkom tega člena, če z
najemnikom oziroma kupcem nepremičnine pred opravljeno dobavo
davčnemu organu predložita vsak svojo izjavo v elektronski
obliki.
3. Oprostitve za transakcije znotraj Unije
46. člen
(oprostitve v zvezi z dobavami blaga)
Plačila
DDV so oproščene:
1.
dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki
pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v
drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali
pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej
drugi državi članici;
2.
dobave novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje
prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja
Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem
ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve
blaga znotraj Unije niso predmet DDV, ali katerikoli drugi osebi,
ki ni davčni zavezanec;
3.
dobave trošarinskih izdelkov, ki jih odpošlje ali odpelje
prodajalec, kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije
v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali
pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga
znotraj Unije, razen trošarinskih izdelkov, niso predmet DDV, če je
za odpošiljanje ali prevoz izdelkov izdan spremni dokument,
trošarina plačana v Sloveniji in zavarovano njeno plačilo v
namembni državi članici v skladu s predpisi, ki urejajo
trošarine;
4.
dobave blaga v obliki prenosa blaga v smislu 9. člena tega zakona v
drugo državo članico, za katere bi se priznavale oprostitve v
skladu s 1. do 3. točko tega člena, če bi bile opravljene za račun
drugega davčnega zavezanca.
47. člen
(dobave blaga, za katere ne velja oprostitev)
(1)
Oprostitev iz 1. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave
blaga, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki so oproščeni
obračunavanja DDV v skladu s 94. členom tega zakona, ter na dobave
blaga, ki se opravijo za davčne zavezance ali pravne osebe, ki niso
davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Unije niso
predmet DDV.
(2)
Oprostitev iz 3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na dobave
trošarinskih izdelkov, ki jih opravijo davčni zavezanci, ki so
oproščeni obračunavanja DDV v skladu s 94. členom tega
zakona.
(3)
Oprostitev iz 1. in 3. točke 46. člena tega zakona se ne nanaša na
dobave blaga, ki so predmet DDV v skladu s posebno ureditvijo za
rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke in starine ali posebno
ureditvijo za prodaje na javni dražbi.
48. člen
(oprostitve pri pridobitvah blaga znotraj Unije)
(1)
Plačila DDV je oproščena pridobitev blaga znotraj Unije:
a)
katerega dobava bi bila, če bi jo opravil davčni zavezanec v
Sloveniji, v vsakem primeru oproščena plačila DDV;
b)
katerega uvoz bi bil v vsakem primeru oproščen plačila DDV v skladu
s 1., 2., 3. in 5. do 12. točko prvega odstavka 50. člena tega
zakona;
c)
pri katerem bi v skladu s 74. členom tega zakona oseba, ki pridobi
blago, v vsakem primeru imela pravico do vračila celotnega DDV,
dolgovanega na podlagi 2. točke prvega odstavka 3. člena tega
zakona.
(2)
Od pridobitve blaga znotraj Unije, ki je v skladu s prvim odstavkom
23. člena tega zakona opravljena na ozemlju Slovenije, se DDV ne
obračuna, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
a)
pridobitev blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v
Sloveniji, vendar je identificiran za DDV v drugi državi
članici;
b)
pridobitev blaga je opravljena za namene nadaljnje dobave tega
blaga, ki jo opravi davčni zavezanec iz točke a) tega odstavka
na ozemlju Slovenije;
c)
blago, ki ga davčni zavezanec iz točke a) tako pridobi, se
neposredno odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je
država, v kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno osebi, ki
je prejemnik nadaljnje dobave;
d)
prejemnik nadaljnje dobave blaga je davčni zavezanec ali pravna
oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je identificirana za DDV v
Sloveniji, in
e)
od nadaljnje dobave blaga, ki jo na ozemlju Slovenije opravi davčni
zavezanec iz točke a) tega odstavka, mora, v skladu s 4. točko
prvega odstavka 76. člena tega zakona, plačati DDV prejemnik
blaga.
49. člen
(oprostitve za določene prevozne storitve)
(1)
Plačila DDV so oproščene prevozne storitve znotraj Unije pri
pošiljanju ali prevozu blaga na otoke, ki so del avtonomnega
področja Azorov in Madeire, ali z njih, kot tudi pošiljanje ali
prevoz blaga med temi otoki.
(2)
Plačila DDV je oproščen tudi mednarodni prevoz potnikov, razen
mednarodnega cestnega prometa.
4. Oprostitve pri uvozu
50. člen
(oproščene transakcije)
(1)
Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
1.
sprostitev blaga v prost promet, če bi dobava takega blaga, ki bi
jo na ozemlju Slovenije opravil davčni zavezanec, bila v vsakem
primeru oproščena plačila DDV;
2.
uvoz blaga iz 51. člena tega zakona;
3.
uvoz blaga s tretjega ozemlja, ki je del carinskega območja Unije,
za katerega bi se lahko uporabila oprostitev iz 2. točke tega
člena;
4.
uvoz blaga, odposlanega ali odpeljanega s tretjega ozemlja ali iz
tretje države in uvoženega v državo članico, ki ni namembna država
članica, če je dobava takega blaga, ki jo opravi uvoznik, kot je
opredeljen v 6. točki prvega odstavka 76. člena tega zakona,
oproščena v skladu s 46. členom tega zakona;
5.
uvoz blaga, ki ga v stanju, kakor je bilo izvoženo, ponovno uvaža
oseba, ki ga je izvozila, če je blago v skladu s carinskimi
predpisi oproščeno plačila carine;
6.
uvoz blaga v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, ki je
oproščeno plačila carine;
6.a
uvoz blaga s strani Evropske unije, Evropske skupnosti za atomsko
energijo, Evropske centralne banke, Evropske investicijske banke
ali organov, ki jih je ustanovila Unija, za katere se uporablja
Protokol z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in imunitetah Evropske
skupnosti, in sicer v okvirih in pod pogoji iz navedenega protokola
in sporazumov o njegovem izvajanju ali sporazumov o sedežu ter
predvsem le do obsega, ki ne povzroča izkrivljanja
konkurence;
7.
uvoz blaga s strani mednarodnih organizacij, ki niso navedene v
prejšnji točki, in članov takih organizacij, z omejitvami in pod
pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi
organizacij ali sporazumi o sedežu teh organizacij, ki veljajo za
Slovenijo;
8.
blago, ki ga na ozemlje držav članic pogodbenic Severnoatlantske
zveze uvozijo oborožene sile drugih držav pogodbenic te zveze za
potrebe teh sil ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo
njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni
obrambi;
9.
uvoz ulova, nepredelanega ali obdelanega po postopkih za ohranitev
kakovosti, vendar še nedobavljenega, ki ga davčni zavezanci, ki
opravljajo dejavnost ribištva, pripeljejo v pristanišče;
10.
zlato in druge plemenite kovine, bankovci in kovanci, ki jih uvaža
Banka Slovenije;
11.
uvoz plina po sistemu za zemeljski plin ali po kateremkoli omrežju,
povezanim s takim sistemom, ali dovajanje plina v sistem za
zemeljski plin s plovila, namenjenega za prevoz plina, ali po
pridobivalnem plinovodnem omrežju, električne energije ali energije
za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja ali
hlajenja;
12.
storitve v zvezi z uvozom blaga, če je vrednost teh storitev
vključena v davčno osnovo v skladu s točko b) drugega odstavka 38.
člena tega zakona.
(2)
Uvoz blaga iz 4. točke prejšnjega odstavka je oproščen plačila DDV,
če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4.
točko 46. člena tega zakona, le če uvoznik v trenutku uvoza
pristojnemu carinskemu organu zagotovi vsaj naslednje
informacije:
a)
svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ v
Sloveniji ali identifikacijsko številko za DDV svojega davčnega
zastopnika, ki je dolžan plačati DDV, ki jo izda davčni organ v
Sloveniji;
b)
identifikacijsko številko za DDV prejemnika blaga, ki mu je blago
dobavljeno v skladu s 1. točko 46. člena tega zakona, izdano v
drugi državi članici, ali svojo identifikacijsko številko za DDV,
izdano v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga
konča, če je blago predmet prenosa v skladu s 4. točko 46. člena
tega zakona;
c)
dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz
Slovenije v drugo državo članico.
(3)
Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in
način uveljavljanja oprostitev po tem členu ter določi količinske
ali vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katere
upravičenci iz 6., 7. in 8. točke prvega odstavka tega člena lahko
uveljavijo oprostitev.
51. člen
(blago iz 2. točke 50. člena)
(1)
Na podlagi 2. točke prvega odstavka 50. člena tega zakona se
plačila DDV oprostijo:
1.
pošiljke neznatne vrednosti, poslane neposredno iz tujine.
Oprostitev se ne nanaša na tobak in tobačne izdelke, alkohol in
alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode. Skupna vrednost
blaga v posamezni pošiljki, ki se šteje za neznatno, ne sme
presegati zneska, ki ga določi minister, pristojen za
finance;
2.
rabljeno osebno premoženje, ki pripada fizični osebi, ki je
prebivala v tujini neprekinjeno najmanj 12 mesecev in ki se seli v
Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in
tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje
dejavnosti;
3.
predmeti, ki pripadajo osebi, ki je prebivala v tujini neprekinjeno
najmanj 12 mesecev in ki se seli v Slovenijo zaradi sklenitve
zakonske zveze. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak
in tobačne izdelke, motorna vozila ter opremo za opravljanje
dejavnosti;
4.
predmeti, ki jih fizična oseba, ki stalno živi v Sloveniji, pridobi
z dedovanjem. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in
tobačne izdelke, prevozna sredstva, opremo, zaloge surovin,
polizdelkov in končnih izdelkov, živino in kmetijske pridelke, ki
presegajo običajne družinske potrebe;
5.
učni pripomočki, ki jih za lastne potrebe prinesejo s seboj dijaki
in študenti, ki prihajajo v Slovenijo z namenom šolanja;
6.
blago v osebni prtljagi potnika, ki se uvaža v nekomercialne namene
in je v skladu s carinskimi predpisi oproščeno plačila
carine;
7.
nekomercialno blago v pošiljkah, ki jih fizična oseba s
prebivališčem v tujini brezplačno pošilja fizični osebi na
carinskem območju do vrednosti, za tobak in tobačne izdelke,
alkohol in alkoholne pijače ter parfume in toaletne vode pa do
količin, ki jih predpiše minister, pristojen za finance;
8.
častna odlikovanja in nagrade, če njihova narava ali posamična
vrednost kaže na to, da niso uvožene za komercialne namene;
priložnostna darila, prejeta v okviru mednarodnih odnosov, če ne
odražajo komercialnega namena; ob pogoju vzajemnosti predmeti,
namenjeni šefom tujih držav oziroma njihovim predstavnikom za
njihove potrebe v času uradnega obiska v Sloveniji. Oprostitev se
ne nanaša na alkoholne pijače ter tobak in tobačne
izdelke;
9.
terapevtske substance človeškega izvora in reagenti za določanje
krvnih skupin ter tipov tkiv, ki se uporabljajo za nekomercialne
medicinske ali znanstvene namene; farmacevtski izdelki za
zdravstveno oziroma veterinarsko uporabo na mednarodnih športnih
prireditvah; laboratorijske živali, živalske, biološke in kemične
substance, poslane brezplačno, ki so namenjene znanstvenim
raziskavam, ter vzorci referenčnih substanc, namenjenih kontroli
kvalitete medicinskih proizvodov, ki jih je odobrila Svetovna
zdravstvena organizacija;
10.
blago, ki ga brezplačno pridobijo državni organi, dobrodelne in
človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno
razdelitev osebam, potrebnim pomoči, ali blago, poslano brezplačno
in brez vsakih komercialnih namenov, z namenom, da se uporabi
izključno zaradi zadovoljitve njihovih delovnih potreb ali
izvrševanja njihovih nalog. Oprostitev se ne nanaša na alkoholne
pijače, tobak in tobačne izdelke, kavo in pravi čaj ter motorna
vozila (razen na reševalna vozila). Oprostitev se nanaša le na
organizacije, ki vodijo ustrezno knjigovodstvo in pristojnim
organom omogočajo nadzor nad njihovim delovanjem in ki po potrebi
nudijo zavarovanje plačila DDV;
11.
blago, ki ga uvozijo državni organi in organizacije, dobrodelne in
človekoljubne organizacije, namenjeno pa je za brezplačno
razdelitev med žrtve naravnih in drugih nesreč in vojn, ali blago,
ki ostane last teh organizacij, dano pa je na razpolago prej
omenjenim žrtvam. Oprostitev se ne nanaša na material in opremo,
namenjeno za obnovo območij, ki jih je prizadela naravna in druga
nesreča. Oprostitev se nanaša le na organizacije, ki vodijo
ustrezno knjigovodstvo in pristojnim organom omogočajo nadzor nad
njihovim delovanjem in ki po potrebi nudijo zavarovanje plačila
DDV;
12.
predmeti, ki so posebej izdelani za izobraževanje, usposabljanje
ali zaposlovanje gibalno in senzorno oviranih oseb ter oseb z
motnjo v duševnem razvoju, če so bili pridobljeni brezplačno ter
uvoženi s strani ustanov oziroma organizacij, katerih dejavnost je
izobraževanje oziroma nudenje pomoči tem osebam, in če pri
donatorjih ni izražen komercialni namen;
13.
oprema, ki jo imetnik uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, pa
to preseli v Slovenijo. Oprostitev se ne nanaša na prevozna
sredstva, gorivo, zaloge blaga, izdelkov in polizdelkov ter živino,
katere imetniki so trgovci;
14.
rastlinski in živinorejski proizvodi, ki jih pridobijo kmetje –
državljani Republike Slovenije na svojih posestvih v obmejnem
območju sosednje države, ter naraščaj in drugi proizvodi,
pridobljeni od živine, ki jo imajo na teh posestvih zaradi poljskih
del, paše ali prezimovanja; semena, gnojiva in podobni izdelki za
obdelavo tal, ki jo uporabljajo kmetje – tuji državljani na svojih
posestvih v Sloveniji;
15.
vzorci blaga neznatne vrednosti, ki so namenjeni za pridobivanje
naročil tovrstnega blaga in ki so glede videza in količine
neuporabni za kakršnekoli druge namene;
16.
tiskovine in reklamni material, ki ga pošilja oseba s sedežem
poslovanja zunaj Slovenije;
17.
blago, namenjeno uporabi na sejmu, razstavi ali podobni prireditvi.
Oprostitev se ne nanaša na alkoholne pijače, tobak in tobačne
izdelke ter goriva in kuriva;
18.
blago, ki je zaradi določitve svoje sestave, kvalitete ali drugih
tehničnih značilnosti, namenjeno preizkušanju, preiskovanju ali
testiranju in ki se v celoti porabi oziroma uniči. Oprostitev se ne
nanaša na blago, uporabljeno pri preizkušanju, analiziranju ali
testiranju zaradi pospeševanja prodaje;
19.
predmeti in spremljajoči dokumenti, ki se v zvezi s pridobitvijo
ali varstvom blagovnih znamk, patentov in modelov pošiljajo
organizacijam za varstvo pravic intelektualne lastnine;
20.
turistično informativna dokumentacija, ki je namenjena za
brezplačno razdelitev in katere glavni namen je predstaviti tujo
turistično ponudbo;
21.
dokumenti, ki se pošiljajo državnim organom; publikacije tujih
državnih organov ter mednarodnih organov in organizacij; obrazci za
izvajanje pooblastil državnih organov; dokazni predmeti v sodnih
postopkih; tiskane okrožnice, ki se pošiljajo kot del običajne
izmenjave informacij med javnimi službami ali bančnimi ustanovami;
uradne tiskovine, ki jih prejema Banka Slovenije; dokumenti,
arhivi, ter obrazci za uporabo na mednarodnih srečanjih,
konferencah ali kongresih; načrti, tehnične slike, modeli in
podobni dokumenti za namene sodelovanja na mednarodnem natečaju, ki
se organizira v Sloveniji; tiskani obrazci, ki se v skladu z
mednarodnimi konvencijami uporabljajo kot uradni dokumenti v
mednarodnem prometu vozil in blaga; fotografije in diapozitivi, ki
se pošiljajo tiskovnim agencijam ali časopisnim hišam; zbirateljski
predmeti in umetniška dela, ki niso namenjeni prodaji in so uvoženi
brezplačno s strani muzejev, galerij in drugih inštitucij ter so
namenjeni za brezplačne oglede; zidni zemljevidi, filmi (razen
kinematografskih) in drugi avdiovizualni izdelki
vzgojno-izobraževalnega značaja, ki jih izdela OZN ali njene
specializirane agencije;
22.
material, potreben za natovarjanje ter zavarovanje blaga med
transportom; stelja in krma za živali med transportom, naložena na
prevozno sredstvo, ki se uporablja za prevoz živali iz tuje države
v Slovenijo ali čez Slovenijo;
23.
goriva in maziva v rezervoarjih, ki so tovarniško vdelani v motorna
vozila;
24.
material za postavitev, vzdrževanje ali okrasitev spominskih
obeležij, grobov ali pokopališč vojnih žrtev iz drugih držav; krste
s posmrtnimi ostanki in žare s pepelom pokojnika ter pogrebni
artikli, ki običajno spremljajo krste in žare.
(2)
Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in
način uveljavljanja oprostitev po tem členu.
5. Oprostitve pri izvozu
52. člen
(oproščene transakcije)
(1)
Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
a)
dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni
kraj zunaj Unije prodajalec ali druga oseba za njegov
račun;
b)
dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni
kraj zunaj Unije kupec, ki nima sedeža na ozemlju Slovenije, ali
druga oseba za njegov račun, razen blaga, ki ga prevaža kupec sam
in je namenjeno za opremljanje, oskrbovanje z gorivom ali druge
vrste oskrbovanja zasebnih čolnov, zasebnih zrakoplovov ali
katerihkoli drugih prevoznih sredstev za zasebno rabo;
c)
blago, dobavljeno pooblaščenim organizacijam, ki ga te izvozijo iz
Unije kot del svojih človekoljubnih, dobrodelnih dejavnosti ali
dejavnosti poučevanja, ki jih izvajajo zunaj Unije;
d)
storitve dodelave blaga (premičnin), ki so bile pridobljene ali
uvožene z namenom, da se na tem blagu opravi taka dodelava, vendar
le v primeru, če naročnik nima sedeža na ozemlju Slovenije in če
blago odpošlje ali odpelje zunaj Unije izvajalec ali naročnik ali
druga oseba za račun enega od njiju;
e)
opravljanje storitev, vključno s prevoznimi storitvami in pomožnimi
storitvami, razen storitev, ki so oproščene v skladu z 42. in 44.
členom tega zakona, če so neposredno povezane z izvozom ali uvozom
blaga v smislu drugega in tretjega odstavka 31. ter uvozom blaga v
skladu s prvim odstavkom 58. člena tega zakona.
(2)
Pri dobavi blaga iz točke b) prvega odstavka tega člena, ki ga
potnik prenaša v svoji osebni prtljagi, se oprostitev plačila davka
uveljavlja na način vračila DDV, če so izpolnjeni pogoji iz 75.
člena tega zakona.
(3)
Pri dobavi blaga iz točke c) prvega odstavka tega člena se
oprostitev plačila davka uveljavi tako, da se pooblaščenim
organizacijam vrne plačani DDV.
6. Oprostitve v zvezi z mednarodnim prevozom
53. člen
(dobava, najem in popravila plovil in zrakoplovov, oskrbovanje in
opravljanje storitev za neposredne potrebe plovil in
zrakoplovov)
Plačila
DDV so oproščene naslednje transakcije v zvezi z mednarodnim
prevozom:
a)
dobava blaga za oskrbovanje z gorivom in drugo oskrbovanje plovil
za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za
plačilo ali so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske
ali ribiške dejavnosti, ter plovil za reševanje ali pomoč na morju
ali za priobalni ribolov, razen za oskrbovanje plovil za priobalni
ribolov;
b)
dobava blaga za oskrbovanje vojaških plovil iz oznake 89.06 10 00
kombinirane nomenklature, ki zapustijo ozemlje Slovenije in so
namenjena v tuja pristanišča oziroma sidrišča;
c)
dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem plovil
iz točke a) tega člena ter dobava, najem, popravilo in vzdrževanje
opreme, vključno z ribiško opremo, ki je vgrajena ali se pri tem
uporablja;
d)
opravljanje storitev, razen storitev iz točke c) tega člena, za
neposredne potrebe plovil iz točke a) ali njihovega
tovora;
e)
dobava blaga za oskrbovanje z gorivom in drugo oskrbovanje
zrakoplovov, ki jih uporabljajo letalske družbe za polete na
mednarodnih zračnih poteh za plačilo;
f)
dobava, izboljšave, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem
zrakoplovov iz točke e) tega člena ter dobava, najem, popravilo in
vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem
uporablja;
g)
opravljanje storitev, razen storitev iz f) točke tega člena, za
neposredne potrebe zrakoplovov iz e) točke tega člena ali njihovega
tovora.
7. Oprostitve v zvezi z nekaterimi transakcijami, ki se obravnavajo
kot izvoz
54. člen
(oprostitve v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, Nato,
dobava zlata centralnim bankam)
(1)
Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
a)
dobave blaga ali storitev v okviru diplomatskih in konzularnih
odnosov;
aa)
dobave blaga ali storitev Evropski uniji, Evropski skupnosti za
atomsko energijo, Evropski centralni banki, Evropski investicijski
banki ali organom, ki jih je ustanovila Unija, za katere se
uporablja Protokol z dne 8. aprila 1965 o privilegijih in
imunitetah Evropske skupnosti, in sicer v okvirih in pod pogoji iz
navedenega protokola in sporazumov o njegovem izvajanju ali
sporazumov o sedežu ter predvsem le do obsega, ki ne povzroča
izkrivljanja konkurence;
b)
dobave blaga ali storitev mednarodnim organizacijam, ki niso
navedene v prejšnji točki, in članom teh organizacij z omejitvami
in pod pogoji, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi
organizacij ali sporazumi o sedežu teh organizacij, ki veljajo za
Slovenijo;
c)
dobave blaga ali storitev, opravljene na ozemlju Slovenije, za
potrebe oboroženih sil drugih držav, pogodbenic Severnoatlantske
zveze, ali spremnega civilnega osebja ali za oskrbo njihovih menz
ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri skupni obrambi;
d)
dobave blaga ali storitev v drugo državo članico, namenjene za
oborožene sile katerekoli države, ki je pogodbenica
Severnoatlantske zveze, razen same namembne države članice, za
potrebe teh oboroženih sil ali spremnega civilnega osebja ali za
oskrbo njihovih menz ali kantin, kadar te sile sodelujejo pri
skupni obrambi;
e)
dobave zlata centralnim bankam.
(2)
Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje in
način uveljavljanja oprostitev po tem členu, ter določi količinske
ali vrednostne omejitve za posamezne vrste blaga, za katero
upravičenci iz a) do d) točke prvega odstavka tega člena lahko
uveljavijo oprostitev.
8. Oprostitve za storitve posrednikov
55. člen
(oprostitve za storitve posrednikov)
(1)
Plačila DDV so oproščene storitve, ki jih opravijo posredniki, ki
delujejo v imenu in za račun druge osebe, če so te storitve del
transakcij iz 52. do vključno 54. člena tega zakona, ali
transakcij, opravljenih zunaj Unije.
(2)
Oprostitev iz prvega odstavka tega člena se ne nanaša na storitve
potovalnih agentov, ki delujejo v imenu in za račun potnika, za
storitve, ki se opravijo v drugih državah članicah.
9. Oprostitve za transakcije, povezane z mednarodnim
trgovanjem
56. člen
(pogoji za oprostitev)
Oprostitev
plačila DDV v skladu s tem podpoglavjem se lahko uveljavi le, če
blago oziroma storitve niso namenjeni za končno potrošnjo in če je
znesek DDV, ki se obračuna ob zaključku postopkov ali možnosti iz
tega podpoglavja, enak znesku DDV, ki bi ga bilo treba obračunati,
če bi bila vsaka od teh transakcij obdavčena v
Sloveniji.
57. člen
(oprostitve za dobave blaga in storitev v carinskih
postopkih)
(1)
Plačila DDV so oproščene naslednje transakcije:
a)
dobava blaga, ki se predloži carinskemu organu in v skladu s
carinskimi predpisi da v začasno hrambo;
b)
dobava blaga, ki se v skladu s carinskimi predpisi vnese v prosto
cono ali prosto skladišče;
c)
dobava blaga, za katero se v skladu s carinskimi predpisi začne
postopek carinskega skladiščenja ali postopek aktivnega
oplemenitenja.
(2)
Plačila DDV so oproščene tudi storitve, ki so povezane z dobavami
blaga po prvem odstavku tega člena.
(3)
Plačila DDV so oproščene tudi dobave blaga iz prvega odstavka tega
člena v prostih conah, prostih in carinskih skladiščih ter
opravljanje storitev na tem blagu, vendar le, dokler je blago v
prosti coni ali v prostem skladišču ali v postopku carinskega
skladiščenja v skladu s carinskimi predpisi.
58. člen
(oprostitve za dobave določenega blaga in storitev v davčnih
skladiščih)
(1)
Plačila DDV sta oproščena tudi dobava in uvoz blaga iz Priloge II
tega zakona, ki se vnese v davčno skladišče v Sloveniji.
(2)
Za namene tega zakona je »davčno skladišče«:
–
v primeru mineralnih olj: prostor, ki je opredeljen kot trošarinsko
skladišče v skladu z zakonom, ki ureja trošarine;
–
pri drugem blagu: prostor, ki je opredeljen kot davčno skladišče v
skladu s tem zakonom in predpisom, ki ga izda minister, pristojen
za finance.
(3)
V davčnem skladišču ne sme biti skladiščeno blago, ki je namenjeno
prodaji na drobno, razen
v naslednjih primerih:
a)
če je blago namenjeno davka prosti prodajalni, ki se nahaja za
izstopno mejno carinsko kontrolo na letališču ali pristanišču, za
prodajo blaga, ki se iznese v potnikovi osebni prtljagi pri poletih
ali ladijskih prevozih na tretje ozemlje ali v tretjo državo, kadar
je taka prodaja oproščena v skladu s točko b) prvega odstavka 52. člena tega
zakona;
b)
če je blago namenjeno davčnim zavezancem za dobave potnikom na
krovu zrakoplova ali plovila med poletom ali ladijskim prevozom,
kadar je namembni kraj zunaj Unije;
c)
če je blago namenjeno davčnim zavezancem za dobave, ki so oproščene
plačila DDV v skladu s 54. členom tega zakona.
(4)
Plačila DDV so oproščene tudi storitve, ki so povezane z dobavami
blaga po prvem odstavku tega člena.
(5)
Plačila DDV so oproščene tudi dobave blaga iz Priloge II, ki je
priloga tega zakona in njegov sestavni del, in storitev na tem
blagu, dokler je blago v postopku davčnega skladiščenja.
59. člen
(davčno skladišče)
(1)
Skladiščenje izdelkov iz Priloge II tega zakona, za katere se lahko
uveljavlja oprostitev plačila DDV, dokler so v postopku
skladiščenja, se lahko opravlja le v davčnem skladišču, za katerega
delovanje je carinski organ izdal dovoljenje.
(2)
Carinski organ lahko izda dovoljenje osebi, za katero oceni, da je
glede finančnih in drugih okoliščin primerna za imetnika davčnega
skladišča, in ki v velikem obsegu skladišči blago, navedeno v
Prilogi II tega zakona.
(3)
Za ustanovitev in delovanje davčnega skladišča se smiselno
uporabljajo določbe carinskih predpisov, ki opredeljujejo carinska
skladišča.
(4)
Podrobnejše predpise o pogojih, ki jih mora izpolnjevati imetnik
skladišča, da lahko pridobi dovoljenje za ustanovitev in delovanje
davčnega skladišča, načinu zavarovanja plačila DDV, vsebini vloge
za izdajo dovoljenja, prenehanju veljavnosti dovoljenja,
dokumentaciji, ki jo mora voditi in hraniti imetnik dovoljenja,
predpiše minister, pristojen za finance.
60. člen
(pridobitev blaga znotraj Unije)
Oprostitev
plačila DDV v skladu s tem podpoglavjem se, pod enakimi pogoji, kot
so predpisani za dobave blaga, ki se opravijo na ozemlju Slovenije,
nanaša tudi na pridobitve blaga znotraj Unije.
61. člen
(znesek dolgovanega DDV)
(1)
Od blaga, ki je v enem od postopkov ali možnosti iz tega
podpoglavja, se DDV obračuna takrat, ko se za to blago ti postopki
oziroma možnosti končajo.
(2)
Če medtem ko je bilo blago v enem od postopkov ali možnosti iz tega
podpoglavja ni bila opravljena dobava tega blaga, znesek
dolgovanega DDV ustreza davku, ki bi bil obračunan ob uvozu, ob
dobavi blaga ali ob pridobitvi blaga znotraj Unije, povečanem za
znesek davka, ki bi bil obračunan od storitev.
(3)
Če je bila medtem ko je bilo blago v enem od postopkov ali možnosti
iz tega podpoglavja opravljena dobava tega blaga, znesek
dolgovanega DDV ustreza davku, ki bi bil obračunan od zadnje od teh
dobav, povečanem za davek, ki bi bil obračunan od storitev,
opravljenih po opravljeni zadnji dobavi blaga.
IX. ODBITEK DDV
1. Nastanek in obseg pravice do odbitka
62. člen
(nastanek pravice do odbitka DDV)
Pravica
do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna
DDV.
63. člen
(obseg pravice)
(1)
Davčni zavezanec ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati,
odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah
blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil
oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, in
sicer:
a)
DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago
ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni
zavezanec;
b)
DDV, ki ga je dolžan plačati za transakcije, ki se obravnavajo kot
dobave blaga ali storitev v skladu s točko a) 8. člena tega
zakona;
c)
DDV, ki ga je dolžan plačati za pridobitve blaga znotraj Unije v
skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3. člena tega
zakona;
d)
DDV, ki ga je dolžan plačati za transakcije, ki se obravnavajo kot
pridobitve blaga znotraj Unije v skladu z 12. in 13. členom tega
zakona;
e)
DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji v zvezi z
uvozom blaga.
(2)
Ne glede na prvi odstavek tega člena, ima davčni zavezanec tudi
pravico do odbitka DDV, če se blago in storitve uporabijo za
namene:
a)
transakcij, ki jih je v zvezi z dejavnostjo iz drugega odstavka 5.
člena tega zakona opravil zunaj Slovenije, če bi bil upravičen do
odbitka DDV, če bi bile opravljene v Sloveniji;
b)
transakcij, ki so oproščene DDV v skladu s 46. ali 49. členom, 12.
točko prvega odstavka 50. člena ter 52. do vključno 58. členom tega
zakona;
c)
transakcij, ki so oproščene v skladu s točkami 1 in 4(a) do (e) 44.
člena tega zakona, če ima naročnik
sedež zunaj Unije ali če so te transakcije neposredno povezane z
blagom, namenjenim za izvoz iz Unije.
(3)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in ni identificiran za
namene DDV v Sloveniji, ima pravico do vračila DDV od blaga in
storitev, nabavljenih v Sloveniji, ali od uvoza blaga v Slovenijo,
pod pogojem, da blago in storitve uporabi za:
a)
transakcije iz drugega odstavka tega člena;
b)
transakcije, za katere je plačnik DDV v skladu s 76. členom tega
zakona izključno prejemnik.
(4)
Vračilo DDV davčnemu zavezancu, ki ima sedež v drugi državi
članici, se opravi v skladu s 74. do 74.g členom tega
zakona.
(5)
Vračilo DDV davčnemu zavezancu, ki ima sedež zunaj Unije, se opravi
v skladu s 74.i členom tega zakona.
63.a člen
(nepremičnine)
(1)
Davčni zavezanec, ki nepremičnino, ki je del poslovnih sredstev
davčnega zavezanca, uporablja za opravljanje njegove dejavnosti in
tudi za njegove zasebne namene ali za zasebne namene njegovih
zaposlenih ali za druge namene, kot za namene opravljanja njegove
dejavnosti, ima pravico da od DDV, ki ga je dolžan plačati za
izdatke v zvezi s to nepremičnino, odbije DDV v skladu z 62.
členom, prvim in drugim odstavkom 63. člena in prvim in sedmim
odstavkom 65. člena tega zakona, samo za del nepremičnine, ki se
uporablja za opravljanje njegove dejavnosti.
(2)
Ne glede na 15. člen tega zakona se popravek odbitka zaradi
spremembe v deležu uporabe nepremičnine iz prejšnjega odstavka
opravi v skladu z načeli iz 68., 69. in 70. člena tega
zakona.
64. člen
(nova prevozna sredstva)
(1)
Davčni zavezanec iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona, ki
priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo pod pogoji iz 2. točke
46. člena tega zakona, ima pravico, da odbije DDV, ki je vključen v
nabavni ceni ali plačan pri uvozu ali pri pridobitvi prevoznega
sredstva znotraj Unije, do zneska, ki ne presega zneska DDV, ki bi
ga moral plačati, če dobava ne bi bila oproščena.
(2)
Pravica do odbitka nastane in se lahko uveljavi samo v trenutku
dobave novega prevoznega
sredstva. Davčni zavezanec lahko uveljavlja odbitek DDV v obliki
vračila DDV na podlagi zahtevka, ki ga v elektronski obliki
predloži davčnemu organu v 15 dneh od dneva dobave.
(3)
Podrobnejša pravila za izvajanje tega člena predpiše minister,
pristojen za finance.
65. člen
(odbitni delež)
(1)
Za blago in storitve, ki jih davčni zavezanec potrebuje tako za
transakcije, pri katerih DDV lahko odbije v skladu s 63. členom
tega zakona, kot za transakcije, pri katerih DDV ne sme odbiti, se
lahko odbije samo tak delež DDV, ki se pripiše prvim transakcijam.
Ta delež se določi v skladu s tem členom za vse transakcije, ki jih
opravi davčni zavezanec.
(2)
Odbitni delež se določi tako, da se navede:
a)
v števcu: skupni znesek letnega prometa, brez DDV, ki se nanaša na
transakcije, pri katerih je DDV odbiten po 63. členu tega
zakona;
b)
v imenovalcu: skupni znesek letnega prometa, brez DDV, ki se nanaša
na transakcije, vključene v števcu, in na transakcije, pri katerih
DDV ni odbiten, vključno s subvencijami, razen tistih, ki so
neposredno povezane s ceno blaga ali storitev iz prvega odstavka
36. člena tega zakona.
(3)
Pri izračunu odbitnega deleža iz drugega odstavka tega člena se ne
upoštevajo naslednji zneski:
a)
znesek prometa, ki se nanaša na dobave osnovnih sredstev, ki jih je
davčni zavezanec uporabljal za namene svoje dejavnosti;
b)
znesek prometa, ki se nanaša na priložnostne transakcije z
nepremičninami;
c)
znesek prometa, ki se nanaša na priložnostne finančne
transakcije.
(4)
Odbitni delež se določi na letni podlagi kot odstotek in se
zaokroži navzgor na celo število.
(5)
Odbitni delež za tekoče leto se začasno določi na podlagi podatkov
o transakcijah v preteklem letu. Če v preteklem letu ni bilo takih
transakcij ali če so bile transakcije v znesku neznatne, odbitni
delež začasno določi davčni organ na podlagi napovedi davčnega
zavezanca o predvidenih transakcijah. Davčni zavezanec predloži
napoved davčnemu organu v elektronski obliki.
(6)
Odbitki, opravljeni na podlagi takega začasnega deleža, se morajo
popraviti, ko se v naslednjem letu ugotovi oziroma določi končni
odbitni delež za preteklo leto.
(7)
Ne glede na prvi odstavek tega člena, lahko davčni zavezanec določi
odbitni delež ločeno za vsako področje svoje dejavnosti, če vodi
ločeno knjigovodstvo za vsako področje dejavnosti in če priglasi
izbran način določanja odbitnega deleža davčnemu organu. Davčni
zavezanec lahko začne izračunavati odbitni delež v skladu s tem
odstavkom v prvem davčnem obdobju, ki sledi davčnemu obdobju, v
katerem je svojo izbiro priglasil davčnemu organu, če je davčni
organ prejel priglasitev vsaj 15 dni pred začetkom novega davčnega
obdobja, sicer pa z začetkom naslednjega davčnega obdobja. Davčni
zavezanec mora izračunavati odbitni delež v skladu z načinom, ki ga
je izbral v skladu s tem odstavkom, najmanj 12 mesecev. Če davčni
zavezanec želi ponovno spremeniti izbrani način določanja odbitnega
deleža, mora tudi to spremembo priglasiti davčnemu organu.
Davčni
zavezanec predloži priglasitev davčnemu organu v elektronski
obliki.
(8)
Davčni organ lahko na podlagi priglasitve iz sedmega odstavka tega
člena prepove davčnemu zavezancu uporabo izbranega načina določanja
odbitnega deleža, če davčni zavezanec z izbranim načinom ne omogoča
izvajanja nadzora nad obračunavanjem in plačevanjem DDV v skladu z
zakonom.
66. člen
(omejitev pravice do odbitka)
Davčni
zavezanec ne sme odbiti DDV od:
a)
jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in maziv
ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od
plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza
potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo
prodajo;
b)
zrakoplovov, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev,
tesno povezanih s tem, razen od zrakoplovov, ki se uporabljajo za
opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem
in zakup ter za nadaljnjo prodajo;
c)
osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter
nadomestnih delov ter storitev tesno povezanih s tem, razen od
vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti
prevoza
potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo
prodajo, vozil, ki se uporabljajo v avtošolah za izvajanje programa
usposabljanja iz vožnje v skladu z veljavnimi predpisi,
kombiniranih vozil za opravljanje dejavnosti javnega linijskega in
posebnega linijskega prevoza ter osebnih specialnih vozil,
prilagojenih izključno za prevoz pokojnikov;
d)
stroškov reprezentance (pri čemer se kot stroški reprezentance
štejejo zgolj stroški pogostitve in zabave ob poslovnih in
družabnih stikih);
e)
stroškov prehrane (vključno s pijačo) in stroškov nastanitve, razen
stroškov, ki so davčnemu zavezancu nastali pri teh dobavah v okviru
opravljanja njegove dejavnosti.
66.a
člen
(črtan)
67. člen
(uveljavljanje pravice do odbitka)
(1)
Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec
izpolnjevati naslednje pogoje:
a)
za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi z dobavo blaga ali storitev, mora imeti račun,
izdan v skladu z 81. do 84. členom 80.a
do 84.a členom
tega zakona;
b)
za odbitke v skladu s točko b) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi s transakcijami, ki se obravnavajo kot dobava blaga
ali storitev, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše
minister, pristojen za finance;
c)
za odbitke v skladu s točko c) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi s pridobitvami blaga znotraj Unije, v obračunu DDV
iz 87. člena tega zakona mora navesti vse podatke, ki so potrebni
za izračun zneska DDV, ki ga je dolžan plačati za svoje pridobitve,
in imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega
zakona;
c)
za odbitke v skladu s točko c) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi s pridobitvami blaga znotraj Unije, v obračunu DDV
iz 87. člena tega zakona mora navesti vse podatke, ki so potrebni
za izračun zneska DDV, ki ga je dolžan plačati za svoje pridobitve,
in imeti račun;
d)
za odbitke v skladu s točko d) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi s transakcijami, ki se obravnavajo kot pridobitve
blaga znotraj Unije, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše
minister, pristojen za finance;
e)
za odbitke v skladu s točko e) prvega odstavka 63. člena tega
zakona, v zvezi z uvozom blaga, mora imeti uvozni dokument, na
katerem je naveden kot prejemnik ali uvoznik in na katerem je
naveden znesek DDV, ki ga je dolžan plačati oziroma omogoča izračun
tega zneska;
f)
če je dolžan plačati DDV kot naročnik ali kupec v skladu z 2., 3.
in 4. točko prvega odstavka 76. člena ali 76.a členom tega
zakona, mora izpolnjevati formalnosti, ki jih predpiše minister,
pristojen za finance.
(2)
Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki
ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za
katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko
uveljavlja v skladu s prvim odstavkom tega člena. Če davčni
zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije
ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje
kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v
katerem je pridobil pravico do odbitka DDV.
(3)
Davčni zavezanec iz četrtega odstavka 95. člena tega zakona lahko
odbije znesek pavšalnega nadomestila v davčnem obdobju, v katerem
je pavšalno nadomestilo plačal.
(4)
Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od
osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti
izkazanega DDV, ne glede na to, ali nepooblaščena oseba ta DDV
plača.
(5)
Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan višji
znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, ne sme odbiti tega višjega
zneska, ne glede na to, da je bil DDV plačan.
(6)
Davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v
katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali
storitev oziroma carinske deklaracije za uvoženo blago.
68. člen
(popravek odbitka DDV)
(1)
Davčni zavezanec mora prvotni odbitek popraviti, če je odbitek
višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec
upravičen.
(2)
Popravek mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem
obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi
zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov in znižanja
cen.
(3)
Ne glede na drugi odstavek tega člena, davčni zavezanec ne popravi
prvotnega odbitka v primeru uradno dokazanega uničenja ali izgube
ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev
iz 7. člena tega zakona.
69. člen
(popravek odbitka DDV pri osnovnih sredstvih)
(1)
Za osnovna sredstva se popravek odbitka DDV razporedi na obdobje 5
let, razen za nepremičnine, ki so bile pridobljene kot osnovna
sredstva, za katere se popravek razporedi na obdobje 20
let.
(2)
Obdobje iz prvega odstavka tega člena začne teči z začetkom uporabe
osnovnega sredstva.
(3)
Za začetek uporabe po drugem odstavku tega člena se šteje davčno
obdobje, v katerem je izvršen (oziroma ni izvršen) odbitek
DDV.
(4)
Letni popravek znaša 1/5 oziroma 1/20 zneska DDV, ki je bil
zaračunan na osnovna sredstva. Popravek se izvede na podlagi
sprememb v upravičenosti do odbitka v naslednjih letih glede na
upravičenost v letu, v katerem je bilo blago prvič
uporabljeno.
(5)
Popravek odbitka DDV se ne izvrši, če znaša razlika do 10
eurov.
70. člen
(prodaja osnovnih sredstev v obdobju popravkov)
(dobava
osnovnih sredstev v obdobju popravkov)
(1)
Če davčni zavezanec v obdobju popravka osnovno sredstvo
proda, Če
davčni zavezanec opravi dobavo osnovnega sredstva v obdobju
popravka, se
šteje, kakor da se osnovno sredstvo uporabi za njegovo ekonomsko
dejavnost do konca obdobja popravka.
(2)
Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti obdavčena, če je
dobava osnovnih sredstev obdavčena.
(3)
Šteje se, da je ekonomska dejavnost v celoti oproščena, če je
dobava osnovnih sredstev oproščena.
(4)
Popravek odbitka iz prvega odstavka tega člena se izvede le enkrat
za celotno preostalo obdobje popravka.
71. člen
(črtan)
72. člen
(popravek odbitka DDV na podlagi odločitve davčnega in carinskega
organa)
(1)
Če se na podlagi odločitve davčnega organa spremeni (poveča) znesek
DDV, ki ga je davčni zavezanec obračunal pri dobavi blaga in
storitev, lahko ta davčni zavezanec na podlagi odločbe davčnega
organa izstavi popravljen račun s pravilno obračunanim zneskom DDV,
na podlagi katerega lahko prejemnik blaga in storitev za nastalo
razliko uveljavi pravico do odbitka DDV v skladu z določili tega
zakona v davčnem obdobju, ko prejme takšen račun.
(2)
Če se spremeni znesek DDV, obračunan pri uvozu blaga, ki ga je
davčni zavezanec upošteval kot odbitek vstopnega DDV, se na podlagi
carinskega dokumenta ali odločbe carinskega organa lahko popravi
odbitek vstopnega DDV za nastalo razliko.
(3)
Minister, pristojen za finance, podrobneje predpiše vsebino računa
iz prvega odstavka tega člena.
2. Vračilo DDV
2.1. Vračilo DDV na podlagi obračuna DDV
73. člen
(vračilo DDV na podlagi obračuna DDV)
(1)
Če za dano davčno obdobje znesek odbitkov presega znesek
dolgovanega DDV, se presežek prenese v naslednje davčno
obdobje.
(2)
Ne glede na prvi odstavek tega člena se davčnemu zavezancu na
njegovo zahtevo presežek DDV vrne v 21 dneh po predložitvi obračuna
DDV.
(3)
Davčnemu zavezancu, ki presežka DDV ne prejme v roku iz drugega
odstavka tega člena, pripadajo zamudne obresti po obrestni meri,
določeni z zakonom, ki ureja davčni postopek, od prvega dne po
poteku 21 dni od predložitve obračuna DDV.
(4)
Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se
presežek vrne po poplačilu davčnega dolga.
73.a člen
(vračilo DDV v posebnih primerih)
(1)
V primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi
obračuna DDV lahko davčni organ, pred izvršitvijo vračila DDV,
zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument
zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z
zakonom, ki ureja davčni postopek.
(2)
Šteje se, da je predloženi instrument zavarovanja ustrezen, če
zagotavlja izpolnitev obveznosti v višini zahtevka za
vračilo.
(3)
Če davčni organ ugotovi, da zahteva za vračilo DDV ni upravičena,
pa je bil DDV že vrnjen, za vračilo neupravičeno vrnjenega DDV
unovči predloženo zavarovanje.
(4)
Če davčni organ ugotovi, da je zahteva za vračilo DDV upravičena,
nemudoma sprosti zavarovanje in vrne predloženi instrument
zavarovanja davčnemu zavezancu.
2.2. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi
članici
74. člen
(pogoji za vračilo)
(1)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji ampak v drugi državi
članici (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v drugi
državi članici), ima pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago,
ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili
drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v Slovenijo,
če izpolnjuje naslednje pogoje:
a)
v obdobju vračila v Sloveniji ni imel sedeža svoje ekonomske
dejavnosti ali stalne poslovne enote, iz katere so se opravljale
poslovne transakcije, ali če ni imel takšnega sedeža ali poslovne
enote ali stalnega oziroma običajnega prebivališča;
b)
v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil storitev,
za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile
opravljene v Sloveniji, razen naslednjih transakcij:
–
prevoznih storitev in s tem povezanih pomožnih storitev, ki so
oproščene v skladu s 13. točko 50. člena, 52., 53. členom, točkami
a), b), c) in d) prvega odstavka 54. člena, 55. členom ali 57. in
58. členom tega zakona;
–
dobave blaga in opravljanja storitev prejemniku, ki je v skladu z
2., 3. in 4. točko prvega odstavka ter drugim odstavkom 76. člena
tega zakona dolžan plačati davek.
(2)
Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici ima pravico do
vračila DDV, če se blago in storitve iz prejšnjega odstavka
uporabijo za naslednje transakcije:
–
transakcije iz točk a) in b) drugega odstavka 63. člena tega
zakona;
–
transakcije, katerih prejemnik je v skladu z 2., 3. in 4. točko
prvega odstavka ter drugim odstavkom 76. člena tega zakona dolžan
plačati DDV.
(3)
Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici ima pravico do
vračila tistih zneskov DDV, za katere bi lahko davčni zavezanec s
sedežem v Sloveniji uveljavljal odbitek DDV v skladu s tem
zakonom.
(4)
Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici nima pravice do
vračila:
–
DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom nepravilno
zaračunan;
–
DDV za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v
skladu s 46. členom ali točko b) prvega odstavka 52. člena tega
zakona.
(5)
Minister, pristojen za finance, določi davčni urad, ki je pristojen
za obravnavanje zahtevkov.
74.a člen
(omejitev pravice do vračila zaradi omejitve pravice do odbitka DDV
v državi članici sedeža)
(1)
Da je davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici upravičen
do vračila DDV v Sloveniji mora v državi članici, v kateri ima
sedež, opravljati transakcije, za katere ima pravico do odbitka
DDV.
(2)
Če davčni zavezanec v državi članici sedeža opravlja transakcije,
za katere ima pravico do odbitka DDV, in transakcije, za katere
nima pravice do odbitka DDV, se v Sloveniji vrne le tak delež DDV,
ki se v skladu s pravili o odbitnem deležu v državi članici sedeža
lahko pripiše transakcijam, za katere ima pravico do odbitka
DDV.
74.b člen
(zahtevek za vračilo)
(1)
»Zahtevek za vračilo« je zahtevek za vračilo DDV, ki je bil v
Sloveniji zaračunan davčnemu zavezancu s sedežem v drugi državi
članici, za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih
zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga
v Slovenijo.
(2)
Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici uveljavlja
vračilo DDV v Sloveniji tako, da zahtevek za vračilo DDV vloži prek
elektronskega portala v državi članici, v kateri je pridobil
identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na
podlagi katere zahteva vračilo (v nadaljnjem besedilu:
vložnik).
(3)
Vložnik mora v zahtevku navesti naslednje podatke:
–
svoje ime in polni naslov;
–
svoj elektronski naslov;
–
opis svoje poslovne dejavnosti, za katero je pridobil blago in
storitve;
–
obdobje vračila, za katero vlaga zahtevek;
–
izjavo, da v obdobju vračila ni opravil dobav blaga ali storitev,
za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile
opravljene v Sloveniji, razen transakcij iz točke b) prvega
odstavka 74. člena tega zakona;
–
svojo identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno
številko;
–
podatke o bančnem računu, vključno s kodo enotnega standarda za
zapis transakcijskega računa (IBAN) in bančno identifikacijsko kodo
(BIC).
(4)
Za vsak račun ali uvozni dokument mora poleg podatkov iz prejšnjega
odstavka, zahtevek vsebovati tudi:
–
ime in polni naslov dobavitelja;
–
identifikacijsko številko DDV dobavitelja, ki mu jo je dodelila
Slovenija, razen pri uvozu;
–
datum in številko računa ali uvoznega dokumenta;
–
davčno osnovo in znesek DDV, izražen v eurih;
–
znesek odbitnega DDV, izračunanega v skladu z drugim in tretjim
odstavkom 74. člena in drugim odstavkom 74.a člena tega
zakona, izražen v eurih;
–
morebitni odbitni delež, izračunan v skladu s 74.a členom tega
zakona in izražen v odstotkih;
–
vrsto pridobljenega blaga ali storitev, označeno s predpisanimi
oznakami.
(5)
Oznake za opis vrste pridobljenega blaga in storitev iz prejšnjega
odstavka predpiše minister, pristojen za finance.
74.c člen
(popravek prvotnega odbitnega deleža)
(1)
Vložnik mora popraviti znesek DDV, ki je predmet zahtevka ali ki je
že povrnjen, če je po predložitvi zahtevka za vračilo popravil
prvotni odbitni delež DDV. Popravek se vključi v zahtevek za
vračilo v koledarskem letu, ki sledi koledarskemu letu, v katerem
je bil DDV zaračunan, oziroma v poseben zahtevek, poslan prek
elektronskega portala v državi članici, v kateri ima vložnik sedež,
če vložnik v tem koledarskem letu ne vloži nobenega zahtevka za
vračilo.
(2)
Davčni organ upošteva popravek predhodnega zahtevka za vračilo iz
prejšnjega odstavka s povišanjem ali
znižanjem vrnjenega zneska oziroma s samostojnim plačilom ali
povračilom, če je bil vložen poseben zahtevek.
74.d člen
(obdobje vračila)
(1)
Zahtevek za vračilo se nanaša na:
a)
nakupe blaga in storitev, za katere so bili v obdobju vračila
izdani računi, pod pogojem, da je obveznost obračuna DDV nastala
pred ali ob izdaji računa, oziroma za katere je obveznost obračuna
DDV nastala v obdobju vračila pod pogojem, da je bil račun izdan
pred nastankom obveznosti obračuna davka;
b)
uvoz blaga v obdobju vračila;
c)
račune ali uvozne listine, ki niso bile sestavni del prejšnjih
zahtevkov za vračilo in se nanašajo na transakcije, končane v
zadevnem koledarskem letu.
(2)
Zahtevek za vračilo, ki ga vložnik vloži v državi članici, v kateri
je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno
številko, na podlagi katere zahteva vračilo, je treba v Republiki
Sloveniji, kadar je država članica vračila, predložiti najpozneje
do 30. septembra po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV
zaračunan. Šteje se, da je zahtevek predložen, če je vložnik v njem
navedel vse podatke iz tretjega, četrtega in petega odstavka 74. b
člena tega zakona.
(3)
Zahtevek za vračilo se lahko vloži za obdobje vračila, ki ne sme
biti krajše od treh mesecev koledarskega leta in ne daljše od
koledarskega leta. Zahtevek se lahko nanaša tudi na obdobje krajše
od treh koledarskih mesecev, če to obdobje pomeni preostanek
koledarskega leta.
(4)
Če se zahtevek nanaša na obdobje vračila, krajše od enega
koledarskega leta in ne krajše od treh mesecev, znesek DDV,
katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 400 eurov. Če se
zahtevek nanaša na obdobje koledarskega leta ali na preostanek
koledarskega leta, znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme
biti nižji od 50 eurov.
74.e člen
(rok za odločitev o zahtevku in rok za vračilo DDV)
(1) Davčni
organ v elektronski obliki nemudoma obvesti vložnika o datumu
prejema zahtevka, ki ga je prejel od države članice njegovega
sedeža. O zahtevku mora odločiti v štirih mesecih od prejema
zahtevka.
(2) Če davčni
organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na
podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v
štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo zahteva od vložnika
ali pristojnega organa države članice sedeža dodatne informacije v
elektronski obliki. Če dodatne informacije zahteva od druge osebe,
zahtevek pošlje v elektronski obliki le, če je ta naslovniku
zahtevka na voljo. Če davčni organ utemeljeno dvomi o veljavnosti
in pravilnosti določenega zahtevka za vračilo, lahko zahteva tudi
predložitev izvirnika ali kopije računa ali uvoznega dokumenta.
Dodatne informacije mora naslovnik zahtevka po dodatnih
informacijah davčnemu organu zagotoviti v enem mesecu po prejemu
zahtevka.
(3) Če davčni
organ zahteva dodatne informacije v skladu s prejšnjim odstavkom,
odloči o zahtevku za vračilo v dveh mesecih od datuma, ko je prejel
zahtevane dodatne informacije, oziroma v dveh mesecih od datuma, ko
naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah zahtevek prejme, če
odgovora na svojo zahtevo ni prejel. Rok za odločitev glede
celotnega zahtevka ali dela zahtevka iz prejšnjega odstavka je v
vsakem primeru najmanj šest mesecev od datuma, ko davčni organ
prejme zahtevek za vračilo.
(4) Če davčni
organ, poleg informacij iz prejšnjega odstavka, zahteva še druge
nadaljnje informacije, odloči o zahtevku za vračilo najpozneje v
osmih mesecih od prejema zahtevka.
(5)
Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v
drugi državi članici lahko vsebuje samo kratko obrazložitev
zavezančeve vloge, pravno podlago ter ob zavrnitvi ali delni
zavrnitvi razlog za zavrnitev.
(6) Če davčni
organ zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede najpozneje v 10
delovnih dneh po poteku roka iz prvega odstavka tega člena, oziroma
če je zahteval dodatne informacije, po poteku rokov iz tretjega in
četrtega odstavka tega člena. Znesek vračila se izvede na račun
vložnika v Sloveniji ali na zahtevo vložnika na njegove stroške na
račun v drugo državo članico.
74.f člen
(vračilo DDV, pridobljeno z goljufijo)
(1) Če je bilo
vračilo pridobljeno z goljufijo ali na kakšen drug nepošten način,
davčni organ brez poseganja v določbe o vzajemni pomoči, za
izterjavo DDV nemudoma začne postopek povračila zneskov, ki so bili
izplačani neupravičeno, vključno z morebitnimi denarnimi kaznimi,
globo ali zamudnimi obrestmi.
(2) Če so bile
naložene denarna kazen, globa ali zamudne obresti in ta kazen,
globa ali obresti niso bile plačane, davčni organ pri naslednjih
vračilih vrne vložniku znesek DDV, zmanjšan za znesek denarne
kazni, globe in zamudnih obresti, ki tečejo od dneva vračila do
dneva povračila neupravičeno plačanih zneskov.
74.g člen
(obresti za prepozno vračilo)
(1)
Če se vračilo izvede po poteku roka iz petega odstavka 74.e člena
tega zakona, vložniku pripadajo obresti na znesek
vračila.
(2)
Ne glede na prejšnji odstavek vložniku ne pripadajo obresti, če v
skladu z drugim in četrtim odstavkom 74.e člena tega zakona v
predpisanem roku ne predloži dodatnih informacij.
(3)
Obresti se obračunajo od dneva, ki sledi zadnjemu dnevu za plačilo,
določenemu v petem odstavku 74.e člena tega zakona, do dneva, ko je
bilo vračilo dejansko izvedeno, in sicer v višini, ki jo za zamudne
obresti določa zakon, ki ureja davčni postopek.
2.3. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v Sloveniji v drugi
državi članici
74.h člen
(uveljavljanje vračila DDV v drugi državi članici)
(1)
Davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji, ki ima pravico do vračila
DDV v drugi državi
članici, vloži zahtevek za vračilo pri davčnem organu v elektronski
obliki.
(2) Zahtevek
iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec vložiti najpozneje do
30. septembra po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV
zaračunan. Šteje se, da je zahtevek vložen, če je davčni zavezanec
v zahtevku navedel vse podatke, ki jih zahteva država članica
vračila.
(3) Država
članica vračila iz prejšnjega odstavka je država članica, v kateri
je bil davčnemu zavezancu s sedežem v Sloveniji zaračunan DDV za
blago, ki so mu ga dobavili ali za storitve, ki so jih zanj
opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici, ali za uvoz
blaga v to državo članico.
(4) Davčni
organ po prejemu zahtevka za vračilo, vložniku nemudoma pošlje
elektronsko potrdilo o prejemu zahtevka za vračilo.
(5) Davčni
organ prejeti zahtevek za vračilo v elektronski obliki pošlje
pristojnemu organu države članice vračila, razen če vložnik
zahtevka v obdobju vračila:
–
ni davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v
Sloveniji;
–
dobavlja le blago ali opravlja le storitve, za katere v skladu s
prvim odstavkom 42. člena, 44. členom in drugim odstavkom 49. člena
tega zakona velja oprostitev plačila DDV brez pravice do
odbitka;
–
uveljavlja oprostitev plačila DDV za male davčne zavezance v skladu
s prvim odstavkom 94. člena tega zakona;
–
uveljavlja le pravico do posebne ureditve za kmete iz drugega
odstavka 94. člena, 95. in 96. člena tega zakona.
(6) O tem, da
zahtevek za vračilo ne bo poslan državi članici vračila v skladu s
prejšnjim odstavkom, davčni organ v elektronski obliki obvesti
vložnika zahtevka.
2.4. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v tretji
državi
74.i člen
(pogoji za vračilo)
(1)
Davčni zavezanec, ki v Uniji nima sedeža svoje dejavnosti niti
stalne poslovne enote, iz katere so opravljene poslovne
transakcije, niti stalnega ali običajnega prebivališča (v
nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec s sedežem v tretji državi),
ima ob pogojih, določenih s tem zakonom, pravico do vračila DDV,
zaračunanega za blago ali storitve, ki so mu jih dobavili drugi
davčni zavezanci na ozemlju Slovenije, ali zaračunanega ob uvozu
blaga v Slovenijo.
(2)
Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do vračila
DDV, če:
a)
v predpisanem obdobju ni opravil dobav blaga oziroma storitev, za
katere se šteje, da so bile opravljene v Sloveniji,
razen:
–
prevoznih in s prevozom povezanih storitev, za katere velja
oprostitev v skladu s 13. točko 50. člena, 52. do 57. členom ali
58. členom tega zakona;
–
storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko prvega odstavka 76.
člena tega zakona plačati DDV izključno oseba, kateri so bile
storitve opravljene;
b)
se blago oziroma storitve iz prvega odstavka tega člena uporabljajo
za namene:
–
transakcij iz točke a) drugega odstavka 63. člena tega
zakona;
–
transakcij, ki so oproščene plačila DDV v skladu s 13. točko 50.
člena, 52. do 57. členom ali 58. členom tega zakona;
–
opravljanja storitev, od katerih mora v skladu s 3. točko prvega
odstavka ter drugim odstavkom 76. člena tega zakona DDV plačati
izključno oseba, kateri so bile storitve opravljene;
c)
so izpolnjeni drugi pogoji iz 62., 63. ter 66. in 67. člena tega
zakona, ki se nanašajo na pravico do odbitka DDV.
(3)
Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi nima pravice do
vračila:
–
DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom nepravilno
zaračunan;
–
DDV za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v
skladu s točko b) prvega odstavka 52. člena tega zakona.
(4)
Davčni zavezanec s sedežem v tretji državi ima pravico do vračila
DDV, če:
–
davčnemu organu predloži zahtevek za vračilo DDV najpozneje do 30.
junija po poteku koledarskega leta, v katerem je bil DDV
zaračunan;
–
zahtevku kot priloge predloži račune oziroma elektronske uvozne
carinske deklaracije;
–
zahtevku kot prilogo predloži potrdilo pristojnega organa države, v
kateri ima sedež, da je zavezanec za DDV v tej državi, ki ne sme
biti starejše od enega leta;
–
z izjavo potrdi, da v obdobju, za katero prosi za vračilo DDV, ni
opravil dobave blaga oziroma storitev, ki bi se štela za dobavo,
opravljeno v Sloveniji, razen opravljanja storitev iz točke a)
drugega odstavka tega člena;
–
se zaveže, da bo povrnil kateri koli neupravičeno pridobljen
(vrnjen) znesek DDV.
(5) Davčni
zavezanec s sedežem v tretji državi lahko predloži zahtevek za
vračilo:
–
za obdobje, ki je krajše od enega koledarskega leta in ne krajše od
šestih mesecev, vendar znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne
sme biti nižji od 400 eurov;
–
za obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta.
Ta zahtevek se lahko nanaša tudi na račune ali uvozne dokumente, ki
niso bili sestavni del prejšnjih zahtevkov, in se nanašajo na
transakcije, končane v tekočem koledarskem letu, vendar znesek DDV,
katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 50
eurov.
(6)
Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v tretji državi se prizna
samo, če je zagotovljena vzajemnost.
(7)
Davčni organ mora o zahtevku odločiti v osmih mesecih od vložitve
zahtevka. Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s
sedežem v tretji državi lahko vsebuje samo kratko obrazložitev
zavezančeve vloge, pravno podlago, ter ob zavrnitvi ali delni
zavrnitvi razlog za zavrnitev.
(8) Če davčni
organ zahtevku za vračilo ugodi, se vračilo izvede najpozneje v 10
delovnih dneh po poteku roka iz prejšnjega odstavka na račun
vložnika v Sloveniji ali, na zahtevo vložnika na njegove stroške,
na račun v tujino.
(9) Minister,
pristojen za finance, predpiše obliko in vsebino zahtevka za
vračilo ter določi davčni urad, ki je pristojen za obravnavanja
zahtevkov.
(10) Davčni
zavezanec s sedežem v tretji državi predloži zahtevek za vračilo in
priloge davčnemu organu v elektronski obliki.
75. člen
(vračilo DDV v potniškem prometu)
(1)
Pri dobavi blaga iz b) točke prvega odstavka 52. člena tega zakona,
ki se prenaša v osebni prtljagi potnikov, se oprostitev uveljavlja
na način vračila DDV in velja le, če so izpolnjeni naslednji
pogoji:
a)
potnik nima prebivališča v Uniji,
b)
blago je izneseno iz Unije pred potekom tretjega meseca, ki sledi
mesecu, v katerem se opravi dobava in
c)
skupna vrednost dobavljenega blaga, z DDV, je višja od 50
eurov.
(2)
Za namene prvega odstavka tega člena potnik, ki nima prebivališča v
Uniji, pomeni potnika, čigar stalno ali običajno prebivališče ni v
Uniji. »Stalno ali običajno prebivališče« pomeni kraj, ki je kot
tak naveden v potnem listu, osebni izkaznici ali v drugem
identifikacijskem dokumentu, ki ga kot veljavnega priznava
Slovenija.
(3)
Pravica do vračila DDV po tem členu se ne nanaša na mineralna olja,
alkohol in alkoholne
pijače ter na tobačne izdelke.
(4) Davčni
zavezanec predloži zahtevek za vračilo v elektronski
obliki.
(5) Minister,
pristojen za finance, predpiše način vračila, vsebino zahtevka za
vračilo, obveznosti prodajalca pri vračilu DDV ter način in pogoje
za povrnitev vrnjenega DDV
prodajalcu.
X. OBVEZNOSTI DAVČNIH ZAVEZANCEV IN DOLOČENIH OSEB, KI NISO DAVČNI
ZAVEZANCI
1. Obveznost plačila
76. člen
(osebe, ki morajo plačati DDV)
(1)
DDV mora plačati:
1.
vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali
storitev, razen v primerih, v katerih je v skladu s tem členom DDV
dolžna plačati druga oseba;
2.
vsaka oseba, identificirana za DDV v Sloveniji, kateri je
dobavljeno blago pod pogoji iz 22. člena tega zakona, če to dobavo
opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji;
3.
vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je
pa identificirana za namene DDV, katerima se opravijo storitve iz
prvega odstavka 25. člena tega zakona, če te storitve opravi davčni
zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji;
4.
oseba, kateri se opravi dobava blaga, če so izpolnjeni naslednji
pogoji:
–
obdavčljiva transakcija je dobava blaga, opravljena pod pogoji iz
drugega odstavka 48. člena tega zakona,
–
oseba, kateri se opravi dobava, je drug davčni zavezanec ali pravna
oseba, ki ni davčni zavezanec, ki sta identificirana za DDV v
Sloveniji in
–
račun, ki ga izda davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je
izdan v skladu s tem zakonom.
5.
vsaka oseba, ki opravi obdavčljivo pridobitev blaga znotraj
Unije;
6.
pri uvozu blaga carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi
predpisi oziroma prejemnik blaga;
7.
oseba, ki povzroči, da se za blago zaključijo postopki ali možnosti
iz 57. in 58. člena tega zakona;
8.
davčni zavezanec iz 76.b člena tega zakona;
9.
vsaka oseba, ki na računu izkaže DDV.
(2)
Če je v skladu s 1. do 5. točko prvega odstavka tega člena plačnik
DDV davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v
drugi državi članici, lahko ta davčni zavezanec imenuje davčnega
zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV. Če je v skladu s 1. do
5. točko prvega odstavka tega člena plačnik DDV davčni zavezanec,
ki v Sloveniji nima sedeža, ima pa sedež v tretji državi ali na
tretjem ozemlju, mora tak davčni zavezanec imenovati davčnega
zastopnika kot osebo, ki mora plačati DDV, razen v primeru, ko tak
davčni zavezanec uporablja posebno ureditev za davčne zavezance, ki
nimajo sedeža znotraj Unije, in opravljajo elektronske storitve
osebam, ki niso davčni zavezanci.
(3)
Če davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža, ne plača DDV v
skladu s prvim odstavkom tega člena, plača DDV prejemnik blaga
oziroma storitev.
(4)
Za namene uporabe tega člena se davčni zavezanec, ki ima stalno
poslovno enoto v Sloveniji, šteje za davčnega zavezanca, ki v
Sloveniji nima sedeža, če so izpolnjeni naslednji
pogoji:
a)
davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev na
ozemlju Slovenije;
b)
poslovna enota, ki jo ima davčni zavezanec na ozemlju Slovenije, ne
sodeluje pri dobavi tega blaga ali opravljanju teh
storitev.
76.a člen
(prejemniki blaga ali storitev kot plačniki DDV)
DDV
mora plačati davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v
Sloveniji, kateremu se opravijo naslednje dobave:
a)
gradbena dela, vključno s popravili, čiščenjem, vzdrževanjem,
rekonstrukcijo in rušenjem v zvezi z nepremičninami;
b)
posredovanje osebja, vključenega v dejavnosti iz prejšnje
točke;
c)
dobava nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena tega zakona, če se
je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom tega
zakona;
d)
dobava odpadkov, ostankov in rabljenega materiala ter storitev iz
Priloge III a tega zakona in
e)
prenos pravic do emisije toplogrednih plinov, kakor so opredeljene
v zakonu, ki ureja varstvo okolja.
76.b člen
(solidarna odgovornost za plačilo DDV)
(1)
Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, je
solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin
izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri
transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.
(2)
Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni
del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega
zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh
okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo
še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila
davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z
nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje
plačilu DDV.
(3)
Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so
davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je
opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem
ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.
77. člen
(plačilo DDV v državni proračun)
(1)
Davčni zavezanec mora plačati DDV v državni proračun najpozneje v
roku, v katerem mora predložiti obračun DDV iz 88. člena tega
zakona.
(2)
Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec v
primerih iz tretjega odstavka 88. člena tega zakona plačati DDV
najpozneje zadnji delovni dan naslednjega meseca po poteku davčnega
obdobja, v primerih iz 88.a člena tega zakona pa v 8 dneh po
poteku roka za predložitev obračuna DDV.
(3)
V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačati DDV
tudi:
a)
vsaka oseba iz 2. do 4. točke prvega odstavka ter drugega in
tretjega odstavka 76. člena tega zakona;
b)
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, za pridobitve blaga znotraj
Unije iz 2. a) točke prvega odstavka 3. člena tega
zakona.
(4)
V roku iz prvega odstavka tega člena mora plačati DDV
tudi:
–
oseba, ki je identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno
sredstvo znotraj Unije iz 2. b) točke prvega odstavka 3. člena tega
zakona;
–
oseba, ki pridobi trošarinske izdelke znotraj Unije iz 2. c) točke
prvega odstavka 3. člena tega zakona.
(5)
Oseba, ki ni identificirana za namene DDV in pridobi novo prevozno
sredstvo, plača DDV na podlagi odločbe davčnega organa.
(6)
Pri uvozu blaga se DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, razen
v primerih, ko davčni zavezanec na podlagi dovoljenja davčnega
organa izkaže obveznost iz naslova DDV od uvoza v obračunu
DDV.
(7)
Davčni organ lahko izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka davčnemu
zavezancu, ki v skladu s carinskimi predpisi vlaga carinske
deklaracije v drugi državi članici, za blago, ki se nahaja v
Sloveniji. Davčni zavezanec predloži
vlogo za izdajo dovoljenja davčnemu organu v elektronski
obliki.
77.a člen
(posebni primeri predložitve instrumenta zavarovanja izpolnitve
DDV)
(1)
Če davčni organ dvomi o upravičenosti dodelitve identifikacijske
številke za DDV lahko od davčnega zavezanca, ki zahteva, da se mu
dodeli identifikacijska številka za DDV oziroma kadar koli po
dodelitvi te številke, zahteva predložitev instrumenta zavarovanja
izpolnitve davčne obveznosti iz naslova DDV, v skladu z zakonom, ki
ureja davčni postopek. Davčni organ lahko zahteva predložitev
instrumenta zavarovanja največ za obdobje 12 mesecev. Če davčni
zavezanec ne ravna v skladu s sklepom o zavarovanju, lahko davčni
organ zavrne dodelitev identifikacijske številke za DDV, oziroma če
je ta številka že izdana, po uradni dolžnosti odloči o prenehanju
identifikacije za namene DDV.
(2)
Pritožba zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži njene
izvršitve.
(3)
Davčni organ lahko od davčnega zavezanca, ki opravi pridobitev
prevoznega sredstva iz druge države članice, pred vpisom motornega
vozila v evidenco davčnega organa, zahteva zavarovanje izpolnitve
DDV obveznosti iz naslova pridobitve prevoznega
sredstva.
2. Identifikacija
78. člen
(obveznost prijavljanja)
(1)
Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati
dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo
identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu
organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in
prenehanje opravljanja dejavnosti.
(2)
Obveznost predložitve zahtevka za izdajo identifikacijske številke
za DDV iz prejšnjega odstavka se ne nanaša na:
a)
davčnega zavezanca iz prvega odstavka 94. člena tega zakona, ki
utemeljeno pričakuje, da v obdobju 12 mesecev ne bo presegel
prometa v znesku 25.000 eurov;
b)
davčnega zavezanca iz drugega odstavka 94. člena tega
zakona;
c)
davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravlja le oproščene
dobave blaga in storitev, od katerih se DDV ne sme
odbiti.
(3)
Ne glede na prvi odstavek tega člena, mora vsak davčni zavezanec
ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in opravlja pridobitve
blaga znotraj Unije, ki v skladu z a) in d) točko prvega odstavka
4. člena tega zakona niso predmet DDV, davčnemu organu prijaviti,
da take pridobitve opravlja, če pogoji iz navedenega člena, ki
določajo, da te transakcije niso predmet DDV, niso več izpolnjeni,
in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za
DDV.
(4)
Ne glede na drugi odstavek tega člena mora vsak davčni zavezanec,
ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju druge
države članice, za katere je plačnik DDV v skladu s 196. členom
Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev in vsak
davčni zavezanec, za katerega se na ozemlju Republike
Slovenije opravijo
storitve, za katere je v skladu s 3. točko prvega odstavka 76.
člena dolžan plačati DDV, predložiti davčnemu organu zahtevek za
izdajo identifikacijske številke za DDV.
(5) Davčni
zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, mora predložiti
prijavo oziroma zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV
v elektronski obliki.
(6) Vsebino in
natančnejše pogoje za predložitev zahtevka za izdajo
identifikacijske številke za DDV
predpiše minister, pristojen za finance.
78.a člen
(črtan)
79. člen
(identifikacijska številka za DDV)
(1)
Davčni organ mora s posamično identifikacijsko številko za DDV
identificirati naslednje osebe:
a)
vsakega davčnega zavezanca, razen davčnih zavezancev iz tretjega
odstavka 5. člena tega zakona, ki na ozemlju Slovenije opravlja
dobave blaga ali storitev, od katerih se DDV lahko odbije, razen
davčnega zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve, za
katere je, v skladu z 2. do 4. točko prvega odstavka 76. člena tega
zakona, plačnik DDV izključno kupec oziroma naročnik ali oseba,
kateri je blago ali so storitve namenjene;
b)
vsakega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni
zavezanec, ki opravi pridobitev blaga, ki je predmet DDV v skladu z
2. točko prvega odstavka 3. člena tega zakona, in vsakega davčnega
zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki se v skladu
s tretjim odstavkom 4. člena tega zakona odloči, da so njegove
pridobitve znotraj Unije predmet DDV;
c)
vsakega davčnega zavezanca, ki na ozemlju Slovenije opravi
pridobitev blaga znotraj Unije za namene transakcij v zvezi z
dejavnostmi iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, ki jih je
opravil zunaj ozemlja Slovenije;
d)
vsakega davčnega zavezanca, ki v Sloveniji prejme storitve, za
katere je dolžan plačati DDV v skladu s 3. točko prvega odstavka
76. člena tega zakona;
e)
vsakega davčnega zavezanca, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja
storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV
v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno
prejemnik storitev.
(2)
Identifikacijska številka za DDV je davčna številka s predpono
SI.
80. člen
(prenehanje identifikacije za namene DDV)
(1)
O prenehanju identifikacije za namene DDV davčni organ odloči po
prejemu zahtevka
davčnega zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, za
prenehanje identifikacije za namene DDV oziroma po uradni
dolžnosti, če ugotovi, da ne obstajajo več razlogi za
identifikacijo za namene DDV. Davčni zavezanec predloži zahtevek za
prenehanje identifikacije za namene DDV davčnemu organu v
elektronski obliki.
(2) Če davčni
organ ugotovi, da obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV
oziroma če ugotovi, da je davčni zavezanec identifikacijo za namene
DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno
omogočal odbitek DDV, lahko odloči o
prenehanju identifikacije za namene DDV.
(3)
Pritožba zoper odločbo o prenehanju identifikacije za namene DDV ne
zadrži njene izvršitve.
3. Izdaja računov
80.a
člen
(pravila
za izdajanje računov)
(1)
Za izdajanje računov veljajo pravila po tem zakonu, če se račun
nanaša na dobave blaga in storitev, za katere se v skladu z
določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da so opravljene v
Sloveniji.
(2)
Če dobavitelj nima sedeža oziroma stalne poslovne enote v Sloveniji
oziroma če njegova stalna poslovna enota, ki jo ima v Sloveniji ne
sodeluje pri dobavi, opravi pa dobavo blaga in storitev, za katere
se v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da so
opravljene v Sloveniji, osebi, ki mora kot prejemnik v skladu s 76.
členom tega zakona plačati DDV, se ne glede na prejšnji odstavek za
izdajanje računov glede teh dobav uporabljajo pravila, ki veljajo v
državi članici, v kateri ima dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali
stalno poslovno enoto, iz katere je dobava opravljena, oziroma če
takšnega sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, v državi
članici, v kateri ima stalno ali običajno prebivališče. Če v
primeru iz tega odstavka račun izda prejemnik (samofakturiranje),
se uporabi prvi odstavek tega člena.
(3)
Če ima dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto,
iz katere je dobava opravljena, oziroma če takšnega sedeža
dejavnosti ali stalne poslovne enote ni, stalno ali običajno
prebivališče v Sloveniji in opravi dobavo blaga in storitev, za
katere v skladu z določbami IV. poglavja tega zakona šteje, da ni
opravljena v Uniji, se za izdajanje računov glede teh dobav
uporabljajo pravila v skladu s tem zakonom.
81. člen
(obveznost izdajanja računov)
(1)
Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti, da sam, prejemnik ali tretja
oseba v njegovem imenu in za njegov račun izda račun za:
1.
dobave blaga ali storitev, ki jih je opravil drugemu davčnemu
zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec;
2.
dobave blaga iz tretjega in četrtega odstavka 20. člena tega
zakona;
3.
dobave blaga, opravljene pod pogoji iz 46. člena tega
zakona;
4.
vsako predplačilo, ki ga prejme, preden je opravljena katera od
dobav blaga iz 1. in 2. točke tega odstavka;
5.
vsako predplačilo za storitve, ki ga prejme od drugega davčnega
zavezanca ali pravne osebe, ki ni davčni zavezanec, preden so
storitve dokončane.
(2)
Ne glede na prvi odstavek tega člena mora davčni zavezanec izdati
račun tudi za druge dobave blaga in storitev, ki jih je opravil na
ozemlju Slovenije. Minister, pristojen za finance, lahko določi
izjeme od obveznosti izdajanja računov za te dobave, če se podatki
o prodaji blaga oziroma opravljenih storitvah lahko zagotovijo na
drug način in če ni ogrožen nadzor nad izvajanjem tega
zakona.
(3)
Račun iz prvega odstavka tega člena lahko izda kupec blaga ali
naročnik storitev za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev
(samofakturiranje), ki mu jo je davčni zavezanec dobavil le, če se
obe stranki o tem predhodno dogovorita in če se še posebej
dogovorita o načinu sprejema vsakega računa s strani davčnega
zavezanca, ki dobavlja blago ali opravlja storitve. Kupec blaga ali
naročnik storitev mora na računu navesti, da ga izdaja v imenu in
za račun davčnega zavezanca, ki mu je dobavil blago ali opravil
storitev.
(4)
Ne glede na prvi odstavek tega člena davčnemu zavezancu ni treba
izdati računa za storitve iz 1. in 4. točke 44. člena tega zakona,
če so storitve, ki jih opravi davčnemu zavezancu v drugi državi
članici, oproščene v tej državi članici.
(5)
Minister, pristojen za finance, lahko določi izjeme od obveznosti
izdajanja računov za posamezne storitve iz 1. in 4. točke 44. člena
tega zakona, če so opravljene na ozemlju Slovenije ali če se
opravijo zunaj Unije.
(6)
Davčni zavezanec, ki na ozemlju Slovenije opravi več posameznih
dobav blaga ali storitev, lahko izda skupni račun, če obveznost
obračuna DDV za dobavljeno blago ali opravljene storitve, navedena
v skupnem računu, nastane v istem davčnem obdobju.
(7)
Za dobave blaga, opravljene v drugo državo članico pod pogoji iz
46. člena tega zakona, in za opravljene storitve, za katere je DDV
dolžan plačati prejemnik storitev v skladu s 196. členom Direktive
Sveta 2006/112/ES, nastane obveznost izdaje računa najkasneje 15.
dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi
dogodek.
(8)
Za namene tega zakona so računi vsi dokumenti na papirju ali v
elektronski obliki, ki izpolnjujejo pogoje iz 80.a do 84.a člena
tega zakona.
(9)
Kot račun se šteje tudi vsak dokument oziroma sporočilo, ki
spreminja prvoten račun in se nanj nedvoumno nanaša.
82. člen
(obvezni podatki na računu)
(1)
Davčni zavezanec, ki izda račun v skladu z 81. členom tega zakona,
mora na računu navesti naslednje podatke:
1.
datum izdaje računa;
2.
zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa;
3.
identifikacijsko številko za DDV, pod katero je davčni zavezanec
dobavil blago ali storitev;
4.
identifikacijsko številko za DDV kupca oziroma naročnika, pod
katero je kupec ali naročnik prejel dobavo blaga ali storitev, za
katero je dolžan plačati DDV, ali je prejel dobavo blaga v skladu s
46. členom tega zakona;
5.
ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali
naročnika;
6.
količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto
opravljenih storitev;
7.
datum, ko je bila opravljena dobava blaga, ali datum, ko je bila
storitev opravljena oziroma končana, ali datum, ko je bilo
opravljeno predplačilo iz 4. in 5. točke prvega odstavka 81. člena
tega zakona, če se ta datum lahko določi in je različen od datuma
izdaje računa;
8.
davčno osnovo, od katere se obračuna DDV po posamezni stopnji
oziroma na katero se nanaša oprostitev, ceno na enoto brez DDV ter
kakršna koli znižanja cen in popuste, ki niso vključeni v ceno na
enoto;
9.
stopnjo DDV;
10.
znesek DDV, razen v primerih, kjer se uporablja posebna ureditev,
za katero ta zakon ta podatek izključuje;
11.
v primeru izdaje računa s strani kupca blaga ali naročnika storitev
v imenu in za račun davčnega zavezanca navedbo
»Samofakturiranje«;
12.
v primeru oprostitve DDV veljavno določbo Direktive Sveta
2006/112/ES ali ustrezni člen tega zakona ali drugo sklicevanje, ki
kaže na to, da je dobava blaga ali storitev oproščena
DDV;
13.
v primeru, če je plačnik DDV kupec blaga ali naročnik storitve,
navedbo »Obrnjena davčna obveznost«;
14.
v primeru dobave novega prevoznega sredstva, opravljene v skladu s
pogoji iz 1. in 2. točke 46. člena tega zakona, značilnosti, kot so
opredeljene v tretjem odstavku 3. člena tega zakona;
15.
v primeru uporabe posebne ureditve za potovalne agencije navedbo
»Posebna ureditev – Potovalne agencije«;
16.
v primeru uporabe ene od posebnih ureditev za rabljeno blago,
umetniške predmete, zbirke in starine navedbo »Posebna ureditev –
rabljeno blago«, »Posebna ureditev – umetniški predmeti« ali
»Posebna ureditev – zbirke in starine«;
17.
če je oseba, ki je dolžna plačati DDV, davčni zastopnik za namene
drugega odstavka 76. člena tega zakona, identifikacijsko številko
za DDV davčnega zastopnika, skupaj z njegovim imenom in
naslovom.
(2)
Davčni zavezanec, ki v drugi državi članici, v kateri je treba
plačati DDV, nima sedeža ali njegova poslovna enota v tej državi
članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena Direktive Sveta
2006/112/ES, opravi pa dobavo blaga ali storitev prejemniku, ki je
dolžan plačati DDV, na računu namesto vseh podatkov iz 8., 9. in
10. točke prvega odstavka tega člena navede le davčno
osnovo.
83. člen
(poenostavljeni računi)
(1)
Davčni zavezanec izda poenostavljeni račun za opravljeno dobavo
blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, če:
1.
izda račun v skladu s 1., 4. ali 5. točko prvega odstavka 81. člena
tega zakona in znesek na računu, brez DDV, ni višji od 100 eurov
ali
2.
izda račun v skladu s prvim stavkom drugega odstavka 81. člena tega
zakona ali
3.
izda dokument oziroma sporočilo iz devetega odstavka 81. člena tega
zakona.
(2)
Na poenostavljenem računu davčni zavezanec navede najmanj naslednje
podatke:
1.
datum izdaje računa;
2.
zaporedno številko, ki omogoča identifikacijo računa;
3.
ime in naslov davčnega zavezanca in identifikacijsko številko za
DDV, pod katero je opravil dobavo blaga ali storitev;
4.
količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto
opravljenih storitev;
5.
znesek DDV, ki se plača, ali informacije, ki so potrebne za njegov
izračun;
6.
jasno in nedvoumno navedbo o prvotnem računu in konkretnih
podrobnosti, ki so spremenjene, če je račun dokument iz devetega
odstavka 81. člena tega zakona.
(3)
Davčni zavezanec, ki izda poenostavljeni račun iz prvega odstavka
tega člena drugemu davčnemu zavezancu, ki takšen račun potrebuje za
uveljavljanje odbitka DDV, mora na računu navesti še ime in naslov
svojega kupca ali naročnika.
(4)
Davčni zavezanec ne sme izdati poenostavljenega računa za dobave
blaga ali storitev, ki jih opravi v drugo državo članico, v kateri
je treba plačati DDV, ali njegova poslovna enota v tej državi
članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena Direktive Sveta
2006/112/ES, in je oseba, ki je dolžna plačati DDV, oseba, kateri
je bilo blago dobavljeno oziroma storitev opravljena.
(5)
Davčni zavezanec, ki opravi dobavo blaga in storitev v skladu s
76.a členom tega zakona, mora na poenostavljenem računu navesti, da
gre za obrnjeno davčno obveznost.
(6)
Če davčni zavezanec opravlja dobavo blaga ali storitev po različnih
davčnih stopnjah, mora znesek DDV na poenostavljenem računu
izkazati ločeno po davčnih stopnjah.
(7)
Če davčni zavezanec opravi dobavo blaga oziroma storitev, za katero
je predpisana oprostitev plačila DDV, mora na računu navesti
veljavno določbo Direktive Sveta 2006/112/ES ali ustrezni člen tega
zakona oziroma drugo sklicevanje, ki kaže na to, da je dobava blaga
ali storitev oproščena DDV.
(8)
Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko prejemnik blaga oziroma
storitev, ki ni zavezanec za DDV, zahteva, da mu davčni zavezanec
izda račun v skladu z 82. členom tega zakona, če prejemnik
potrebuje tak račun zaradi uveljavljanja ugodnosti v skladu s tem
zakonom (na primer po 54. členu tega zakona).
84. člen
(papirnati
in elektronski računi)
(1)
Račun se lahko izda v papirnati ali elektronski obliki.
(2)
Elektronski račun je za namene tega zakona račun, ki vsebuje
predpisane podatke v skladu s tem zakonom in ki je bil izdan in
prejet v kateri koli elektronski obliki.
(3)
Prejemnik računa se mora strinjati z uporabo elektronskega
računa.
(4)
Pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa v
papirnati ali v elektronski obliki morajo biti zagotovljene od
trenutka izdaje do konca obdobja hrambe računa. Vsak davčni
zavezanec določi način zagotovitve pristnosti izvora, celovitosti
vsebine in čitljivosti računa. Ta se lahko zagotavlja s postopki za
nadzor poslovanja, ki ustvarijo zanesljivo revizijsko sled med
računom in dobavo blaga ali opravljeno storitvijo. Pristnost izvora
in celovitost vsebine elektronskega računa se lahko zagotavljata
tudi z naprednim elektronskim podpisom ali z elektronsko izmenjavo
podatkov (EDI).
(5)
»Pristnost izvora« računa pomeni zagotovitev identitete dobavitelja
ali izdajatelja računa.
(6)
»Celovitost vsebine« računa pomeni, da vsebina računa, ki je
zahtevana v skladu s tem zakonom, po izdaji računa ni bila
spremenjena.
(7)
Davčni zavezanec, ki istemu prejemniku pošlje ali dá na razpolago
sveženj z več elektronskimi računi, lahko podatke, ki so skupni
posameznim računom, navede samo enkrat, če so za vsak račun
dostopne vse informacije.
84.a
člen
(valuta
na računu)
Znesek
na računu je lahko izkazan v kateri koli valuti, s tem da mora
davčni zavezanec znesek DDV, ki ga je treba plačati ali popraviti,
izraziti v eurih.
4. Knjigovodstvo
85. člen
(splošne obveznosti)
(1)
Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj
podrobne podatke, da omogočijo pravilno in pravočasno obračunavanje
DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem
DDV.
(2)
Vsak davčni zavezanec mora voditi evidenco o blagu, ki ga je
odposlal ali odpeljal, sam ali druga oseba za njegov račun, z
ozemlja Slovenije v drugo državo članico, za namene transakcij iz
točk f), g) in h) drugega odstavka 9. člena tega zakona.
(3)
Vsak davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj
podrobne podatke, da omogočijo identifikacijo blaga, ki mu ga
odpošlje iz druge države članice davčni zavezanec, identificiran za
DDV v tej drugi državi članici, ali druga oseba za njegov račun, v
zvezi s katerim je bila opravljena cenitev ali delo na tem
blagu.
86. člen
(posebne obveznosti v zvezi s hrambo računov)
(1)
Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo kopij računov, ki jih
izda sam, ali njegov kupec ali naročnik ali tretja oseba v njegovem
imenu in za njegov račun, ter vseh računov, ki jih je
prejel.
(2)
Če se davčni zavezanec, ki ima sedež na ozemlju Slovenije odloči,
da kopije računov, ki jih je izdal, in račune, ki jih je prejel,
hrani zunaj ozemlja Slovenije, mora predhodno o tem obvestiti
davčni organ.
(3)
Davčni zavezanec lahko račune hrani tudi v elektronski obliki, če
je davčnemu organu zagotovljen dostop do tako shranjenih podatkov,
in če so izpolnjeni naslednji pogoji:
–
podatki, vsebovani v elektronskem dokumentu ali zapisu, so
dosegljivi in primerni za poznejšo uporabo,
–
podatki so shranjeni v obliki, v kateri so bili oblikovani, poslani
ali prejeti,
–
iz shranjenega elektronskega sporočila je mogoče ugotoviti, od kod
izvira, komu je bilo poslano ter čas in kraj njegovega pošiljanja
ali prejema, in
–
uporabljena tehnologija in postopki v zadostni meri onemogočajo
spremembo ali izbris podatkov, oziroma obstaja zanesljivo jamstvo
glede nespremenljivosti podatkov oziroma sporočil.
(4)
V celotnem obdobju hrambe mora davčni zavezanec zagotoviti
pristnost izvora in celovitost vsebine hranjenih računov, kakor
tudi njihovo čitljivost. Podatkov na računih iz tretjega in
četrtega odstavka 84. člena tega zakona ni dovoljeno spreminjati in
morajo ostati čitljivi v celotnem obdobju hrambe.
(5)
Davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo na
dobave blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, ter računov, ki jih
prejmejo od davčnih zavezancev, ki imajo sedež na ozemlju
Slovenije, najmanj 10 let po poteku leta, na katero se računi
nanašajo.
(3)
Za zagotovitev pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona
mora davčni zavezanec račune hraniti v svoji izvirni, papirnati ali
elektronski obliki, v kateri so bili poslani ali dani na razpolago.
Davčni zavezanec lahko račune, ne glede na njihovo izvirno obliko
hrani tudi na mikrofilmu, drugem mediju ali v elektronski obliki,
če ti načini hrambe onemogočajo spremembo ali izbris podatkov
oziroma omogočajo reproduciranje računov v izvirni obliki. Če se
računi hranijo z elektronskimi sredstvi, se morajo z elektronskimi
sredstvi hraniti tudi podatki, ki jamčijo pristnost izvora in
celovitost vsebine, v skladu s 84. členom tega zakona.
(4)
Če davčni zavezanec račune, ki jih izda ali prejme, shrani z
elektronskimi sredstvi, ki zagotavljajo on-line dostop do zadevnih
podatkov, ima davčni organ zaradi nadzora pravico do dostopa,
prenosa in uporabe navedenih računov oziroma mora biti pravica do
dostopa, prenosa in uporabe navedenih računov omogočena tudi
pristojnemu organu druge države članice, če je treba DDV plačati v
tej drugi državi članici.
(5)
Davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo na
dobave blaga ali storitev na ozemlju Slovenije, ter računov, ki jih
prejme davčni zavezanec s sedežem na ozemlju Slovenije, deset let
po poteku leta, na katero se računi nanašajo.
(6)
Ne glede na peti odstavek tega člena, mora davčni zavezanec
zagotoviti hrambo računov, ki se nanašajo na nepremičnine,
najmanj 20 let po poteku leta, na katero se
nanašajo.
(7)
Določbe tega člena se nanašajo tudi na račune, ki jih davčni
zavezanec prejme od oseb iz prvega in drugega odstavka 94. člena
tega zakona.
5. Obračun DDV
87. člen
(vsebina obračuna)
(1)
Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun DDV,
ki mora vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za
katerega je nastala obveznost obračuna, in za odbitke, kakor tudi
skupno vrednost transakcij v zvezi z obračunanim davkom in
opravljenimi odbitki ter vrednost vseh oproščenih
transakcij.
(2)
Poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec
v obračun DDV za posamično davčno obdobje izkazati še naslednje
podatke:
a)
skupno vrednost dobav blaga, brez DDV, iz 46. člena tega zakona, za
katere je nastala obveznost obračuna DDV v tem davčnem
obdobju;
b)
skupno vrednost dobav blaga, brez DDV, iz tretjega, četrtega in
desetega odstavka 20. člena tega zakona, opravljenih na ozemlju
druge države članice, za katere je nastala obveznost obračuna DDV v
tem davčnem obdobju, če se blago odpošlje ali odpelje iz
Slovenije;
c)
skupno vrednost pridobitev blaga znotraj Unije ali transakcij, ki
se tako obravnavajo, brez DDV, iz 12. in 13. člena tega zakona, ki
so bile opravljene v Sloveniji in za katere je v tem davčnem
obdobju nastala obveznost obračuna DDV;
d)
skupno vrednost dobav blaga, brez DDV, iz tretjega, četrtega in
desetega odstavka 20. člena tega zakona, ki so bile opravljene v
Sloveniji in za katere je v tem davčnem obdobju nastala obveznost
obračuna DDV, če se blago odpošlje ali odpelje iz druge države
članice;
e)
skupno vrednost dobav blaga, brez DDV, opravljenih v Sloveniji, za
katere je plačnik DDV davčni zavezanec v skladu s 4. točko prvega
odstavka 76. člena tega zakona in za katere je nastala obveznost
obračuna DDV v tem davčnem obdobju;
f)
skupno vrednost opravljenih storitev, brez DDV iz prvega odstavka
25. člena tega zakona, za katere je nastala obveznost obračuna DDV
v tem davčnem obdobju;
g)
skupno vrednost opravljenih dobav blaga in storitev, za katere je
prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega
zakona.
88. člen
(predložitev obračuna DDV)
(1)
Če ni s tem zakonom drugače določeno, mora davčni zavezanec obračun
DDV predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne
naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja.
(2)
Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV ne glede na to, ali je
za davčno obdobje, za katero predloži obračun, dolžan plačati
DDV.
(3)
Davčni zavezanec, ki opravlja transakcije znotraj Unije, in je
dolžan predložiti rekapitulacijsko poročilo iz 90. člena tega
zakona, mora predložiti obračun DDV do 20. dne naslednjega meseca
po poteku davčnega obdobja.
(4)
V roku iz prvega odstavka tega člena mora obračun DDV predložiti
tudi:
a)
oseba, ki mora v skladu z 2. do 4. točko prvega odstavka, drugim in
tretjim odstavkom 76. člena tega zakona plačati DDV namesto
davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji;
b)
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in mora plačati DDV za
pridobitve blaga znotraj Unije iz točke 2. a) prvega odstavka 3.
člena tega zakona;
c)
oseba, ki je identificirana za namene DDV, in pridobi novo prevozno
sredstvo znotraj Unije iz točke 2. b) prvega odstavka 3. člena tega
zakona;
d)
oseba, ki pridobi trošarinske izdelke znotraj Unije iz točke 2.c)
prvega odstavka 3. člena tega zakona.
(5)
V primeru prenehanja identifikacije za namene DDV je davčni
zavezanec dolžan predložiti obračun DDV do zadnjega delovnega dne
naslednjega meseca po poteku meseca, v katerem je prenehala
identifikacija za namene DDV.
(6)
Davčni zavezanec, ki mu preneha status podjetnika ali zasebnika z
dnem začetka postopka osebnega stečaja, mora predložiti obračun DDV
na način in v roku iz drugega stavka sedmega odstavka tega
člena.
(7)
Davčni zavezanec, nad katerim je bil začet postopek prisilne
poravnave oziroma postopek likvidacije, mora predložiti obračun DDV
davčnemu organu v 20 dneh po poteku davčnega obdobja. Davčni
zavezanec, nad katerim je bil začet stečajni postopek, je dolžan
predložiti obračun DDV davčnemu organu najpozneje v 60 dneh po
poteku davčnega obdobja.
(8)
Ob končanju postopka likvidacije oziroma stečajnega postopka mora
davčni zavezanec predložiti obračun DDV na dan poteka davčnega
obdobja.
(9)
V primeru smrti davčnega zavezanca mora pooblaščenec za zastopanje
ali pravni naslednik davčnega zavezanca ali skrbnik njegovega
premoženja, kot je določen v skladu z zakonom, ki ureja davčni
postopek, obračun DDV predložiti davčnemu organu v 60 dneh po smrti
davčnega zavezanca.
(10)
Davčni zavezanec, ki prvič predlaga obračun DDV, mora obračunu
priložiti tudi seznam prejetih in izdanih računov, ki so bili
podlaga za sestavo obračuna DDV.
(11)
Davčni zavezanec mora obračun DDV predložiti v elektronski
obliki.
88.a člen
(rok predložitve obračuna DDV na podlagi odločitve davčnega
organa)
(1)
Davčni zavezanec mora predložiti obračun DDV za davčno obdobje in v
roku, ki ga s sklepom določi davčni organ, če v inšpekcijskem
nadzoru ugotovi, da obstaja utemeljen sum, da obračunani DDV od
določene dobave ne bo plačan. Ta rok ne sme biti krajši od 2 dni od
dneva, ko je davčni organ vročil sklep zavezancu.
(2)
Pritožba zoper sklep iz prejšnjega odstavka ne zadrži njegove
izvršitve.
(3)
Davčni zavezanec, kateremu je davčni organ s sklepom iz prvega
odstavka tega člena naložil krajše davčno obdobje, kot je določeno
v 89. členu tega zakona, mora v roku iz prvega odstavka 88. člena
tega zakona predložiti obračun DDV za preostanek davčnega
obdobja.
88.b
člen
(popravljanje
napak v obračunu DDV)
(1) Davčni
zavezanec lahko najpozneje do vročitve odmerne odločbe v postopku
nadzora obračuna davka pri davčnem organu oziroma do začetka
davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma postopka o prekršku oziroma
kazenskega postopka vključi popravke napak iz preteklih davčnih
obdobij v tekoči obračun DDV.
(2) Davčni
zavezanec v primeru popravka napak iz preteklih obdobij v tekočem
obračunu, zaradi prenizko izkazane davčne obveznosti ali
previsokega presežka zaradi prenizko
obračunanega DDV ali previsokega odbitka DDV, od zneska DDV,
ki je predmet popravka, obračuna in plača obresti po evropski
medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je
veljala na dan poteka roka za plačilo DDV, povečani za:
–
1 odstotno točko, če predloži podatke v enem mesecu po preteku roka
za vložitev obračuna DDV;
–
2 odstotni točki, če predloži podatke v šestih mesecih po preteku
roka za vložitev obračuna DDV;
–
3 odstotne točke, če predloži podatke v enem letu po preteku roka
za vložitev obračuna DDV;
–
4 odstotne točke, če predloži podatke po enem letu po preteku roka
za vložitev obračuna DDV.
(3) Davčni
zavezanec obračuna obresti iz prejšnjega odstavka za obdobje od
prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu naslednjega meseca po
poteku davčnega obdobja, v katerem bi moral biti vključen
popravljen znesek DDV, do poteka roka za plačilo DDV po obračunu, v
katerem je vključen popravljen znesek DDV, če gre za povečanje
davčne obveznosti, oziroma do dneva predložitve obračuna, v katerem
je vključen popravljen znesek DDV, če gre za zmanjšanje presežka
DDV.
(3)
Davčni zavezanec obračuna obresti iz prejšnjega odstavka za obdobje
od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu naslednjega meseca
po poteku davčnega obdobja, v katerem bi moral davčni zavezanec
vključiti pravilen znesek DDV, do poteka roka za plačilo DDV po
obračunu, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za
povečanje davčne obveznosti, oziroma do dneva predložitve obračuna,
v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za zmanjšanje
presežka DDV.
(4) Davčni
zavezanec, ki je že predložil obračun DDV, lahko do izteka roka za
predložitev tega obračuna že vloženi obračun nadomesti z novim,
razen če je po tem obračunu zahteval vračilo DDV. Če vloženi
obračun vključuje tudi popravke za pretekla obdobja, se upoštevata
drugi in tretji odstavek tega člena.
88.c
člen
(naknadna
predložitev obračuna DDV)
(1) Davčni
zavezanec lahko najpozneje do vročitve odmerne odločbe v postopku
nadzora obračunov davka pri davčnem organu oziroma do začetka
davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma postopka o prekršku oziroma
kazenskega postopka naknadno predloži obračun, ki ga ni predložil v
predpisanem roku.
(2) Davčni
zavezanec mora v primeru naknadno predloženega obračuna izkazano
obveznost plačati hkrati s predložitvijo obračuna ter od zneska
obveznosti obračunati in plačati obresti po evropski medbančni
obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan
poteka roka za plačilo DDV, povečani za:
–
1 odstotno točko, če predloži podatke v enem mesecu po preteku roka
za vložitev obračuna DDV;
–
2 odstotni točki, če predloži podatke v šestih mesecih po preteku
roka za vložitev obračuna DDV;
–
3 odstotne točke, če predloži podatke v enem letu po preteku roka
za vložitev obračuna DDV;
–
4 odstotne točke, če predloži podatke po enem letu po preteku roka
za vložitev obračuna DDV.
(3) Davčni
zavezanec obračuna obresti iz prejšnjega odstavka za obdobje od
prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu naslednjega meseca po
poteku davčnega obdobja, v katerem bi moral biti vključen
popravljen znesek DDV predložen obračun
DDV, do dneva predložitve obračuna DDV.
(4) Davčni
zavezanec obračuna, predloženega v skladu s tem členom, ne sme
nadomestiti z novim.
89.
člen
(davčno obdobje)
(1)
Če ni s tem zakonom drugače določeno, je davčno obdobje koledarski
mesec.
(2)
Za davčnega zavezanca, ki je v preteklem koledarskem letu dosegel
obdavčljiv promet blaga oziroma storitev v vrednosti do vključno
210.000 eurov, je davčno obdobje koledarsko trimesečje, razen če
opravlja transakcije znotraj Unije in je dolžan predložiti
rekapitulacijsko poročilo iz 90. člena tega zakona.
(3)
Za davčnega zavezanca, ki pridobi identifikacijsko številko za DDV
je, ne glede na vrednost pričakovanega prometa, prvih 12 mesecev
davčno obdobje koledarski mesec.
(4)
Za davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, in za osebe iz
četrtega odstavka 88. člena tega zakona je davčno obdobje
koledarski mesec.
(5)
Za davčnega zavezanca nad katerim se začne postopek prisilne
poravnave, postopek likvidacije ali stečajni postopek, se davčno
obdobje konča na dan pred začetkom postopka prisilne poravnave,
postopka likvidacije ali stečajnega postopka.
(6)
Ob končanju postopka likvidacije se davčno obdobje konča na dan
pred sprejetjem sklepa o razdelitvi premoženja oziroma na dan pred
sprejetjem sklepa o končanju postopka prisilne
likvidacije.
(7)
Ob končanju stečajnega postopka se davčno obdobje konča na dan pred
sprejetjem sklepa o končanju stečajnega postopka.
(8)
V primeru smrti davčnega zavezanca se davčno obdobje konča z dnem
smrti davčnega zavezanca. Če se opravljanje dejavnosti po smrti
davčnega zavezanca nadaljuje, se davčno obdobje konča z dnem
prenehanja opravljanja dejavnosti tega davčnega
zavezanca.
(9)
Promet blaga oziroma storitev iz drugega odstavka tega člena je
promet, ki je izkazan v obračunih DDV za preteklo koledarsko
leto.
6. Rekapitulacijsko poročilo
90. člen
(obveznost predložitve rekapitulacijskega poročila)
(1)
Vsak davčni zavezanec, identificiran za DDV, mora davčnemu organu
predložiti rekapitulacijsko poročilo o:
a)
pridobiteljih blaga, identificiranih za DDV, katerim je dobavil
blago pod pogoji iz 1. in 4. točke 46. člena tega
zakona;
b)
osebah, identificiranih za DDV, katerim je dobavil blago, ki mu je
bilo dobavljeno na način pridobitve blaga znotraj Unije v skladu s
četrtim odstavkom 23. člena tega zakona;
c)
davčnih zavezancih in pravnih osebah, ki niso davčni zavezanci, so
pa identificirane za DDV, katerim je opravil storitve, ki niso
storitve, ki bi bile oproščene plačila DDV v državi članici, v
kateri je transakcija obdavčljiva, in za katere je prejemnik
storitev dolžan plačati DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta
2006/112/ES.
(2)
V rekapitulacijskem poročilu mora davčni zavezanec navesti
naslednje podatke:
a)
identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil dobavo
blaga pod pogoji iz 1. točke 46. člena tega zakona in pod katero je
opravil obdavčljive storitve v skladu s prvim odstavkom 25. člena
tega zakona;
b)
identifikacijsko številko za DDV osebe, ki pridobiva blago ali
prejema storitve v drugi državi članici, in pod katero ji je bilo
blago dobavljeno oziroma so ji bile storitve opravljene;
c)
identifikacijsko številko za DDV, pod katero je opravil prenos
blaga iz 4. točke 46. člena tega zakona v drugo državo članico, in
številko, pod katero je identificiran v tej drugi državi članici, v
kateri se je odpošiljanje ali prevoz blaga končal;
d)
za vsako osebo, ki pridobiva blago ali prejema storitve, skupno
vrednost dobav blaga in skupno vrednost storitev, ki jih je
opravil;
e)
za dobave, ki vključujejo prenos blaga v drugo državo članico iz 4.
točke 46. člena tega zakona, skupno vrednost teh dobav, določeno v
skladu s četrtim odstavkom 36. člena tega zakona;
f)
vrednost popravkov, opravljenih na podlagi drugega in tretjega
odstavka 39. člena tega zakona.
(3)
Vrednost iz točke d) prejšnjega odstavka se prijavi za koledarski
mesec, v katerem je nastala obveznost obračuna DDV, vrednost iz
točke f) prejšnjega odstavka se prijavi za koledarski mesec, v
katerem je pridobitelj obveščen o popravku.
91. člen
(posebni podatki v rekapitulacijskem poročilu)
(1)
Pri pridobitvah blaga znotraj Unije iz četrtega odstavka 23. člena
tega zakona mora davčni zavezanec v rekapitulacijskem poročilu
jasno izkazati naslednje podatke:
a)
številko, pod katero je identificiran za DDV v Sloveniji in pod
katero je opravil pridobitev in nadaljnjo dobavo blaga;
b)
številko, pod katero je identificirana oseba, kateri je opravil
nadaljnjo dobavo v drugi državi članici;
c)
za vsako osebo, kateri je bila opravljena nadaljnja dobava, skupno
vrednost, brez DDV, opravljenih dobav blaga v drugi državi
članici.
(2)
Vrednost iz c) točke prvega odstavka tega člena se prijavi za
koledarski mesec, v katerem je nastala obveznost obračuna
DDV.
92. člen
(obdobje poročanja in predložitev rekapitulacijskega
poročila)
(1)
Rekapitulacijsko poročilo se sestavi za koledarski mesec. Davčni
zavezanec predloži rekapitulacijsko poročilo za koledarski mesec, v
katerem je opravil transakcijo znotraj Unije ali v katerem mora
izvršiti popravek za pretekla obdobja poročanja.
(2) Poročilo
iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec predložiti davčnemu
organu do 20. dne naslednjega meseca po poteku davčnega
obdobja.
(3)
Rekapitulacijsko poročilo davčni zavezanec predloži v elektronski
obliki oziroma z elektronskim prenosom
datoteke.
92.a člen
(obdobje poročanja, predložitev in vsebina poročila o dobavi blaga
in storitev po 76.a členu tega zakona)
(1) Davčni
zavezanec, ki opravlja dobave blaga ali storitev, za katere je
prejemnik plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona sestavi
poročilo o teh dobavah za koledarski mesec.
(2) Davčni
zavezanec iz prejšnjega odstavka mora davčnemu organu predložiti
poročilo o dobavah do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po
poteku koledarskega meseca. Davčni zavezanec mora predložiti
poročilo za koledarski mesec, v katerem je opravil zadevne dobave,
ali v katerem mora popraviti podatke o zadevnih dobavah iz
preteklih obdobij.
(3) V poročilu
iz prvega odstavka tega člena mora izkazati naslednje
podatke:
a)
številko, pod katero je identificiran za namene DDV in pod katero
je opravil dobavo blaga ali storitev, za katero je prejemnik
plačnik DDV v skladu s 76.a členom tega zakona;
b)
številko, pod katero je identificiran prejemnik teh
dobav;
c)
za vsakega prejemnika, kateremu je bila opravljena taka dobava,
skupno vrednost teh dobav, brez DDV.
(4)
Poročilo iz prvega odstavka tega člena davčni zavezanec predloži v
elektronski obliki.
7. Obveznosti glede nekaterih transakcij pri uvozu in
izvozu
93. člen
(uporaba tega zakona za blago, uvoženo s tretjih ozemelj oziroma
izvoženo na tretja ozemlja)
(1)
Blago iz 2. točke 18. člena tega zakona, ki se uvaža v Slovenijo s
tretjega ozemlja, ki je sicer sestavni del carinskega območja
Unije, vendar zanj v skladu s 1. členom tega zakona ne veljajo
splošna pravila obdavčevanja dobav in nabav blaga znotraj Unije, se
obravnava v Sloveniji v skladu z drugim do četrtim odstavkom tega
člena.
(2)
Formalnosti, ki se nanašajo na vnos blaga iz prvega odstavka tega
člena v Unijo, so določene z evropskimi carinskimi predpisi, ki
urejajo uvoz blaga na carinsko območje Unije.
(3)
Če je namembni kraj pri prevozu ali pošiljanju blaga iz prvega
odstavka tega člena v drugi državi članici, kot je država članica,
v kateri je blago vneseno v Unijo, se blago prevaža znotraj Unije v
skladu z določbami evropskih carinskih predpisov, ki urejajo
notranji tranzitni postopek, vendar le, če je v skladu s temi
predpisi za to blago ob vnosu v Unijo vložena tranzitna
deklaracija.
(4)
Če je za blago iz prvega odstavka tega člena v trenutku vnosa v
Unijo začet postopek, zaradi katerega bi, če bi bilo blago uvoženo
v smislu 1. točke 18. člena tega zakona, zavezanec za blago lahko
uveljavil oprostitev iz prvega odstavka 57. člena tega zakona,
velja oprostitev iz prvega odstavka 57. člena tega zakona tudi za
blago iz prvega odstavka tega člena.
(5)
Blago, razen blaga iz 1. točke 18. člena tega zakona, ki se iz
Slovenije pošlje na tretje ozemlje, ki je sicer sestavni del
carinskega območja Unije, vendar zanj ne veljajo splošna pravila
obdavčevanja dobav in nabav blaga znotraj Unije, se obravnava v
Sloveniji v skladu s šestim in sedmim odstavkom tega
člena.
(6)
Formalnosti v zvezi z izvozom blaga iz petega odstavka tega člena
na tretje ozemlje so določene z evropskimi carinskimi predpisi, ki
urejajo izvoz blaga iz carinskega območja Unije.
(7)
Če je bilo blago začasno izvoženo na tretje ozemlje z namenom, da
bo ponovno uvoženo v Slovenijo, se za blago iz petega odstavka tega
člena upoštevajo določbe, ki sicer urejajo obdavčitev oziroma
oprostitev plačila DDV za ponovni uvoz blaga, ki je bilo prvotno
začasno izvoženo iz carinskega območja Unije.
XI. POSEBNE UREDITVE
1. Posebna ureditev za male davčne zavezance
94. člen
(oprostitev obračunavanja DDV)
(1)
Davčni zavezanec je oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju
zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel
znesek 25.000 eurov 50.000
eurov
obdavčljivega prometa.
(2)
Obračunavanja DDV je oproščena tudi dobava blaga in storitev v
okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo
določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na
podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in
normiranih odhodkov in, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega
gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 eurov. Za
osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost se kot davčni
zavezanec za namene tega zakona šteje eden od članov kmečkega
gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od dohodka iz osnovne
kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki ga
člani
kmečkega gospodinjstva, zavezanci za dohodnino iz te dejavnosti
določijo za predstavnika.
(3) Ne
glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, se lahko
davčni zavezanec odloči za obračunavanje DDV v skladu s tem
zakonom. Davčni zavezanec mora izbiro vnaprej priglasiti davčnemu
organu v elektronski obliki in jo uporabljati najmanj 60
mesecev.
(4) Davčni
zavezanec, ki uveljavlja oprostitev obračunavanja DDV v skladu s
tem členom, nima pravice do odbitka DDV v skladu s 63. členom tega
zakona, niti ga ne sme izkazovati na
izdanih računih.
(5)
Če povezane osebe opravljajo dobave blaga iste vrste oziroma
storitve iste narave, se za namene tega člena skupni znesek
obdavčljivega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev
šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama. Za
povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take določene v
predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih in fizičnih
oseb.
(6)
Iz posebne ureditve po tem členu so izvzete naslednje
transakcije:
a)
dobave novih prevoznih sredstev, ki so opravljene pod pogoji iz 2.
točke 46. člena tega zakona;
b)
dobave blaga in storitev, ki jih v Sloveniji opravi davčni
zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža.
(7)
Obdavčljivi promet iz prvega odstavka tega člena obsega naslednje
zneske, brez DDV:
–
znesek obdavčenih dobav blaga in storitev;
–
znesek transakcij, ki so oproščene v skladu z 52., 53., 54. in 55.
členom tega zakona;
–
znesek transakcij z nepremičninami, finančnih transakcij iz 4.
točke 44. člena tega zakona ter zavarovalnih storitev, razen če so
te transakcije postranske transakcije.
(8)
V obdavčljivi promet iz prejšnjega odstavka se ne všteva odtujitev
opredmetenih ali
neopredmetenih osnovnih sredstev.
(9) V
obdavčljiv promet iz prvega odstavka tega člena se pri fizični
osebi všteva obdavčljiv promet, ki ga fizična oseba dosega iz
naslova opravljanja neodvisne gospodarske dejavnosti (kot
samostojni podjetnik, zasebnik oziroma fizična oseba).
2. Posebna ureditev za kmete
95. člen
(pavšalno nadomestilo)
(1)
Davčni zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona ima ob
dobavi kmetijskih in gozdarskih pridelkov ter kmetijskih in
gozdarskih storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske in osnovne
gozdarske dejavnosti, pravico do pavšalnega nadomestila DDV (v
nadaljnjem besedilu: pavšalno nadomestilo), pod pogoji in na način,
določen s tem členom.
(2)
Pravico do pavšalnega nadomestila imajo le tisti davčni zavezanci,
ki opravijo dobave blaga in storitev iz prvega odstavka tega člena
davčnim zavezancem, ki morajo obračunavati in plačevati DDV v
skladu s tem zakonom.
(3)
Davčni zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega
odstavka tega člena, so dolžni plačilu za opravljeno dobavo
prišteti znesek pavšalnega nadomestila v višini 8% od odkupne
vrednosti.
(4)
Davčni zavezanci iz tretjega odstavka tega člena imajo pravico, da
pavšalno nadomestilo
odbijejo kot DDV pod pogoji, določenimi s tem zakonom.
(5) Davčni
zavezanci imajo pravico do pavšalnega nadomestila, če so predhodno
pridobili dovoljenje davčnega organa. Imetnik dovoljenja mora za
obdobje veljavnosti dovoljenja sestaviti obračun pavšalnega
nadomestila in ga v elektronski obliki predložiti davčnemu organu
do 31. januarja tekočega leta za preteklo koledarsko
leto.
(6)
Podrobnejše določbe o pogojih in načinu izvajanja tega člena izda
minister, pristojen za finance.
96.
člen
(priznavanje
pavšalnega nadomestila v prometu z drugimi državami članicami)
(1)
Ne glede na prvi odstavek 95. člena tega zakona, ima davčni
zavezanec iz drugega odstavka 94. člena tega zakona, ki izpolnjuje
pogoje iz petega odstavka 95. člena tega zakona, pravico do
pavšalnega nadomestila tudi za dobavo blaga in storitev iz prvega
odstavka 95. člena, ki jo opravi davčnim zavezancem,
identificiranim za namene DDV v drugi državi članici.
(2)
Davčni zavezanci – kupci blaga oziroma naročniki storitev iz prvega
odstavka tega člena so dolžni plačilu za opravljeno dobavo prišteti
znesek pavšalnega nadomestila v višini 8% od odkupne
vrednosti.
(3)
Davčni zavezanci iz prejšnjega odstavka imajo pravico do vračila
pavšalnega nadomestila, ki so ga plačali imetniku dovoljenja za
uveljavljanje pravice do pavšalnega nadomestila, pri čemer se za
priznavanje pravice do vračila pavšalnega nadomestila smiselno
upošteva 74. do 74.g člen tega zakona.
(4)
Minister, pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega
člena.
3. Posebna ureditev za potovalne agencije
97. člen
(storitve potovalnih agencij in organizatorjev
potovanj)
(1)
Če potovalna agencija deluje v svojem imenu in če pri zagotavljanju
potovalnih zmogljivosti uporablja dobave blaga ali storitev drugih
davčnih zavezancev, obračunava in plačuje DDV v skladu s tem
podpoglavjem.
(2)
Določbe tega člena se ne nanašajo na potovalno agencijo, ki deluje
le kot posrednik (v imenu in za račun potnika) in za katero se pri
določanju davčne osnove uporablja točka c) šestega odstavka 36.
člena tega zakona.
(3)
V tem podpoglavju se organizatorji potovanj štejejo za potovalne
agencije.
(4)
Transakcije v zvezi s potovanjem, ki jih opravi potovalna agencija
pod pogoji iz tega člena, se obravnavajo kot enotna storitev, ki jo
potovalna agencija opravi potniku.
(5)
Storitev potovalne agencije je obdavčljiva v državi članici, v
kateri ima potovalna agencija sedež svoje dejavnosti ali poslovno
enoto, iz katere je opravila storitev.
98. člen
(davčna osnova)
Davčna
osnova in cena brez DDV, glede enotne storitve, ki jo opravi
potovalna agencija, je razlika med celotnim zneskom, brez DDV, ki
ga plača potnik, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave
blaga in storitev, ki jih opravijo drugi davčni zavezanci, če je
neposredni uporabnik teh storitev potnik.
99. člen
(oproščene transakcije)
(1)
Če so transakcije, ki jih potovalna agencija zaupa v izvedbo drugim
davčnim zavezancem, opravljene zunaj Unije, se storitev potovalne
agencije šteje kot oproščena storitev posredovanja v skladu s 55.
členom tega zakona.
(2)
Če so transakcije iz prvega odstavka tega člena opravljene tako
znotraj Unije kot zunaj nje, je oproščen samo tisti del storitev
potovalne agencije, ki se nanaša na transakcije zunaj
Unije.
100. člen
(odbitek in vračilo DDV)
Potovalna
agencija nima v nobeni državi članici pravice do odbitka DDV niti
do vračila DDV, ki ji ga zaračunajo drugi davčni zavezanci od
transakcij, ki so jih nudili neposredno potniku.
4. Posebna ureditev za rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke
in starine
101. člen
(definicije)
(1)
Za namene tega podpoglavja se uporabljajo naslednje
definicije:
1.
»rabljeno blago« pomeni premično stvar, ki je primerna za nadaljnjo
uporabo taka, kot je, ali po popravilu, razen umetniških predmetov,
zbirk ali starin in razen plemenitih kovin ali dragega
kamenja;
2.
»umetniški predmeti« pomenijo predmete iz dela A Priloge III, ki je
priloga tega zakona in njegov sestavni del;
3.
»zbirke« pomenijo predmete iz dela B Priloge III tega
zakona;
4.
»starine« pomenijo predmete iz dela C Priloge III tega
zakona;
5.
»plemenite kovine« so platina, zlato, paladij in srebro ter zlitine
plemenite kovine z drugo plemenito kovino;
6.
»drago kamenje« so diamanti, rubini, safirji in smaragdi, obdelani
ali neobdelani, če niso vdelani oziroma nanizani;
7.
»obdavčljivi preprodajalec« pomeni kateregakoli davčnega zavezanca,
ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti in z namenom nadaljnje
prodaje kupuje ali uvaža rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke
ali starine, ne glede na to, ali ta davčni zavezanec deluje v
svojem imenu ali za račun druge osebe, v skladu s pogodbo, na
podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo;
8.
»organizator prodaje na javni dražbi« pomeni kateregakoli davčnega
zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti ponuja blago za
prodajo na javni dražbi z namenom, da ga izroči najboljšemu
ponudniku;
9.
»principal organizatorja prodaje na javni dražbi« pomeni katerokoli
osebo, ki preda blago organizatorju prodaje na javni dražbi po
pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na
prodajo.
(2)
Pogodba, na podlagi katere se plača provizija na prodajo iz 9.
točke prvega odstavka tega člena, mora določati, da organizator
prodaje ponudi blago za prodajo na javni dražbi v svojem imenu,
toda za račun svojega principala, in da mora on izročiti blago v
svojem imenu, toda za račun principala, najboljšemu ponudniku na
javni dražbi.
4.a) Posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce
102. člen
(splošno)
(1)
Za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin,
ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, se uporablja posebna
ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže
obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo.
(2)
Ureditev iz prvega odstavka tega člena se ne uporablja za dobavo
novih prevoznih sredstev, opravljeno v skladu s pogoji iz 1. in 2.
točke 46. člena tega zakona.
103. člen
(pogoji za uporabo ureditve)
Za
dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena tega zakona, ki jih
opravi obdavčljivi preprodajalec, se posebna ureditev uporablja, če
mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb:
a)
oseba, ki ni davčni zavezanec;
b)
drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s
3. točko 44. člena tega zakona;
c)
drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s
posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna
sredstva;
d)
drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga
obdavčena z DDV po posebni ureditvi.
104. člen
(davčna osnova)
(1)
Davčna osnova za dobave blaga iz 102. člena tega zakona je razlika
v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek
DDV, ki se nanaša na razliko v ceni.
(2)
Razlika v ceni je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna
obdavčljivi preprodajalec za blago, in nabavno ceno.
(3)
»Prodajna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali
ga bo obdavčljivi preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe,
vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s transakcijo,
davki, taksami in drugimi dajatvami ter postranskimi stroški, kot
so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih
preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV, razen zneskov iz
šestega odstavka 36. člena tega zakona.
(4)
»Nabavna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, opredeljeno v
drugem odstavku tega člena, ki ga je ali ga bo prejel dobavitelj od
obdavčljivega preprodajalca.
(5)
Če je nabavna cena večja od prodajne cene zadevnega blaga, se
šteje, da je davčna osnova enaka 0.
105. člen
(izbira posebne ureditve)
(1)
Ne glede na 103. člen tega zakona, se lahko obdavčljivi
preprodajalec odloči, da bo obračunaval DDV od dosežene razlike v
ceni tudi od naslednjih transakcij:
a)
dobav umetniških predmetov, zbirk ali starin, ki jih uvozi
sam;
b)
dobav umetniških predmetov, ki mu jih dobavijo njihovi avtorji ali
njihovi pravni nasledniki;
c)
dobav umetniških predmetov, ki mu jih dobavijo drugi davčni
zavezanci, ki niso obdavčljivi preprodajalci, če je bila dobava
obdavčena po nižji stopnji DDV v skladu z drugim odstavkom 41.
člena tega zakona.
(2)
Obdavčljivi preprodajalec lahko kadarkoli davčnemu organu predloži
prijavo, da bo v primerih iz tega člena, obračunaval DDV po posebni
ureditvi. DDV po posebni ureditvi začne obračunavati prvega dne
prvega naslednjega meseca po vložitvi prijave. Obdobje
obračunavanja DDV po tem členu ne sme biti krajše od dveh
koledarskih let. Davčni zavezanec predloži
prijavo davčnemu organu v elektronski obliki.
(3)
Obdavčljivi preprodajalec obračunava DDV po tem členu od davčne
osnove, ki jo določi v skladu s 104. členom tega zakona. Od dobav
umetniških predmetov, zbirk oziroma starin, ki jih je obdavčljivi
preprodajalec uvozil sam, je nabavna cena, ki se mora upoštevati
pri izračunu razlike v ceni, enaka davčni osnovi pri uvozu,
določeni v skladu z 38. členom tega zakona, povečani za DDV, ki ga
je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu.
106. člen
(uporaba splošne ureditve)
(1)
Obdavčljivi preprodajalec lahko uporablja splošno ureditev za vsako
dobavo, za katero velja posebna ureditev.
(2)
Če obdavčljivi preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo
umetniškega predmeta, zbirateljskega predmeta ali starine, ki jo je
sam uvozil, ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije
DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri uvozu tega
blaga.
(3)
Če obdavčljivi preprodajalec uporabi splošno ureditev za dobavo
umetniškega predmeta, ki mu ga dobavi avtor ali njegov pravni
naslednik ali davčni zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec,
ima pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga
je dolžan plačati ali ga je plačal v zvezi z umetniškim predmetom,
ki mu je bil dobavljen.
(4)
Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka
od dobave, za katero se obdavčljivi preprodajalec odloči uporabiti
splošno ureditev DDV.
107. člen
(oprostitve)
Kadar
se dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk in starin,
ki so predmet posebne ureditve, opravijo pod pogoji iz 52., 53.,
54. ali 75. člena tega zakona, so te dobave oproščene plačila
DDV.
108. člen
(odbitek vstopnega DDV)
(1)
Obdavčljivi preprodajalec, ki za dobave blaga uporablja posebno
ureditev, ne sme od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbiti DDV, ki ga
je dolžan plačati ali ga je plačal:
a)
za umetniške predmete, zbirke ali starine, ki jih je sam
uvozil;
b)
za umetniške predmete, ki so mu jih ali mu jih bodo dobavili
avtorji ali njihovi pravni nasledniki;
c)
za umetniške predmete, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil davčni
zavezanec, ki ni obdavčljivi preprodajalec.
(2)
Davčni zavezanec od DDV, ki ga je dolžan plačati, ne sme odbiti
DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za blago, ki mu ga je
ali mu ga bo dobavil obdavčljivi preprodajalec, če se za dobave
tega blaga, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, uporabi
posebna ureditev.
109. člen
(knjigovodstvo)
Obdavčljivi
preprodajalec, ki uporablja splošno ureditev in posebno ureditev,
mora v svojem knjigovodstvu ločeno izkazovati transakcije za vsako
ureditev posebej.
110. člen
(izkazovanje DDV na računih)
Obdavčljivi
preprodajalec na računih, ki jih izdaja, ne sme posebej izkazati
DDV od dobav blaga, za katere uporabi posebno ureditev.
4.b) Posebna ureditev za prodajo na javni dražbi
111. člen
(splošno)
(1)
Za dobave rabljenega blaga, umetniških predmetov, zbirk ali starin,
ki jih opravi organizator prodaje na javni dražbi v svojem imenu in
za račun oseb iz 112. člena tega zakona v skladu s pogodbo, na
podlagi katere se plača provizija od prodaje tega blaga na javni
dražbi, se uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje
razlika v ceni, ki jo doseže organizator prodaje na javni
dražbi.
(2)
Ureditev iz prvega odstavka tega člena se ne uporablja za dobavo
novih prevoznih sredstev, opravljeno v skladu s pogoji iz 1. in 2.
točke 46. člena tega zakona.
112. člen
(pogoji za uporabo posebne ureditve)
Ta
posebna ureditev se uporabi za dobave, ki jih organizator prodaje
na javni dražbi opravi v svojem imenu za račun naslednjih
oseb:
a)
osebe, ki ni davčni zavezanec;
b)
drugega davčnega zavezanca, če je dobava blaga, ki jo opravi ta
davčni zavezanec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača
provizija od prodaje, oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega
zakona;
c)
drugega davčnega zavezanca, če dobava blaga, ki jo opravi ta davčni
zavezanec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija
od prodaje, izpolnjuje pogoje za oprostitev za male davčne
zavezance, in vključuje osnovana sredstva;
d)
obdavčljivega preprodajalca, če je dobava blaga, ki jo opravi ta
obdavčljivi preprodajalec v skladu s pogodbo, na podlagi katere se
plača provizija od prodaje, predmet DDV po posebni
ureditvi.
113. člen
(trenutek opravljene dobave)
Šteje
se, da je dobava blaga davčnemu zavezancu, ki je organizator
prodaje na javni dražbi, opravljena takrat, ko se blago proda na
javni dražbi.
114. člen
(davčna osnova)
(1)
Davčna osnova za vsako dobavo blaga po tej ureditvi je skupni
znesek, ki ga organizator prodaje na javni dražbi zaračuna kupcu v
skladu s 116. členom tega zakona, zmanjšan za:
a)
neto znesek, določen v skladu z drugim odstavkom tega člena, ki ga
je ali ga bo plačal organizator prodaje na javni dražbi svojemu
naročniku prodaje;
b)
znesek DDV, ki ga je dolžan plačati organizator prodaje na javni
dražbi od svoje provizije.
(2)
Neto znesek, ki ga je ali ga bo plačal organizator prodaje na javni
dražbi svojemu naročniku prodaje, je enak razliki med ceno blaga,
doseženo na javni dražbi, in zneskom provizije, ki jo pridobi ali
jo bo pridobil organizator prodaje na javni dražbi od svojega
naročnika prodaje v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača
provizija od prodaje.
115. člen
(knjigovodstvo)
(1)
Organizatorji prodaje na javni dražbi, ki dobavljajo blago pod
pogoji iz 111. in 112. člena tega zakona, morajo v svojem
knjigovodstvu na prehodnih postavkah izkazati naslednje
zneske:
a)
zneske, ki so jih ali jih bodo prejeli od kupcev blaga;
b)
zneske, ki so jih ali jih bodo nakazali (plačali) naročnikom
prodaje blaga.
(2)
Zneski iz prvega odstavka tega člena morajo biti ustrezno
utemeljeni.
116. člen
(izdaja računa)
(1)
Organizator prodaje na javni dražbi mora kupcu izdati račun, na
katerem mora izkazati naslednje podatke:
a)
ceno blaga, doseženo na dražbi;
b)
davke, takse in druge dajatve;
c)
postranske stroške, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in
zavarovanja, ki jih organizator zaračuna kupcu blaga.
(2)
Na računu iz prvega odstavka tega člena ne sme ločeno izkazati
DDV.
117. člen
(obveznost izdaje obračuna)
(1)
Organizator prodaje na javni dražbi, kateremu je bilo blago
izročeno po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija od
prodaje na javni dražbi, mora svojemu naročniku prodaje izdati
obračun. Obračun mora izkazovati znesek transakcije, to je ceno
blaga, doseženo na dražbi, zmanjšano za znesek provizije, ki jo je
ali jo bo prejel od naročnika prodaje.
(2)
Obračun iz prvega odstavka tega člena se prizna kot račun, ki ga
mora naročnik prodaje, če je davčni zavezanec, izdati organizatorju
prodaje na javni dražbi v skladu z 81. členom tega
zakona.
5. Posebna ureditev za investicijsko zlato
118. člen
(definicije)
(1)
Po tej ureditvi izraz »investicijsko zlato« pomeni:
a)
zlato v obliki palic ali ploščic z maso, ki jo sprejemajo trgi
plemenitih kovin, čistine, ki je enaka ali večja od 995 tisočink,
predstavljeno z vrednostnimi papirji ali ne, razen majhnih palic
ali ploščic z maso manj kot 1 g;
b)
zlate kovance:
–
s čistino, enako ali večjo od 900 tisočink,
–
skovane po letu 1800,
–
ki so ali so bili zakonito plačilno sredstvo v državi porekla
in
–
ki se običajno prodajo po ceni, ki ne presega za več kot 80%
vrednosti zlata na odprtem trgu, vsebovanega v kovancih.
(2)
Po tej ureditvi se šteje, da se taki kovanci ne prodajajo v
zbirateljske namene.
119. člen
(oprostitve)
Plačila
DDV so oproščene:
–
dobave, pridobitve znotraj Unije in uvoz investicijskega zlata,
vključno z investicijskim zlatom, ki ga predstavljajo potrdila za
alocirano ali nealocirano zlato ali s katerimi se trguje na računih
za zlato, predvsem posojila v zlatu in zamenjalni (swap) posli, ki
vključujejo lastninsko pravico ali terjatve v zvezi z
investicijskim zlatom, kot tudi transakcije z investicijskim
zlatom, ki vključujejo terminske posle in terminske pogodbe, ki
pripeljejo do prenosa lastninske pravice ali terjatve v zvezi z
investicijskim zlatom;
–
storitve posrednikov, ki delujejo v imenu in za račun drugega,
kadar posredujejo pri dobavah investicijskega zlata za svojega
principala.
120. člen
(izbira obdavčitve)
(1)
Ne glede na 119. člen tega zakona, imajo davčni zavezanci, ki
proizvajajo investicijsko zlato ali predelujejo kakršnokoli zlato v
investicijsko zlato, pravico, da se odločijo za obdavčitev
investicijskega zlata, če ga dobavijo drugemu davčnemu
zavezancu.
(2)
Pravico, da se odločijo za obdavčitev investicijskega zlata iz
točke a) prvega odstavka 118. člena tega zakona imajo tudi davčni
zavezanci, ki v okviru svoje dejavnosti običajno dobavljajo zlato
drugemu davčnemu zavezancu za industrijske namene.
(3)
Če se dobavitelj iz prvega ali drugega odstavka tega člena odloči
za obdavčitev, ima pravico do izbire za obdavčitev tudi posrednik
za storitve iz druge alineje 119. člena tega zakona.
(4) Davčni
zavezanec iz prvega in drugega odstavka tega člena ter posrednik iz
druge alineje 119. člena tega zakona lahko uveljavljata pravico do
izbire za obdavčitev, če o tem predhodno obvestita davčni organ.
Davčni zavezanec predloži obvestilo o izbiri za obdavčitev v
elektronski obliki.
(4)(5)
Podrobnejša
pravila za izvajanje tega člena predpiše minister, pristojen za
finance.
121. člen
(pravica do odbitka)
(1)
Če je poznejša dobava tega zlata oproščena po tej ureditvi, sme
davčni zavezanec odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je
plačal:
1.
za investicijsko zlato, ki mu ga je dobavila oseba, ki je izbrala
obdavčitev v skladu s 120. členom tega zakona;
2.
za nabavo ali pridobitev znotraj Unije ali za uvoz zlata, razen
investicijskega zlata, ki ga pozneje sam ali druga oseba za njegov
račun predela v investicijsko zlato;
3.
za storitve, ki so mu bile opravljene, kamor spadajo sprememba
oblike, mase ali čistosti zlata, vključno z investicijskim
zlatom.
(2)
Davčni zavezanec, ki proizvaja investicijsko zlato ali predeluje
zlato v investicijsko zlato, sme odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga
je plačal za nabavo ali pridobitev znotraj Unije ali ob uvozu blaga
ali za storitve v zvezi s proizvodnjo ali predelavo tega zlata, kot
da bi bila poznejša dobava zlata, ki je oproščeno po tej ureditvi,
obdavčena.
122. člen
(posebne obveznosti za davčne zavezance, ki trgujejo z
investicijskim zlatom)
(1)
Davčni zavezanci morajo voditi evidence o transakcijah z
investicijskim zlatom in hraniti dokumentacijo najmanj deset let po
poteku leta, na katero se te listine nanašajo.
(2)
Minister, pristojen za finance, predpiše evidence iz prvega
odstavka tega člena.
6. Posebna ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža znotraj
Unije, in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni
zavezanci
123. člen
(definicije)
Po
tej ureditvi imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
–
»davčni zavezanec, ki nima sedeža,« je davčni zavezanec, ki nima
niti sedeža niti stalne poslovne enote znotraj Unije in ki ni
kakorkoli drugače zavezan k identifikaciji za namene
DDV;
–
»elektronske storitve« in »elektronsko opravljene storitve« so
storitve iz točke k) prvega odstavka 30.d člena tega
zakona;
–
»država članica za identifikacijo« je država članica, ki jo davčni
zavezanec, ki nima sedeža, izbere kot državo, v kateri bo prijavil,
kdaj se njegova dejavnost, ki jo znotraj Unije opravlja kot davčni
zavezanec po določbah te ureditve, začne;
–
»država članica potrošnje« je država članica, v kateri se šteje, da
so bile elektronske storitve v skladu s 30.c členom tega zakona
opravljene;
–
»poseben obračun DDV« je poročilo, ki vsebuje informacije, potrebne
za ugotovitev zneska davka, ki pripada posamezni državi članici
potrošnje.
124. člen
(uporaba posebne ureditve)
(1)
Posebna ureditev za elektronsko opravljene storitve se uporablja za
vse elektronsko opravljene storitve, ki jih davčni zavezanec iz
125. člena tega zakona opravi osebam, ki niso davčni zavezanci,
imajo pa sedež oziroma stalno prebivališče ali običajno prebivajo v
katerikoli državi članici.
(2)
Davčni zavezanec iz 125. člena tega zakona uporablja to ureditev za
vse elektronske storitve, ki jih opravlja znotraj Unije.
125. člen
(prijava davčnemu organu)
(1)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža, ki kot državo članico za
identifikacijo izbere Slovenijo, mora davčnemu organu prijaviti,
kdaj se njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec,
začne, preneha ali spremeni v tolikšni meri, da se ta ureditev ne
more več uporabljati. Prijavo mora posredovati v elektronski
obliki.
(2)
V prijavi iz prvega odstavka tega člena, ki jo predloži davčnemu
organu ob začetku opravljanja elektronskih storitev, mora davčni
zavezanec, ki nima sedeža, navesti naslednje podatke za
identifikacijo: ime, poštni naslov, elektronski naslov, vključno z
naslovi internetnih strani, nacionalno davčno številko, če jo ima,
in izjavo, da ni identificiran za namene DDV znotraj Unije. Davčni
zavezanec, ki nima sedeža, je dolžan davčnemu organu sporočiti tudi
vse spremembe posredovanih podatkov za identifikacijo.
(3)
Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža, davčni organ dodeli
identifikacijsko številko. O dodeljeni številki davčni organ
davčnega zavezanca, ki nima sedeža, obvesti v elektronski obliki po
elektronskih sredstvih.
(4)
Davčni organ vodi posebno evidenco davčnih zavezancev, ki nimajo
sedeža, ki jim je bila dodeljena identifikacijska številka iz
prejšnjega odstavka.
126. člen
(izključitev iz posebne evidence)
Davčni
organ davčnega zavezanca, ki nima sedeža, izključi iz posebne
evidence, če:
–
ga ta obvesti, da ne opravlja več elektronskih storitev,
ali
–
davčni organ kakorkoli drugače domneva, da ne opravlja več
obdavčljivih dejavnosti, ali
–
ne izpolnjuje več zahtev, ki morajo biti izpolnjene za uporabo
posebne ureditve, ali
–
krši pravila posebne ureditve.
127. člen
(predložitev posebnega obračuna DDV)
(1)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža, mora davčnemu organu predložiti
posebni obračun DDV za elektronske storitve za vsako koledarsko
trimesečje, ne glede na to, ali je v tem obdobju opravljal
elektronske storitve ali ne. Obračun je dolžan predložiti v 20 dneh
po koncu obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni
obračun DDV je dolžan predložiti v elektronski obliki.
(2)
V posebnem obračunu DDV iz prvega odstavka tega člena mora davčni
zavezanec, ki nima sedeža, navesti identifikacijsko številko ter za
vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za
plačilo davka, skupno vrednost elektronsko opravljenih storitev v
obračunskem obdobju, brez DDV, in skupni znesek pripadajočega DDV.
V posebnem obračunu DDV je davčni zavezanec, ki nima sedeža, dolžan
navesti tudi uporabljene davčne stopnje in celotni znesek
dolgovanega DDV.
(3)
V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža,
izkazovati zneske v eurih.
(4)
Obliko posebnega obračuna DDV določi minister, pristojen za
finance.
128. člen
(plačilo DDV)
Davčni
zavezanec, ki nima sedeža, mora plačati DDV ob predložitvi
posebnega obračuna DDV. DDV mora plačati na bančni račun, ki je
denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.
129. člen
(vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža)
(1)
Davčni zavezanec, ki nima sedeža, ki opravlja elektronske storitve
po določbah posebne ureditve, nima pravice do odbitka DDV, lahko pa
uveljavlja vračilo plačanega DDV.
(2)
Zahtevek za vračilo DDV davčni zavezanec, ki nima sedeža, pošlje v
elektronski obliki.
(3)
Minister, pristojen za finance, predpiše natančnejše pogoje za
uveljavljanje vračila DDV v skladu s tem členom in predpisano
vsebino zahtevka za vračilo.
130. člen
(vodenje evidenc)
Davčni
zavezanec, ki nima sedeža, mora voditi evidence o transakcijah v
okviru te ureditve, tako da z njimi zagotovi vse podatke, na
podlagi katerih lahko davčni organ države članice potrošnje izvaja
davčni nadzor glede pravilnosti davčnega obračuna v skladu z
zakonom. Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na
voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi
članici potrošnje. Davčni zavezanec mora evidence hraniti deset let
po koncu leta, ko je bila transakcija opravljena.
7. Posebna ureditev obračunavanja DDV po plačani
realizaciji
131. člen
(splošno)
(1)
Davčni zavezanec, ki v zadnjih 12 mesecih ni presegel 400.000 eurov
obdavčenega obdavčljivega
prometa, brez DDV, in ni verjetno, da bo ta znesek presegel v
naslednjih 12 mesecih, sme obračunavati in plačevati DDV na podlagi
prejetih plačil za opravljene dobave blaga in storitev (v
nadaljnjem besedilu: posebna ureditev po plačani realizaciji) v
skladu s tem podpoglavjem na način, ki ga predpiše minister,
pristojen za finance.
(2)
V znesek iz prejšnjega odstavka se ne všteva prodaja osnovnih
sredstev.
(2)
Obdavčljivi promet iz prejšnjega odstavka je obdavčljivi promet iz
sedmega in osmega odstavka 94. člena tega zakona.
(3)
Pri povezanih osebah se, za namene tega podpoglavja, kot znesek iz
prvega odstavka tega člena šteje znesek, ki ga vse povezane osebe
dosežejo skupaj. Za povezane osebe se štejejo osebe, ki so kot take
določene v predpisih o obdavčitvi dohodkov pravnih ali fizičnih
oseb.
(4)
Ne glede na 33. člen tega zakona, nastane obveznost obračuna DDV za
davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji, na dan, ko prejme plačilo.
(5)
Ne glede na 62. člen tega zakona, nastane pravica do odbitka DDV za
davčnega zavezanca, ki uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji, na dan, ko izvrši plačilo.
132. člen
(izključitve iz posebne ureditve po plačani
realizaciji)
(1)
Iz obračunavanja DDV po posebni ureditvi po plačani realizaciji so
izključene naslednje transakcije: uvoz in izvoz blaga, pridobitve
blaga znotraj Unije in dobave blaga znotraj Unije.
(2)
Posebna ureditev po plačani realizaciji se tudi ne uporablja
pri:
–
pogodbah o finančnem najemu (leasing), pri katerem je opravljen
prenos lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka;
–
pogodbah o prodaji oziroma nakupu blaga s pridržkom lastninske
pravice;
–
transakcijah na podlagi kreditne ali posojilne pogodbe;
–
dobavah blaga oziroma storitev, kjer je izdan račun z obračunanim
DDV, in zneska, izkazanega na računu, ni treba plačati v obdobju,
ki presega 6 mesecev od datuma izdaje računa;
–
dobavah blaga oziroma storitev, v zvezi s katerim je račun izdan,
preden je bilo blago dobavljeno oziroma storitev
opravljena;
–
storitvah, za katere je prejemnik storitev dolžan plačati davek v
skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena tega zakona;
–
dobavah blaga ali storitev, za katere je prejemnik plačnik DDV v
skladu s 76.a členom tega zakona.
133. člen
(pogoji za začetek uporabe posebne ureditve po plačani
realizaciji)
(1)
Davčni zavezanec iz prvega odstavka 131. člena tega zakona sme
začeti uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji na prvi
dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če:
–
je predložil vse obračune DDV, ki jih je bil dolžan predložiti, in
je plačal vse zapadle obveznosti iz naslova DDV;
–
pred prehodom na posebno ureditev po plačani realizaciji ni bil
pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ali bil
kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV;
–
v obdobju 12 mesecev pred prehodom na posebno ureditev po plačani
realizaciji ni uporabljal te posebne ureditve;
–
v svojem knjigovodstvu zagotovi izpolnjevanje pogojev za uporabo
posebne ureditve po plačani realizaciji;
–
vsaj 15 dni pred začetkom uporabe posebne ureditve po plačani
realizaciji obvesti davčni organ o davčnem obdobju, v katerem bo
začel uporabljati to posebno ureditev. Davčni zavezanec
predloži obvestilo davčnemu organu v elektronski obliki.
(2) Davčni
zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno
ureditev po plačani realizaciji, mora v svojem knjigovodstvu ločeno
izkazati kakršna koli plačila, ki jih prejme ali izvrši v zvezi s
transakcijami, od katerih mora ugotoviti svojo davčno obveznost na
podlagi izdanih in prejetih računov.
(3) Davčni
zavezanec, ki predloži zahtevek za izdajo identifikacijske številke
za DDV, sme uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji od
dneva identifikacije za namene DDV, če:
–
ni verjetno, da bo v naslednjih 12 mesecih presegel znesek, določen
v 131. členu tega zakona,
–
davčni organ obvesti o uporabi posebne ureditve po plačani
realizaciji ob predložitvi zahtevka za izdajo identifikacijske
številke za DDV. Davčni zavezanec predloži obvestilo davčnemu
organu v elektronski obliki.
(4) Davčni
zavezanec iz prejšnjega odstavka, ki začne uporabljati posebno
ureditev po plačani realizaciji, ne sme obračunati DDV od plačil,
ki jih prejme za dobave blaga oziroma storitve, ki jih je opravil
pred identifikacijo za namene DDV, ali uveljavljati odbitka DDV za
plačila, ki jih izvrši v zvezi z dobavo blaga in storitev, ki so mu
bile opravljene pred identifikacijo za
namene DDV.
(5)
Posebna ureditev po plačani realizaciji se ne sme uporabiti
retroaktivno.
(6)
Če davčni organ iz obvestila davčnega zavezanca ali drugih
podatkov, ki so mu na razpolago, ugotovi, da obstaja sum zlorabe
posebne ureditve po plačani realizaciji, ali če mora preveriti
točnost in popolnost podatkov v obvestilu, lahko davčnemu zavezancu
začasno, največ pa za 2 meseca, prepove uporabo posebne ureditve po
plačani realizaciji. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega
organa.
(7)
Davčni organ mora v roku iz prejšnjega odstavka izdati odločbo, s
katero prepove uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji, če
ugotovi, da je davčni zavezanec želel uporabiti to posebno ureditev
zaradi izognitve davku, ali če ugotovi, da predpisani pogoji za
uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji niso bili
izpolnjeni. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega
organa.
134. člen
(začetek in prenehanje uporabe posebne ureditve po plačani
realizaciji)
(1)
Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje za začetek uporabe posebne
ureditve po plačani realizaciji, lahko začne uporabljati to
ureditev ne prej kot prvi dan svojega naslednjega davčnega obdobja,
ki sledi mesecu priglasitve.
(2)
Davčni zavezanec lahko uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji do zadnjega dne tistega davčnega obdobja, v katerem
vrednost obdavčenih dobav obdavčljivih
dobav blaga in storitev
v zadnjih 12
mesecih preseže 400.000 eurov, brez DDV.
(3) Davčni
zavezanec lahko preneha uporabljati posebno ureditev po plačani
realizaciji zadnji dan katerega koli svojega davčnega obdobja, če
obvesti davčni organ o davčnem obdobju, v katerem bo prenehal
uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji. Davčni
zavezanec predloži obvestilo davčnemu organu v elektronski
obliki.
(4) Davčni
zavezanec, ki preneha uporabljati posebno ureditev po plačani
realizaciji v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, mora
v obračunu DDV, ki ga predloži za
davčno obdobje, v katerem preneha uporabljati posebno ureditev po
plačani realizaciji, izkazati celoten znesek DDV, ki bi ga bil
dolžan plačati v obdobju uporabe posebne ureditve po plačani
realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne ureditve, zmanjšan za
celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in plačal v skladu s posebno
ureditvijo po plačani realizaciji, in za znesek odbitka
DDV.
135. člen
(posebni primeri o prenehanju uporabe posebne ureditve po plačani
realizaciji)
(1)
Davčnemu zavezancu preneha pravica do uporabe posebne ureditve po
plačani realizaciji, če:
–
je bil med uporabo te ureditve obsojen storitve kaznivega dejanja
ali kaznovan za hujši prekršek v zvezi z DDV,
–
je uveljavljal odbitek DDV, kot da ne bi uporabljal posebne
ureditve po plačani realizaciji,
–
davčni organ utemeljeno sumi, da je davčni zavezanec zlorabil
posebno ureditev po plačani realizaciji.
(2)
Davčni zavezanec iz prejšnjega odstavka mora v obračunu DDV, ki ga
predloži za davčno obdobje, v katerem mu je prenehala pravica do
uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji, izkazati celoten
znesek DDV, ki bi ga bil dolžan plačati v obdobju uporabe posebne
ureditve po plačani realizaciji, če ne bi uporabljal te posebne
ureditve, zmanjšan za celoten znesek DDV, ki ga je obračunal in
plačal v skladu s posebno ureditvijo po plačani realizaciji, in za
znesek odbitka DDV.
136. člen
(dokazila o izvršenih plačilih in poročanje o neplačanih računih na
dan 31. decembra tekočega leta)
(1)
Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji, mora v roku iz 86. člena tega zakona hraniti račune,
ki jih je plačal drugim davčnim zavezancem, in dokazila o
opravljenih plačilih.
(2)
Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev po plačani
realizaciji, mora davčnemu organu poročati o vseh
izdanih
in prejetih računih, ki niso plačani do 31. decembra tekočega
leta. Popis neplačanih računov mora davčni zavezanec predložiti
pristojnemu davčnemu uradu najpozneje do 31. januarja naslednjega
leta. Popis neplačanih računov
mora davčni zavezanec predložiti davčnemu organu v elektronski
obliki najpozneje do 31. januarja naslednjega leta.
137. člen
(pooblastilo ministru)
Minister,
pristojen za finance, podrobneje določi izvajanje tega podpoglavja
in določi način izvajanja te posebne ureditve za posebne
transakcije.
XII. NADZOR NAD OBRAČUNAVANJEM IN PLAČEVANJEM DDV
138. člen
(nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV)
(1)
Obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z
zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja davčno
službo. Obračunavanje in plačevanje DDV od prevoznih storitev v
mednarodnem potniškem prometu lahko nadzoruje tudi carinski
organ.
(2)
Pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski
organ v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna
dajatev.
(3)
Nadzor nad davčnimi skladišči opravljata carinski in davčni
organ.
139. člen
(uporaba drugih predpisov)
(1) Glede vseh
vprašanj postopka, ki niso urejena s tem zakonom, se uporabljajo
zakon, ki ureja davčni postopek, oziroma zakon, ki ureja upravni
postopek, zakon, ki ureja davčno službo, in zakon, ki ureja
carinsko službo.
(2) Ne glede
na prejšnji odstavek se pri popravljanju napak iz preteklih davčnih
obdobij v tekočem obračunu in naknadni predložitvi obračuna DDV po
poteku predpisanega roka za njegovo predložitev ne upoštevajo
določbe zakona, ki ureja davčni postopek, s katerimi so urejeni
popravljanje pomanjkljivosti oziroma pomot v davčnem obračunu,
popravljanje davčnega obračuna, če je davčna obveznost izkazana
previsoko, ter predložitev davčnega obračuna na podlagi
samoprijave.
XIII. KAZENSKE DOLOČBE
140. člen
(davčni prekrški)
(1)
Z globo od 1.200 do 41.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna
oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki
samostojno opravlja dejavnost, če:
1.
DDV ne obračuna takrat, ko nastane obveznost v skladu s 33., 34.
oziroma 131. členom v
skladu s 33., 34., 39. oziroma 131. členom
tega zakona;
2.
DDV ne obračuna od davčne osnove v skladu s 36., 36.a oziroma 37.
členom tega zakona;
3.
na računu ne izkaže predpisanih podatkov (82. in 83.
člen);
3.
na računu ne izkaže ali nepravilno navede predpisane podatke (82.,
83. in 84.a člen);
4.
ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV za predpisano davčno
obdobje (89., 134. in 135. člen);
5.
na računih izkazuje DDV (110. in 116. člen);
6.
davčnemu organu ne sporoči, kdaj se njegova dejavnost, ki jo
opravlja kot davčni zavezanec, začne, spremeni ali preneha (prvi
odstavek 125. člena);
7.
ne predloži oziroma ne predloži v predpisanem roku posebnega
obračuna DDV za elektronsko opravljene storitve oziroma v obračunu
ne izkaže predpisanih podatkov (127. člen);
8.
ne predloži obračuna in ne plača DDV od elektronsko dobavljenih
storitev v predpisanem roku in na predpisan način (127. in 128.
člen);
9.
davčnemu organu ne poroča o izdanih in neplačanih računih oziroma
popisa neplačanih računov ne predloži v zahtevanem roku (drugi
odstavek 136. člena).
(2)
Z globo od 200 do 4.100 eurov se kaznuje tudi odgovorna oseba
pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika
posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja
dejavnost, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega
člena.
(3) Oseba iz
petega odstavka 95. člena tega zakona se kaznuje za prekršek z
globo od 200 do 1.200 eurov, če ne sestavi obračuna pavšalnega
nadomestila in ga ne predloži davčnemu organu v predpisanem roku
oziroma v obračunu ne izkaže predpisanih podatkov.
141. člen
(hujši davčni prekrški)
(1)
Z globo od 2.000 do 125.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna
oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki
samostojno opravlja dejavnost, če:
1.
nepravilno obračuna znesek DDV, ki ga sme odbiti (63. do 72.
člen);
2.
ne plača oziroma ne plača v predpisanem roku DDV (77.
člen);
3.
pri davčnem organu ne izpolni obveznosti v zvezi s prijavo,
spremembo ali prenehanjem dejavnosti kot davčnega zavezanca oziroma
davčnemu organu ne predloži zahtevka za izdajo identifikacijske
številke za DDV ali ga ne predloži v predpisanem roku ali na
predpisan način (78. člen);
4.
davčnemu organu ne prijavi, da pridobiva blago znotraj Unije
(tretji odstavek 78. člena);
5. ne
zagotovi, da je izdan račun (81. člen);
5.
ne zagotovi, da je račun izdan oziroma ni izdan v predpisanem roku
(81. člen);
5.a
ne zagotovi pristnosti izvora, celovitosti vsebine oziroma
čitljivosti računa v celotnem obdobju hrambe računa (četrti
odstavek 84. člena, tretji odstavek 86. člena);
6.
v svojem knjigovodstvu ne zagotovi podatkov iz 85. člena tega
zakona oziroma jih ne zagotovi za predpisano obdobje;
7. ne hrani
poslovnih knjig in druge dokumentacije v predpisanem roku ali ne
zagotovi pristnost in celovitost vsebine hranjenih računov (86. in
136. člen);
7.
ne hrani poslovnih knjig in druge dokumentacije v predpisanem roku
oziroma na predpisan način (prvi, drugi, tretji, peti in šesti
odstavek 86. člena in prvi odstavek 136. člena);
8.
ne predloži ali ne predloži na predpisan način oziroma v
predpisanih rokih obračuna DDV oziroma v obračunu DDV ne izkaže
predpisanih podatkov (87., 88., 88.a člen);
8.a
davčnemu organu v postopku nadzora ne omogoči dostopa do računov,
njihovega prenosa ali uporabe (četrti odstavek 86.
člena);
9.
ne predloži davčnemu organu rekapitulacijskega poročila o dobavah
blaga znotraj Unije (prvi odstavek 90. člena) oziroma ga ne
predloži v predpisanem roku za predpisano obdobje oziroma ga ne
predloži na predpisan način (92. člen);
10. v
rekapitulacijskem poročilu ne izkaže predpisanih podatkov (drugi
odstavek 90. člena in prvi odstavek 91. člena);
10.a ne
predloži davčnemu organu poročila o dobavah blaga ali storitev po
76.a členu tega zakona ali ga ne predloži v predpisanem roku za
predpisano obdobje ali ga ne predloži na predpisan način (92.a
člen);
11. obračunava
DDV, na računih izkazuje DDV ter odbija DDV v nasprotju s 94.
členom tega zakona;
12. zato, da
bi neupravičeno začel uporabljati posebno ureditev po plačani
realizaciji, davčnemu organu predloži napačne ali nepopolne podatke
o izpolnjevanju pogojev iz 133. člena;
13. kljub temu
da ne izpolnjuje pogojev za uporabo posebne ureditve po plačani
realizaciji, obračunava DDV na podlagi prejetih plačil (131.
člen);
14. začne
uporabljati posebno ureditev po plačani realizaciji pred začetkom
davčnega obdobja, ki ga je navedel v obvestilu davčnemu organu,
oziroma uporablja omenjeno ureditev tudi potem, ko ne izpolnjuje
več pogojev za njeno uporabo (134. člen);
15. ne vodi
evidenc o transakcijah z investicijskim zlatom oziroma ne
zagotavlja hranjenja dokumentacije v predpisanem roku (122.
člen);
16. ne vodi
evidence o transakcijah v okviru posebne ureditve za davčne
zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo elektronske storitve,
oziroma je ta evidenca nepopolna ali nenatančna (130.
člen);
17. ne
zagotavlja hranjenja evidence o elektronsko opravljenih storitvah v
predpisanem roku hranjenja (130. člen).
(2) Z globo od
200 do 4.100 eurov se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali
odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna
oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ki stori
prekršek iz prvega odstavka tega člena.
141.a člen
(izjema od
prekrška pri popravkih napak v tekočem obračunu DDV zaradi popravka
napake iz obračuna DDV za preteklo davčno obdobje in pri naknadno
predloženih obračunih)
Ne
glede na kazenske določbe v tem zakonu se za prekršek ne kaznujeta
davčni zavezanec, ki popravi napake iz preteklih davčnih obdobij v
skladu z 88.b členom tega zakona, in davčni zavezanec, ki naknadno
predloži obračun DDV v skladu z 88.c členom tega zakona.
141.b
člen
(Črtan)
142. člen
(globa v primerih prekrškov, katerih narava je posebno
huda)
V
primerih, ko je narava prekrška iz 141. člena tega zakona posebno
huda zaradi višine povzročene škode oziroma višine pridobljene
protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa
oziroma njegovega namena koristoljubnosti, se sme pravna oseba,
samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno
opravlja dejavnost, kaznovati z globo do 375.000 eurov, njihove
odgovorne osebe pa z globo do 12.300 eurov.
143. člen
(globa, sorazmerna višini neplačanega DDV)
Globa,
ki je predpisana v razponu, se lahko izreče z odločbo v hitrem
postopku tudi v višjem znesku, kot je najnižja višina globe, pri
čemer se takšna globa izreče v odstotku od neplačanega DDV, in
sicer v višini 50% neplačanega DDV. Globa, določena v skladu s tem
členom, pa ne sme preseči najvišjega zneska, določenega za
posamezni prekršek v skladu s tem zakonom.
144. člen
(zastaranje postopka o prekršku)
(1)
Postopek o davčnih prekrških iz 141. člena tega zakona, katerih
narava je, zaradi okoliščin iz 142. člena predloga zakona, posebno
huda, se ne more več začeti, ko potečejo tri leta od dneva, ko je
bil prekršek storjen.
(2)
Zastaranje pretrga vsako dejanje prekrškovnega organa, ki meri na
pregon storilca prekrška. Po pretrganju začne teči zastaranje
znova, vendar pa postopka o prekršku v nobenem primeru ni več
mogoče začeti ali nadaljevati, ko poteče šest let od dneva storitve
prekrška.
XIV. POSEBNI DOLOČBI
145. člen
(pooblastilo vladi)
(1)
Vlada Republike Slovenije lahko spremeni pavšalno nadomestilo iz
tretjega odstavka 95. člena tega zakona, če se pomembneje
spremenijo pogoji gospodarjenja ali če se spremeni stopnja
DDV.
(2)
Z zakonom o izvrševanju proračuna se lahko stopnja DDV po tem
zakonu poveča ali zmanjša za do 15%.
146. člen
(natančnejši predpisi)
(1)
Za razvrstitev izdelkov po tem zakonu se uporablja kombinirana
nomenklatura carinske tarife, za razvrstitev dejavnosti pa
standardna klasifikacija dejavnosti.
(2)
Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona, vključno z
natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev DDV,
izda minister, pristojen za finance.
Zakon
o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 117/06)
vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:
XV. PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
147. člen
(nižja stopnja DDV v prehodnem obdobju)
(1)
Nižja stopnja DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega zakona se
uporablja do konca prehodnega obdobja iz Pristopne pogodbe
Republike Slovenije k Evropski uniji oziroma do konca prehodnega
obdobja, ki je določen v pravnem aktu Sveta, s katerim se Sloveniji
dovoljuje uporaba nižje stopnje DDV.
(2)
Konec uporabe nižje stopnje DDV iz tretjega odstavka 41. člena tega
zakona objavi v Uradnem listu Republike Slovenije minister,
pristojen za finance.
148. člen
(oprostitve DDV v davčnih skladiščih)
(1)
Določbe tega zakona, ki se nanašajo na davčna skladišča, se začnejo
uporabljati po objavi potrditev ureditve po zaključenem postopku
posvetovanj v skladu z 29. členom Šeste direktive Sveta
77/388/EGS.
(2)
Potrditev iz prvega odstavka tega člena objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije minister, pristojen za finance.
149. člen
(prehodna ureditev za 94. člen)
(1)
Davčni zavezanec, ki je na dan uveljavitve tega zakona
identificiran za namene DDV, ker je presegel znesek iz prvega
odstavka 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list
RS, št. 21/06 – uradno prečiščeno besedilo), in izpolnjuje pogoje
za oprostitev obračunavanja DDV v skladu s prvim odstavkom 94.
člena tega zakona, predloži davčnemu organu zahtevek za prenehanje
identifikacije za namene DDV najpozneje do 31. decembra
2006.
(2)
Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena se lahko odloči za
obračunavanje DDV v skladu s tem zakonom. O izbiri mora davčni
organ obvestiti najpozneje do 31. decembra 2006.
(3)
Če davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena ne predloži
zahtevka za prenehanje identifikacije za namene DDV v predpisanem
roku ali ne ravna v skladu z drugim odstavkom tega člena, davčni
organ o prenehanju identifikacije za namene DDV odloči po uradni
dolžnosti.
(4)
Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena od 1. januarja 2007
ne sme izkazovati DDV na svojih računih in od 1. januarja 2007
dalje ne sme več uveljavljati odbitka DDV.
150. člen
(prenehanje veljavnosti predpisov)
(1)
Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:
–
Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 –
uradno prečiščeno besedilo),
–
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni
list RS, št. 17/04, 45/04, 84/04, 122/04, 60/05, 117/05, 1/06 in
10/06),
–
Pravilnik o uveljavljanju oprostitev plačila davka na dodano
vrednost in trošarin v mednarodnem potniškem prometu (Uradni list
RS, št. 43/04),
–
Pravilnik o pogojih in načinu oprostitve dajatev za diplomatska
predstavništva, konzulate ter mednarodne organizacije v skladu z
mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo (Uradni list RS,
št. 45/04) in
–
Pravilnik o izvajanju 29. člena Zakona o davku na dodano vrednost
(Uradni list RS, št. 53/04, 34/06).
(2)
Predpis iz prve alineje prvega odstavka tega člena se uporablja do
začetka uporabe tega zakona.
151. člen
(izdaja podzakonskih aktov)
(1)
Minister, pristojen za finance, izda podrobnejše predpise za
izvajanje tega zakona v enem mesecu po uveljavitvi tega
zakona.
(2)
Do začetka uporabe predpisov iz prvega odstavka tega člena se
uporabljajo predpisi iz druge do pete alineje prvega odstavka 150.
člena tega zakona.
152. člen
(začetek veljavnosti in uporabe)
Ta
zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja
2007.
Zakon
o spremembi Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1A (Uradni list
RS, št. 33/09) vsebuje naslednjo končno določbo:
2. člen
Ta
zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije, uporablja pa se za obračune DDV, ki se
nanašajo na davčna obdobja po 31. decembru 2009.
Zakon
o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost
ZDDV-1B (Uradni list RS, št. 85/09) vsebuje naslednje prehodne in
končno določbo:
PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
47. člen
(začetek uporabe 73.a člena zakona)
73.a
člen zakona se uporablja za obračune DDV, ki se nanašajo na davčna
obdobja po 31. decembru 2009.
48. člen
(začetek uporabe novih pravil o vračilu DDV davčnim zavezancem s
sedežem v državi članici EU)
(1)
Podpoglavji 2.2. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi
državi članici in 2.3. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v
Sloveniji v drugi državi članici iz IX. poglavja se uporabljata za
zahtevke za vračilo DDV, ki so predloženi po 31. decembru
2009.
(2)
Za zahtevke za vračilo DDV, predložene pred 1. januarjem 2010, se
uporabljajo predpisi o DDV, veljavni na dan 31. decembra
2009.
49. člen
(začetek uporabe točke (11a) Priloge I)
Točka
(11a) Priloge I tega zakona se začne uporabljati 1. januarja
2011.
50. člen
(začetek veljavnosti)
Ta
zakon začne veljati 1. januarja 2010.
Zakon
o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost
ZDDV-1C (Uradni list RS, št. 85/10) vsebuje naslednji končni
določbi:
KONČNI DOLOČBI
37. člen
(podaljšanje roka za oddajo zahtevkov za vračilo iz drugega
odstavka 74.d člena zakona in prenehanje veljavnosti e) točke 76.a
člena zakona)
(1)
Ne glede na drugi odstavek 74.d člena zakona lahko vložnik za leto
2009 zahtevek za vračilo predloži do 31. marca 2011.
(2)
Točka e) 76.a člena zakona preneha veljati 30. junija
2015.
38. člen
(začetek veljavnosti)
Ta
zakon začne veljati 1. januarja 2011.
Zakon o
dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1D (Uradni list
RS, št. 18/11 z dne 15.03.2011) vsebuje naslednjo prehodno in
končno določbo:
PREHODNA IN
KONČNA DOLOČBA
3.
člen
(prehodna
določba)
Ta zakon se ne uporablja za račune, izdane pred uveljavitvijo tega
zakona.
4.
člen
(začetek
veljavnosti)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in
dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1E (Uradni list
RS, št. 78/11 z dne 05.10.2011) vsebuje naslednjo prehodno in
končno določbo:
PREHODNA IN KONČNA
DOLOČBA
34. člen
(začetek uporabe
posameznih določb)
(1) Določbe
četrtega in petega odstavka 39. člena se uporabljajo za priznane
terjatve v postopkih prisilne poravnave in stečajnih postopkih, za
katere je bil sklep o začetku postopka izdan po 1. januarju
2011.
(2) Določbe
88.b člena zakona se uporabljajo za popravljanje napak iz preteklih
obdobij v obračunih, ki se nanašajo na davčna obdobja po 30.
septembru 2011.
(3) Določbe
88.c, 139., 141. in 141.a člena zakona se uporabljajo za obračune
DDV, ki se nanašajo na davčna obdobja po 30. septembru
2011.
(4) Določbe
tretjega odstavka 58. člena, drugega odstavka 64. člena, prvega
odstavka 80. člena, pete alineje prvega odstavka in druge alineje
tretjega odstavka 133. člena in tretjega odstavka 134. člena zakona
se začnejo uporabljati 1. januarja 2012.
(5) Določbe
drugega odstavka 45. člena, desetega odstavka 74.i člena in petega
odstavka 95. člena zakona se začnejo uporabljati 1. julija
2012.
(6) Določbe
drugega odstavka 43. člena, petega in sedmega odstavka 65. člena,
sedmega odstavka 77. člena, drugega odstavka 105. člena, četrtega
odstavka 120. člena in drugega odstavka 136. člena zakona se
začnejo uporabljati 1. januarja 2013.
(7) Do začetka
uporabe določb iz četrtega do šestega odstavka tega člena se
uporabljajo določbe Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list
RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo in 18/11).
35.
člen
(začetek
veljavnosti)
Ta
zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon o
spremembah Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1F (Uradni list
RS, št. 38/12 z dne 25.05.2012) vsebuje naslednji prehodni in
končno določbo:
PREHODNI IN
KONČNA DOLOČBA
3.
člen
(1) Davčni
zavezanec, ki v skladu s 66.a členom Zakona o davku na dodano
vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo,
18/11 in 78/11) še ni uveljavljal odbitka DDV, lahko DDV odbije v
skladu s 67. členom zakona.
(2) Davčni
zavezanec iz prejšnjega odstavka odbitka DDV ne more uveljaviti
prej kakor v obračunu DDV za davčno obdobje, v katerem je ta zakon
začel veljati.
(3) Davčni
zavezanec mora davčnemu organu zagotoviti informacijo o
uveljavljanju odbitka DDV po tem členu v elektronski obliki, ob
predložitvi obračuna za zadevno davčno obdobje.
4.
člen
Postopki o
prekršku, ki so bili uvedeni na podlagi 18. točke prvega odstavka
141. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št.
13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11 in 78/11) do uveljavitve
tega zakona, odločba o prekršku pa do uveljavitve tega zakona še ni
bila izdana ali še ni pravnomočna, se ustavijo.
5.
člen
Ta
zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije.
Zakon
o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost
ZDDV-1G (Uradni list RS, št. 83/12 z dne 06.11.2012) vsebuje
naslednjo prehodno in končno določbo:
PREHODNA
IN KONČNA DOLOČBA
27.
člen
(prehodna
ureditev za 94. člen)
(1)
Določba spremenjenega prvega odstavka 94. člena zakona se začne
uporabljati prvi dan drugega koledarskega meseca, ki sledi mesecu
objave obvestila o objavi Izvedbenega sklepa Sveta o dovoljenju
Republiki Sloveniji za uporabo ukrepa, ki odstopa od 287. člena
Direktive Sveta 2006/112/ES v Uradnem listu Evropske
unije.
(2)
Obvestilo iz prvega odstavka tega člena objavi v Uradnem listu
Republike Slovenije minister, pristojen za finance.
(3)
Davčni zavezanec, ki je na dan objave obvestila iz prvega odstavka
tega člena identificiran za namene DDV, ker je presegel znesek iz
prvega odstavka 94. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni
list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11 in
38/12) in izpolnjuje pogoje za oprostitev obračunavanja DDV v
skladu s spremenjenim prvim odstavkom 94. člena zakona, lahko
davčnemu organu pred potekom 60 mesečnega roka iz tretjega odstavka
94. člena tega zakona, predloži zahtevek za prenehanje
identifikacije za namene DDV.
28.
člen
(začetek
veljavnosti)
Ta
zakon začne veljati 1. januarja 2013.