www.davkoplacevalci.com

<html>

<head>
<meta http-equiv=Content-Type content="text/html; charset=windows-1250">
<meta name=Generator content="Microsoft Word 11 (filtered)">
<title>REPUBLIKA SLOVENIJA</title>

</head>

<body >

Iz poglavja:

SODNA PRAKSA/DDV

</div>

REPUBLIKA SLOVENIJA

UPRAVNO SODIŠČE

Sodba Upr. sodišča, številka: U 137/2004

Datum: 20.01.2006

UVELJAVLJANJE DAVČNIH UGODNOSTI V EKONOMSKI CONI

Predmet
spora:

Tožena
stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper Glavno
odločbo Davčne uprave RS, Davčni urad A. z dne 24.3.2003, s katero je
prvostopenjski organ pod točko 1. izreka ugotovil, da tožeča stranka ne
izpolnjuje pogojev, določenih v 15. in 20.a členu Zakona o ekonomskih conah za
uveljavljanje ugodnosti na davčnem področju, pod točko 2. izreka pa razveljavil
začasno odločbo z dne 23.9.2002. V obrazložitvi tožena stranka povzema določbe
Zakona o ekonomskih conah, ki v 15. členu določa namene in pogoje za
uveljavljanje v 20. členu opredeljenih davčnih ugodnosti. Tožeča stranka je
uveljavljala ugodnosti po 1. točki 1. odstavka 15. člena ZEC, kot začetno
investicijo pa navedla »nabava dveh novih strojev oziroma pogonskih agregatov
pilotskih čolnov«, kvalitativnega opisa namena oziroma cilja investicije pa ni
navedla. Vlaganje je izkazala z računi, ki se nanašajo na dobavo in montažo
dveh motorjev na čolnu, vzdrževalna dela na palubi čolna, ladijsko okno,
grelnik, stroške popravila čolna, GSM aparat, radijsko postajo, čistilni stroj,
računalniško opremo. Navedena vlaganja sicer pomenijo nakup raznih predmetov
osnovnih sredstev, vendar pa ne predstavljajo vlaganj v nov obrat ali
razširitev že obstoječega obrata v smislu začetne investicije po 20.a členu
Zakona o ekonomskih conah, niti ni izkazano možno povečanje delovnih mest, sam
čoln kot posamezno osnovno sredstvo pa ni mogoče opredeliti kot obrat. Navedeni
zakon pa tudi izrecno poudarja, da pri začetnih investicijah ne gre zgolj za
nadomestitev že obstoječih osnovnih sredstev z novimi. Z navajanjem določb
Uredbe o ekonomskih conah, pa tožena stranka nadalje pojasnjuje potek postopka
za uveljavljanje davčnih ugodnosti, po katerem davčni organ prve stopnje z
začasno odločbo, ki se izda začasno brez kakršnihkoli dokazil, nadomesti z
glavno odločbo, na podlagi katere se lahko uveljavlja morebitne davčne
ugodnosti. Tožena stranka meni, da je rok za izdajo glavne odločbe po 14. členu
Uredbe o ekonomskih conah presojati kot instrukcijski rok. Navedbe tožeče
stranke zavrača kot neutemeljene in poudarja, da so se predpisi za
uveljavljanje ugodnosti za leto 2002 spremenili, zato je sklicevanje na
prejšnja leta neupravičeno.

Tožeča
stranka po prvotno vloženi tožbi na molk organa, tožbo razširja zoper
izpodbijano odločbo in jo vlaga zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja,
napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Meni, da je bila
določba 20.a člen Zakona o ekonomskih conah uporabljena nepravilno, saj ta po
njeni presoji določa zgolj en pogoj za uveljavitev davčnih ugodnosti, in sicer
da je pravna oseba uporabnik ekonomske cone, kar pa je tožeča stranka izkazala.
Za ugodnosti iz 20. člena, uporabnik sploh ne more izvesti začetne investicije
iz 20.a člena, kjer so opredeljene zgolj dodatne ugodnosti, ki so povezane z
začetnimi investicijami in se kot take lahko tudi, ne pa izključno,
uveljavljajo za sofinanciranje začetnih investicij. Tudi ob drugačni, a zanjo
nepravilni interpretaciji, po kateri bi morala izpolnjevati pogoje iz 20.a
člena, meni, da izpolnjuje kriterije glede upravičenih stroškov po določbi 4.
alinee 3. odstavka 20.a člena Zakona o ekonomskih conah, saj gre v danem
primeru za nakup strojev in opreme. Sicer pa zagovarja stališče, da predstavlja
nakup pogonskih motorjev oziroma agregatov pilotskega čolna za začetno
investicijo v širitev obstoječega obrata, ki ga zanjo predstavljajo pilotski
čolni. Kot napačno pa označuje mnenje tožene stranke glede pravne narave roka
za izdajo glavne odločbe, saj gre v tem primeru za prekluziven rok, zato je
bila prvostopenjska odločba izdana prepozno. Prav tako se ne strinja s
stališčem, da je za uveljavljanje davčnih ugodnosti relevantna zgolj glavna
odločba, kar utemeljuje tudi z navedbo, da Uredba o ekonomskih conah ne
razlikuje pravnih posledic začasne in glavne odločbe. Nepravilno pa je bilo v
prvostopenjski odločbi določeno, da se z glavno odločbo razveljavi začasna, saj
bi se po določbah Uredbe o ekonomskih conah morala začasna odločba nadomestiti,
sklicevanje na Zakon o splošnem upravnem postopku pa ni relevantno, saj se
začasni odločbi po ZUP in po Uredbi razlikujeta. Zatrjuje pa tudi, da so bila
že v času izdaje začasne odločbe predložena vsa potrebna dokazila.

Tožena
stranka na tožbo oziroma njeno razširitev ni odgovorila, prav tako ne Državni
pravobranilec Republike Slovenije, ki kot zastopnik javnega interesa, v tem
upravnem sporu ni prijavil svoje udeležbe.

IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV

Tožba
ni utemeljena.

V
obravnavani zadevi gre za presojo vprašanja, ali tožeča stranka, ki je
uporabnica ekonomske cone, z obravnavano investicijo izpolnjuje namen in pogoje
za uveljavitev ugodnosti na davčnem področju, ki jih določa Zakon o ekonomskih
conah (Uradni list RS, št. 45/98, 97/01 – ZEC) oziroma ali izpolnjuje z ZEC
predpisane pogoje za dodelitev državne pomoči v obliki davčnih ugodnosti. Po
določbi 15. člena ZEC lahko namreč uporabnik ekonomske cone za namene iz 2.
odstavka tega člena in pod pogoji iz tega zakona uveljavlja davčne ugodnosti iz
20. člena tega zakona (1. odstavek 15. člena ZEC). Uporabnik lahko v skladu s
tem zakonom uveljavlja davčne ugodnosti zaradi: 1. začetnih investicij v
dejavnostih, ki jih opravlja oziroma jih namerava opravljati v ekonomski coni
(pri čemer pa ne gre za preselitev dejavnosti iz preostalega območja Slovenije
v ekonomsko cono ali za nadomestitev že obstoječih osnovnih sredstev z novimi)
ter zagotavljanja novih delovnih mest, povezanih z začetno investicijo, s čimer
se povečuje skupno število zaposlenih v ekonomski coni ter 2. zagotavljanja
novih delovnih mest, ki niso povezana z začetno investicijo, s čimer se
povečuje skupno število zaposlenih v ekonomski coni (2. odstavek 15. člena
ZEC). Določba 20.a člena ZEC opredeljuje začetne investicije, in sicer v 1.
odstavku določa, da uporabnik ekonomske cone lahko pod pogoji iz tega člena
uveljavlja davčne ugodnosti iz 20. člena za sofinanciranje začetnih investicij
ali za odpiranje novih delovnih mest, povezanih z začetno investicijo v:
postavitev novega obrata, širitev obstoječega obrata, začetek nove dejavnosti,
ki pomeni temeljito spremembo proizvoda ali proizvodnega procesa v obstoječem
obratu, nakup obrata, ki se je ukinil oziroma bi se ukinil, če ne bi bil
prodan. V nadaljnjih odstavkih navedenega člena pa še opredeljuje upravičene
stroške in ostale pogoje za uveljavljanje ugodnosti za namen začetnih
investicij, kot opredeljene po 1. odstavku tega člena.

Glede
na navedene določbe, ki opredeljujejo namen, za katerega je mogoče uveljavljati
davčne ugodnosti, tudi po presoji sodišča investicije, ki jo je priglasila
tožeča stranka, ni mogoče opredeliti kot začetno investicijo po 15. oziroma
20.a členu ZEC. To je tudi tožena stranka pravilno ugotovila že v izpodbijani
odločbi, ter za svojo odločitev navedla pravilne in utemeljene razloge, ki
imajo podlago v ZEC in s katerimi sodišče soglaša in se nanje sklicuje, v
izogib ponavljanju pa jih ne navaja ponovno (2. odstavek 67. člena Zakona o
upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 – ZUS)). Glede ostalih
tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Iz
upravnih spisov, pa tudi tožbenih navedb, je razvidno, da je tožeča stranka kot
investicijo, za katero bi uveljavljala davčne ugodnosti, prijavila nakup dveh
motorjev oziroma pogonskih agregatov pilotskih čolnov, kar sicer so lahko
osnovna sredstva tožeče stranke, vendar to ne opredeljuje začetne investicije.
Opredelitev začetne investicije je povezana s samim namenom oziroma končnim
učinkom investicije in mora biti namenjena ustanovitvi novega podjetja ali
razširitvi obstoječega obrata, spremembi proizvodnega procesa ali proizvoda v
obstoječem obratu. Samo v primeru takšne investicije oziroma namena, se nadalje
kot upravičen strošek investicije upošteva naložbo v osnovna sredstva, in ne
kot si napačno razlaga tožeča stranka, ne glede na sam namen investicije. Nakup
novih delov oziroma popravilo osnovnega sredstva po presoji sodišča ne
predstavlja novega obrata oziroma širitve obstoječega, zato so neutemeljeni očitki
tožeče stranke, da gre za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki je
posledica nepravilne uporabe oziroma razlage materialnega prava. Upravni organ
je določbe ZEC, predvsem 15. in 20.a pravilno citiral in tudi uporabil. Sodišče
pri tem dodaja, da tožeča stranka napačno povzema določbo 20.a člena in skuša
ločevati začetne investicije in odpiranje novih delovnih mest, povezanih z
začetno investicijo, pri čemer bi le za slednje bilo potrebno izkazovanje, da
gre za postavitev novega oziroma širitev obstoječega obrata. Neutemeljene so
tudi navedbe o kršitvi določb postopka z nepravilno izdajo glavne odločbe. Z
začasno odločbo namreč ni bilo dokončno odločeno stvari sami, zato tudi ne more
tožeča stranka s to odločbo dokazovati upravičenosti do davčnih ugodnosti. V
času izdaje začasne odločbe ni bilo predloženih vseh potrebnih listin in
dokazil o upravičenosti namena in stroškov, zato tožena stranka oziroma
prvostopenjski organ nista razpolagala še z vsemi podatki oziroma informacijami
o okoliščinah, ki so potrebne za odločitev o stvari. Kot izhaja iz upravnih
spisov je tožeča stranka dokazila oziroma potrebne listine predložila šele z
dopisom z dne 24.2.2003, v prilogi katerega se nahajajo pogodbe oziroma računi
datirani v mesecu oktobru 2002 in kasneje, zato sodišče ni našlo podlage za
navedbe, da so bili vsi potrebni podatki na razpolago prvostopenjskemu organu v
času izdaje začasne odločbe. Uredba o ekonomskih conah (Uradni list RS, št.
28/02, v nadaljevanju: Uredba) v 1. odstavku 13. člena določa le, da davčni
organ, pri katerem je vložen zahtevek, izda uporabniku začasno odločbo, v 2.
odstavku istega člena pa, da to odločbo mora nadomestiti z glavno odločbo, v 2.
odstavku 14. člena pa še, da izda začasno odločbo davčni organ v roku 30 dni po
vložitvi zahtevka, glavno pa v roku 60 dni po preteku leta, za katero je bila
izdana začasna oziroma kadarkoli do tega datuma, če ugotovi, da uporabnik ne
izpolnjuje oziroma ne izpolnjuje več pogojev iz 20.a in 20.b člena zakona, in
sicer v 30 dneh od ugotovitve. Postopek in način izdaje začasne oziroma glavne
odločbe se presoja tudi v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem
postopku (Uradni list RS, št. 80/99,70/00, 52/02 – ZUP), saj ZEC oziroma Uredba
glede ureditve tovrstnih upravnih odločb ne odstopa od splošne ureditve po ZUP.
Po določbi 1. odstavka 221. člena ZUP se v primeru, če je glede na okoliščine
primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se
začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, izda taka odločba na podlagi podatkov,
ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da
je začasna. Po 3. odstavku istega člena pa se z odločbo, ki se izda o glavni
zadevi po končanem postopku, razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med
postopkom, zato po presoji sodišča tožeča stranka nima pravne podlage za
stališče, da gre za različno ureditev začasnih odločb. Glede na navedeno tožeča
stranka zmotno meni, da je bila glavna odločba izdana nepravilno, tožena
stranka oziroma prvostopenjski organ pa je ravnal prav, ko je postopal po 3.
odstavku 221. člena ZUP in z 2. točko izreka prvostopenjske odločbe začasno
odločbo razveljavil, s tem pa v morebitne pravice oziroma pravne koristi tožeče
stranke, nastale z začasno odločbo, ni bilo v ničemer poseženo. Neupoštevne so
tudi navedbe, da je v zadevi potekel rok za izdajo glavne odločbe, določen v 2.
odstavku 14. člena Uredbe, ki je tudi po mnenju sodišča instrukcijski rok, saj
njegova prekoračitev ni sankcionirana in ima v takšnem primeru tožeča stranka
možnost vložitve tožbe zaradi molka organa, drugih posledic pa zakon ne določa.
Ker je novela Zakona o ekonomskih conah, ki je prinesla bistvene spremembe prav
na področju uveljavljanja davčnih ugodnosti, začela veljati z letom 2002, pa se
tožeča stranka tudi ne more uspešno sklicevati na odločbe o priznanih davčnih
ugodnosti iz preteklih let, ko je glede navedenega veljala drugačna pravna
ureditev.

Iz
vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da zatrjevani tožbeni razlogi niso
podani ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je
tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem
sporu.

Področje: DRUGI DAVKI

</div>

</body>

</html>

ARHIV

NOVICE

TLAČANI POLNIJO DRŽAVNO BLAGAJNO Z ENORMNIM PRIRASTOM
TLAČANI POLNIJO DRŽAVNO BLAGAJNO Z ENORMNIM PR ...
20.10.2026 - 14:52:21
NOVA RUBRIKA NA DAVKOPLACEVALCI.COM VI SPRAŠUJETE, SUPERDAVČNA AI ODGOVARJA!
NOVA RUBRIKA NA DAVKOPLACEVALCI.COM VI S ...
13.10.2026 - 11:42:20
Cesarjeva rešitev za ohranitev delovnih mest
Sprejet predlog zakona o uveljavljanju delnega ...
06.03.2025 - 11:42:18

ARHIV

Uveljavljanje davčnih ugodnosti v ekonomski coni (12.10.2006)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE