Monolog ob državni proslavi

Včeraj se cela družina domoljubno namesti pred televizor in skozi škatlo bulji v belo Ljubljano, prav tja, kjer naj bi se vršila osrednja državna proslava.
Kaj posebnega ni bilo pričakovati, da pa nekdo pripravi tako skorpulcalo, mizerijo vseh mizerij, pa si človek le ni mislil. Nič čudnega, če ubogi Slovenci, ki gledajo to pogrebščino, zapadejo v malodušje, dobijo razne mazohistične in nenazadnje tudi samomorilske navdihe.

Ne vem, ali se je scenarist (kdorkoli je že bil) norčeval samo iz prisotne publike, ali kar iz vseh davkoplačevalcev. Ali pa je človek tako zagledan v svoja veličastna dela, da resnično misli, da je napravil umetnostno stvaritev.
(Da ne bo nesporazuma - izvajalci so svoje delo dobro opravili in so izvzeti iz tega monologa.)
Torej, najbrž se je človek norčeval. Saj se je tudi lahko. Honorar mu tako ali tako ne uide. Pri tem je žalostno samo to, da bo plačan z našim - davkoplčavelskim denarjem.

In naša (pardon prestolniška) elita - sedela je in uživala. Vsi, od prvega do zadnjega so odlično razumeli, kaj jim je hotel umetnik položiti na takšno umetnost. - Naj uživajo v miru - vendar le za svoj denar.
Sice pa taka elita. Prava elita ima okus in ve, kaj hoče dobiti. Ni ga bilo junaka, ki bi si upal vstati in reči: "Ne, gospodje, lahko kar greste, takšne proslave nismo naročili." A si predstavljate, kakšen škandal bi bil to? Nekateri naši vrli umetniki so tako in tako nedotakljivi in oni že vedo, kaj je za ljudstvo dobro! In tu imajo izvrstno priložnost, da to tudi dokažejo. (Drugje te priložnosti nimajo, ker ni publike. Pač ne razme vsak butec globoke umetnosti lajanja v luno, vreščanja in pačenja nemogoče maskiranih pojav,... In če publike ni, oni - reveži ne morejo živeti od svojega dela - uboščki, zares; smilijo se mi.
No vsaj mati država s svojo elito jih razume.