Naslov teme: stroški davčnega postopka - 8. člen ZDavP
2040 05.07.2001 - 14:41h / Ostalo / Avtor: pravdač / 52 / 1
Na živce mi gre določba 8. člena Zakona o davčnem postopku, ki določa, da "vsako stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, kot so: stroški za prihod, zamuda časa in izgubljeni zaslužek ter izdatki za takse in za pravno zastopanje in strokovno pomoč".
Po odločbi, zoper katero mi teče pritožbeni rok, naj bi to pomenilo, da mora stranka vse te stroške nositi sama, čeprav se je po uradni dolžnosti začeti postopek zoper njo končal v njen prid (no, ne glede na to, je bila povrnitev takse priznana).
Tako razumljena in uporabljena ureditev je drugačna od nove ureditve po ZUP, ki v 113. členu nalaga stranki takšno breme (v enakem primeru, torej, da se je postopek končal za stranko ugodno) le za njene osebne stroške (stroške za njen prihod, izgubo časa in zaslužka), ne pa za takse ter pravno zastopanje in strokovno pomoč.
Za posebno, drugačno ureditev na davčnem področju ne poznam razloga (po mojem ga tudi ni), zato tudi ne morem ugibati, ali je bil morebitni legitimni cilj dosežen na sorazmeren način. Tudi se (še) nisem ukvarjal z vprašanjem, katera ustavna pravica je s takšno ureditvijo kršena, mi pa ves čas hodi na misel pravica, da te država pusti pri miru (right to be left alone), da te torej ne vznemirja po nepotrebnem in neutemeljeno, če pa že, pa ne na tvoje, temveč na njene stroške.
Preverjal sem sodno prakso, pa nisem dobil ničesar pametnega. Sem pa na Ustavnem sodišču zvedel, da je 8. člen ZDavP v postopku ustavne presoje, in sicer v zadevi U I 252/00. Za pobudnika nisem mogel zvedeti, za pregled spisa pa bi moral zaprositi predsednika US.
Udeležence na listi prosim za morebitne njihove izkušnje na tem področju, zlasti za morebitna stališča (upravne) instance in upravnega sodišča; še posebej pa bi bil vesel, če bi odkril pobudnika omenjene ustavne zadeve.
Lep pozdrav,
Po odločbi, zoper katero mi teče pritožbeni rok, naj bi to pomenilo, da mora stranka vse te stroške nositi sama, čeprav se je po uradni dolžnosti začeti postopek zoper njo končal v njen prid (no, ne glede na to, je bila povrnitev takse priznana).
Tako razumljena in uporabljena ureditev je drugačna od nove ureditve po ZUP, ki v 113. členu nalaga stranki takšno breme (v enakem primeru, torej, da se je postopek končal za stranko ugodno) le za njene osebne stroške (stroške za njen prihod, izgubo časa in zaslužka), ne pa za takse ter pravno zastopanje in strokovno pomoč.
Za posebno, drugačno ureditev na davčnem področju ne poznam razloga (po mojem ga tudi ni), zato tudi ne morem ugibati, ali je bil morebitni legitimni cilj dosežen na sorazmeren način. Tudi se (še) nisem ukvarjal z vprašanjem, katera ustavna pravica je s takšno ureditvijo kršena, mi pa ves čas hodi na misel pravica, da te država pusti pri miru (right to be left alone), da te torej ne vznemirja po nepotrebnem in neutemeljeno, če pa že, pa ne na tvoje, temveč na njene stroške.
Preverjal sem sodno prakso, pa nisem dobil ničesar pametnega. Sem pa na Ustavnem sodišču zvedel, da je 8. člen ZDavP v postopku ustavne presoje, in sicer v zadevi U I 252/00. Za pobudnika nisem mogel zvedeti, za pregled spisa pa bi moral zaprositi predsednika US.
Udeležence na listi prosim za morebitne njihove izkušnje na tem področju, zlasti za morebitna stališča (upravne) instance in upravnega sodišča; še posebej pa bi bil vesel, če bi odkril pobudnika omenjene ustavne zadeve.
Lep pozdrav,
STARI POŠTAR - 05.07.2001 - 23:31
Tole je bilo pa zelo poučno. Nisem tisti, ki lahko kaj pomaga k iskanju odgovorov, pa vseeno naj zapišem, da, če bi v postopku pripravljanja zakona za ta člen napisali vsaj toliko misli, kot jih je pravdač zgoraj, bi tako določilo gotovo ne bilo sprejeto, ker strokovnih argumentov za sedanjo rešitev ne bi našli. Seveda pa je zopet neupravičeno zmagal (v zakonu) neupravičeni (torej nestrokovni) pragmatizem, sproduciran po logiki producenta, ne pa po strokovni presoji in z utemeljitvijo.