Naslov teme: Dan D
1347 31.03.2026 - 12:39h / Ostalo / Avtor: mimica / 127 / 3
Ah, zadnji dan oddaje DDPO in AJPES…
če mene vprašate, to ni več delovni dan, to je športna disciplina z elementi drame, komedije in preživetja.
Zjutraj sem rekla: “Danes bom mirno oddala vse do 12h.” Ob 8:07 že gledam v ekran kot pilot pred vzletom: “Avtomatski uvoz Priloge 3… loading… loading… še vedno loading…” Tu berem, da nisem sama. Ne vem koliko mi je to v tolažbi... Računalnik šteka, jaz pa razmišljam, zakaj sem se sploh odločila za ta poklic. Kliknem še enkrat. In še enkrat... Program izpiše: “Prosim počakajte.”
Jaz: “Čakam že od včeraj.” Priloga 3? Ne se mi izgubiti, plizzz... Lahko bi jo pretipkala, itaq znam vsako cifro na pamet.
Seveda ne gre v prvo. Zakaj bi šlo, če imamo na voljo drugi, tretji, četrti poskus…
Prijazni opomniki dežujejo.
Potem pa: “Uvoz podatkov je uspel!”
Sreča. Majhen korak za program, ogromen za mene ! Čestitke! In ravno ko mislim, da sem ujela ritem, evo ga, stranka! Zvrrrr, zvonec.
“Joj, oprostite, čisto sem pozabil… evo dokumenti.”
Prinese fascikel debeline pol otroške enciklopedije ( Nejc ima podobno, mislim zdelana do konca).
In začne: “Res nisem imel časa…”
“Sem mislil, da je rok naslednji teden…”
“Sem bil bolan…” “Tašča, saj veste problemi.."
Jaz pa v sebi kričim:
“Ta poklic bom predlagala na seznam izumrtja!”
Ampak navzven ostajam profesionalna :
“Ni problema, bomo uredili… mogoče pa naslednjič kakšen mesec prej ”
Kava št. 4 pomaga. (na pol.) Telefon zvoni. Maili dežujejo. Program zmrzne. AJPES me vrže ven.
Ponovno prijavljanje. Zaradi nervoze — geslo napačno. Se prepričujem: zberi se, saj je še nekaj ur do zaključka dneva D. Poskusi ponovno.
Sistem: “Napaka 504.” Jaz: “Napaka mojega življenja.”
Ura je 11:58. Moj zastavljen rok pa je : 12:00.
Roka na miški se poti kot včasih na maturi.
Klik: ODDAJ.
…
…
“Oddaja uspešna.”
Tišina. Svet obstane. Slišiš angelski zbor… in printer, ki prvič danes ne kriči, ampak lepo printa list za listom. Ne gre vse v pdf. Kava št 5 je že mrzla. Pravijo, da je kul za lepoto.
In potem… globok izdih. In samo ena misel:
“Naslednje leto začnemo prej.”
(Laž.)
lp, m
če mene vprašate, to ni več delovni dan, to je športna disciplina z elementi drame, komedije in preživetja.
Zjutraj sem rekla: “Danes bom mirno oddala vse do 12h.” Ob 8:07 že gledam v ekran kot pilot pred vzletom: “Avtomatski uvoz Priloge 3… loading… loading… še vedno loading…” Tu berem, da nisem sama. Ne vem koliko mi je to v tolažbi... Računalnik šteka, jaz pa razmišljam, zakaj sem se sploh odločila za ta poklic. Kliknem še enkrat. In še enkrat... Program izpiše: “Prosim počakajte.”
Jaz: “Čakam že od včeraj.” Priloga 3? Ne se mi izgubiti, plizzz... Lahko bi jo pretipkala, itaq znam vsako cifro na pamet.
Seveda ne gre v prvo. Zakaj bi šlo, če imamo na voljo drugi, tretji, četrti poskus…
Prijazni opomniki dežujejo.
Potem pa: “Uvoz podatkov je uspel!”
Sreča. Majhen korak za program, ogromen za mene ! Čestitke! In ravno ko mislim, da sem ujela ritem, evo ga, stranka! Zvrrrr, zvonec.
“Joj, oprostite, čisto sem pozabil… evo dokumenti.”
Prinese fascikel debeline pol otroške enciklopedije ( Nejc ima podobno, mislim zdelana do konca).
In začne: “Res nisem imel časa…”
“Sem mislil, da je rok naslednji teden…”
“Sem bil bolan…” “Tašča, saj veste problemi.."
Jaz pa v sebi kričim:
“Ta poklic bom predlagala na seznam izumrtja!”
Ampak navzven ostajam profesionalna :
“Ni problema, bomo uredili… mogoče pa naslednjič kakšen mesec prej ”
Kava št. 4 pomaga. (na pol.) Telefon zvoni. Maili dežujejo. Program zmrzne. AJPES me vrže ven.
Ponovno prijavljanje. Zaradi nervoze — geslo napačno. Se prepričujem: zberi se, saj je še nekaj ur do zaključka dneva D. Poskusi ponovno.
Sistem: “Napaka 504.” Jaz: “Napaka mojega življenja.”
Ura je 11:58. Moj zastavljen rok pa je : 12:00.
Roka na miški se poti kot včasih na maturi.
Klik: ODDAJ.
…
…
“Oddaja uspešna.”
Tišina. Svet obstane. Slišiš angelski zbor… in printer, ki prvič danes ne kriči, ampak lepo printa list za listom. Ne gre vse v pdf. Kava št 5 je že mrzla. Pravijo, da je kul za lepoto.
In potem… globok izdih. In samo ena misel:
“Naslednje leto začnemo prej.”
(Laž.)
lp, m
Barca - 31.03.2026 - 13:02
In potem… globok izdih. In samo ena misel:
“Naslednje leto začnemo prej.”
:))
Še ena taka, ki si vsako leto sveto obljubi, da naslednje leto pa čisto zares začne prej.
Lojzka - 31.03.2026 - 14:15
Se pofočkam, še ena taka. S tem, da tudi če začnem prej, na koncu vsako leto čakam ene in iste stranke, da prinesejo manjkajoče dokumente...
poletje - 31.03.2026 - 15:54
Poznano, tudi še ena taka...vedno pravim, drugo leto pa res - no drugo leto pa res, ker velikonočni prazniki so že od 27. od 29.3.2027. Do 25.3.2027 bo torej vse narejeno...
