Matjaž K - 28.08.2008 - 10:16

Mogoče bo to za vašo stranko zanimivo:


Upravno sodišče Republike Slovenije
Sodba: U 2058/2002 - 07.11.2005

Davčni organ v obrazložitvi navaja, da je bilo pri inšpiciranju pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV za leto 2000 ugotovljeno, da tožnik ni obračunaval DDV od prometa zamenjave blaga neznanih dobaviteljev za svoje trgovsko blago od maloprodajne vrednosti lastnega blaga v višini 13.531.354,00 SIT. Davčni zavezanec je v obdobju od maja do decembra 2000 izdajal računalniško izpisane interne račune za zamenjavo blaga, od zap. št. 17 do 62, ki jih je v dnevne zbirnike prometa evidentiral zinternimi številkami izdanih računov in z vrednostjo prometa 0. Tako prometa blaga od zamenjave blaga ni zajel v knjige izdanih računov in od tega blaga ni obračunal izstopnega DDV. Davčni zavezanec je na izdanih internih računih za zamenjavo blaga evidentiral nabavo blaga od neznanih dobaviteljev (verodostojne dokumentacije o menjavi tega blaga nima), po maloprodajni vrednosti z DDV s predznakom minus, svoje izdano blago (prodajo), za katerega je ob nabavi odbil vstopni DDV, pa je v isti protivrednosti evidentiral s pozitivnim predznakom in prikazal na računu vrednost prometa 0. Na osnovi izdanih internih računov je razknjiževal zaloge zamenjanega blaga na blagovnih karticah (blago, ki ga je pridobil z zamenjavo, kot prodajo s predznakom minus; blago, ki ga je zamenjal, pa je na blagovni kartici razknjižil kot normalno prodajo).

...

Davčni organ je na podlagi vzorčno pregledanih računov ugotovil, da je davčni zavezanec v letu 2000 opravljal neobdavčljive zamenjave blaga v smislu 5. člena Pravilnika in jih evidentiral tako, da je na dan zamenjave izdal račun z normalno zaporedno številko računa (odrezek traku registrske blagajne), na katerem je razvidno blago, ki se menjuje, s predznakom minus pri vrednosti blaga in blago, za katerega je bilo vrnjeno blago zamenjano, z vrednostjo tega blaga. V primeru enakovredne menjave je v zbirniku prometa pod številko računa, po katerem je bila menjava izvršena, evidentiral promet 0.
...
Davčni zavezanec v postopku inšpekcijskega pregleda v zvezi s temi menjavami blaga, razen internih računov o menjavi, ni predložil druge dokumentacije, ki bi dokazovala, da gre za zamenjavo pri njem kupljenega blaga v smislu 5. člena Pravilnika. Izjavil je, da drugih dokumentov v zvezi s to menjavo več nima. Prav tako verodostojne dokumentacije o menjavi pri njem kupljenega blaga (računov o prvotni prodaji blaga, na podlagi katerih bi lahko kupci vrnili oziroma zamenjali blago in evidenc o opravljeni menjavi) tudi k pripombam na zapisnik in kasnejšim dopolnitvam ni predložil. Davčni zavezanec je pojasnil, da je bilo blago vrnjeno oziroma zamenjano s strani fizičnih oseb, s katerimi ni imel sklenjenih pogodb o prodaji, ampak je bil rok za vračilo in zamenjavo blaga določen s sklepom direktorja, ki ga je tudi predložil. Davčni organ ugotavlja, da bi ob normalni menjavi blaga v smislu določb 5. člena Pravilnika kupec, ki bi zamenjal vrnjeno blago za drugo blago, le-tega zamenjal na podlagi predloženega računa o nakupu. O zamenjavi bi moral davčni zavezanec na podlagi računa za blago, ki ga menjuje, za vsako posamezno menjavo sestaviti interni dokument, na podlagi katerega bi razknjižil zaloge blaga oziroma bi izdal račun z vrednostjo vrnjenega blaga minus in vrednostjo zamenjanega blaga plus, kot je to pravilno izvrševal pri nekaterih preverjenih menjavah v smislu 5. člena Pravilnika. Ker davčni zavezanec za menjave blaga po računalniško izpisanih internih računih od št. 17 do 62 za menjavo blaga v smislu 5. člena Pravilnika ni predložil verodostojne dokumentacije, je davčni organ ta promet v vrednosti 13.531.354,00 SIT opredelil kot obdavčljiv promet po 8. točki 2. odstavka 4. člena ZDDV, od katerega mora obračunati DDV.
...

Tožnik je zoper odločitev davčnega organa vložil tožbo, ki jo izpodbija zaradi kršitve pravil postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava.
...
Iz upravnih spisov kot tudi iz ugotavljanja dejanskega stanja na sami glavni obravnavi sodišče kot nesporno ugotavlja, da je tožnik za določeno število zamenjav ravnal v skladu s 5. členom Pravilnika in je te zamenjave opravil tako, da je nedvomno in jasno, da je opravil menjavo pri njemu kupljenega blaga za drugo blago, kar je podrobno opisano v inšpekcijskem zapisniku in prvostopni odločbi (stran 4, 3. odstavek), zato mu za pravilno izvedene zamenjave ni bilo naloženo plačilo DDV. Drug sklop menjav pa je tožnik izvedel drugače, in sicer je za določeno število zamenjanega blaga izpisal t.i. interne račune od št. 17 do 62, te menjave pa ni izvedel tako, da bi na podlagi listin, ki jih je v postopku predložil, izhajalo, da gre dejansko za zamenjavo pri njemu kupljenega blaga za drugo blago. Davčni postopek je poseben upravni postopek in predvsem omogoča ugotavljanje dejanskega stanja ter s tem dokazovanja poslovnih dogodkov z verodostojnimi listinami in tudi drugimi dokaznimi sredstvi, vendar pa je dokazno breme vedno na strani davčnega zavezanca, ki mora po določbi 15. člena ZDavP za svoje trditve v davčnem postopku predložiti verodostojne dokaze. Čeprav ZDavP vrste dokaznih sredstev ne omejuje, jih v določenem obsegu omejuje sama narava davčnega postopka oziroma določbe materialnih predpisov, ki posamezne poslovne dogodke priznajo le, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov se po navedenem ugotavlja na podlagi knjigovodskih listin, zato pravno relevantnih dejstev v nasprotju s temi listinami ali tistih, ki iz knjigovodskih listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče uspešno dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Sodišče zato tudi ni sprejelo dokaznega predloga tožnika, naj v tem sporu za ugotovitev dejanskega stanja postavi izvedenca. Tožnik sam priznava, da menjav, za katere mu je davčni organ naložil plačilo DDV, ni izvajal sproti in posamično na podlagi listin, temveč je enkrat mesečno na zbirnem dokumentu prikazal menjavo blaga na blagovni kartici. Z blagovno kartico oziroma z vknjižbo ali razknjižbo na blagovni kartici pa tožnik ne more dokazovati, da se ta vknjižba oziroma razknjižba nanaša na blago, ki je bilo pri njemu nabavljeno in nato vrnjeno oziroma zamenjano za drugo blago. Na blagovne kartice se vnašajo tudi druge nabave, ne zgolj vračila pri njemu kupljenega blaga, tako, da tudi po presoji sodišča s takimi vknjižbami tožnik ne dokazuje, da je opravil menjavo na podlagi 5. člena Pravilnika. Tudi z na koncu leta računalniško izpisanimi računi tožnik ne dokazuje, da je med letom po teh računih kupljeno blago dejansko zgolj zamenjal, zato je po presojisodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je nepravilno knjigovodsko izkazane menjave obravnavala kot menjave po 8. točki 2. odstavka 4. člena ZDDV, torej kot tiste, pri katerih se blago plača z drugim blagom. Neutemeljene so zato trditve tožnika, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj na glavni obravnavi ni povedal ničesar, kar ne bi že izhajalo iz listin in ugotovitev inšpekcije. Res pa je, da je zaključek na podlagi tako ugotovljenih dejstev drugačen, kot ga želi prikazati tožnik, vendar se to ne nanaša na ugotovitev dejstev, temveč že na presojo v postopku ugotavljanja dejanskega stanja predloženih listin. Drugačna presoja predloženih listin, kot je tožnikova, pa ne pomeni nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi iz na glavni obravnavi predloženih računov ne izhaja, da se ti nanašajo na blago, ki je bilo najprej pri tožniku kupljeno in nato pri tožniku zamenjano za drugo blago. Po presoji sodišča je bilo torej dejansko stanje pravilno ugotovljeno, v posledici tega pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo (8. točka 2. odstavka 4. člena ZDDV), saj tožnik ni uspel dokazati, da je v spornih primerih res šlo za menjavo pri njemu kupljenega blaga, zato je tožena stranka utemeljeno navedene menjave obravnavala kot prodajo blaga, ki je bilo plačano z drugim blagom. Odločba tožene stranke, izdana na podlagi vložene pritožbe, je sicer delno sama s sabo v nasprotju (2. odstavek, stran 12), vendar to ne pomeni take kršitve postopka, da bi bila zato odločitev napačna. Sodišče je svojo presojo oprlo predvsem na prvostopno odločbo davčnega organa in zapisnik ter glavno obravnavo, na podlagi tega pa je ugotovilo, da je odločitev pravilna. Zato je tožbo v delu, ki se nanaša na naložitev plačila DDV zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS.

...

manuela - 28.08.2008 - 12:53

Hvala Matjaž K.