toma - 27.08.2026 - 10:32

Pozdravljeni,

ni vsak avans - ara.  Ara, ki jo hotel obdrži ob odpovedi rezervacije je odškodnina in oškodnina ni predmet ddv-ja. Obstaja sodba EU sodišča . No show ni predmet DDV-ja, če gre za aro, striktno rezervacijo sobe. Je odškodnina, ker  sobe (nepremičnine) ne prodaš danes, pa bi jo lahko, če bi se gost pravočasno odjavil (soba ni blago, ni zaloga za jutri, je nepremičnina, vsak dan je nov dan). Ker gost ni pravočasno javil, da odstopa od rezervacije, plačal je avans za rezervacijo sobe - to je prava odškodnina in prave odškodnine niso predmet ddv-ja.  Torej pazite, ara je brez ddv-ja in ni predmet ddv-ja, daste pač avans v minus, če pa je kar koli drugega,  je ddv! Ni vse za kar morebiti zaračunate avans ob rezervaciji, rezervacija sobe. Brez DDV-ja zadržana sredstva od rezervacije ob odpovedi niso avtomatsko vse v gostinsko hotelski dejavnosti. Preberite si sodbo C-277/05

Martin Krpan - 28.08.2026 - 13:43

Kar pravi Toma, je v bistvu čisto ok.

Za primerjavo - testiramo različico 4.0 našega blontnega oziroma SuperDavčno AI na https://www.superdavki.com/ (sedaj je aktualna verzija 3.0) - ki jo bomo aktivirali in dali v življenje v naslednjem mesecu. Ta pravi naslednje (in bom še nadaljeval, ker smo blontnemu malo zvijali roko :)) ... se opravičujem za "obliko", ker naša klepetalnica ne vzdrži lepega oblikovanja, kot odgovarja naš ta blontni :)).

Če gost odpove rezervacijo oziroma se ne pojavi, nastanitev pa ni bila opravljena, in ponudnik na podlagi pogodbenih pogojev obdrži že plačani znesek kot strošek odpovedi, aro ali pavšalno odškodnino, tak znesek praviloma ni predmet DDV. Zato se od njega ne obračuna niti 9,5- niti 22-odstotni DDV. Ne gre za oproščeno storitev, temveč za plačilo brez neposredne zveze z opravljeno storitvijo. 
Če je bil ob prejemu plačila izdan avansni račun (AR) z 9,5-odstotnim DDV, nato pa nastanitev ni bila opravljena in se plačilo dokončno spremeni v strošek odpovedi, AR ne sme ostati kot podlaga za obračunani DDV od neopravljene nastanitve. Treba ga je ustrezno popraviti oziroma stornirati v delu, ki se nanaša na neopravljeno storitev, zadržani znesek pa obravnavati kot odškodnino brez DDV. 
Razlika med avansom in aro oziroma stroškom odpovedi
Pravilna obravnava ni odvisna predvsem od poimenovanja plačila, temveč od njegove dejanske vsebine in pogodbenih pogojev. Zato izraz »avans«, »ara«, »kavcija«, »storno strošek« ali »no-show fee« sam po sebi še ne odloči o DDV-obravnavi. Pomembno je, ali plačilo pomeni nadomestilo za dejansko opravljeno storitev ali pa povračilo škode zaradi odpovedi oziroma neizpolnitve pogodbe. 
PoložajDDV-obravnavaGost plača pravi avans za prihodnjo nastanitev, nastanitev pa se nato opravi.Ob prejemu predplačila nastane obveznost obračuna DDV; pri nastanitvi se uporablja 9,5-odstotna stopnja DDV. 
Gost odpove ali ne pride, ponudnik pa znesek obdrži kot pavšalno nadomestilo zaradi odpovedi. Gost ni prejel nastanitve.Znesek ni predmet DDV; stopnje DDV se ne uporabi. 
Del nastanitve je bil dejansko opravljen, nato pa je pogodba odpovedana.DDV se obračuna od dejansko opravljene nastanitve; del, ki je resnično odškodnina za neizpolnjeni del, ni predmet DDV. 
Stopnja DDV pri nastanitvah
Za dajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem se uporablja nižja, 9,5-odstotna stopnja DDV. Prijavnina oziroma storitev prijave in odjave gosta je praviloma pomožna storitev nastanitve in sledi njeni DDV-obravnavi. 
Splošna stopnja DDV je 22 %, nižja stopnja pa 9,5 % velja le za dobave in storitve, določene v Prilogi I k ZDDV-1. 
Vendar pri dejanskem strošku odpovedi rezervacije ne gre za opravljeno nastanitveno storitev. Zato ni pravilno, da bi se na tak znesek obračunal DDV po 9,5 % zgolj zato, ker bi bila nastanitev – če bi bila opravljena – obdavčena po tej stopnji. Prav tako se ne uporabi 22-odstotna stopnja: če gre za resnično odškodnino, DDV ni predmet obračuna. 
Primer: prejet avans, izdan AR po 9,5 %, gost ne pride
Če je ponudnik ob prejemu plačila obravnaval znesek kot avans za prihodnjo nastanitev in izdal AR s 9,5-odstotnim DDV, nato pa gost rezervacijo odpove oziroma se ne pojavi, sta odločilni dve okoliščini:
Nastanitev ni bila opravljena.
Ponudnik obdrži znesek zaradi odpovedi oziroma neizpolnitve gosta, ne kot plačilo za dejansko uporabljeno nastanitev.
V takem primeru končni zadržani znesek pomeni pavšalno odškodnino zaradi odpovedi. Odškodnine se po 13. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 ne obdavčujejo z DDV; mednje sodijo tudi povračila škode zaradi razveljavitve pogodbe, kadar plačnik ni prejel blaga ali storitve. 
Posledica za že izdani AR
Ker se storitev nastanitve ni izvedla, je treba prvotni AR popraviti oziroma stornirati tako, da se odpravi prvotno obračunana davčna osnova in DDV od neopravljene nastanitve. Zadržani znesek se nato evidentira kot strošek odpovedi oziroma odškodnina, brez prikaza stopnje DDV in brez obračunanega DDV. Pri odpovedi pogodbe se namreč spremeni prvotna davčna podlaga; zadržani znesek ne sme ostati obravnavan kot obdavčljivo plačilo za nastanitev. 
Če je bil na primer prejet celoten znesek rezervacije in ga ponudnik v celoti obdrži, se celoten AR za nastanitev ustrezno popravi, celoten prejeti znesek pa je – če pogodbeni pogoji in dejansko stanje to potrjujejo – odškodnina brez DDV. Če ponudnik zadrži le del plačila, preostanek pa vrne gostu, se kot odškodnina obravnava le pogodbeno upravičeno zadržani del.
Kdaj avansni račun za rezervacijo sploh ni potreben
Pri hotelskih rezervacijah, kjer gre za aro oziroma rezervacijski znesek, ki ga hotel ob odpovedi gosta obdrži kot pavšalno odškodnino, avansnega računa za samo plačilo rezervacije ni treba izdati. Če gost odpove in hotel znesek obdrži, ta znesek ni plačilo obdavčljive storitve, temveč odškodnina zaradi odpovedi. 
To je treba ločiti od običajnega predplačila za jasno določeno prihodnjo storitev. Pri plačilu pred opravljeno storitvijo praviloma nastane obveznost obračuna DDV ob prejemu plačila. Toda če se zaradi odpovedi izkaže, da znesek po svoji vsebini predstavlja aro oziroma odškodnino in ne plačilo opravljene nastanitve, je treba končno DDV-obravnavo prilagoditi dejanskemu izidu. 
Evropska sodna praksa: C-277/05, Société thermale d’Eugénie-les-Bains
Osrednja sodba Sodišča EU za ta položaj je C-277/05, Société thermale d’Eugénie-les-Bains, z dne 18. julija 2007.
Zadeva se je nanašala na hotel oziroma zdravilišče, ki je od gostov ob rezervaciji prejelo aro. Če je gost rezervacijo izkoristil, se je ara odštela od cene bivanja. Če je gost odpovedal, je ponudnik aro obdržal. Sodišče EU je presodilo, da zadržana ara ni plačilo za samostojno storitev rezervacije, temveč pavšalna odškodnina zaradi odpovedi pogodbe, namenjena odpravi posledic neizpolnitve gosta. Zato nima neposredne zveze z odplačno storitvijo in ni predmet DDV. 
Sodišče je posebej poudarilo:
za obdavčitev z DDV mora obstajati neposredna zveza med konkretno opravljeno storitvijo in prejetim plačilom;
obveznost hotela, da spoštuje rezervacijo, izhaja iz nastanitvene pogodbe in ne pomeni samostojne storitve, plačane z aro;
dejstvo, da se ara ob normalni izvedbi bivanja všteje v ceno nastanitve, ne pomeni, da je ob odpovedi še vedno plačilo storitve;
zadržana ara je lahko pavšalna odškodnina tudi tedaj, ko ne ustreza natančno dejansko nastali škodi hotela. 
Ta sodba neposredno podpira obravnavo stroška odpovedi hotelske oziroma nastanitvene rezervacije kot zneska brez DDV, kadar gost nastanitve ni koristil in ponudnik plačilo obdrži zaradi odpovedi.
Slovenska ureditev in sodna praksa
Slovensko pravilo iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 določa, da se od odškodnin DDV ne obračunava in ne plačuje. Izrecno so kot odškodnine navedena tudi povračila škode zaradi razveljavitve pogodbe, če plačnik za to ni prejel blaga ali storitve. To neposredno zajema tipični primer odpovedi nastanitvene rezervacije, pri kateri gost ni bival v nastanitvi. 
Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 422/2012 z dne 21. novembra 2013 podalo merila za presojo, ali gre pri več elementih posla za enotno storitev ali za več samostojnih storitev. Med drugim so pomembni cilj pogodbenih strank, gospodarski razlog posla, odgovornost izvajalca in vprašanje, ali bi bila razdelitev transakcije umetna. Ta merila so lahko koristna pri presoji, ali posamezna postavka pomeni del nastanitve ali ločeno storitev, vendar navedena sodba ne obravnava neposredno DDV-obravnave odpovedi hotelske rezervacije. 
Ključni zaključek: če gost ni koristil nastanitve in ponudnik znesek zadrži kot pogodbeno določen strošek odpovedi oziroma odškodnino, se DDV ne obračuna. Če je bil predhodno izdan AR po 9,5 % za nastanitev, ki se ni izvedla, ga je treba ustrezno popraviti oziroma stornirati, zadržani znesek pa izkazati kot odškodnino brez DDV.

Martin Krpan - 28.08.2026 - 13:46

No, ker razpolagam tudi z lastnim "znanjem" :), sem malo provociral blontnega in mu dal dodatno vprašanje: 

Kaj pa sodna praksa evropskega sodišča npr. pri letalskih kartah - če si plačal letalsko karto in nisi odpotoval, se to vseeno šteje kot opravljanje storitev - navezava na ta primer in tvoj odgovor?

Martin Krpan - 28.08.2026 - 13:47

In "ta blontni" se razpiše - morate prebrati vse, da boste res razumeli vaš primer ...

Bistvo primerjave
Pri neuporabljeni, nepovratni letalski vozovnici je Sodišče EU presodilo, da prejeti znesek praviloma ostane plačilo za obdavčljivo prevozno storitev, čeprav potnik ne odpotuje. Pri ari za hotelsko oziroma nastanitveno rezervacijo, ki jo ponudnik ob odpovedi gosta obdrži, pa je Sodišče EU presodilo nasprotno: tak znesek je v obravnavanih okoliščinah pavšalna odškodnina in ni predmet DDV.
Odločilno torej ni, ali stranka storitev dejansko izkoristi, niti kako je znesek poimenovan, temveč kaj je z gospodarskega in pogodbenega vidika predmet plačila: plačilo za pravico do storitve ali povračilo škode zaradi odpovedi. 
1. Neuporabljena letalska vozovnica: Air France-KLM in Hop!-Brit Air
V združenih zadevah C-250/14 in C-289/14, Air France-KLM in Hop!-Brit Air, je Sodišče EU 23. decembra 2015 odločilo, da je nepovratna letalska vozovnica predmet DDV tudi, če potnik ne potuje.
Sodišče je izhajalo iz tega, da je potnik ob plačilu vozovnice pridobil pravico do izvedbe prevoza pod pogoji pogodbe. Letalska družba svojo storitev opravi že s tem, da potniku do vkrcanja omogoči uporabo te pravice. Dejstvo, da potnik na let ne pride, zato ne spremeni narave plačila v odškodnino. Znesek, ki ga letalska družba zadrži, je plačilo za ponujeno prevozno storitev, ne povračilo škode. 
Za ta primer so bile pomembne zlasti naslednje okoliščine:
plačilo je bilo celotna cena vozovnice;
ob nakupu so bili prihodnja storitev, let in pogoji prevoza dovolj natančno določeni;
letalska družba je potniku omogočila koriščenje prevoza;
potnik za neuporabljeno vozovnico ni imel pravice do vračila;
znesek ni bil namenjen povrnitvi konkretne škode letalske družbe, temveč je pomenil ceno storitve prevoza. 
Zato je DDV nastal že ob prejemu plačila za vozovnico, tudi če potnik prevoza pozneje ni koristil. 
2. Ara za hotelsko rezervacijo: C-277/05, Société thermale
V zadevi C-277/05, Société thermale d’Eugénie-les-Bains, je Sodišče EU 18. julija 2007 odločalo o arah, ki jih je hotel oziroma zdravilišče prejelo ob rezervaciji bivanja. Če je gost bival, se je ara vštevala v ceno nastanitve; če je gost odpovedal, je ponudnik aro obdržal. 
Sodišče EU je razsodilo, da zadržana ara v takem primeru pomeni pavšalno odškodnino zaradi odpovedi pogodbe in ni predmet DDV. Ključni razlog je bil, da plačilo are ni neposredno nadomestilo za samostojno, individualizirano storitev rezervacije. Obveznost hotela, da spoštuje nastanitveno pogodbo oziroma rezervira sobo, izvira iz same nastanitvene pogodbe, ne iz plačila are. 
Sodišče je posebej poudarilo, da:
za DDV mora obstajati neposredna zveza med plačilom in konkretno opravljeno storitvijo;
rezervacija sobe v obravnavanem primeru ni bila samostojna storitev, za katero bi gost plačal aro;
namen zadržanja are je odprava posledic neizpolnitve gosta;
ni pomembno, ali je dejanska škoda ponudnika višja ali nižja od zadržane are oziroma ali ponudnik sobo pozneje odda drugemu gostu. 
Pravilo iz te sodbe je zato neposredno pomembno za odpovedi nastanitvenih rezervacij.
3. Zakaj odločbe Air France ni mogoče samodejno prenesti na nastanitve
Primer letalske vozovnice in primer hotelske are se na prvi pogled zdita podobna: stranka plača, storitve pa ne koristi. Vendar se razlikujeta po vsebini plačila.
VprašanjeLetalska vozovnicaHotelska ara ob odpovediKaj je potnik oziroma gost plačal?Ceno za pravico do prevoza.Znesek, ki ob odpovedi opravlja funkcijo pavšalne odškodnine.
Ali je ponudnik opravil pogodbeno storitev?Da, ker je potniku omogočil koriščenje prevoza.Ne; rezervacija sobe sama po sebi ni bila samostojna obdavčljiva storitev.
Narava zadržanega zneskaPlačilo za storitev.Odškodnina zaradi odpovedi.
DDVSe obračuna.Se ne obračuna.
Razlika torej ni v tem, da letalski potnik ali hotelski gost storitve ni uporabil, ampak v tem, ali je znesek gospodarsko gledano protivrednost ponujene storitve ali nadomestilo zaradi neizpolnitve pogodbe. 
4. Posledica za nastanitev, pri kateri gost ne pride in ponudnik zadrži aro oziroma avans
Če so dejanske okoliščine primerljive z zadevo Société thermale – gost ne pride oziroma odpove, nastanitev ni opravljena, ponudnik pa zadrži že plačani znesek kot strošek odpovedi, aro ali pogodbeno določeno nadomestilo – je zadržani znesek praviloma odškodnina brez DDV.
To potrjuje tudi 13. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV-1, po katerem se od odškodnin DDV ne obračunava in ne plačuje. Med odškodninami so izrecno navedena povračila škode zaradi razveljavitve pogodbe, če plačnik ni prejel blaga oziroma storitve. Če se pogodba izpolni le delno, je predmet DDV dejansko izpolnjeni del. 
Zato v opisanem primeru strošek odpovedi:
ni obdavčen po 9,5 %;
ni obdavčen po 22 %;
ni oproščena storitev, temveč znesek, ki ni predmet DDV;
se ne sme obravnavati kot plačilo za opravljeno nastanitev, če gost nastanitve ni koristil in znesek po vsebini pomeni odškodnino. 
5. Vpliv na že izdani avansni račun po 9,5 %
Če je bil ob prejemu zneska izdan AR po 9,5-odstotni stopnji, nato pa gost ne pride in se znesek dokončno obdrži kot odškodnina zaradi odpovedi, prvotni AR ne sme ostati podlaga za obračun DDV od neopravljene nastanitve.
V takem primeru je treba prvotni AR ustrezno popraviti oziroma stornirati v delu, ki se nanaša na neopravljeno nastanitev in nanjo obračunani DDV. Zadržani znesek se nato obravnava kot odškodnina brez DDV. Pri tem je bistveno, da dokumentacija jasno kaže:
da nastanitvena storitev ni bila opravljena;
da je gost odpovedal oziroma ni prišel;
da ponudnik znesek zadrži na podlagi odpovednih pogojev oziroma dogovora;
da zadržani znesek pomeni pavšalno nadomestilo škode, ne plačila za nastanitev.
Če se je nastanitev izvedla le deloma, se DDV ohrani oziroma obračuna od dejansko opravljene nastanitve, medtem ko se lahko neizvedeni del obravnava kot odškodnina, če so za to podani dejanski in pogodbeni pogoji. 
6. Druga relevantna sodna praksa: MEO
V zadevi C-295/17, MEO – Serviços de Comunicações e Multimédia, je Sodišče EU obravnavalo znesek, ki ga je naročnik telekomunikacijskih storitev dolgoval zaradi predčasne prekinitve pogodbe z minimalnim trajanjem. Znesek je ustrezal plačilom, ki bi jih ponudnik prejel do izteka dogovorjenega obdobja.
Sodišče je presodilo, da je tak znesek predmet DDV, če je po svoji gospodarski vsebini sestavni del cene za pogodbeno dogovorjene storitve in naročniku daje pravico, da bi te storitve koristil do konca dogovorjenega obdobja. Samo poimenovanje zneska kot odškodnine zato ni odločilno. 
Ta sodba skupaj z Air France-KLM pokaže, da je odpovedni znesek obdavčen, kadar v resnici predstavlja plačilo za pogodbeno zagotovljeno storitev oziroma pravico do njene uporabe. Sodba Société thermale pa pokaže nasprotni položaj: kadar znesek pomeni odškodnino za odpoved in ni neposredne zveze s samostojno opravljeno storitvijo, DDV ni obračunan. 
Sklep: za tipično aro oziroma pogodbeno določen strošek odpovedi nastanitvene rezervacije, pri kateri gost ne pride in nastanitev ni izvedena, je odločilna sodba C-277/05 Société thermale. Če gre res za pavšalno odškodnino, se DDV ne obračuna, že izdani AR za neopravljeno nastanitev pa se ustrezno popravi oziroma stornira. Sodbe Air France-KLM in MEO ne vodijo do drugačnega rezultata, saj sta se nanašali na plačila, ki so bila po svoji gospodarski vsebini plačilo za ponujene oziroma pogodbeno zagotovljene storitve.