Nikakor mi ni jasno navdušenje, ki spremlja vsakokratno »uspešno« dodatno zadolževanje Slovenije. Uspešno v smislu, da smo dobili sveža finančna sredstva in ne z vidika, da bi npr. s cenejšim zadolževanjem refinancirali v preteklosti najeta posojila po manj ugodnih pogojih in/ali znižali javnofinančni primanjkljaj. Abotnost slovenske finančne pedofilske scene se kaže tudi v njeni enotnosti v smeri dodatnega prekomernega zadolževanja, ne glede na njeno delitev na slovensko finančno pedofilsko levico in desnico. To je namreč edina tema, kjer ne prihaja med njima do posebnih trenj ter prerekanj in tudi edina tema, kjer nihče ne želi biti prvi med prvimi – glavni, zaslužni slovenski finančni pedofil.
Da je finančna pedofilija Slovencem blizu, so mnogi med njimi že dokazali v rajnki »Jugi«. Tudi sam se spomnim nekaterih futurističnih odlomkov moje mladosti, seveda le kot posledice finančne pedofilije - recimo »bencinski par – nepar«, banan (le) ob novem letu v trgovinah, švercanja kave in kompotov iz Avstrije ter keramike in oblačil iz Češkoslovaške, unovčevanja čekov daleč na jugu in takojšnje konverzije dinarjev v marke ali šilinge … Na drugi strani pa so nekateri postavili hiše na podlagi kreditov, katere so povrnili v letu dni zaradi hiperinflacije. Ti še danes mislijo, da je to z ekonomskega zornega kota popolnoma normalno.
Eden glavnih teoretikov, mislecov (tako vsaj misli), zagovornikov in podpornikov slovenske finančne pedofilske scene je tudi ekonomist in javni uslužbenec dr. Jože Mencinger. Ob prebiranju nekaterih njegovih člankov ali poslušanju izjav na televiziji najprej vakumsko zaprem denarnico, ker so njegove besede glede pridobivanja in trošenja denarja tako lahkotne, da mi bankovici kar poskakujejo v denarnici in plačilne kartice na vsak način želijo kar naskočiti bankomat. V enem izmed zadnjih televizijskih soočenj mu je gospodarstvenik v povezavi z dodatnim zadolževanjem in o tem, da smo že dokaj zadolženi vztrajno vcepljal le zdravo kmečko logiko: »Potrošimo lahko le toliko, kot ustvarimo!« Kontraargumenti opevanega profesorja, da Slovenija sploh ni visoko zadolžena in da imamo še »lufta«, ter da je zadolževanje nekaj najbolj normalnega na svetu bolj mejijo na verske dogme kot pa na resno ekonomsko logiko. In takšni zadetki poučujejo bodoče rodove ekonomistov!?
Osebno bi izpostavil še eno največjih sprevrženih zadev, ki je v množici polemik bila lansirana kot laž in dezinformacija v slovenskem prostoru, predvsem s strani slovenskih sindikalnih finančnih pedofilčkov. Vedno znova in znova je na tapeti beseda VARČEVANJE (v javnem sektorju). Varčuješ lahko le s tistimi sredstvi, katera si ustvaril. Če me ne razumete ali me ne želite razumeti, vas vprašam: »Ali vi doma tudi varčujete na način, da na eni banki najamete posojilo po visoki obrestni meri in ga potem po nižji obrestni meri položite kot depozit pri drugi banki? Ali pa mogoče poslujete z banko, ki vam na negativno stanje na vašem transakcijskem računu pripisuje pozitivne obresti?« Varčevanje pomeni optimalno izkoriščanje OBSTOJEČIH sredstev, katere zagotavlja gospodarstvo. Resetirat plače v javnem sektorju ne pomeni varčevanja, temveč prilagoditev obstoječim zmožnostim. Javni sektor mora luknje na svojih pasovih »ponastavit« s pasovi, kot jih imamo zategnjene v gospodarstvu. Le s tem bo javni sektor doprinesel k temu, da ne bo več glavni vir zla slovenske finančne pedofilije.
Upam, da bo slovenske politike dokaj hitro srečala pamet (mnogim sicer zelo slabo kaže, priznam), sicer bo prišla le še »trojka« s podporo in v obliki tujih finančnih nekrofilov, ki bodo le substitut za slovenske finančne pedofile.
In, če mi ne zamerite, dovolite da zaključim še z enim vprašanjem: »Kaj vi nimate radi svojih otrok?«
Vedno vaš
Martin Krpan