Po poti z rekreacije sem premišljevala, kako bi bilo , če bi si mi omislili sindindikat, ki nam bi trdno stal ob strani. Pridem domov, soprog gleda TV in preklaplja trenja, nogomet, ribo na oko, pa še nek film na ruskiTV. Grozno _ voditelj "trenj" ravno kaže, kako ga je okrcal predsednik sindikatov. Sploh ne vem , kaj se še gremo? Kot bi gledal fosile oz. nekaj predpredpredteklega. Imam občutek, da se pa zdaj prav vsi, ki so "malo višje" tako bojijo za stolčke, da kar boli. Mi kar malo pojamramo na forumu, pa je takoj bolje. Zgleda, da smo še najbolj samostojni in si znamo pomagat. Všeč so mi komentarji, npr. sprememba zakonodaje- opozorii nas šef, in da ne bi bili slabši, hitro preštudiramo, nato prekomentiramo in že obvladamo in naprej smo tiko. Mirno sprejmemo še eno pošiljko vlade in gremo dalje. Zanima me le, koliko časa bomo zmogli vleči ta tovor, ki se mu reče "vlada"?

Nočem glavobola, zato bom vzela v roke eno zelo dobro knjigo (poslušala Edith  in malo Oliverja) in upam, blaženo zaspala.

Ampak, vedno je "jutri". 

Lahko noč vsem skupaj

Beki