Številka:
25/DS/2012
Datum:
07.05.2012
Vprašanje – opis problema
Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s sedežem v
Sloveniji (v nadaljevanju SI) je opravil dobavo (prodajo) blaga na
ozemlju Slovenije končnemu kupcu. Za prevoz blaga od skladišča SI
do končnega kupca bo v celoti poskrbel drugi davčni zavezanec,
identificiran za namene DDV in s sedežem v Sloveniji (v
nadaljevanju prevoznik).
Med prevozom od skladišča SI do končnega kupca je prišlo do
poškodbe na blagu, odgovornost za škodo je prevzel prevoznik. SI in
prevoznik sta se dogovorila o nadomestilu za poškodovano blago v
višini 10% vrednosti blaga, ki ga bo prevoznik plačal SI.
Vprašanje:
·
Kako se z vidika DDV obravnava nadomestilo za poškodovano blago, ki
ga prevoznik plača SI in ali mora SI obračunati in plačati DDV?
Mnenje
Ob upoštevanju določil OZ in podrobnejših izvedbenih določil v
povezavi z DDV iz PZDDV, se nadomestilo za poškodovano blago iz
opisanega primera šteje za denarno odškodnino.
SI za zaračunani znesek ni opravil nobene transakcije, ki bi se
štela za obdavčljivo, skladno z določili ZDDV-1, zato tudi od
prejetega nadomestila za poškodovano blago s strani prevoznika ni
dolžan obračunati in plačati DDV.
Obrazložitev
Blago je med prevozom izpostavljeno različnim nevarnostim, ki lahko
povzročijo škodo, pogodbene stranke pa takšne »dogodke« običajno
rešujejo sporazumno (s pogodbo, z vkjučitvijo zavarovalnice itd.).
Prevozniki se lahko pred škodo zavarujejo z različnimi vrstami
zavarovanja, ki krijejo določene zneske škode, nastale zaradi
objektivnih ali subjektivnih elementov, kar pa ni predmet tega
strokovnega pojasnila. V opisanem primeru tako predpostavljamo, da
prevoznik nima zavarovanja iz naslova nastalih poškodb, zato bo
nastala škoda krita s povrnitvijo denarnega zneska v višini 10%
vrednosti blaga.
Obligacijski zakonik (OZ) pojem »škode« opredeljuje v 132.
členu.
Škoda
132. člen OZ
Škoda je zmanjšanje premoženja
(navadna škoda),
preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi
povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter
okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).
Podlago za odgovornost v primeru povzročitve škode določa 131. člen
OZ, vzpostavitev prejšnjega stanja oz. denarno odškodnino pa 164.
člen OZ.
2. oddelek: POVZROČITEV
ŠKODE
1. odsek: SPLOŠNA
NAČELA
Podlage za
odgovornost
131. člen OZ
(1) Kdor povzroči drugemu
škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala
brez njegove krivde.
[…]
7. odsek: POVRNITEV
ŠKODE
I. POVRNITEV PREMOŽENJSKE
ŠKODE
Vzpostavitev prejšnjega stanja in
denarna odškodnina
164. člen OZ
(1) Odgovorna oseba je dolžna
vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda
nastala.
(2) Če se z vzpostavitvijo
prejšnjega stanja škoda ne odpravi popolnoma, je odgovorna
oseba dolžna plačati za ostanek škode denarno
odškodnino.
Formalno lahko povrnitev škode opredelimo tudi kot plačilo,
imenovano odškodnina. Opozoriti pa je treba, da za davčno
obravnavo posameznega dohodka ni bistveno formalno poimenovanje
pravnega posla oziroma pogodbe, ki je podlaga za izplačilo dohodka,
ampak dejanska vsebina posla oziroma dejstva inokoliščine v
posameznem primeru (načelo vsebine pred obliko).
ZDDV-1 v povezavi s podrobnejšimi izvedbenimi predpisi (PZDDV)
določa, kaj se za potrebe obračuna in plačila DDV šteje kot
odškodnina. Skladno s 3. členom ZDDV-1 so namreč predmet DDV tudi
dobave blaga oz. opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec
opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju
Slovenije za plačilo. Podrobnejša izvedbena določila v povezavi z
odškodninami obravnava 13. člen PZDDV.
13. člen PZDDV
(Odškodnina, delna izpolnitev
pogodbe)
(1) Od odškodnin se ne obračunava
in ne plačuje DDV.
(2) Za odškodnino iz
prejšnjega odstavka se šteje
predvsem:
– dobava, ki jo dobavitelj opravi
kot povračilo za škodo, nastalo na podlagi prejšnje dobave, če
dobavitelj odgovarja za škodo in njene posledice na podlagi zakona
ali pogodbe;
– zamudne obresti, ki jih davčni
zavezanec zaračunava svojim dolžnikom do višine predpisanih
zamudnih obresti, in stroški opomina;
– pogodbene kazni;
– povračila škode zaradi
razveljavitve pogodbe, če plačnik za to ni pridobil nobenega blaga
oziroma ni prejel nobene storitve.
(3) Če se pogodba izpolni delno,
je predmet DDV ta delna izpolnitev.
13. člen PZDDV ne zajema vseh možnih primerov, kdaj lahko govorimo
o odškodninah, ki ne predstavljajo obdavčljive transakcije
(uporabljen termin »predvsem«). V praksi je zato potrebno
uporabiti/poznati določila OZ, ki posredno pripomorejo k
opredelitvi vsebine pravnega posla.
V opisanem primeru lahko skladno z določili OZ (na splošno)
zaključimo:
- povzročena/nastala je škoda (zmanjšanje vrednosti blaga –
premoženja);
- odgovornost je prevzel prevoznik;
- za povročeno škodo je prevoznik plačal denarno odškodnino
(denarno nadomestilo).
Iz navedenega izhaja, da se ob upoštevanju določil OZ nadomestilo
za poškodovano blago iz opisanega primera šteje kot denarna
odškodnina. Za potrebe obračuna DDV je pomembno vprašanje, ali je
SI za zaračunani znesek dejansko opravil kakšno transakcijo,
obdavčljivo skladno z ZDDV-1, ali ne. Če takšne transakcije SI ni
opravil (plačnik za to ni pridobil nikakršnega blaga oziroma ni
prejel nikakršne storitve[1]),
tudi ni dolžan obračunati in plačati DDV (ni del davčne osnove za
namene DDV).
Za potrebe davčnega postopka ni odveč opomniti še na dokazovanje
trditev zavezanca za davek (praviloma) s pisno dokumentacijo, kot
to določata 76. in 77. člen ZDavP-2 – v opisanem primeru mora SI
tako imeti dokazilo, da je bilo blago med prevozom poškodovano.
Dokazovanje
76. člen ZDavP-2
(dokazno breme)
(1) Zavezanec za davek mora za
svoje trditve v davčnem postopku predložiti
dokaze.
(2) Davčni organ mora dokazati
dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane
oziroma se poveča ali zmanjša.
(3) Če ta zakon ali zakon o
obdavčenju ne določa drugače, mora zavezanec za davek dokazati
svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost
zmanjša.
77. člen ZDavP-2
(dokazila)
Če ta zakon ali zakon o
obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje
trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter
poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem
zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo
dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi.
Veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter
ostali predpisi v času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano vrednost
(ZDDV-1), Uradni list RS, št. 13/11-UPB3,
18/11-ZDDV-1D in 78/11-ZDDV-1E.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na
dodano vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11 in 108/11.
·
Zakon o davčnem postopku
(ZDavP-2), Uradni list RS, št. 13/11-UPB4 in
32/12-ZDavP-2E.
·
Obligacijski zakonik (OZ),
Uradni list RS, št. 97/07-UPB1.