Finance

Ob začetku opravljanja dejavnosti mora samostojni podjetnik sprejeti tudi odločitev o tem, na kakšen način bo ugotavljal svojo davčno osnovo. Praviloma se davčna osnova podjetnika ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, vendar pa Zakon o gospodarskih družbah, ki sicer vsem gospodarskim subjektom, tudi podjetnikom, nalaga obveznost vodenja poslovnih knjig (in s tem tudi določa ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov), dovoljuje tudi izjemo.

Izjema velja le za podjetnike, saj so gospodarske družbe v vsakem primeru dolžne voditi knjigovodske evidence po sistemu dvostavnega knjigovodstva ter ugotavljati davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov.

Zakon o gospodarskih družbah torej določa, da podjetniku ni treba voditi poslovnih knjig, če se odloči, da bo davčno osnovo ugotavljal na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Vendar pa mora podjetnik izpolnjevati določene pogoje, opredeljene v Zakonu o dohodnini, da bi lahko izbral ugotavljanje davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov. Ti pogoji so:

• da podjetnik ni dolžan voditi poslovnih knjig po kakem drugem (nedavčnem) predpisu,
• da prihodki iz dejavnosti v zadnjih zaporednih 12 mesecih (od novembra preteklega leta do oktobra tekočega leta) ne presegajo 42.000 evrov ter
• da podjetnik ne zaposluje delavcev.

Ob izpolnjevanju navedenih treh pogojev, ki veljajo za podjetnika, ki je v predhodnem davčnem obdobju že opravljal dejavnost, se torej ta lahko odloči, da ne bo vodil poslovnih knjig in bo ugotavljal davčno osnovo na podlagi normiranih odhodkov. Za ta način ugotavljanja davčne osnove pa se lahko odloči tudi podjetnik, ki začenja z opravljanjem dejavnosti, ob pogoju, da ne zaposluje delavcev in da ni dolžan voditi poslovnih knjig po kakem drugem (nedavčnem) predpisu.

Podjetnik mora obvezno preiti na ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov (z drugimi besedami: na podlagi davčnega obračuna), ko ne izpolnjuje več vsaj enega od navedenih treh pogojev, prostovoljno pa način ugotavljanja davčne osnove lahko spremeni kadarkoli. Upoštevati je potrebno le to, da se način ugotavljanja davčne osnove lahko spremeni le ob koncu oziroma začetku koledarskega leta, nikakor pa ne med letom.

Kaj pomeni ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov?

To pomeni, da podjetnik vodi le evidenco o dejanskih prihodkih, odhodkov pa ne evidentira oziroma ne ugotavlja njihove višine, saj se mu ti priznajo avtomatično v določeni višini, in sicer v višini 25 % ali 70 %, odvisno od vrste dejavnosti, ki jo opravlja. Normirani odhodki v višini 70 % se priznajo podjetnikom, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in dopolnilno dejavnost na kmetiji, dejavnost ali dejavnost izdelave in prodaje izdelkov domače in umetnostne obrti. Vsem ostalim podjetnikom pa se priznajo normirani odhodki v višini 25 %. Dejanske prihodke podjetnik v tem primeru ugotavlja po načelu plačane realizacije, kar pomeni, da med prihodke posameznega poslovnega leta všteva le tiste prihodke, ki so mu bili v tem letu tudi plačani.

Odstotek priznanih normiranih odhodkov (25 %) je sicer zelo nizek, še posebej za katerokoli vrsto proizvodne dejavnosti. Ne glede na to pa je smiselno, da bodoči podjetnik, predno se odloči, da bo ugotavljal davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, vendarle predvidi, koliko bodo znašali njegovi prihodki, predvsem pa odhodki, ter ob upoštevanju nekaterih drugih prednosti ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov presodi, če morda vendarle ne bi bilo smiselno davčno osnovo ugotavljati na podlagi normiranih odhodkov.

In katere so prednosti ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov?

1. Podjetniku ni treba voditi knjigovodskih evidenc v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi, kar pomeni prihranek časa za proučevanje Slovenskih računovodskih standardov in davčnih predpisov, knjiženje poslovnih dogodkov, arhiviranje poslovne dokumentacije in sestavljanje računovodskih izkazov ter davčnih obračunov.
2. Podjetnik prihrani denarna sredstva, ki bi jih sicer porabil za storitve računovodskega servisa v zvezi z vodenjem knjigovodskih evidenc, sestavljanjem računovodskih izkazov ter davčnih obračunov.
3. Podjetnik ne sestavlja računovodskih izkazov, kar pomeni prihranek pri strošku, ki bi ga sicer plačal AJPES za javno objavo njegovih računovodskih izkazov;
4. Podjetniku ni treba plačevati obrokov predhodne akontacije dohodnine niti sestavljati in oddajati davčnega obračuna po zaključku poslovnega leta. Davek od dohodka iz dejavnosti plačuje med letom po povprečni stopnji 25 %, njegov dohodek iz dejavnosti pa se všteva v osnovo za odmero dohodnine na letni ravni. Način plačevanja davka med letom je odvisen od tega, kakšen je status njegovih kupcev oziroma strank. V primeru, ko podjetnik prihodke realizira z gospodarskim subjektom, ki je plačnik davka, kupec ob plačilu računa obračuna in plača akontacijo dohodnine od posameznega prihodka (od zneska računa odšteje 25 % normiranih odhodkov, od preostanka pa obračuna akontacijo davka po stopnji 25 %). Če pa podjetnik prihodke realizira iz poslovanja s fizičnimi osebami, za vsako trimesečje sam sestavi napoved davka od dohodka iz dejavnosti, v kateri napove vse tiste prihodke posameznega trimesečja, ki jih je realiziral iz poslovanja s fizičnimi osebami in od katerih torej akontacija davka ob njihovem plačilu ni bila obračunana in plačana. Na podlagi oddane trimesečne napovedi davčni organ ugotovi davčno obveznost podjetnika, ki mu jo naloži z odločbo.
5. Pri ugotavljanju letne osnove za odmero dohodnine se od dohodka, ugotovljenega na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, odštejejo med letom plačani prispevki za socialno varnost, kar pomeni, da so stroški v zvezi s prispevki za socialno varnost podjetniku priznani kot odbitna postavka pri odmeri dohonine na letni ravni poleg normiranih odhodkov.
6. Pri ugotavljanju davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov se prihodki ugotavljajo po načelu plačane realizacije, medtem ko se pri ugotavljanju davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov prihodki in odhodki upoštevajo po načelu fakturirane realizacije (prihodki in odhodki se torej upoštevajo po času nastanka, ne glede na to, ali so bili v davčnem letu tudi plačani ali ne). Pri ugotavljanju davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov torej neplačani računi s strani kupcev ne povečujejo davčne osnove oziroma se ne vštevajo v izračun davčne osnove.

Oglejmo si poenostavljen primer:

Podjetnik v poslovnem letu ustvari za 40.000 evrov prihodkov, od tega pa ob koncu leta nima plačanih za 2.000 evrov svojih terjatev. Odhodki, povezani z opravljanjem dejavnosti, znašajo 20.000 evrov. Stroški vodenja knjigovodskih evidenc ter izdelave računovodskih in davčnih izkazov znašajo letno 1.200 evrov, prispevki za socialno varnost podjetnika pa znašajo letno 2.400 evrov. Navedena zneska odhodkov sta že všteta v znesek njegovih skupnih odhodkov.

Če bi torej podjetnik ob navedenih podatkov davčno osnovo ugotavljal na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov (torej v davčnem obračunu), bi njegova davčna osnova (dohodek iz dejavnosi) za poslovno oziroma davčno leto znašala 20.000 evrov (40.000 evrov prihodkov - 20.000 evrov odhodkov), ta znesek pa bi se všteval tudi v znesek prihodkov pri odmeri dohodnine na letni ravni. Od navedenega zneska 20.000 evrov bi plačal davek v višini 5.548 evrov. Če pa bi podjetnik ob enakih računovodskih podatkih ugotavljal davčno osnovo na podlagi dejanskih pihodkov in normiranih odhodkov, bi njegova davčna osnova znašala:

• Prihodki: 38.000 evrov (40.000 evrov zaračunanih prihodkov 2.000 evrov neplačanih prihodkov)
• Normirani odhodki: 9.500 evrov (38.000 x 25 %)
• Davčna osnova: 28.500 evrov (38.000 9.500), pri izračunu dohodnine na letni ravni pa se podjetniku priznajo tudi odhodki iz plačanih prispevkov za socialno varnost, ki znašajo v našem primeru 2.400 evrov. V letno osnovo za odmero dohodnine podjetnika se torej všteva znesek 26.100 evrov. Znesek je torej večji kot v primeru, če bi podjetnik ugotavljal davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, kar pomeni, da bo v primeru ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov plačal za 2.501 evrov več davka. Na drugi strani pa njegov prihranek predstavljata vsaj znesek stroškov za storitve računovodskega servisa (v našem primeru 1.200. evrov) in znesek plačila AJPES za javno objavo računovodskih izkazov (100 evrov). Seveda pa je pri odločanju za en ali drugi način ugotavljanja davčne osnove potrebno upoštevati tudi prednosti ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov, ki jih ni mogoče enostavno ovrednotiti, so pa za sprejem odločitve nedvomno pomembne. Tu mislimo predvsem na dejstvo, da vodenje knjigovodskih evidenc (in s tem ugotavljanje davčne osnove v davčnem obračunu na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov) predstavlja pomembno obveznost, ki bi se ji marsikateri podjetnik zaradi kompleksnosti pravil računovodenja ter precejšnje zapletenosti in nejasnosti davčne zakonodaje najraje izognil. In nenazadnje: pri ugotavljanju davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov je poslovanje podjetnika sicer lahko predmet davčnega inšpekcijskega pregleda, res pa je, da bo davčni inšpektor v tem primeru preverjal le izkazane prihodke, ki pa običajno niso problematični. Glavni razlog povečevanja davčnih osnov v davčnih inšpekcijskih pregledih so odhodki, ki pa so »normircem«, kot rečeno, avtomatično priznani v določenem odstotku in zato niso predmet inšpekcijskih preveritev.

In kaj pomeni gotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov?

V preteklosti je na odločitev glede načina ugotavljanja davčne osnove pomembno vplivalo tudi dejstvo, da je podjetnik, ki je davčno osnovo ugotavljal v davčnem obračunu, pri ugotovitvi davčne osnove lahko uveljavljal davčne olajšave, »normircem« pa se olajšave niso priznale. Glede na to, da podjetniki, ki izpolnjujejo pogoje za ugotavljanje davčne osnove na podlagi nomiranih odhodkov, ne zaposlujejo delavcev (več olajšav pa je povezanih prav z zaposlovanjem), je bila zanje pomembna predvsem olajšava za investiranje, do konca leta 2004 pa tudi investicijska rezerva. Ker od 1. 1. 2007, ko je začel veljati novi Zakon o dohodnini (ZDoh-2), tudi olajšave za investiranje ni več, je s tem odpadel eden od pomembnih dejavnikov, ki so v preteklosti pogosto »prevesili tehtnico« na stran ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov.

Kadar podjetnik na podlagi podatkov o svojih prihodkih in odhodkih oceni, da je zanj bolj smiselno, predvsem pa z davčnega vidika ugodneje ugotavljati davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, bo praviloma vodil knjigovodske evidence po sistemu dvostavnega knjigovodstva, z upoštevanjem Slovenskih računovodskih standardov oziroma Slovenskega računovodskega standarda 39. Tudi to pravilo pa ima svojo izjemo, ki je zapisana v Zakonu o gospodarskih družbah in pravi, da lahko podjetnik vodi poslovne knjige po sistemu enostavnega knjigovodstva v skladu s SRS 39, če v zadnjem poslovnem letu ni prekoračil dveh od teh meril, in sicer da povprečno število delavcev ne presega tri, da so letni prihodki nižji od 42.000 evrov, in da povprečna vrednost aktive, izračunana kot polovica seštevka vrednosti aktive na prvi in zadnji dan poslovnega leta, ne presega 25.000 evrov. To velja tudi za podjetnika, ki začne opravljati dejavnost in v prvem poslovnem letu ne zaposluje povprečno več kot tri delavce.

Naj opozorimo, da mora podjetnik, ki začne z opravljanjem dejavnosti, vnaprej predvideti tudi prihodke, odhodke in davčno osnovo za poslovno leto, v katerem je začel z opravljanjem dejavnosti. To je potrebno zato, da lahko na ta način ugotovi višino obrokov (mesečni ali trimesečni obroki) predhodne akontacije, ki jo bo plačeval med letom. Pristojni davčni urad, pri katerem je podjetnik vpisan v davčni register, podjetniku, ki začenja opravljati dejavnost, izroči obrazec davka od dohodka iz dejavnosti, da v njem izpolni ustrezne (predvidene) zneske prihodkov in odhodkov ter izračuna obroke predhodne akontacije, ki jih bo plačeval v prvem letu svojega poslovanja. Pri tem večina postavk davčnega obračuna niti ne bo izpolnjena, vsekakor pa bodo izpolnjene rubrike, ki se nanašajo na prihodke in davčno priznane odhodke. Opozorim pa naj, da je pri vnaprejšnjem predvidevanju davčne osnove smiselno čim bolj natančno predvideti vse vrste stroškov, ki se mu bodo pojavili v prevem letu poslovanja. Če pa podjetnik ugotovi, da bo lahko uporabil katerokoli od davčnih olajšav, ki mu jih omogoča Zakon o dohodnini (ZDoh-2), naj pri predvidevanju davčne osnove za prvo poslovno leto upošteva tudi že morebitne olajšave.

Vir:  Obrtnikov Svetovalec, avtorica Janja Perme