V vsakdanjem življenju mnogokrat slišimo izraz »davčna kultura«. Predvsem v negativni konotaciji, ne glede na to, kdo ta izraz uporablja. Država in davčni organ z njim etiketira davčne zavezance, davčni zavezanci pa državo in davčni organ. Na žalost smo v Sloveniji prišli že tako daleč, da predstavlja pojem davčne kulture že skoraj psovko.
Sam pojmujem davčno kulturo na strani države kot oblikovanje vzdržnega (primernega) davčnega sistema z izoblikovano davčno prakso, na strani davkoplačevalcev pa kot izpolnjevanje svojih davčnih obveznosti. Med državo in davkoplačevalci mora biti vzpostavljen korekten, spoštljiv odnos, podkrepljen z dobro davčno prakso. Le s takšnim odnosom in dobro poslovno prakso presežemo negativno konotacijo pojma davčne kulture.
In kakšna situacija je v Sloveniji? Zelo dobro jo lahko opišem v nekaj stavkih, saj imam namreč opravka z obojimi – z državo oz. davčnimi oblastmi in davčnimi zavezanci.
Vezni člen med davčno kulturo države in davčnih zavezancev – korekten, spoštljiv odnos, podkrepljen z dobro davčno prakso – je zelo trhel. Da ne favoriziram ene ali druge strani, čeprav se tudi sam nahajam v primarni vlogi davkoplačevalca, lahko preprosto zaključim: »Davčna kultura v Sloveniji je na psu!«. Da ne zahajam v prevelike podrobnosti, saj bom osvetlitvi davčne kulture države in davčne kulture davčnih zavezancev posvetil samostojne teme v blogu, podajam samo nekaj izhodišč za vaše razmišljanje.
Zakaj je davčna kultura države na psu? Tudi zato, ker enormni davčni obremenitvi v Sloveniji (dan davčne svobode = bil v Sloveniji 25.06.2011) dokaj gotovo botruje tudi neracionalno trošenje našega davkoplačevalskega denarja. Priznam, da sem prenehal spremljati večerna poročila, saj ob vseh aferah, ki se tako ali drugače nanašajo na neracionalno trošenje davkoplačevalskega denarja, lahko še človek zboli. Kamorkoli se obrneš – stroški letalskih poletov predsednika države, »Patria«, najem prostorov za »NPU«, župan Komende, Falcon, šerifa iz MB in LJ ter anekdote z zemljišči … - se dotaknemo neracionalnega trošenja davkoplačevalskega denarja. NAŠEGA denarja! O več vrednih in manj vrednih davkoplačevalcih, o davčnih zavezancih kot nujnem zlu, nespoštovanju sodb slovenskih sodišč s strani davčnega organa, ohlapnih in nedorečenih zakonskih predpisih, različnih interpretacijah davčnega predpisa s strani istega davčnega organa, nelogičnem podpiranju brezposelnih oseb itd., pa drugič.
Zakaj je davčna kultura davkoplačevalcev na psu? Tudi zato, ker smo postali imuni na davčne utaje. Ker jih ustvarjamo in hkrati podpiramo. Ker so davčne utaje postale slovenska nacionalna športna disciplina. Želite preprost primer? Franci, vaš sosed, je brezposeln. In vi ga gledate skozi okno vašega doma, kako na dvorišču popravlja avtomobil. Vsak teden drug avtomobil. In vi rečete vašem partnerju: »Poglej, kako se naš Franci trudi, da bi preživel, ko nima službe. Priden je kot mravljica.« Seveda se pri tem ne vprašate, ali je vaš Franci registriral gospodarski subjekt, prijavil prihodke davčni upravi in plačal vse dajatve, ki izvirajo iz popravila avtomobilov. Pri tem tudi ne pomislite, da Franci dobiva nadomestilo za brezposelnost ali podporo pri zavodu za zaposlovanje ali drugi instituciji. To pomeni, da Franci dobi denar tudi iz davkoplačevalskega denarja. NAŠEGA denarja. Pri tem pa je »naš Franci« tudi klasični davčni utajevalec. O begu kapitala v davčne oaze, prikritih poslih, davčnih utajah v sklopu posameznih dejavnosti ali poklicev, nerazumljivemu strahu davčnih zavezancev pred davčnimi oblastmi, nelogičnemu varčevanju pri koriščenju kvalitetnih računovodskih storitev in davčnemu svetovanju itd., pa drugič.
Na osnovi zapisa mojih razmišljanj mi dovolite, da zaključim z naslednjim posvetilom: »Draga država, ne jezi se na svoje davkoplačevalce. Dragi davkoplačevalci, ne jezite se na svojo državo. Vaša davčna kultura je premosorazmerna. Imamo takšno državo, kot si jo zaslužimo in država ima takšne davkoplačevalce, kot jih je ustvarila!«
Vedno vaš
Martin Krpan