Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: II U 114-2023
Datum:
08.05.2025
DOHODEK IZ
DELOVNEGA RAZMERJA – Čezmejni delovni migrant – Stroški prehrane
med delom in stroški prevoza na/z dela
JEDRO:
V
zvezi z uveljavljanjem stroškov po 45. členu ZDoh-2 je FURS
pripravil obrazec, v katerega davčni zavezanci vnesejo podatke o
dejanski dnevni prisotnosti na delu za potrebe obračunavanja
stroškov prehrane med delom in prevoza na delo ter z dela, z že
pripravljenima tabelama po posameznih mesecih, davčni zavezanec pa
s podpisom vloge tudi izjavi, da so podatki resnični in pravilni.
Zakon izrecno ne predpisuje, v kakšni obliki bi naj bil seznam
dejanske prisotnosti na delu, temveč je ključno, da davčni
zavezanec izkaže dejansko prisotnost na delu, prav tako pa zgolj
sklicevanje tožene stranke na Navodila za izpolnjevanje obrazca ne
zadostijo materialno pravno podlagi, ki mora biti za takšno zahtevo
v odločbi organa odločanja navedena, in je v predmetnem primeru
izostala.
Zaslišanje
stranke je eno izmed dokaznih sredstev, naloga organa pa je, da
opravi presojo verodostojnosti izjave zavezanca, ki jo poda
neposredno pred organom, v luči vsakega izvedenega dokaza posebej
in vseh dokazov skupaj. Navedeno je potrebo zaradi zadostitve
načelu poštene izvedbe postopka v luči dobre uprave.
IZREK:
I.
Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Finančne uprave Republike
Slovenije, Finančnega urada Ptuj, številka DT 1440-00830-1 z dne
10. 5. 2022 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni
postopek.
II.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v
višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku roka
pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do
plačila.
Predmet spora:
1.
Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Ptuj (v
nadaljevanju: FURS), je z izpodbijano odločbo tožeči stranki za
leto 2020 odmeril dohodnino v znesku 3.648,35 EUR in ji naložil, da
mora znesek 2.602,47 EUR, ki predstavlja razliko med odmerjeno
dohodnino in zneskom med letom plačane akontacije dohodnine v
višini 1.045,88 EUR, plačati v roku 30 dni od dneva vročitve
odločbe na prehodni davčni podračun - proračun države, naveden v
izreku odločbe, sicer ji bodo zaračunane zamudne obresti in se bo
začel postopek davčne izvršbe. Hkrati je organ odločil, da posebni
stroški v tem postopku niso nastali, in da pritožba ne zadrži
izvršitve te odločbe.
2. Iz
obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi vloge
tožeče stranke davčni organ pri odmeri dohodnine upošteval dohodek
v višini 24.538,22 EUR, pri čemer prispevki znašajo 3.736,89 EUR.
Ob upoštevanju splošne olajšave je tako osnova za izračun dohodnine
znašala 17.301,33 EUR. Od davčne osnove je bila tožeči stranki
odmerjena dohodnina po stopnji 21,08711%, kar znaša 3.648,35 EUR.
Od navedenega zneska je nato davčni organ odštel še 1.045,88 EUR
(odbitek davka, plačan v tujini).
3.
Davčni organ pojasnjuje, da je tožnik kot zavezanec vložil napoved,
v kateri je napovedal dohodek, ki ga je dosegel pri delodajalcu v
Republiki Avstriji in je pri tem uveljavljal odbitek davka,
plačanega v tujini oziroma oprostitev plačila na podlagi mednarodne
pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčenja.
4. Iz
obrazložitve odločbe nadalje izhaja, da je tožnik k napovedi
priložil tudi vsa ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven
Slovenije in hkrati priložil tudi vlogo za uveljavljanje stroškov v
zvezi z delom v tujini pri tujem delodajalcu in priložene
dokumente[1],
iz katerih pa izhaja, da obrazec dejanske prisotnosti na delu ni
bil potrjen s strani delodajalca.
5. V
postopku kontrole napovedi in priložene dokumentacije je bilo
ugotovljeno, da je zavezanec v letu 2020 imel neobdavčena dodatna
izplačila izplačana s strani delodajalca A. v višini 2.884,20 EUR,
ki niso vključena v bruto dohodek na letni plačilni
listi.
6.
Davčni organ je zavezanca z dopisom št. DT 4210-9/2022-354 z dne
29. 1. 2022 seznanil z navedeno ugotovitvijo in pojasnil, da
tovrstna izplačila v R Sloveniji niso avtomatično priznana kot
dohodek, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega
razmerja. Za izplačila za namene službenih poti in povračila potnih
stroškov, stroškov bivanja in dnevnic povezanih z navedenim, pa da
mora vlagatelj kot zavezanec predložiti ustrezne potne naloge z
dokazili.
7. V
postopku odmere dohodnine je davčni organ tudi ugotovil, da
vlagatelj kot zavezanec uveljavlja še stroške prevoza na delo in iz
dela v višini 7.422,84 EUR, in da se dnevno vrača na naslov bivanja
v R Sloveniji. Z dopisom DT 4210-9/2022-354 z dne 29. 1. 2022, je
zato zavezanca pozval naj za službena potovanja predloži potne
naloge o napotitvi na službeno pot ter vse mesečne plačilne liste,
na podlagi katerih bi kot zavezanec lahko uveljavljal izvzem
dnevnic iz davčne osnove, vendar se zavezanec na navedeni dopis ni
odzval in ni predložil zahtevane dokumentacije. Davčni organ je
zavezanca pozval tudi na predložitev seznama dejanske prisotnosti
na delu za leto 2020, potrjenega s strani delodajalca, kar
zavezanec prav tako ni predložil, zaradi česar mu organ odločanja
pri odmeri dohodnine ni priznal in ni upošteval stroškov prevoza in
prehrane na in iz dela, kljub temu da je zavezanec uveljavljal
zmanjšanje davčne osnove za 237 dni prisotnosti na delovnem mestu
za prehrano na delo v znesku 2.611, 74 EUR in potne stroške v
višini 7.422,84 EUR.
8.
Zoper odločbo o odmeri dohodnine je tožnik vložil pritožbo (skupaj
s potrjenim seznamom prisotnosti na delu s strani njegovega
delodajalca) in predlogom za zaslišanje zavezanca (tožnika) kot
stranke postopka, vendar je Ministrstvo za finance pritožbo z
odločbo št. DT-499-01-452/2022-2 z dne 30. 3. 2023 kot neutemeljeno
zavrnilo.
9. V
obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ navaja, da je
pri(tožnik) vlogi za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v
tujini pri tujem delodajalcu med drugim priložil zgolj seznam
dejanske prisotnosti na delovnem mestu, vendar brez ustreznega
podpisa in žiga delodajalca in navedenega tudi po pozivu organa
prve stopnje, kljub opozorilom o posledicah nepredložitve, ni
dopolnil, temveč je potrjen in podpisan seznam delodajalca o
(pri)tožnikovi prisotnosti na delovnem mestu predložil šele s
pritožbo, ko je tudi prvič navedel razloge za predhodno
nepredložitev.
10.
Organ druge stopnje še dodatno izpostavlja, da že iz Navodil za
izpolnjevanje vloge izhaja, da je število dni prisotnosti
vlagatelja na delovnem mestu v postopku ugotavljanja dohodnine
treba dokazati, kar pa vlagatelj pred organom prve stopnje ni
pravočasno dokazal.
11.
Zgolj predlagateljevo zatrjevanje o prisotnosti na delovnem mestu v
trajanju 237 dni, po stališču organa druge stopnje, ne zadošča za
ugoditev zavezančevi vlogi, pri čemer po stališču pritožbenega
organa tudi ni potrebno zaslišanje zavezanca o vzrokih za tako
pozno predložitev dokazov, saj (po stališču organa) zavezanec
dejstva, ki ga sam zatrjuje ne more dokazovati z lastnim
zaslišanjem, glede dodatno predloženih dokazov (potrjene liste
prisotnosti in vseh plačilnih list pa, da je prepozen).
12.
Glede predloženih plačilnih list za meseca junij in november, pa je
organ druge stopnje navedel, da ju ni bilo mogoče upoštevati pri
zmanjšanju osnove za izračun dohodnine, ker iz navedenih plačilnih
list niso razvidni dnevi prisotnosti zavezanca na delovnem
mestu.
13.
Zaradi vsega navedenega je organ druge stopnje pritožnikovo
pritožbo kot neutemeljeno zavrnil.
Tožbene navedbe
14.
Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepriznanja stroškov
malice in prevoza na delo ter z dela po 45. členu Zakona o
dohodnini (ZDoh-2). Navaja, da je k davčni napovedi priložil vlogo
za uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem
delodajalcu. Gre za obrazec, ki je za namene priznavanja stroškov
malice in prevoza pripravljen s strani davčnega organa. Na tej
vlogi je po posameznih mesecih specificiral svojo prisotnost na
delovnem mestu za vsak mesec posebej, tako pod točko 1.1.
(priglasitev stroškov malice) - dejanska dnevna prisotnost na delu
(brez letnega dopusta, bolniške ali druge odsotnosti) - najmanj 4
ure do 10 ur dnevno, kot tudi po točko 2., kjer gre za priglasitev
stroškov prevoza na delo in z dela. Pod to vlogo se je podpisal in
nad podpisom je izrecno navedeno, da "izjavlja, da so podatki
resnični in pravilni". Kot prilogo vlogi je priložil tudi seznam
dejanske prisotnosti na delovnem mestu.
15.
Delodajalec je navedeni obrazec potrdil šele, ko je tožnik prejel
izpodbijano odločbo, saj je predhodno zavračal potrditev obrazca.
Dejstvo, da je tožnik navedeno potrdilo prejel šele po izdaji
izpodbijane sodbe izhaja iz datuma potrditve, ki je 13. 6. 2022.
Tožnik je hotel v pritožbenem postopku tudi pojasniti razloge za
kasnejšo predložitev potrjenega obrazca, čemur pa toženka
neupravičeno ni sledila, saj ga ni zaslišala kljub podanemu
predlogu za zaslišanje.
16.
Tožnik je bil namreč dejansko zaposlen in je delo opravljal na
delovnem mestu, kar nedvomno izhaja iz potrdila o plači, ki jo je
za opravljeno delo prejemal. Iz predloženih plačilnih list namreč
izhaja število opravljenih ur pri delodajalcu, medtem ko mu toženka
niti za en dan ni priznala uveljavljanih stroškov za malico in
prevoz.
17.
Tožnik izpostavlja, da še nikoli do sedaj (za pretekla davčna leta)
ni bil pozvan h kakršnikoli dopolnitvi vloge, niti to ni običajna
praksa pri drugih davčnih uradih. Enostavno zadostuje podpisana
izjava davčnega zavezanca na obrazcu, ki ga je pripravil
FURS.
18.
Glede na vse navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in
zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, hkrati pa zahteva
tudi povračilo stroškov postopka upravnega spora.
Navedbe tožene stranke
19.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in
vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb.
Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot
neutemeljeno.
Odločitev brez glavne obravnave
20.
Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je
bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov
zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo
odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem
sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v upravnem sporu pa ni sodeloval
stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
Sodna presoja
K točki I izreka:
21.
Tožba je utemeljena.
22. V
predmetni zadevi je sporno nepriznanje stroškov malice in stroškov
prevoza na delo in z dela, skladno s 45. členom Zakona o dohodnini
(v nadaljevanju: ZDoh-2) in vprašanje ali izpolnjena "Vloga",
podpisana s strani davčnega zavezanca-tožnika, ki s svojim podpisom
jamči za resničnost in pravilnost podatkov, zadostuje za obravnavo
in priznanje stroškov za prevoz in malico povezanih z delom
tožnika.
23.
Predmet presoje v obravnavani zadevi je tako odločitev tožene
stranke v delu, ki se nanaša na (ne)priznanje stroškov prehrane med
delom in prevoza na delo ter z dela.
24.
Med strankama ni sporno, da je tožnik zaposlen pri delodajalcu v
Avstriji, in da je napovedi za odmero dohodnine priložil vlogo za
uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini pri tujem
delodajalcu, v kateri je navedel, da uveljavlja prisotnost na
delovnem mestu v trajanju 237 dni in dneve tudi natančno označil v
razpredelnici obrazca FURS.
25.
Prav tako med strankama ni sporno, da na posebnem obrazcu za
potrjevanje prisotnosti na delovnem mestu, ki jo je k vlogi
priložil tožnik, ni bilo žiga in podpisa njegovega delodajalca,
medtem ko je bil žig in podpis delodajalca na letnem obračunu
prejetih plač tožnika (Lohnzettel).
26.
Sporno pa je vprašanje, ali izpolnjena vloga, podpisana s strani
davčnega zavezanca, ki s svojim podpisom jamči za resničnost in
pravilnost podatkov, poleg tega pa vsebuje še seznam prisotnosti na
delovnem mestu po dnevih natančno, vendar brez podpisa in žiga
odgovorne osebe, zadostuje za obravnavo stroškov po 45. členu
ZDoh-2 ali so potrebna še kakšna druga dokazila.
27. V
45. členu ZDoh-2 je določeno, da se zavezancu, ki prejema dohodek
iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, v
davčno osnovo od tega dohodka ne všteva dohodek v višini stroška
prehrane med delom in stroška prevoza na delo in z dela glede na
dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini, pod pogoji in do
višine, ki jih na podlagi drugega odstavka 44. člena tega zakona
določi vlada, pri čemer se stroški prehrane med delom priznajo do
višine, povečane za 80 % glede na višino, ki jo določi vlada.
Zakonodajalec je z opisano ureditvijo, namenjeno zavezancem, ki
dohodek pridobivajo od tujega delodajalca, iz obdavčitve izvzel
tiste dohodke zavezanca (ne glede na to, ali so prejeti od
slovenskega ali tujega delodajalca), ki ne povečujejo njegovega
premoženja, saj predstavljajo povračilo, ki ga je zavezanec prejel
od svojega delodajalca v zameno za stroške, ki jih je imel v zvezi
z delom. Upoštevajoč načelo davčne pravičnosti se namreč v skladu z
davčno zakonodajo obdavči le razpoložljivi del dohodek posameznika
po odbitju stroškov, ki jih je ta imel v zvezi z delom.[2]
28.
Iz citirane določbe 45. člena ZDoh-2 izhaja, da se stroški prehrane
med delom in prevoza na delo ter z dela priznajo glede na dejansko
prisotnost na delovnem mestu v tujini. V zvezi z uveljavljanjem
navedenih stroškov je FURS pripravil obrazec, v katerega davčni
zavezanci vnesejo podatke o dejanski dnevni prisotnosti na delu za
potrebe obračunavanja stroškov prehrane med delom in prevoza na
delo ter z dela, z že pripravljenima tabelama po posameznih
mesecih, davčni zavezanec pa s podpisom vloge tudi izjavi, da so
podatki resnični in pravilni. Sodišče pri tem še pripominja, da
zakon izrecno ne predpisuje, v kakšni obliki bi naj bil seznam
dejanske prisotnosti na delu, temveč je ključno, da davčni
zavezanec izkaže dejansko prisotnost na delu, prav tako pa zgolj
sklicevanje tožene stranke na Navodila za izpolnjevanje obrazca ne
zadostijo materialno pravno podlagi, ki mora biti za takšno zahtevo
v odločbi organa odločanja navedena, in je v predmetnem primeru
izostala. Oba organa odločanja namreč nista v obrazložitvi svojih
odločb pojasnila materialno pravne podlage za obveznost, ki sta jo
tožniku kot zavezancu naložila oziroma jo štela kot zavezujočo.
Organ druge stopnje je namreč v obrazložitvi drugostopenjske
odločbe kot dopolnitev razlogov odločitve organa prve stopnje
navedel, da obveznost zavezanca predložiti podpisan in ožigosan
obrazec prisotnosti na delu s strani delodajalca zavezanca, kot
način dokazovanja prisotnosti, izhaja iz Navodil za izpolnjevanje
obrazca[3].
Pri tem pa nobeden izmed organov za takšno zahtevo ni navedel
materialno pravne podlage. Pritrditi je namreč tožniku, da je k
vlogi za uveljavljanje zmanjšanja plačila dohodnine povezanega s
prejetimi stroški za prevoz in malico, predložil vse zahtevane
dokumente, ki so določeni v obrazcu FURS-a[4],
pri čemer pa ne gre prezreti, da je bila vlogi predložena tudi
celoletna plačilna lista zavezanca (Lohnzettel vom 01. 01. bis 31.
12. 2020), podpisana in ožigosana s strani zavezančevega
delodajalca na dan 2. 6. 2021 in dve plačilni listi za meseca junij
in november, iz katerih je mogoče razbrati število opravljenih ur
in tudi število prostih dni (resturlaub 36 - za junij 2020 in
resturlaub 16 - za november 2020).
29.
Po presoji sodišča je tako vloga za uveljavljanje stroškov v zvezi
z delom v tujini pri tujem delodajalcu vsebovala vse obvezne
sestavine, razen podpisa in žiga na posebnem obrazcu na seznamu
prisotnosti na delovnem mestu po dnevih v letu 2020.
30.
Tožnik je v pritožbi pojasnil razloge za nepredložitev podpisanega
predmetnega obrazca in tudi predlagal svoje zaslišanje, čemur pa
toženka neutemeljeno ni sledila.
31. V
kolikor namreč organ odločanja dvomi o resničnosti podatkov za
katere zavezanec jamči s svojim podpisom, bi moral izvesti posebni
ugotovitveni postopek in zavezanca zaslišati na ustni obravnavi, s
čimer bi lahko zavezanec in organ neposredno soočila svoja stališča
in s tem zadostila tudi načelu kontradiktornosti in pravici stranke
do izjave. Glede na dejstvo, da je davčni organ izdal dohodninsko
odločbo na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (v
nadaljevanju: ZDavP-2), se tudi v postopku odmere dohodnine
uporabljajo določila ZDavP-2 glede vodenja postopka, če pa s tem
zakonom način postopka ni določen, pa se, skladno s tretjim
odstavkom 2. člena ZDavP-2, uporabljajo določila zakona, ki ureja
splošni upravni postopek, torej ZUP.
32.
Tako je davčni organ na podlagi načela zakonitosti v davčnih
zadevah (4. člen ZDavP-2) in načela materialne resnice v davčnih
zadevah (5. člen ZDavP-2) dolžan pred sprejeto odločitvijo in
izdajo odmerne odločbe ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za
sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako
skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca
za davek, če ni z ZDavP-2 drugače določeno.
33.
Zavezanci imajo sicer skladno z določilom 10. člena ZDavP-2
dolžnost navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahteve, in
predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Kljub
navedenemu pa to ne pomeni, da v kolikor davčni organ dvomi v
verodostojnost navedb zavezanca, da jih ni dolžan preveriti in
ugotoviti tudi po uradni dolžnosti v ugotovitvenem
postopku.
34.
73. člen ZDavP-2 namreč jasno določa, da mora davčni organ pred
izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza
posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega
postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za
odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in
uveljavijo svoje pravice in interese.
35.
Zgolj poziv organa na predložitev navedenih listin ne zadošča za
sprejeto odločitev. Sodišče tudi ne more pritrditi stališču organa
druge stopnje, da tožnika kot zavezanca ni zaslišal, ker zavezanec
z lastno podano izjavo ne more dokazovati svojih navedb. Navedeno
stališče organa druge stopnje je napačno. Skladno z določili Zakona
o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki jih je treba
uporabiti tudi v davčnih postopkih glede dokaznih sredstev, namreč
organ odločanja v primeru dvoma mora ugotoviti materialno resnico,
torej natančno davčno osnovo od katere bo odmeril dohodnino za
zavezanca. Če ne razpolaga z zadostnimi podatki za odločitev mora
izvesti posebni ugotovitveni postopek, v okviru katerega zavezanec
lahko dokazuje svoje navedbe in predloži listine. Zaslišanje
stranke je namreč tudi eno izmed dokaznih sredstev, skladno z
določilom 188. člena ZUP, pri čemer pa je nato naloga organa
odločanja, da v okviru dokaznega sklepa in 10. člena ZUP opravi
presojo verodostojnosti takšne izjave zavezanca[5],
ki jo poda neposredno pred organom, v luči vsakega izvedenega
dokaza in vseh dokazov skupaj. Navedeno je potrebo zaradi
zadostitve načelu poštene izvedbe postopka v luči dobre
uprave.
36.
Po presoji sodišča tako v konkretnem primeru ni šlo za formalno
nepopolno vlogo, ki bi terjala dopolnitev v smislu 67. člena ZUP,
temveč za vprašanje pristnosti potrditve vsebine seznama dejanske
prisotnosti na delu s strani delodajalca. Takšno pomembno dejstvo
pa je treba pred sprejemom odločitve nedvoumno razčistiti, če je
davčni organ štel, da zgolj izpolnjen obrazec in predložena
celoletna plačilna lista ter plačilni listi za mesec junij in
november 2020 ne zadostujejo.
37.
Sodišče tako na podlagi navedenega zaključuje, da v kolikor je imel
davčni organ navkljub predloženemu (in sicer res šele v pritožbenem
postopku s strani delodajalca požigosanemu obrazcu), dvome glede
pravilnosti oziroma verodostojnosti posredovanih podatkov, je
tožečo stranko sicer organ prve stopnje lahko pozval na predložitev
dodatnih dokazil, vendar pa bi po mnenju sodišča moral navedeno
nejasnost v okviru vsebinske presoje razčistiti in izvesti ustrezen
ugotovitveni postopek z izvedbo ustne obravnave in posledično
odločiti, skladno s svojimi pristojnostmi.
38.
Toženka je s tem, ko ni izvedla zaslišanja tožnika, kljub njegovi
izrecni zahtevi, bistveno kršila pravila postopka, saj je je
tožniku kot zavezancu kršila pravico do izjave v postopku
neposredno pred organom odločanja. Drži, da je tožnik šele v
pritožbi predložil potrjene obrazce, vendar je navedel tudi razlog
za takšno postopanje, katerega bi organ bil dolžan preveriti. Prav
tako pa je predložil tudi vse plačilne liste, ki sicer niso (kot
obvezna sestavina vloge za znižanje odmere dohodnine obrazca
FURS-a), niti sestavni del obrazca in so sicer potrjevale letno
izplačilo plač tožnika v skupnem znesku, ki izhaja iz listine
"Lohnzettel 1. 1. - 31. 12. 2020".
39.
Sodišče tako zaključuje, da je bila v postopku storjena bistvena
kršitev določb upravnega postopka, kar je moglo vplivati na
zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zato je v skladu s 3.
točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano
odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s četrtim odstavkom istega
člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
40.
Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju skladno s četrtim
in petim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča, ki jih je
sodišče zavzelo v tem postopku in upoštevati predložena dokazila s
strani tožeče stranke, v primeru dvoma v pristnost le-teh pa to
ugotoviti na način, da bodo spoštovana pravila poštenega postopka
kot je obrazloženo zgoraj.
K točki II izreka:
41. V
skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna
tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega
odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v
upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik) je tožečo stranko v
postopku upravnega spora zastopal pooblaščeni odvetnik, zato je
upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR,
ki jih je sodišče ob upoštevanju 22 % DDV (odvetnik je namreč
zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v
plačilo toženi stranki.
42.
Obresti od zneska stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od
dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne
bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena
Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi
načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12.
2006).
43.
Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni
dolžnosti.
Področje:
Dohodnina