Janez
dobi pisno povabilo, da se mora oglasiti na davčni upravi. Ves živčen ne ve,
kaj naj bi si oblekel. Žena mu priporoči stare cunje, da bodo mislili, da nima
od česa živeti. Prijatelj mu predlaga nasprotno, da se obleče v najboljšo
obleko, ki jo ima, da bo naredil dober vtis. Janez ves zbegan, ni vedel kaj
narediti, zato se odpravi k župniku po nasvet. Župnik ga sprejme, prisluhne
njegovemu problemu, sklene roke in začne pripovedovati:
»Veš,
Janez, nekoč je k meni prišlo dekle, tik pred poroko. Tako kot ti, tudi ona ni
vedela, kako naj se obleče na ta pomembni dan. Mama ji je svetovala, da naj se
zapne do vratu, prijateljice pa so jo dražile, naj bo v kar najdrznejši
minimalnosti. Bila je na razpotju.«
Janez
nepotrpežljivo vpraša:
»Vse
lepo in prav, gospod župnik, ampak kakšno zvezo ima to z menoj?«
Župnik
dvigne roko, kot da zahteva tišino in reče:
»Sporočilo
je tole, dragi moj Janez: Nosi, kar hočeš, tako ali drugače boš nasrkal!«