Ker je cesarska oblast ugotavljala, da ljudje na Kranjskem zmeraj manj ubogajo zapisane ukaze in navodila, so dunajski profesorji  pred sto leti opravili preizkus državljanske pokorščine na primeru klopi v ljubljanskem Tivoliju, na katero so obesili napis »NE TIKAJ! SVEŽE PLESKANO!« Od sto mimoidočih samo eden ni potipal klopi. Še za tega se je izkazalo, da tudi ni bil vzoren državljan, temveč je bil upokojen pleskar in se mu je po 40 letih sveža barva gabila. Od takrat je v rabi znanstven izraz »sindrom upokojenega pleskarja« za vsako odstopanje od običajnih vedenjskih vzorcev.

Zgodovina se ponavlja in ministrica Katarina Lepa je naročila podoben preizkus, vendar na posodobljen način. Na naši klepetalnici sem ga izvedel pod naslovom teme: »Osebno za Rebeko. Prosim, drugi ne kukajte!«

Presenetljivo ali tudi ne: izid je proporcionalno povsem enak kot pred sto leti. Od tisoč obiskovalcev jih samo deset ni pokukalo. Po osebnem poizvedovanju sem ugotovil, da gre pri vseh teh desetih za »sindrom upokojenega pleskarja«. Tokrat seveda ne za odpor do barve, temveč do imena (ne do konkretne Rebeke, da ne bo zamere, temveč do imena kot takega). Ugotovljeni so bili naslednji vzorčni primeri: tako je (bilo) ime: 1.) - punci, ki ga je pustila; 2.) - punci, ki ga ni pustila in ga je omožila; 3.) - punci, ki ji je speljala fanta; 4.) - tašči; 5.) – snahi.

Dodatno sem ugotovil še istovrstno neuboganje, vendar v nasprotno smer: Rebeka, ki bi morala pokukati, pa seveda ni.

Zaradi ugotovljene skoraj absolutne nepokorščine bo država namesto ukazov objavljala protiukaze. Tako bo na primer durs izdajal tedenske zloženke z napotki, da naj državljani ne plačujemo davkov itd.