ana - 31.10.2020 - 14:02

Tudi jaz izhajam iz računovodstva in razmišljam kot vi,da bi si poiskala kakšno službo; do upokojitve me loči pet let (seveda če se med tem časom ne bo kaj spremenilo). Jaz glavo oviro, da bi našla zaposlitev vidim samo v svoji starosti. Sploh me ni treba povabiti na razgovor, dovolj bi bilo da mi kdo ki išče  kader dovolil se predstaviti ko bi osebno prinesla prošnjo.Ampak danes ni niti slučajno takih priložnosti; ali se motim? Dejstvo je, da smo za delo prestari, za upokojitev pa premladi.

pika - 31.10.2020 - 14:48

Glede na razmere, tudi mene vedno bolj mineva poklic računovodje.

Vem, vsakdo ima svoj poklic, ki si ga je izbral sam in načeloma če ti kaj ni prav imaš tako ali drugačno možnost menjave.
A vseeno v teh trenutkih bi si želela dela v neki zagotovljeni javni službi. Npr. bila bi vzgojiteljica. Poleg 35 dni dopusta po kolektivni pogodbi bi bila trenutno cca. mesec dni doma brez skrbi kaj bo jutri,. Delo od doma ni mogoče in vem, da ko se bom vrnila v službo otroci še vedno bodo in moje delo tudi.

Dober teden dni nazaj smo prejeli obvestilo ravnateljice, da prosi če lahko otroke pripeljemo čim kasneje in pridemo iskati čimprej, da nekateri zaposleni zaradi nadomeščanj delajo več kot 8 ur. Če bi sedele za isto mizo na 4 oči bi jo ubila s pogledom. Dejansko v našem primeru 1/2 leta delamo preko 8 ur in mi ne pride na misel, da bi poklicala v vrtec in jih prosila če lahko svoj 6 urni delovnik podaljašajo za pol ure.


Vem ne bo nič drugače.....ampak paše pa, da si takole malo olajšaš dušo.

Malorca3 - 31.10.2020 - 15:25

Kot bi "brala"sebe. Rada sem imela to delo,zdaj se mi upira. Vedno več novosti,vedno bolj nesramni okoli tebe,sami egoisti,ki iščejo napake tvoje,da sebe s tem dokazujejo, delodalci hočejo vedno večji dobicek ne glede na ceno. Če zmorrs te nihce ne vprasa.Nihce te po 38 letih dobe ne vpraša kako si? 
imam še 3 leta do upokojitve, pa veliko noci ne spim. Sem si to res zaslužila?
Doma me ima mož dovoj,skoz nekaj berem, ne ljubi se mi nikamor..Utrujena.
kaj mi prostane? Ne vem,ne vidim izhoda.

pika - 31.10.2020 - 16:34

Malorca3
Dobro ste omenila. Tudi pri nas doma me imajo počasi že vsi poln kufer. Včasih sem bila v svojem svetu cca. 3-4 mesece v času bilanc. Sedaj vse kaže na to, da če bo sreča bomo imeli 3 normalne mesece, ostalih 9 pa norišnico.

katrina6 - 31.10.2020 - 16:47

Jaz sem pred leti ko sem imela 8 let do upokojitve pisala prošnje, nihče me ni poklical.
Pa znam veliko, sem pridna,,ampak to nič ne šteje ko si tolko pred penzijo.
kolikor vem spadaš pod starejše delavce ko ti nad 55 let,, tako da menim da je škoda pisati prošnje.
Zato sem naredila tečaj za nepremičnine, zdaj se ukvarjam s tem. Imam cca 500 eur manj na mesec,,ampak sem SREČNA.

Bibaleze - 31.10.2020 - 19:21

dobre zgodbe! Verjetno je pa v vseh poklicah ratalo tezko. Je pa res,da se delo vzgojitelja ne spreminja tako kot naše delo. Razen vedno bolj razvajene otroke imajo????. Cena  naša je definitivno prenizka!

Janko - 31.10.2020 - 21:04

Vas razumem pa vas vprašam kakšno delo pa bi delale sedaj? Če ne računovodstvo? Kaj imate v mislih?
Trgovina, poslovna sekretarka, ....
 

Kk - 01.11.2020 - 08:06

Jaz imam zelo rada svoje delo. Se pa počutim podobno kot ve. Tisto kar pogrešam je spoštovanje do zaposlenih.  Vse preveč je manipuliranja, izvajanja nepotrebnih psihičnih pritiskov. O motivaciji in pozitivni klimi se pa samo govori. Vsi vemo kaj je za narediti. Roki so tudi zelo jasni in brezkompromisni... Jaz sem želela s svojimi izkušnjami usposabljati mlajše. In me je sestra odvrnila, češ da ima za seboj zelo slabo izkušnjo s tem. In tako ostajam računovodja, ki prenaša šefov pms 3x mesečno. Tistih 5 dni, ki ostane, pa si dvigujem moralo za ostale dni. In NE, nisem obupala. Še vedno pišem prošnje in se potegujem za različna delovna mesta. ???? Morda mi celo nekoč uspe.

Nives L. - 01.11.2020 - 09:37

Me res zanima, kaj bi na vse to jamranje rekli zaposleni v zdravstvu, lastniki večine manjših podjetij, samozaposleni,...,da ne omenjam vseh bolnikov,..., vseh, ki trpijo huda pomanjkanja hrane,..., pa ljudi iz vojnih območij,...

Pika - 01.11.2020 - 10:34

Sem lastnik manjsega podjeja. Ja tudi jaz razmišljam o boljsem jutri. Tako kot vsi v tej temi in kot verjetno tudi vsi bolniki in tisti iz vojnih obmocij. Nives se mi pa primerjave z bolniki, lačnimi in tistimi iz vojnih obmocij zdijo nesmiselne, saj bi vsakdo ki se ima boljse zivlenje od njih lahko takorekoc bil na cilju na boljsem kot so oni in nebi stremel po boljsem jutri.

Bolecba - 01.11.2020 - 12:01

Pika se strinjam z vami.res ta primerjava ni dobra,izvenkonteksta.
Jaz delam v servisu. Pa mi zadnjic stranka reče:ej kok enih novosti imate, kok ste dobre da to vse zrihtate kot je treba.
Polepsala mi je dan,vsaj nekdo ki to opazi. 
Pa vseeno razmisljam v katerem poklicu je tolk novosti kot pri nas.. Se ga ne spomnim.
 

faca - 01.11.2020 - 17:19

Drage moje,
tudi sama sem se pred leti ubadala z enakimi težavami - novi lastniki, veliki dobički - zahteva po še večjih, zahteve lastnikov, ostalih zaposlenih, podrejenih, družina, starši, otroci............ spreminjajoči predpisi, odgovornost, vse to,  veliko pa je kriva tudi MENA, delovni staž v isti branži  - finančno računovodski , naveličanost..... Dala sem odpoved, šla na svoje, a odgovornost je še vedno tu - vsi poklici in dejavnosti imajo težave, novosti, izzive, a jih ugotoviš šele, ko si tam - sosedova trava je vedno bolj zelena!!. Predlagam, da si poiščete kak hobi, nekaj, kar vas veseli, izpolnjuje in boste nadaljevale tudi v penziji. Ker, sama sem ugotovila, da je imelo veliko mojih prijateljic in prijateljev v časih 3-10 let let pred upokojitvijo enake težave, eni so s težave počakali na upokojitev v obstoječi službi, eni so službo menjali in jim je bilo kasneje žal, drugi smo zadovoljni. Nekateri so že v penziji, težave pa tudi z njimi, samo v drugi obliki. Vzamite življenje bolj na lahko, saj imamo samo eno in to prehitro mine. Pa srečno! 

Moni - 01.11.2020 - 21:51

Jaz si večkrat rerečem, da bom šla v Hofer ali Lidl na blagajno in bom delala pip pip, potem se pa ustrašim, kaj če bom čez eno leto že dementna :-)

Neža - 02.11.2020 - 07:01

Vrsto let sem delala v računovodskem servisu, probremenjena, v stresu, pod večnim pritiskom....Im potem so se zarad istresa začeli napadi panike, zgubljala sem zavest, kjerkoli, za mizo, na sprehodu.... In res sem se vstrašila za svoje zdravje... Trpela je družina, naši odnosti...Potem sem začela iskati službo, in jo dobila, sicer še vedno v računovodstvu ,ampak v podjetju. Imela sem tako srečo, ko jo imaš enkrat v življenju.
Ja še vedno so roki, vse te novosti, ampak še zdaleč ni primerjave s servisom.Normalni delovnik od 7-15, odlična plača, direktor dušica in izreden človek. Takšno srečo imaš enkrat v življenju... 
Potem sem se za sprostitev začela ukvarjati s tekom...pri mojih skoraj 50-tih ! To mi je dalo novo energijo in boljše počutje. 
Pa seveda, mali yorki, ko prideš domov in ti skoči v naročje. Takrat ne obstaja nič drugega, nič slabega, samo dobro...
Ne bodite ujeti v nezadovoljstvo in stres, tudi kadar je človek že v letih, lahko naredi spremembo. Vedno nas je strah sprememb, predvsem nas je strah, da ostanemo brez denarja, vira preživetja in zato ne naredimo koraka. 
Morali bi delati, to kar nas veseli, izpolnjuje, vendar se zavedam, da ni vedno lahko spremeniti življenja, v katere smo se znašli. 
Je pa vredno poskusiti, zato, ne obupajte, iščite, borite se, za sebe.

miška23 - 02.11.2020 - 09:39

Neža privoščim in srca in poklon direktorju.!!

yuka - 02.11.2020 - 09:02

prvo 50-ta in par let gor niso nobena leta da še v življenju nebi našle izive ... osebne in poslovne ... tudi v računovdstvu ... ( kje sem še 25 let ) ... v družbi kej sem bila one man band in sedaj v servisu .... pri 51-noj  novi iziv .... vesele sem da sem se tako odločila .... je delo , je različnost ... je novi kolektiv ,,, so problemi oz. ne problemi ampak kordinacije in nove organizacije  ..... je corona .... nov znanje .. intalktualni razvoj .... pri svoji 53 .... na tečem  za življenjem ampak ga živim ..... držite se 

čbela59 - 02.11.2020 - 13:45

Pozdravljeni  sotrpini  .. sem letnik 59 .. in do upokojitve mi manjka le še 6 mesecev. In imam več kot 30 let dela v računovodstvu  od tega večina na  vodilnem mestu oz sem že  od 19 leta povezana z računovodstvom  tako in drugače - ob delu končala ekonomski faks - vzgojila 3 otroke  in ostala srečno poročena kljub nenehnemu delu preko delovnega časa in  izobraževanju doma ali po raznih seminarjih ali v izdelavi bilanc - povprečno po 50 dodatnih ur mesečno (vse v redni plači - ki je dobra ali pa ... .). Ves čas delam v privatnem sektorju vendar ne v računovodskem servisu ( d.o.o., d.d., s.p.). V zadnjih 15  letih smo v zdajšnji firmi samo 3 zaposlene v računovodstvu in 250 zaposlenih = zelo uspešna firma. Knjiženje vseh prejetih in izdanih faktur, spremljanje in izterjava , plače, poročanje  raznih statistik,  poročanje vodstvu .... sodelovanje v raznih inšpekcijskih pregledih , tožbah .... . Po vseh teh letih imam delo v računovodstvu še zmeraj zelo rada, je pa res, da je zaradi spreminjajoče zakonodaje čedalje težje , letos pa je NORO  in se strinjam z predhodnimi zapisi. Veliko je tudi v razumevanju vodstev in res, tudi leta po 50 naredijo  pri ženskah svoje. Tudi jaz bi se sedaj odločila za menjavo službe oz dela in sicer najkasneje do 48 leta  starosti v povsem drugo smer ven iz računovodstva. Opažam pa, da tudi institucije, ki bi nam morale pomagati ne znajo ali pa nočejo.( furs - zelo neprijazna in nedostopna institucija). 
Drage moje .... če niste zadovoljne pri delu se to odraža na vsem: zdravju, razpoloženju,  potrpežljivosti ..... trpijo bližnji itd. Bodite pogumne in  ukrepajte pravočasno, predvsem pa se postavite ZASE in delajte v dobro SEBI. 
Lep dan vsem