www.davkoplacevalci.com

<!DOCTYPE html PUBLIC "-//W3C//DTD XHTML 1.0 Strict//EN"
 "http://www.w3.org/TR/xhtml1/DTD/xhtml1-strict.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml">
<head>
<meta http-equiv="Content-Type" content=
"text/html; charset=utf-8" />
<meta name="Generator" content="Microsoft Word 14 (filtered)" />
<style type="text/css">
/*<![CDATA[*/

/*]]>*/
</style>
<title></title>
</head>
<body lang="SL" xml:lang="SL">
<div class="WordSection1">
 
S strani
zaskrbljene davkoplačevalke smo prejeli naslednje sporočilo
(povzetek):
 
Prisluhnila sem ge. Ahčinovi (opomba uredništva:
generalna brdavsinja), ki je rekla, da se ne reče več: »Plačam,
prosim!«, ampak zdaj se reče: »Račun, prosim!«. In sem zadnjič na
1. maj, po tem, ko sem se napokala s sicer okusno joto, prav to
rekla v planinski koči (ne tako visoko, malo nad 800 m n.v., jaz
sem sicer peš prišla do gor, vodi pa prav do koče lepa asfaltirana
cesta . In sem ga dobila, mislim – račun. V prilogi je tisti
»spodnji«. Zgornji »račun« je pa nekaj dni pred tem bil »izdan« na
kmečkem turizmu - nisem ga sicer prejela jaz osebno, ampak
prejemnica mi ga je morala pokazati (češ, jaz njej težim z vezano
knjigo…).
 
Uredništvo
priporoča, preden prasnete v smeh (ob ogledu priloge) ali se
pričnete zgražati (kar bi bilo edino pravilno), da se zavedate
naslednjega dejstva: Davčna kultura davčnih zavezancev je
premosorazmerna (davčni) kulturi države, njenih institucij in
zaposlenih v javnem sektorju.
 
Martin
Krpan pa k temu še dodaja - na cca. 500 m nadmorske višine (čeprav
lahko pridem peš tudi do 2864 m) se mi je prav tako na 1. maj
dogodila skoraj identična zgodba - “računi” so se pisali na isti
način (no, pisava je bila drugačna), med cca. 50 gosti sem bil
edini, ki sem zahteval originalni račun (in ga dobil - “vezana
knjiga računov”). Vseh ostalih komentarjev pa se bom
vzdržal.
 
KONEC NOVICE
J.
 
</div>
</body>
</html>