Ena o odpovedi

Potrta sedim, v odpoved strmim:
odločba, roki, roka drhti,
tako si se odločil direktor ti.

Obraz mi rosijo solze
ko vidim kako firmo molze,
sedaj pa odpovedi deli kot za šalo
kakor, da bi mi naredili to štalo
Še enkrat preberem, se ne ganem
“viharju” naj kljubujem, ostanem?
Naj se pritožim,odločbo vrnem nazaj

v meni nekaj kriči, tuli, zakaj?
Zakaj ravno jaz, zakaj ti ne spokaš;
saj vedno se kaj izmišljuješ, stokaš:
zadovoljen itak nisi bil nikdar,
prišel si in odidi, besneči vihar!

Rešitelj zavod vključil bo mline:
upanje kratko, ki hitro mine...
Zgodba ta dobi zanimiv epilog

ko ustvarim na netu svoj blog

pod šifro išče službo računovodja

takoj za tem, pa glej ga zlodja:

ponudba vabljiva vse naj, obeta

ne morete verjeti fantje, dekleta

v njej moja ex- firma vabi

strokovnjaka mojega kova rabi...

Pokličem, izlijem čustev nemalo

vse kar se je z leti nabralo

tudi tisto v zvezi s štalo

nasujem tisoč besed manj ali več

tudi tisto kar meni ni všeč.

Sedaj sva si bot, rečem bolj zase

nazdravje, na pretekle čase!

Gregorčič nehote v meni zapoje:

“Ko v steno valovje, usode vihar
ob me se zaganja;
a duh se ponosni ne uklanja:
ti streti me moreš, potreti nikdar,
usode sovražne besneči vihar!”

mimica