TIBA - 26.05.2022 - 12:19

Nimam...in nic novega, pa ne normiranci (to je le nacin obdavcitve dohodka), za vse sp-je to velja.. Tuji narocnik se v Slo ne steje za placnika davka (mislim da 54 ali 58 clen zdavp), steje sp kot prejemnik. 
Izvirni greh sp-jev  in narocnikov storitev je pa je 4 clen zdr.  Ta preprecuje prekarno delo, a je le mrtva crka na papirju, dokler ne pride do nadzora in ukrepov Fursa, ki jih ta clanek ocitno obdeluje.

Joc - 26.05.2022 - 12:39

Normiranci, pozor! To vam grozi, če delate samo za eno tuje podjetje
 
Če delate za tuje podjetje in Furs odloči, da bi morali biti zaposleni, boste davke in prispevke za nazaj plačali sami; če delate za domačega, plača podjetje, ki pa lahko normiranca izterja
Precej slovenskih IT-jevcev dela za tuja tehnološka podjetja, nam je omenilo več davčnih svetovalcev. Posamezniki večinoma odprejo normirani espe in delajo bolj ali manj samo za enega naročnika, ki jih tudi dobro plača in nagradi. Davek za normiranca je v Sloveniji izjemno ugoden. A pozor! Če Furs najde slovenskega normiranca, ki dela za tujca, in ugotovi, da bi ta dejansko moral biti zaposlen in bi moral plačevati polno dohodnino in prispevke, te zaračuna normirancu.
Torej je povsem drugače, kot če slovenski normiranec dela za slovensko podjetje in Furs ugotovi, da bi ta moral biti zaposlen. V tem primeru namreč Furs davke in prispevke, skupaj z obrestmi, zaračuna naročniku oziroma delodajalcu. A pozor! Ko plača podjetje, bi ta načeloma moral izterjati plačano od normiranca. Če tega ne stori, opozarjajo davčni svetovalci, mu s tem izplača dodaten prihodek (ker zanj plača davke in prispevke), kar je tudi obdavčeno.
Preverili smo, kakšne so ugotovitve Fursa, kdaj je oseba v odvisnem razmerju (ne glede na to, ali dela za tujca ali Slovenca) in zakaj se splača biti normiranec, tudi če presežeš znesek sto tisoč evrov prihodkov, na katere se plačajo samo štirje odstotki davka.
Zakaj prihaja do razlik?
 
Poenostavljeno: ker tujega naročnika oziroma delodajalca Furs ne more »zahakljati«, ker pač ni slovenski davčni rezident, domačega pa lahko.
Če torej Furs pri normirancu ugotovi, da je s tujim naročnikom v odvisnem razmerju, se temu v postopku nadzora odmerijo prispevki za socialno varnost in akontacija dohodnine od dohodka iz zaposlitve. To mu Furs lahko odmeri za pet let za nazaj, skupaj z obrestmi.
»Če se tuji delodajalec šteje za poslovno enoto za davčne namene v Sloveniji in s tem tudi za plačnika davka v Sloveniji, se akontacija dohodnine (obračun davčnega odtegljaja) naloži delodajalcu. Ker pa se v skladu s pravili obveznega socialnega zavarovanja tuj delodajalec v tem primeru ne evidentira kot zavezanec za prispevke v Sloveniji oziroma so v tem primeru delavci sami zavezanci za obračun in plačevanje prispevkov za socialno varnost, se obveznost plačila prispevkov ne more naložiti tujemu delodajalcu, ampak se naloži delavcem,« razlagajo na Fursu.
Pravila so pač taka, da morajo zaposleni v tujini, ki sicer živijo pri nas in so tudi slovenski davčni rezidenti, tako ali tako doma napovedati Fursu zaslužke iz tujine. In tudi plačati dohodnino, če je ta višja, kot je bila osebi že plačana v tujini. Ponavadi namreč v tujini plačano dohodnino Furs upošteva. Če bi pri normirancu Furs ugotovil, da bi moral biti zaposlen, pa bi ta oseba morala pri nas plačati polno dohodnino – z davkarijo bi se »poračunala« lahko kvečjemu za davek, ki ga je plačala kot normiranec.
Vprašanje tako tudi je, kdo od normirancev, ki delajo, denimo, samo za eno domače podjetje, bi še tvegal takšno delo, ker je manj obdavčeno kot redna zaposlitev, če bi Furs, če bi ga dobil, dajatve zaračunal njemu osebno, in ne podjetju, kot velja zdaj. Lahko se sicer zgodi, da potem podjetje, kot smo zapisali zgoraj, terja normiranca. Ni pa nujno. Če ga ne, se bi morali v prihodke normiranca dodatno šteti zanj plačani davek in prispevki, na to mora normiranec kot običajni zaposleni plačati dohodnino in prispevke. A to je še vedno dosti manj, kot če bi normiranec sam Fursu oziroma v našem primeru podjetju vrnil prve, celotne davke in prispevke na zaslužke, ki jih je prejel kot normiranec, pa bi jih moral po odločitvi Fursa prejeti kot redno zaposleni.
Koliko bolj obdavčen je zaposleni od normiranca?
Naredimo zdaj primerjavo redno zaposlenega s samostojnim podjetnikom, ki zasluži sto tisoč evrov:
redno zaposlena oseba, ki zasluži sto tisoč evrov bruto, plača okoli 22.090 evrov dohodnine (če nima dodatnih olajšav) in 22.100 evrov prispevkov, še 16.100 evrov prispevkov pa zanjo plača delodajalec; skupaj torej plača 45 tisoč evrov;
normiranec bi plačal le devet tisoč evrov davkov in prispevkov. Dohodnina bi znašala štiri tisoč evrov, pet tisoč evrov bi znašali minimalni prispevki. Ti se sicer oblikujejo glede na zaslužke v letu prej. Če bi torej normiranec plačeval najvišje možne prispevke, ki so omejeni na 2.633 evrov na mesec (31.596 evrov na leto), bi še vedno »profitiral« 6.604 evre pri prispevkih in 18.092 evrov pri davku, torej skupaj 24.696 evrov na leto.
Kdaj bi normiranec moral biti zaposlen?
 
Če je v odvisnem razmerju z naročnikom. Torej, če brez njega ne bi mogel preživeti oziroma če večino dohodkov ustvari samo pri enem naročniku (ne pa nujno, več o tem pišemo v nadaljevanju), uporablja, denimo, tudi njegove programe, v pogodbi piše, da dela, na primer, polni delovni čas, vsak dan, da ima dostop do podatkov, programov naročnika, da ima tudi dogovorjen dopust in podobno.
»V praksi zaznavamo primere, ko se fizične osebe registrirajo kot samostojni podjetniki in že ob registraciji vedo, da bodo delo opravljali kontinuirano za določeno družbo, praviloma v poslovnih prostorih družbe, z delovnimi sredstvi te družbe in v delovnem času ter imeli možnosti izkoriščanja letnega dopusta, kot velja za vse zaposlene. Delo se opravlja po navodilih in pod nadzorom družbe, za katero opravljajo dela ali storitve,« pravijo na Fursu. Pri tem gre večinoma za delo za domača podjetja.
V primeru novodobnega dela na daljavo, tako za domače kot tuje naročnike, seveda oseba ne dela v prostorih družbe. Tudi narava dela IT-jevcev, programerjev ni takšna, da bi morali uporabljati prostore družbe, in po epidemiji je tudi sicer čedalje več dela od doma. To pa še ne pomeni, da normiranec ni v odvisnem razmerju, razlagajo nekateri sogovorniki. In tudi Furs je že odkrival primere odvisnega razmerja pri delu za tujega naročnika (več v nadaljevanju).
Kako Furs sploh lahko ugotovi, ali je normiranec res v odvisnem razmerju pri tujcu, in kdaj tega ne bi mogel dokazati?
 
Inšpektor, ko je naročnik tuji delodajalec, od tega večinoma ne more zahtevati pogodb, podatkov o plačilih in podobno. To lahko naredi samo, če je naročnik storitve pri normirancu domači delodajalec ali če mu uspe prepričati tujo davčno upravo, da naročnik storitve verjetno krši davčno zakonodajo, in prek tujega organa dobi podatke. A načeloma velja, da inšpektorju ostane samo še pregled normiranca.
Če bo ta zanikal, da karkoli počne za kogarkoli, torej ne bo pokazal pogodbe, ga bo Furs najprej vprašal, od kod potem, denimo, 50, sto tisoč evrov letnih prilivov na njegovem računu. Če oseba ne bo želela razkriti, od kod, in bo zanikala, da karkoli počne za tujega naročnika, mora pač razkriti, od kod denar. Sicer bi Furs lahko šel v poglobljeno preverbo, tudi skupaj s policijo, denimo, ali gre dejansko za poslovne prilive ali za morebitno kriminalno dejavnost, pranje denarja ...
Torej – tega si normiranec ne želi, zato bo pokazal pogodbo z naročnikom. In če Furs ugotovi, da je oseba v odvisnem razmerju, bo ta, kot zapisano, morala plačati davke in prispevke.
Preberite tudi
Računi v tujini: Furs je prejel podatke o 240 tisoč računih. Kako poročajo spletni ponudniki?
 
Dokazni postopki so sicer oteženi, kar so na Fursu že priznali. Ne nazadnje lahko normiranec (večino) denarja dobi tudi na tuje račune in podjetnik prilivov sploh ne prijavi v davčni napovedi. Kar pa je spet tvegano, saj že nekaj let poteka izmenjava o finančnih računih fizičnih in pravnih oseb v tujini med državami OECD.
A vendar so že odkrili primere, ko je šlo za odvisno razmerje, in to ne samo pri IT-normirancih, ki delajo za domača podjetja, temveč tudi za tuja. Zadnji usmerjeni nadzor inšpekcij je sicer bil v letu 2018, danes nadzore izvajajo po posameznih primerih. Kaj so pri teh ugotovili, ne povedo – dejali so le, da je bilo v nadzorih, izvedenih v letu 2018 pri samostojnih podjetnikih (normirancih), ki so opravljali IT-storitve za tujo družbo, ugotovljeno, da gre dejansko za odvisno pogodbeno razmerje in bi morale imeti fizične osebe, ki za to družbo opravljajo delo s statusom s. p., z njo sklenjeno delovno razmerje.
Kaj torej storiti? Nekateri si menda priskrbijo tudi več pogodb. Prosijo, denimo, tujega delodajalca, naj jim plačuje iz različnih podjetij, če jih ima več. Ali pa, naj ima dve pogodbi. Eno za tamkajšnje oblasti, kjer je, denimo, natančno opredeljeno, do katerih podatkov ima oseba dostop, koliko je plačana, da dela 160 ur na mesec, da ima konkurenčno prepoved dela za določen čas pri konkurenci naročnika ... Drugo pa za Furs. A pozor! To je goljufija, tudi tuji naročniki (večinoma iz ZDA) menda temu niso vedno naklonjeni.
Domen Romih iz odvetniške pisarne Jadek & Pensa ob tem opozarja, da ni nujno dovolj, da bi bil Furs zadovoljen že, če bi bili prihodki nakazani iz več podjetij: »Samo dejstvo, da normiranec plačilo prejme od več plačnikov, ne zmanjšuje vsebinskih davčnih tveganj. Če namreč obstaja odvisno pogodbeno razmerje, je plačilo lahko obdavčeno kot dohodek iz zaposlitve ne glede na delež v poslovanju. Primeroma velja, da je lahko kot dohodek iz zaposlitve obravnavan tudi prejemek, ki pomeni zgolj 30 odstotkov vseh prihodkov, če v tem delu ne gre za neodvisno pogodbeno razmerje.«
Torej, če Furs ugotovi, da ima zgolj tretjina dohodkov naravo odvisnega razmerja, so ti obdavčeni kot dohodek iz zaposlitve. Odvisno razmerje pa je lahko že, če je dogovorjena bolniška, redno delo ali uporaba sredstev naročnika ...
Kako normiranec plačuje davke, tudi če preseže kvoto?
Prag za normiranca je sto tisoč evrov oziroma 50 tisoč evrov letnih prihodkov za popoldanca.
Dopuščeno je, da oseba ostane v sistemu normirancev, če v dveh zaporednih letih ne preseže skupnega prihodka 300 tisoč evrov.
A pozor – tudi če ima oseba v enem letu 150 tisoč evrov prihodkov in torej še ne gre iz sistema normirancev, ji bo Furs priznal samo 80 tisoč evrov odhodkov (oziroma 40 tisoč evrov pri popoldancih) – gre namreč za 80 odstotkov od klasične meje priznanih odhodkov na sto tisoč evrov. Torej posameznik plača za davek 20 odstotkov od 70 tisoč evrov, poleg prispevkov, kar pa je 14 tisoč evrov, kar je 9,3, in ne zgolj štiri odstotke prihodkov, kot bi bilo davka, če ne bi presegel meje sto tisoč evrov letnih prihodkov.
Zakaj je še vedno bolje biti normiranec, tudi če plačate 20 odstotkov davka za prihodke nad sto tisoč evrov?
 
Odgovor je jasen: ker je 20 odstotkov davka še vedno manj kot 45-odstotna dohodnina ter višji prispevki, ki bi jih oseba plačala za visoke zaslužke.
Kako pa je z unovčevanjem opcij?
 
IT-jevci, ki delajo za tuja, predvsem ameriška podjetja, so velikokrat tudi bogato nagrajeni, denimo z delniškimi opcijami podjetja. Zneski segajo do več sto tisoč evrov, torej do višine, ko podjetnik ne sme biti več normiranec. Kaj torej naredijo normiranci, da bi na nagrado plačali le 20 odstotkov davka, in ne običajne dohodnine in celo prispevkov?
Delniško opcijo unovčijo zadnje leto pred izstopom iz normiranega sistema, potem pa pol leta ne smejo biti več normiranci. Tako se lahko zgodi, da nagrada dosega tudi več sto tisoč evrov ali več milijonov, pa bi bila še vedno obdavčena z 20 odstotki. Normiranec bi namreč izgubil ugoden davčni status le za naslednja davčna obdobja.
Na Fursu sicer tega ne opažajo, a primeri obstajajo.
Kakšna je običajna obdavčitev delniških opcij za redno zaposlene
Če bi posameznik na boniteto dobil 150 tisoč evrov bruto, bi po starem (torej lani) plačal okoli 91 tisoč evrov prispevkov in dohodnine. Neto bi mu v skrajnem primeru ostalo torej samo 59 tisoč evrov v delnicah (po prodaji delnic bi moral plačati še davek na kapitalski dobiček).
Po novem je obdavčenih le 65 odstotkov omenjenega zneska, torej 97.500 evrov. Od tega bo plačal v skrajnem primeru okoli 55.700 evrov davkov in prispevkov, torej mu bo od nagrade ostalo 94.300 evrov neto. Denar nagrajenec dobi šele ob prodaji delnic, ko spet plača davek na kapitalski dobiček. Davčna osnova je prodajna cena delnice, od katere davčni zavezanec odšteje tržno ceno delnice (kot če bi to kupil brez diskonta).
Če davek plača normiranec, je za zneske nad sto tisoč evrov davka 20 odstotkov. Torej, če je normiranec že zaslužil za sto tisoč evrov običajnih prihodkov iz dejavnosti v letu in potem unovči še za 150 tisoč evrov opcij, bo plačal 30 tisoč evrov davka na opcije (plus štiri tisoč evrov na običajni dohodek in prispevke glede na prihodke v minulem letu).
Po prodaji delnic, torej dejanski unovčitvi nagrade, pa bo posameznik moral plačati še davek na kapitalski dobiček. Davčna osnova za tega znaša prodajna vrednost minus nakupna vrednost, za nakupno vrednost pa se šteje tržna vrednost delnice, torej ne dejanska nakupna vrednost iz opcijskega nagrajevanja. Osnovni davek na kapitalski dobiček letos znaša največ 25 odstotkov. Če bo oseba delnice prodala šele po 15 letih, pa bo davek enak nič.
Koliko je takšnih normirancev?
 
V računalniški dejavnosti oziroma dejavnosti informacijskih tehnologij in programiranja je bilo leta 2020 4.606 normirancev, ki so prijavili za 154 milijonov evrov prihodkov. Novejših podatkov ni, na Fursu tudi niso posredovali podatka, koliko teh služi v tujini, češ da teh podatkov ne vodijo.

TIBA - 26.05.2022 - 14:20

Joc hvala, zeeelo poglobljen članek, ki tudi računovodjem služi. Vir Finance?

Joc - 26.05.2022 - 21:20

DA, VIR finance.
Drži. Dober in poglobljen članek in dejansko večina podatkov drži.

Edino s tem se ne strinjam, da prihaja do diskriminacije med tujimi podjetji in slovenskimi.
Gredo "po liniji najmanjšega odpora" in oglobijo najšibkejšega. Pri tujcu vedo, da ne bo šlo tako zlahka in oglobijo s.p.-jevca.