Miklavž je bil stoletja naš otrok obdarovalec

In obenem njih s parklji in palico vzgajalec.

Po naše skromen je delil le krhlje in oranže,

Zato sta njegov ugled in pomen šla v franže,

Ko so nam vsilili njegova bogata sorodnika,

Dveh tujih sistemskih prepričanj zastopnika.

Tako je postal najprej žrtev antiklerikalizacije,

Zdaj pa še potrošniške ameriške globalizacije,

V kot sta ga stisnila dedek s kučmo iz ruskih step

In ta z jelenčki in rdečo kapo, ki ima globok žep;

Na koncu  ga je prisilno hospitaliziral v hospic

Zaradi groženj s palico varuh otrokovih pravic.

Saj enkrat na leto še vedno uide na plano

In deli darila, še preden zbudi se jutro rano,

A otrok, ki nastavijo sklede, je zmeraj manj,

Kar je žalostno in razočaranje za nas in zanj.

PS Posebej za računovodkinje

Ker mu prepovedujejo vstop v otroško hišo,

Je kot sodoben poslovnež našel  tržno nišo:

Obdari vsako osamljeno devo, ki mu nastavi,

(Ne sklede!)da se razcveti kot oaza v puščavi.

Če vas na to ne spomni v Odmevih Bobovnik,

Za naslednja leta nastavite na 5.12. rokovnik!