Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Vrhovno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 18/2025
Datum:
04.02.2026
ODLOG
UGOTAVLJANJA DAVČNA OBVEZNOSTI – Pravočasno vložena davčna napoved
– Sprememba zahtevka (priglasitev odloga)
JEDRO:
Davčni zavezanec lahko po
pravočasno vloženi davčni napovedi v postopku za odmero dohodnine
od dobička iz kapitala po 326. členu ZDavP-2 spremeni zahtevek tudi
tako, da priglasi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100.
členu ZDoh-2.
IZREK:
I. Revizijam se ugodi tako, da
se:
·
sodba Upravnega
sodišča I U 419/2022-9 z dne 28. 11. 2024 spremeni tako, da se
tožbi ugodi in se sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT
42153-285/2021-2 z dne 25. 5. 2021 odpravi in zadeva vrne
prvostopenjskemu organu v ponoven postopek,
·
sodba Upravnega
sodišča I U 420/2022-10 z dne 2. 12. 2024 spremeni tako, da se
tožbi ugodi in se sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT
42153-284/2021-2 z dne 25. 5. 2021 odpravi in zadeva vrne
prvostopenjskemu organu v ponoven postopek in
·
sodba Upravnega
sodišča I U 421/2022-9 z dne 20. 9. 202, spremeni tako, da se tožbi
ugodi in se sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT
42153-287/2021-2 z dne 25. 5. 2021 odpravi in zadeva vrne
prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna v
roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške
upravnega spora na obeh stopnjah v višini 3.423,02 EUR z zakonskimi
zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku
izpolnitvenega roka do plačila.
Predmet spora:
1. V obravnavanih zadevah gre za
vprašanje dopustnosti uveljavljanja odloga davčne obveznosti, če je
davčni zavezanec v roku že vložil napoved za odmero davka od
dobička od kapitala, pa o tej še ni bilo odločeno. Vrhovno sodišče
je s sklepom X Ips 18/2025 z dne 4. 2. 2026 združilo zadeve, ki so
se pri Vrhovnem sodišču vodile pod opravilnimi številkami X Ips
18/2025, X Ips 21/2025 in X Ips 22/2025 v skupno obravnavanje in
odločanje pod opravilno številko X Ips 18/2025.
2. Tožnik je v letu 2016 ženi in
otrokoma podaril poslovne deleže v gospodarski družbi. Istega leta,
dne 23. 12. 2016, je pri Finančni upravi Republike Slovenije (v
nadaljevanju davčni organ) vložil napoved za odmero dohodnine od
dobička iz kapitala za leto 2016. Ker po presoji davčnega organa
vrednost kapitala ob odsvojitvi ni bila ustrezno navedena, je
davčni organ tožniku štiri leta kasneje, dne 10. 12. 2020, poslal
pojasnilo in zahtevek za dopolnitev vložene napovedi. Tožnik je
skladno s tem 31. 1. 2021 vložil popravljeno napoved in ji priložil
cenitev vrednosti te gospodarske družbe. Dne 9. 2. 2021 pa je tudi
priglasil za vse navedene primere odlog ugotavljanja davčne
obveznosti v zvezi z obravnavano odsvojitvijo kapitala.
3. Davčni organ je s svojimi
sklepi, št. DT 42153-285/2021-2, DT 42153-284/2021-2 in DT
42153-287/2021-2 z dne 25. 5. 2021, tožnikove vloge za odlog
ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala zavrgel kot
prepozne. Ministrstvo za finance je pritožbe zavrnilo kot
neutemeljene. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju
Upravno sodišče) je tožnikove tožbe zoper sporne sklepe davčnega
organa zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o
upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
4. V razlogih navedenih
pravnomočnih sodb je Upravno sodišče navedlo, da ima na podlagi
Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter po razlagi iz sodbe
Vrhovnega sodišča X Ips 3/2024 davčni zavezanec ob nastanku davčne
obveznosti (ob odsvojitvi kapitala) dve možnosti: ali vloži davčno
napoved za odmero davka od dobička od kapitala, ali pa priglasi
odlog ugotavljanja te davčne obveznosti na podlagi 100. člena
ZDoh-2. Gre za dva ločena postopka, zato se odloga ugotavljanja
davčne obveznosti ne more uveljavljati po preteku prekluzivnega
roka iz 331. člena v povezavi s 326. členom Zakona o davčnem
postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).
5. Upravno sodišče je presodilo,
da v obravnavanih zadevah vse tri tožnikove priglasitve odloga
ugotavljanja davčne obveznosti z dne 9. 2. 2021 ni moč šteti za
dopolnitev davčnih napovedi, temveč jih je smiselno moč šteti
kvečjemu za umike davčnih napovedi in uveljavljanje davčnih
ugodnosti, torej odlogov. To pa bi moral tožnik storiti do 28.
februarja 2017, ko je potekel zakonsko predpisani rok za tako
priglasitev. Posledično je davčni organ ravnal pravilno s tem, da
je njegove priglasite zavrgel kot prepozne. Upravno sodišče je
zavrnilo tudi tožnikove navedbe, da gre v obravnavanih primerih za
kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, saj je
običajno, da je uveljavljanje pravic omejeno s prekluzivnim rokom,
prav tako se ni mogoče sklicevati na ureditev obdavčitve daril, saj
gre po Zakonu o davku na dediščine in darila za drugo davčno osnovo
in drugega davčnega zavezanca. Glede navedb, da tožnik ni vedel, da
je obdavčljiva neodplačna odsvojitev kapitala, pa se sodišče
sklicuje na načelo ignorantia iuris nocet.
6. Zoper to sodbo Upravnega
sodišča je tožnik na Vrhovno sodišče vložil predloge za dopustitev
revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju
ZPP), na podlagi katerih je Vrhovno sodišče s sklepi X DoR
182/2024-5, X DoR 187/2024 in X DoR 162/2024-5 z dne 12. 2. 2025
dopustilo revizije za rešitev vprašanja: "Ali je mogoče v odmernem
postopku davka, na podlagi pravočasne priglasitve odsvojitve
kapitala (davčne napovedi za odmero davka) po 326. členu ZDavP-2
uveljavljati tudi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100.
členu ZDoh-2?"
7. Na podlagi navedenih sklepov
je tožnik (v nadaljevanju revident) na Vrhovno sodišče vložil
revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil
postopka. V njih predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijam ugodi in
izpodbijane sodbe razveljavi ter vrne zadeve Upravnemu sodišču v
novo sojenje oziroma, naj izpodbijane sodbe spremeni tako, da
tožbam ugodi, odpravi izpodbijane sklepe davčnega organa ter v vseh
treh zadevah razsodi, da se tožeči stranki dovoli odlog
ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2 za leto 2016,
zato zanj tudi ni nastala davčna obveznost iz naslova dohodnine od
dobička od neodplačne odsvojitve kapitala (poslovnega deleža v
družbi). Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov teh
postopkov.
8. Tožena stranka v odgovoru na
revizije predlaga njihovo zavrnitev.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
K I. točki izreka
9. Revizije so
utemeljene.
Bistvene navedbe strank in
procesno dejansko stanje
10. V zadevah je med strankama
nesporno, da je revident pravočasno vložil davčne napovedi za
odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016, torej v roku,
ki ga določa 326. člen ZDavP-2.
[1]
Prav tako je
nesporno, da je priglasitve odlogov uveljavljanja davčnih
obveznosti vložil naknadno (štiri leta kasneje), vendar še preden
je o njegovih davčnih napovedih odločil davčni organ. Sporno tako
ni dejansko stanje temveč razlaga pravil, ki se nanašajo na
pravočasnost navedenih priglasitev.
11. Revident navaja, da je
napovedi za odmero davka od kapitalskih dobičkov v zadevah vložil
pravočasno oziroma še preuranjeno in je najprej sklepal, da ni
davčnih obveznosti. Ko pa ga je davčni organ seznanil, da bodo te
davčne obveznosti nastale, je svoje vloge spremenil v odloge
ugotavljanja davčnih obveznosti v skladu z drugim odstavkom 100.
člena ZDoh-2 oziroma je v vseh treh zadevah priglasil tudi odloge
ugotavljanja davčnih obveznosti po 331. členu ZDavP-2. Po njegovem
mnenju so bila navedene vloge pravočasne, saj so bile vložene v
teku davčnega postopka, ko so vsi prekluzivni roki prekinjeni, tudi
tisti iz 331. člena ZDavP-2. Iz pravilne razlage 100. člena ZDoh-2
in 331. člena ZDavP-2 izhaja, da zakon ni izključil dopustnosti
odločanja o odlogu znotraj odmernega postopka na podlagi pravočasno
priglašene odsvojitve kapitala do izdaje odmerne odločbe. Nobena od
navedenih določb tudi ne izključuje dopustnosti samoprijave v zvezi
z uveljavljanjem odloga po 331. členu ZDavP-2 tudi v času odmernega
postopka. Zato je treba upoštevati končni rok iz 63. člena ZDavP-2,
kar pomeni, da je odlog mogoče vložiti najpozneje do vročitve
odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora
oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega
postopka.[2]
Ker je revident priglasitve vložil v navedenem roku, jih je treba
šteti za pravočasne.
12. Tožena stranka v odgovorih
na revizije pritrjuje stališčem Upravnega sodišča v izpodbijanih
sodbah. Poudarja, da je eno izmed osnovnih načel, ki jih določata
tako Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot
tudi ZDavP-2, načelo zakonitosti. Pri uveljavljanju odloga
ugotavljanja davčne obveznosti po določbi 100.člena ZDoh-2 gre za
zakonsko točno določen način uveljavljanja in materialnopraven
prekluzivni rok, v katerem se ta pravica lahko uveljavlja. Ker je
revident svoje priglasitve podal po preteku roka za vložitev
davčnih napovedi, so te prepozne. Ker je zakonodajalec posebej
uredil rok za vložitev napovedi in rok za vložitev vlog za odlog
ugotavljanja davčnih obveznosti, po mnenju tožene stranke tudi ni
možna inkluzija postopka odločanja o odlogu ugotavljanja davčnih
obveznosti znotraj postopka odmere davka na način, da se zaobidejo
zakonsko določeni roki glede možnosti uveljavljanja davčnega
upravičenja odloga ugotavljanja davčnih obveznosti. V kolikor bi
zakonodajalec imel namen, da uredi uveljavljanje upravičenja na
način, kot je v konkretni zadevi postopal revident, potem bi tudi
tako določil zakonski okvir in bi v dejansko stanje znotraj
ugotovitvenega postopka glede odmere davka vključil tudi odločanje
o odlogu ugotavljanja davčnih obveznosti in bi imeli zavezanci
možnost to upravičenje uveljavljati do izdaje odločbe o odmeri
davka. Zakonodajalec pa je v določbi 331. člena ZDavP-2 jasno
zapisal, da gre za upravičenje, ki se lahko uveljavlja v roku za
vložitev napovedi za odmero davka.
Presoja dopuščenega pravnega
vprašanja
13. Iz prakse Vrhovnega sodišča
že izhaja poudarek, da sta tako davčna napoved za odmero davka od
dobička iz kapitala kot tudi priglasitev odloga ugotavljanja te
davčne obveznosti obe namenjeni izpolnitvi iste obveznosti plačila
davka, saj imata enako vsebino.[3]
Prav tako je Vrhovno sodišče že poudarilo, da je izbira med njima
prepuščena davčnemu zavezancu, ki ju lahko uveljavlja s ciljem, da
vpliva na lastno obdavčitev. Pri tem pa ob uspešni priglasitvi
odloga obveznost plačila dohodnine iz dobička od kapitala ne
preneha, temveč se v zakonskem okviru prenese na drugo osebo, ki ji
je bil ta kapital odsvojen (100. člen ZDoh-2). Uveljavljanje odloga
ima tako materialnopravne učinke, ki se raztezajo tudi na drugo
osebo, torej na obdarjenca (iz 1. točke drugega odstavka 100. člena
ZDoh-2), ki postane davčni zavezanec namesto darovalca.[4]
14. Iz navedenih zakonskih
podlag torej izhaja, da gre za dva različna postopka, ki pa sta oba
namenjena izpolnjevanju davčne obveznosti, ki nastane ob
obdavčljivi odsvojitvi kapitala skladno z ZDoh-2. Obe možnosti tako
izhajata iz davčnih posledic istega pravnega posla med
odsvojiteljem in pridobiteljem kapitala, torej darovalcem in
obdarjencem v smislu 100. člena ZDoh-2.
15. Po naravi stvari lahko
davčni zavezanec obe navedeni možnosti uveljavlja v istem roku,
torej v roku za vložitev davčne napovedi iz 326. člena ZDavP-2, kot
to jasno določa drugi odstavek 331. člena ZDavP-2.[5]
Izjema velja v primeru, da dobiček iz kapitala ni (več) obremenjen
z dohodnino (npr. po 96. členu ZDoh-2), saj davčni zavezanec odloga
v povezavi z neobstoječo davčno obveznostjo sploh ne more
priglasiti niti ne more v zvezi s tako obveznostjo vložiti davčne
napovedi. V tem primeru obdarjenec ob nadaljnji obdavčljivi
odsvojitvi podarjenega kapitala v svoji davčni napovedi (326. člen
ZDavP-2) uveljavlja ugodnosti, ki mu gredo po 100. členu
ZDoh-2.[6]
16. Vrhovno sodišče je tudi že
poudarilo, da lahko davčni zavezanec v primeru, če v predpisanem
roku ne vloži nobene od obeh vlog, v okviru samoprijave iz 63.
člena ZDavP-2 vloži tako davčno napoved kot tudi priglasi odlog
ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.[7]
Če je davčni zavezanec za izpolnitev navedene obveznosti že
pravočasno vložil (eno ali drugo) vlogo na davčni organ, je uporaba
instituta samoprijave izključena, saj je ta po zakonu izrecno
namenjena le primerom zamude tega roka (glej 63. člen ZDavP-2).
Zato je zmotno stališče revidenta, da lahko ob pravočasni vložitvi
ene vloge (davčne napovedi) uporabi samoprijavo za vložitev druge
vloge (priglasitve odloga), ki je namenjena izpolnitvi iste davčne
obveznosti, saj v takem primeru roka sploh ni zamudil.
17. Za odgovor na dopuščeno
revizijsko vprašanje torej ostaja odprto le, ali je skladno z
ZDoh-2 in ZDavP-2 davčni zavezanec vloge, ki jih je za izpolnitev
navedenih davčnih obveznosti pravočasno vložil na davčni organ,
upravičen spremeniti in če da, v kakšnem roku.
18. Upravno sodišče nima prav,
da bi lahko v obravnavanih zadevah naknadne vložitve priglasitve
odlogov smiselno šteli le za umik davčnih napovedi in uveljavljanje
odlogov v ločenih postopkih (17. točka obrazložitve izpodbijanih
sodb I U 419/2022-9 ter I U 420/2022-10 in 13. točka obrazložitve
izpodbijane sodbe I U 421/2022-9). Tudi v davčnem postopku je
dopustna sprememba zahtevka, na kar se sklicuje revident.[8]
Ta ima namreč pravno podlago v 133. členu ZUP, ki se uporablja tudi
v davčnem postopku skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2.
Prvi odstavek 133. člena ZUP tako določa: "Ko je postopek uveden,
lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali
spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni
oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak
zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če
je organ pristojen za njegovo reševanje." Vendar pa tudi v davčnem
postopku uporaba instituta spremembe zahtevka ni dopustna, da bi se
s tem obšlo materialni prekluzivni rok, ki velja za uveljavljanje
spremenjenega zahtevka.[9]
Za pravilno presojo dopustnosti oziroma pravočasnosti take
spremembe zahtevka kot v obravnavanih zadevah, je torej odločilna
razlaga, v kakšnem roku je po vložitvi davčne napovedi za odmero
dohodnine od dobička iz kapitala (še) dopustna njena sprememba v
priglasitev odloga uveljavljanja davčne obveznosti.
19. Kot poudarja tudi ustaljena
praksa Vrhovnega sodišča, na katero se pravilno sklicuje tudi
Upravno sodišče v izpodbijanih sodbah, gre pri vložitvi davčne
napovedi in priglasitvi odloga za dva različna postopka. Vendar pa
ni pravilno stališče tožene stranke in Upravnega sodišča, da ta
postopka nista medsebojno povezana. Kot že poudarjeno, sta
namenjena izpolnitvi iste davčne obveznosti, ki je nastala na
podlagi posameznega pravnega posla odsvojitve kapitala in se tudi
lahko uveljavljata v istem roku (331. člen se sklicuje na 326. člen
ZDavP-2). Še več, če odlog na podlagi priglasitve ni odobren, mora
davčni zavezanec v naknadnem roku vložiti davčno napoved (četrti
odstavek 331. člena ZDavP-2).[10]
20. Glede na navedeno ni videti
razloga, da bi rok za vložitev davčne napovedi iz 326. člena
ZDavP-2 za izpolnitev obveznosti davčnega zavezanca razlagali tako,
da omejuje njegovo upravičenje, da izpolni svojo obveznost na
drugega od (dveh) možnih načinov, če je najprej želel izpolniti
svojo obveznost s tem, da je vlogo glede enega od njih vložil v
predpisanem roku. Bistvo upravnopravnega materialnega roka, ki se
nanaša na izpolnitev (davčne) obveznosti je namreč prav v tem, da
nalaga stranki, kako mora v tem roku ravnati, da bo (lahko)
izpolnila navedeno obveznost. Če je stranka temu sledila, je ne
morejo zadeti negativne posledice. Enako tudi ni mogoče šteti, da
stranka želi nedopustno zaobiti predpisani rok, če kasneje spremeni
svojo vlogo tako, da uveljavi spremembo zahtevka, ki zadosti istemu
cilju. To je podano tudi v primeru, ki izhaja iz obravnavane
zadeve, saj v obeh primerih davčni zavezanec s svojimi vlogami
sledi istemu cilju: izpolnitvi davčne obveznosti. Ali to stori z
uveljavljanjem priglasitve odloga ali vložitve davčne napovedi je z
vidika bistva tega postopka enako.
21. Zato ni pravilna razlaga
tožene stranke, da se v teh zadevah obravnavana postopka medsebojno
razlikujeta že po svoji naravi. Res je učinek uspešnega
uveljavljanja navedenega odloga za davčnega zavezanca ugodnost, ki
služi tudi spoštovanju načela davčne pravičnosti (objektivnega neto
obdavčenja). Vendar pa bo kot navedeno davčna obveznost tedaj
prešla na drugo osebo (obdarjenca) in bo s tem prav tako dosežen
zakonsko določen cilj obdavčenja dobička iz kapitala iz ZDoh-2.
Enako bi seveda veljalo, če bi se po pravočasni vložitvi
priglasitve odloga davčni zavezanec odločil, da bo raje sam
izpolnil davčno obveznost in plačal dohodnino od dobička iz
kapitala ter bi po izteku roka vložil davčno napoved za odmero tega
davka kot spremembo svojega zahtevka v že začetem davčnem postopku,
če o odlogu še ne bi bilo odločeno.
22. Odgovor na dopuščeno
revijsko vprašanje je torej, da lahko davčni zavezanec po
pravočasno vloženi davčni napovedi v postopku za odmero dohodnine
od dobička iz kapitala po 326. členu ZDavP-2 spremeni zahtevek tudi
tako, da priglasi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100.
členu ZDoh-2.
23. Ob tem Vrhovno sodišče
dodaja, da sicer tudi v davčnih postopkih velja pravilo, da
nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet), na katero se
sklicuje Upravno sodišče. Vendar pa ob tem velja tudi načelo
varstva pravic strank, ki določa, da mora davčni organ po uradni
dolžnosti skrbeti za to, da lahko zavezanec za davek svoje pravice
uveljavi in da mu pri tem nevednost in neukost ne bo v škodo (drugi
in četrti odstavek 7. člena ZUP), kar je celo poudarjeno z načelom
gotovosti, seznanjenosti in pomoči, ki jih določa 7. člen
ZDavP-2.[11]
Kdaj pa pride do kršitve tega načela in kakšne so posledice za
procesni položaj davčnega zavezanca pa sicer presega okvir
dopuščenega revizijskega vprašanja.
Uporaba stališč v obravnavani
zadevi
24. Kot navedeno je procesno
dejansko stanje v zadevi nesporno v bistvenem delu, torej da so
bile davčne napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za
leto 2016, ki jih je vložil revident, vložene pravočasno. Prav tako
je nesporno, da je revident vložil priglasitve odlogov
uveljavljanja davčnih obveznosti pred odločitvijo v
zadevah.
25. Glede na zgoraj
predstavljena stališča, bi moral davčni organ navedene priglasitve
obravnavati kot spremembe postavljenih zahtevkov in šteti, da so
vložene pravočasno. Ob izpolnjevanju tudi ostalih pogojev za
navedene spremembe bi moral šteti, da so te dopustne in o njih
odločiti na podlagi 100. člena ZDoh-2, namesto o vloženih davčnih
napovedih.
26. Odločitev tožene stranke, da
je revidentove priglasitve zavrgla kot prepozne, je v nasprotju s
133. členom ZUP v povezavi s 326. ter 331. členom ZDavP-2. Zaradi
tega je Vrhovno sodišče revizijam ugodilo tako, da je izpodbijane
sodbe spremenilo ter ugodilo tožbam in odpravilo izpodbijane sklepe
tožene stranke, zadeve pa vrnilo istemu organu v ponovne postopke
(94. člen v povezavi s 3. točko prvega odstavka 64. člena
ZUS-1).
K II. točki izreka
27. Ker je revident z revizijami
uspel, je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega
postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena
ZPP). Stroški postopka pred Upravnim sodiščem so priznani na
podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3.
člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter
odmerjeni v višini 285,00 EUR za vsako zadevo, povečani za 22 % DDV
(62,70 EUR), skupaj torej 1.043,10 EUR.
28. Za revizijske postopke je
Vrhovno sodišče stroške priznalo na podlagi Odvetniške tarife (v
nadaljevanju OT) z vrednostjo točke 0,60 EUR in ob neocenljivi
vrednosti spornega predmeta. Glede na to, da OT ne vsebuje izrecne
določbe o stroških za predlog za dopustitev revizije v upravnem
sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu
postopku v pravdnih zadevah, se za obrazložen predlog za dopustitev
revizije ta strošek obračuna na podlagi šestega odstavka 4. člena
OT ob upoštevanju 1. in 4. točke tar. št. 34 (neocenljiva zadeva,
zvišano za 25 %) v višini 625 točk, od katerih se - 50 %, enako kot
v pravdnem postopku po 4. točki tar. št. 22, všteva v odvetniške
stroške za izredno pravno sredstvo, kar znese 312,5 točk za vsako
zadevo, torej skupno za obrazložene predloge za dopustitev revizije
937,5 točke. Za revizijo se stroški odmerijo ob upoštevanju 1. in
5. točke tar. št. 34 (zvišano za 50 %) v višini 750 točk, torej
skupno za vse tri revizije 2.250 točk. Revidentu se torej za
stroške revizij in predlogov za dopustitev revizije prizna skupaj
3.187,5 točk v znesku 1.912,50 EUR in 21,25 točk za vsako zadevo,
torej skupno 63,75 točk v znesku 38,25 EUR za materialne stroške
(tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj
torej 2.379,92 EUR. Drugih priglašenih stroškov Vrhovno sodišče ni
upoštevalo, saj so že zajeti v priznanih odvetniških tarifah (tar.
št. 43 OT jasno določa, da se stroški opravljenih storitev iz te
tarifne številke priznajo le, če so bile storitve opravljene
samostojno). Skupni stroški upravnih sporov pred Upravnim sodiščem
in revizijskim sodiščem tako znašajo 3.423,02 EUR.
29. Vračilo plačanih sodnih taks
bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v
zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče
prve stopnje po uradni dolžnosti.
Glasovanje
30. Senat, naveden v uvodu tega
sklepa, je odločitev sprejel soglasno.
Področje: ZDoh-2,
ZDavP-2