krpan in druščina postani član

Naslov teme: Višina refundiranega nadomestila plače za boleznino

1740  14.05.2024 - 10:17h / Ostalo / Avtor: Forter / 1003 / 6

Pozdravljeni.
Delavec ima na osnovi plač preteklega leta osnovo za refundirano nadomestilo plače 50 EUR/uro. Najvišje nadomestilo za refundirano boleznino pa je lahko največ 2,5-kratnik zadnje znane povprečne plače preteklega leta, torej za mesec april 2024 bi to bilo: 2.279,52 EUR * 2,5 / 176 ur = 32,38 EUR/uro. Kaj je sedaj pravilno:
A) delavec mora dobiti nadomestila plače 50 EUR/uro, vendar dobi podjetje refundiranih le 32,38 EUR/uro razlika do 50 EUR/uro (17,62 EUR/uro) pa gre v breme podjetja, ali
B) delavec sme dobiti le 32,38 EUR/uro nadomestila plače in vse je refundirano?
Hvala za pomoč.

Roža - 14.05.2024 - 10:56

Delavcu lahko izplačate polno nadomestilo, razliko pa refundirate. 
Pomembno je, (zakonodajno) da delavec dobi nadomestilo po zdr ali kp, koliko imate vi pravico refundirati pa ni njegov problem. 

mary - 15.05.2024 - 07:17

Kaj menite, ali je ta razlika davčno priznan odhodek pod DDPO ?

Forter - 15.05.2024 - 09:06

Roža in Mary, najlepša hvala za vajin odziv.
Jaz pa zadeve ne razumem tako, kot jo razlaga Roža. Namreč, po mojem razumevanju ZIUZDS v 34. členu neposredno posega v 31. člen ZZVZZ, ki določa višino nadomestila za zadržanost z dela, ki je posledica bolezni ali poškodbe, in sicer za odsotnost od 31. dne dalje. Nadomestilo od 1. do vključno 30. dne odstonsti pa določa ZDR v 137. členu. Pri tem pa ZDR po mojem mnenju ne določa nadomestila po 30. dnevu, ampak to nadomestilo določa zgolj ZZVZ. In če je 31. člen ZZVZ spremenjen s 34. členom ZIUZDS, potem ZDR in kolektivna pogodba pri tem nimata nič. Kolektivne pogodbe po mojem vedenju sploh ne določajo višine nadomestil za čas bolezni (za čas stavke in podobno pač). Zato jaz menim, da delavec ni upravičen do višjega nadomestila od 2,5-kratnika povprečne plače. Če bi mu delodajalec izplačal višje nadomestilo, jre razlika davčno nepriznan odhodek.

Simbi - 15.05.2024 - 17:58

 Zato jaz menim, da delavec ni upravičen do višjega nadomestila od 2,5-kratnika povprečne plače.
Se strinjam. ZDR-1 določa, da se nadomestilo od 31. dne izplača v breme zdravstvenega zavarovanja, pri čemer 137. člen ne določa metodologije izračuna (osnova, odmerni odstotek) nadomestila od 31. dneva dalje. Ker je v breme zdravstvenega zavarovanja, se izračun višine nadomestila opravi po predpisih zdravstvenega varstva.

Če bi mu delodajalec izplačal višje nadomestilo, jre razlika davčno nepriznan odhodek
S tem se pa ne strinjam, če gre za "navadnega" delavca.. 
35. člen ZDDPO-2: (1) Plače, druga izplačila v zvezi z zaposlitvijo, ter nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta in zaradi drugih odsotnosti z dela delavcev se priznajo kot odhodek v obračunanem znesku.

Za poslovodne osebe in ostale naštete v 2. odstavku pa se strinjam, da je davčno nepriznan strošek, če višina nadomestila ni posebej urejena v pogodbi o zaposlitvi. (ravno pri teh osebah največkrat pride do vaše situacije in ravno te osebe pričakujejo/želijo/zahtevajo višje cifre)

Mogoče bo kdo pri volji debatirati dalje - v tem primeru me zanima, kako si razlagate besedno zvezo "v skladu z zakonom" v 2. odstavku 35. čl. ZDDPO-2. Kateri zakon je imel zakonodajalec v mislih?

Forter - 20.05.2024 - 09:29

Pozdravljeni, Simbi.
Hvala za vaše mnenje. Super, da se strinjava glede višine nadomestila.
Še vedno nisem prepričan, če se strinjam z vami glede davčnega priznavanja previsokega izplačila nadomestila. Namreč, sam razumem nekako tako, da mora vsak strošek, ki nastane v podjetju, biti zakonit in ekonomsko upravičen. Takoj, ko je nek strošek višji od zakonsko določenega (dovoljenega?), je po mojem mnenju že vsaj vprašljiva zakonitost tega izplačila, zagotovo pa ni več ekonomske upravičenosti.
Glede vašega vprašanja nisem bil prepričan, na kateri zakon se nanaša 2. odstavek. Sem pa vprašal ChatGPT, ki je odgovoril naslednje:
Drugi odstavek 35. člena ZDDPO-2 navaja, da se plače in druga izplačila iz prvega odstavka priznajo kot odhodek v obračunanem znesku v skladu z zakonom. To pomeni, da morajo biti ta izplačila v skladu z različnimi zakonskimi predpisi, ki urejajo izplačevanje dohodkov delavcem. Specifični zakoni, ki jih je treba upoštevati, vključujejo predvsem naslednje:
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1):
Ta zakon določa pravila glede izplačevanja plač, dodatkov, nadomestil in drugih prejemkov delavcev. Prav tako ureja pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev glede delovnih pogojev in izplačil.
Zakon o dohodnini (ZDoh-2):
Ureja obdavčitev dohodkov fizičnih oseb, kar vključuje plače in druga izplačila iz zaposlitve. Določa pravila glede obračuna in plačila dohodnine, ki jo mora delodajalec upoštevati pri obračunu plač.
Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV):
Predpisuje obveznosti delodajalcev glede obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost, vključno z zdravstvenim, pokojninskim in invalidskim zavarovanjem.
Kolektivne pogodbe in interni akti podjetja:
Poleg zakonov je treba upoštevati tudi določbe kolektivnih pogodb in interne akte podjetja, ki lahko določajo dodatne pravice in obveznosti glede izplačil delavcem.
Zaključek
Izraz "v skladu z zakonom" v drugem odstavku 35. člena ZDDPO-2 pomeni, da morajo biti plače in druga izplačila, ki se priznavajo kot odhodek, obračunana v skladu z veljavno zakonodajo, ki vključuje zgoraj navedene zakone in predpise. To zagotavlja, da so izplačila delavcem pravilno obračunana, obdavčena in dokumentirana v skladu z zakonskimi zahtevami, kar omogoča njihovo davčno priznavanje kot odhodek.

B - 15.05.2024 - 09:28

Forter, se strinjam z vašo razlago, ki je povsem logična.