Praznuj, kar imaš
(Josipa Prebeg in Alenka Rebula)

Praznovati ne pomeni, da imamo vse in da se zato lahko veselimo. Kdor zna praznovati le, če ima vse, bo imel v živjenju zelo malo prazničnih trenutkov.
Zato praznujmo, kar imamo ta hip.
Kdor ima zdravje, naj praznuje zdravje. Nenadosmestljivo je in nima cene.
Kdor ve, da ga imajo radi, naj praznuje naklonjenost, ki jo prejema. Tudi ta nima cene.
Kdor ima otroke, naj praznuje njihovo navzočnost v lastnem življenju.Svobodo bo lahko praznoval veliko let, ko bodo odrasli in odšli.
Kdor je zaljubljen, naj praznuje ta dar, ki ga ne moremo sprožiti sami.
Kdor je preživel veliko preizkušnjo in ni podlegel, naj praznuje svojo zmago. Ne doživi je vsak.
Kdor je prišel do denarja na pošten način, naj praznuje svoje blagostanje. Denar je lahko blagoslov in pomnoži možnosti, da delamo dobro in svobodno ustvarjamo.
Tista, ki je lepa, naj praznuje svojo lepoto. Z njo lahko obdari sebe in svet, če jo zna nositi in čutiti, da je dobra in plemenita.
Kdor doseže poklicni ali študijski uspeh, naj ga praznuje: vloženo delo si zasluži občudovanje, priznanje in spoštljiv pogled.
Kdor ima prijatelje, naj praznuje. Izbrali so ga in mu podarili zaupanje. To je veliko darilo.
Kdor je sam, naj praznuje svoje odprte možnosti, prostornost svojega doma in skrivnost pripravljenosti brez truda.
Praznujemo lahko vedno in taki, kot smo: bolni, neuspešni, osamljeni in razočarani.
Dovolj je, da najdete oazo v svoji puščavi. Tam je vaš vrt, ki razkošno cveti.
Znati praznovati je umetnost, ker pomeni, da vsak dan premaknemo pogled tja, kjer smo obdarjeni in kjer utripa naš najbolj živi del.
Praznujmo, kar imamo, da nam bo sreča postala domača.
Če smo žalostini, lahko kljub temu kaj praznujemo. Posujmo z zlatim prahom, kar imamo, da bo sijalo.
In nad našo osivelo dušo bo vzšlo sonce.