Računovodkinja Rozamunda

Seznam dolgov spet straši
odvihral v višave, se ti zdi ,
v sejni sobi vsi ( le direktorja ni)
Zbor sedi in modruje ,
ker dacar menda spet gostuje
računovodja obupuje...

Rozamunda piše, riše,
vse je vredu, si pot briše;
nje pogledi, kakor strele
zapravljivcem so poslane,
deleč krog junakov bledim
vžigajo skeleče rane.

Dókaj jo pogledov prosi:
kaj storiti - časa malo,
kaj dacarju se bo pokazalo
grehov ducat kot za šalo.

Lep junak ta dacar vrli
le kako so to prezrli ;
daj popravi, Jaka se obrača
in že evre v blagajno vrača...
Rozamunda knjiži, šteje
nekaj v srcu se ji smeje:

Končno tukaj ste junaki
vitezi junaški, sedaj pa taki ;
zaradi dacarja vas boli glava
ko opozarjam, vam “barčica plava”
sedaj je res prepoln lonec,
bo vas ali mene konec?

Ni dacarju všeč, kar rečeš,
mal" odgovorov se mu dopade,
previsoke so izplačane nagrade

čudna nejevolja ga prevzame,

natančno se loti krame,
ven zabriše stroške razne,
preveri tudi konte prazne.

Brez besed je Rozamunda,
le v sebi nekaj tiho brunda
greh junakov, jo prav gane ...
Rozamunda gre v klošter,
čast ljubljanskih nun postane.

mimica