Ojla,
dolgo se nisem oglasila. Imela sem smolo, saj sem preživela dokaj rutinsko operacijo, pri kateri so nastali zapleti. Kot vidite računovodje smo trdoživi, nič nas ne more uničiti. Janez pravi, da sem kot mačka, preživim vse kar me doleti. Upam, da ne bodo posledice tega posega trajne.
Prvič sem primerjala svoj poklic s poklicem zdravnika. Računovodja lahko vse napiše, zbriše, popravi, zdravnikova napaka pa se zgodi enkrat in je lahko trajna. No, toliko o tem, ker ste me mnogi klicali in spraševali zakaj se ne oglasim, kaj je z menoj, ali me je mogoče pošlatala korona, kaj je z mojo teto Lizo, ali je dobila cepivo itd. Zahvaljujem se za vašo podporo, pomenila mi je veliko.

Namen mojega pisanja danes (bom kratka) je dogodek, ki je nastal pred nekaj dnevi. 
Čudovit sončen, topel dan. V službi napeto vzdušje. Sodelavka z otroci v bolniškem staležu dobrih deset dni. Posledično vse obveznosti doletijo edinega prisotnega, mene. Kakšna čast! Za dodatno napetost poskrbi naš taglavni, ker se mu lučka od tanovga avta skoz prižiga, on pa je ne zna izklopiti. Stranke postajajo živčne. Eni so me pripravljeni nadreti, zakaj sem lani odštela oproščene prispevke, letos pa ne...kaj se grem, ali bom enkrat jasno povedala koliko mora doplačati ddd in podobne fore.
Spet se oddaljujem od teme današnjega pisanja...
Hotela sem samo to povedati:  kliče dobavitelj moje fizerke Olivije, dali so izvršbo za neplačani dolg, nato za isto Olivijo dobim po meilu zadnji poziv k plačilu pred izklopom elektrike, ugotovim, da tudi nam dolguje par zadnjih računov...
Se okurajžim in pokličem Oliivijo. Se ne javi. Pokličem še par krat. Molk. Postanem nervozna, kako to, ona mene vedno dobi, jaz pa nje nikoli. Po nevemkoliko poskusov se na moj klic oglasi; jaz pa istrelim vse kaj sem imela za povedati.  "A veš kje si me dobila?. Uživam v prečudoviti naravi v Mostecu, saj država mi da crkavico od 1100 evrov zaprla mi je lokal...saj veš kako živim". Še nakaj je povedala v smilu " daj mi mir" , ne dobesedno, ampak tako nekako. Ker je telefonska zveza "počila", je nisem več klicala. Samo sem se spomnila, ko sem bila majhna deklica sem hotela biti frizerka. Škoda mojega študija!? Mar bi uresničila otroško željo in uživala na sončku...
Naredite si lep dan in vikend, dragi moji.

Lp, mimica