Do tajnih zapiskov iz zasebnega dnevnika davčnega
inšpektorja 007-YU se je dokopal Zmuzne Pravdič. Na osnovi 3243.
člena Zakona o davčnem postopku Marije Terezije, odstavek 47,
točka 62, tretji in četrti stavek, se razkritje zapisanih osebnih
spominov ne more šteti kot tajnost davčnih podatkov. Vse je nelektorirano,
necenzurirano.
17.06.1945
S polnimi pljuči sem zajel prve zrake svobode in s
pravim, moškim glasom predirljivo zatulil iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Mati me
je navdušeno pogledala in se čudila moji prvi izgovorjeni črki. V
največji tajnosti me je odnesla k ciganom v vas, kjer je prerokovalka
povedala materi: “I, pravite, je najprej rekel. Iz vašega sina še bo nekaj.
Postal bo Inšpektor.”
Tako je bila začrtana moja življenjska pot.
17.01.1949
Stric Lojz je poklical mamo, če bo pomagala pri
kolinah. Vzela me je s sabo še v jutranjem mraku, kajti prepovedano je bilo
klati brez soglasja zadruge. Sviji so zavezali gobec, da ne bi tulila
preveč naglas.
Takrat sem spoznal delo na črno in izraz davčne
tajnosti.
Opomba v dnevniku: “Tega dogodka sem se mnogokrat spomnil
tudi kasneje, ko sem prakticiral zavezovanje gobcev buržujskim svijam, ki so
hoteli dosti zaslužiti v presvetlem socializmu.”
02.10.1952
Moj prvi dan v šoli. Res je, da sem malo zamudil zaradi
dela na polji in je morala mati na zagovor k predsedniku okrajnega komiteja
zveze komunistov. Zraven je nesla še dve kili krompira in svinjsko kračo.
Ko sem stal pred vrati, sem slišal cvileje in ronkaje, kot da bi se svije
gonle.
Takrat sem spoznal, da se s svijami lahko daleč
pride.
01.04.1957
Mati je pridirkala v sobo z listom papirja, na katerem je
pisalo, da bom predal štafeto našemu dragemu Maršalu Titu. To je bilo kot
darilo za mojo zmago na natečaju “Katera ideja se bo najbolje uresničila
v komunizmu kot najvišjem stadiju socializma”. Napisal sem namreč: “Ljudje
bodo komunizem tako vzljubili, da bodo sami zahtevali povišanje davkov do
takšne stopnje, da njim ne bo nič ostalo. Ker v komunizmu tako
ničesar ne bomo rabili , saj bomo imeli vse.”
Takrat sem spoznal, da pamfleti pomenijo večjo
moč kot zakoni. In na prvi april več nisem nikdar zafrkaval drugih,
saj je zame postal zelo pomemben datum.
Opomba v dnevniku: “Moje besede so bile tako zgodovinske,
da to še danes velja kljub uvedbi DDV-ja.“
12. avgust 1962
Danes je drugi dan, odkar sem prišel na delovno akcijo.
Gradimo cesto bratstva in enotnosti in delamo skupaj z brigado iz Konjicev.
Tista Gordana ima takšne joške, da bi ji takoj podaril mojo nedolžnost. Na
žalost, Franc, ki ima več gnara kot jaz, jo je zvabo na pijačo in jo
je verjetno kar dobro ruknil, saj se je kuj naslednja dva dneva skup režala.
Tako sem spoznal, da si moram poiskati službo, ker brez
službe ni gnara, brez gnara pa bom težko nedolžnost zgubo.
05.09.1962
Stric Lojz, tisti, ki je sviji gobec dol zavezal, je imel
izgleda dobre veze zaradi svojih šunk tudi na mestnem komiteji, kjer mi je
zrihtal razgovor za službo. Ko so me vprašali, kaj bi rad delal, sem kar
naravnost usekal: “Inšpektor bi bil rad.” Takoj so se navdušili zame, ko so
zvedeli, da sem štafeto noso, moj zgodovinski rek o pobiranju davkov v
komunizmu pa jih je dokončno zlomo. Dobo sem službo. Cigansko prerokovalko
sem raje zamolčal, saj cigoti niso bili preveč za socializem,
čeprav so imeli podobne delovne navade kot večina ludi po fabrikah.
Takrat sem spoznal, da brez vez in poznanstev ter strica
Lojzovih šunk nikamor ne prideš.
03.12.1965
Delo davčnih inšpektorjev sem si drugače
predstavljal. Že tri leta hodim okrog, predvsem ponoči v usnjenih mantlih,
tako da sem bolj gestapovcu podobn. Pravijo, da moram končati najprej
pripravništvo na tereni, šele potlej pridem delat v pisarno, kjer bom imel
direktne kontakte s strankami. Sicer je moje delo predvsem to, da pazim, da
davkoplačevalci ob pregledih ne zbežijo. Včasih jih moji kolegi
pripeljejo ven iz hiš malo potolčene, zadnjič se je enemu celo kri
vlila iz nosa. Mogoče ima bolj tanke žilice v nosi.
Takrat sem spoznal, da so lahko davčni pregledi za
davkoplačevalce tudi boleči.
07.03.1968
Že dva tedna se izobražujem o knjigovodstvi. Imamo
luštno, mlado predavatlco, ki skoz povdarja debet – kredit. Kredit mi je še kar
jasn, ker smo v tem cajti lahko najemali kar poceni kredite. Najbolj pa mi je
blo všeč, da morata biti aktiva in pasiva v ravnovesju. To je vedno
pokazala s svojimi rokami pod njenimi joški. Njeni joški so bili res v
ravnovesju, tako da sem tudi sam začel verjeti v pravljice o aktivi -
pasivi. Odločo sem se, da jo povabim na kavo, dnara mi ni manjkalo.
Takrat sem spoznal, da se lahko knjigovodstvo najbolje
naučimo na delih človeškega telesa.
Opomba v dnevniku: “Predavatlca je zdaj moja žena, vun
pasja. In tudi njeno ravnovesje je že zdavnaj zginlo.”
08.06.1975
Dobo sem sina. Tako sem se ga nažrl v Rajkotovi gostilni,
da so me vun nesli že zgodaj popoldan. Hudič frdamani pa njegovo žveplano
vino. Res je, da nism rabo nič plačat, ker ga nism prijavo za premalo
prikazan promet. Butl zmešani, saj te ne more izstavit enega računa na dva
dni, če pa ma skoz polno. V tistih blesavih TOZDI-ih in SOZD-ih pa itak
skoraj vse pokradejo, pa nikome ništa. Ne ve se, kdo pije, in kdo plača.
Jaz pijem, vsekakor pa ne plačam.
Spoznal sem, da sem postal tako vpliven kot strica
Lojzove šunke. Prešel sem v višjo fazo socializma, kjer moje dematerializirane
ideje prevladujejo nad materijo.
04.05.1980
Titeja ni več. Gledam v sliko, kjer mu dajem
štafeto. Dobri, stari Tito. On je porihtal, da lahko delamo v tako
čudovitem sistemu, kjer imamo vsi dosti dela in je vse v ravnovesju. Tito
je bil tak kot bilanca in kot kontni plan. Na levo, na desno, aktivno in
pasivno (taka je bila včasih tudi moja stara, danes pa je samo še
pasivna). Neodvisni strokovnjaki bi mu tudi lahko rekli, da se je bolj nagibal
na kredit, saj nas je precej zapufal. Nič več ne bo tako, kot je
bilo. Upam, da mi ne bo kdo tega mota vkral, nekaj globokega in zgodovinskega
je v njem.
Takrat sem spoznal, da je najvišji stadij komunizma
titoizem. En lider, ena država, en centralistični davek.
12.07.1986
Poklicali so me oni od zgoraj in mi dali nalogo, da grem
malo pregledat papirje v naš, slovenski ponos, ELAN. Zraven so mi še
zabičali, da tudi po pregledu mora ponos ostati ponos. Ter da moram
ubogati nekega kodra. Kaj hudiča, zdaj Elan že vodijo pudli? Ko sem si najprej
ogledal proizvodnjo, sem videl na koncu hale poseben prostor, noter pa polno
rdečih smučk. Takrat pristopi k meni neki človek in mi
reče, da je Koder. Hvala bogu, pa le ni pes. Naroči mi, da naj zraven
vzamem nekaj parov smuči in jih odnesem onim tam zgoraj.
Takrat sem spoznal pojem donatorstva.
15.11.1992
Frdamana država, res ni več tako, kot je včasih
bilo. Grozijo mi, da bom moral iti v šolo, ker nimam dovolj velike izobrazbe za
davčnega inšpektorja. Grem, kamor hočejo, samo v šolo ne. Kaj ne
vejo, da sem tam ob spoznavanju ravnovesja debeta in kredita fasal mojo staro.
Še ene zraven več ne bi prenesel. Le kteri vrag si je zmislil toti DEMOS.
Takrat sem spoznal, da tudi demokracija kot revolucija
zahteva svoje žrtve.
Opomba v dnevniku: “Po dolgoletnem tuhtaji zdaj vem, kaj
je DEMOS: denar-egoizem-mostovi-oportunizem-sraje. Mogoče me bodo zdaj
sprejeli v zvezo ekonomistov, ker sem izgleda izumil nov denarni tok: denar –
sraje –denar.”
01.07.1999
Danes je veliki dan za mene. Pričel je veljati zakon
o DDV-ji. Najbolj so mi interesantne kazenske določbe, kjer jih bom lahko
opalil do nebovzetja, majke mi. Še dobro, da sem ob obisku Elana ohranil en
fascikl dokumentov o talanju rdečih smučk in me niso upalo zjebati v
službi. Še vedno sem davčni inšpektor in počutim se zelo
močnega. Kako je tehnologija v vsem tem času napredovala. Včasih
je imela moč svinjska krača, danes pa en navadni fascikl dokumentov.
Moji so še vedno gori, zdaj so neka čudna mešanica LSD-a in matelovih
igračk, zadi pa štrika naš prasedente. Moj sin bi temu rekel, res so pravi
joint.
Takrat sem spoznal, da je kapitalizem najvišji stadij
socilaizma, saj se danes na nematerializiranih papirjih največ služi.
02.05.2000
Ležim v bolnici in berem o meni v črni kroniki.
Barabe ciganske, kako so me mogli tako zbincati in še avto v reko flosniti. Še
dobro, da znam plavati. Si kuj mislim, kdo bi lahko bil. Tisti dedec od
zadnjič, ki sem mu ob pregledu v prvih 15 minutah 300 tavžnt mark davka
zaračunal, ker mu je manjkala vejica na fakturi. Ded je tako popenil in mi
celo kazal posnetke s televizije in sklep vlade, da moramo v primeru dvoma
razsoditi v prid davčnim zavezancem ter da v prvih mesecih poslovanja
moramo biti bolj tolerantni, ker baje v zakoni dosti stvari ne špila. Jaz mu
nisem kriv, če je drugi dan od uvedbe DDV-ja kupil za nekaj milijonov mark
robe in je dobil pomankljivo fakturo, kjer je v naslovu manjkala vejica. Ko jih
jebe, njih in vlado, inšpektor je pri svojem delu samostojen. Počutil sem
se kot Tito.
Takrat sem spoznal, da je cajt, da grem v penzijo.
Opomba v dnevniku: “Tisti fascikl ma res vlko moč.
Mojemu sinu, avtomehaniku, sem omogočil pripravništvo na davčnem
uradu. S svojimi izkušnjami mu bom v pomoč, saj se tradicija mora
nadaljevati.”