Navihani pesnik France Prešeren

Se je kdaj za hec obesil na cvirn;

Kakršna je zdaj slovenska omika,

Bi uporabil seženj pravega štrika.

Umetniki raje ne slikajo več ilustracije,

Namesto monterjev šraufajo inštalacije;

Kdor predstavlja umetniški performens,

Je prav tak goljuf, kot na biciklu Lance.

V prestolnici na zapovedani dan omike

S črno in rdečo ruto dražijo hude bike.

Na srečo ne obenem: zjutraj norijo desni,

Popoldne in pod večer rdeči puhajo besni.

Če je razpoznavni znak trenirka ali kravata,

Slovenec psuje Slovenca (ali južnega brata);

Izgubili s(m)o za spodobnost vsako mero,

Žaljivk in kletvin se je nateklo že za jezero.

Izbrali smo si v zbor za ministre in delegate

Pohajače, prevarante, ponarejevalce in tate.

Pod geslom: Kriza! ljudstvu znižujejo plače,

A sebi brez sramu režejo več in več pogače.

Mar ne vedo, ko takole izzivajo populacijo,

Da bo izvedla neobvladljivo demonstracijo;

Da poslanci s tem tvegajo svojo kastracijo,

Poslanke pa (še huje) lobanjsko depilizacijo.

Naj prevzame trajno oblast Pust s škoromati,

Drugače nam bodo določili vladarja eurokrati,

Kakšnega prodanega globalističnega tajkuna,

Kot so nam Bavarci pred tisoč leti Valjhuna.

Če smo res narod tako razklan in preklet,

Bomo morali trpeli še kakih dvajset let,

Preden nam odraste mladi princ Črtomir,

Ki nam bo prinesel bratsko ljubezen in mir.

Ko bo onemoglemu očetu s plešaste glave

Prevzel krono z obljubo vsenarodne sprave,

Ki jo bodo podprli vsi otroci matere Slave,

Vsi -isti, borci za domovino resnice prave.