V starih časih sta bila Gregor in stari Valentin,

Pomladina za ptičke in s ključem od korenin,

Veselili smo se: otroci Miklavža, vsi vkup  Pusta,

Odrasli zlasti Martina, da je le bilo kaj z v usta.

Potem rdeči veter z vzhoda zatre Miklavža,

Po direktivi ga Dedek Mraz vsem zagravža,

Novi človek za prvi maj časti delo skozi parade,

Pijančevanje se skriva za osmega marca fasade.

V kot še morebitne preostanke tradicije

Je odrinil cunami potrošniške tranzicije.

Preplavile so nas z zahoda vse novotarije

Instant Valentin, Božiček in Noč coprnije.

Naj bi nas res osrečevala ta multikultura?

Da nam Slovencem že ne bije zadnja ura?

Za svoje vzeli bomo še festival Krišne rane,

Pa vudu, tam-tame, jogo, tantro in šamane.

Kako bi mogel prepričati ljube Slovence,

Da bi spet počastili svoje sonetne vence,

Za mojim še obeh Francetov: Ribčevega

In po krivici zamolčanega Balantičevega.

Ali hočemo še rešiti obstanek naše nacije?

Za to je primeren slavljeni dan reformacije,

Ki je obenem tudi praznik slovenske knjige

Od Primoževega Katekizma do Mižka Fige.

Ne šemi in ne smeši se za tujega helovina,

raje doma v miru spij vsaj dve kupici vina:

enega črnega v opombo vseh pokojnih spomina,

belega z upom, da ne oveni slovenstva korenina.