Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Ostalo/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
VIŠJE
DELOVNO IN SOCIALNO SODIŠČE
Sodba Višjega delovnega sodišča.
sodišča, številka: Pdp 609/2021
Datum: 14.12.2021
ZAČASNA
NAPOTITEV NA DELO V TUJINO ALI SLUŽBENA POT
JEDRO:
Za presojo, ali je bil tožnik
začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je
v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika
njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb
o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega
dela.
Dejstvo, da je bil tožnik na
izobraževanju, v okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da
ni bil začasno napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma
usposabljanja delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev
delavca na delo v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot.
Vendar pa to ne velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje
oziroma usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno
nalogo v tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno
delo. V tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot
napotenega delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede
dela v Avstriji kot tudi glede dela v Švici.
IZREK:
I. Pritožbi tožnika se delno,
pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijani del
sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi v I., III/1., III/3.,
III/4., III/5. in IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. V preostalem se pritožba
tožnika zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe
sodišča prve stopnje (III/2. in III/6. točka izreka).
III. Odločitev o stroških
pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Predmet spora:
1. Sodišče prve stopnje je
razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške za
prehrano med delom za november 2015 v višini 74,92 EUR, za december
2015 v višini 81,08 EUR, za januar 2016 v višini 24,48 EUR, za
februar 2016 v višini 97,92 EUR in za marec 2016 v višini 67,24
EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v naslednjem mesecu
za terjatev prejšnjega meseca (I. točka izreka). Ugotovilo je, da
ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika v višini 1.163,57 EUR
(II. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke za obračun bruto
plače, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z
zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od novembra 2015 do marca
2016 (III/1. točka izreka); za izplačilo potnih stroškov z
zakonskimi zamudnimi obrestmi za isto obdobje (III/2. točka
izreka); v presežku za izplačilo stroškov za prehrano med delom z
zakonskimi zamudnimi obrestmi za isto obdobje (III/3. točka
izreka); za obračun bruto plačila za nadurno delo, odvod davkov in
prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi
za isto obdobje (III/4. točka izreka); za plačilo terenskega
dodatka za marec 2016 v višini 40,41 EUR z zakonskimi zamudnimi
obrestmi (III/5. točka izreka) in za plačilo 3.200,00 EUR (III/6.
točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v
roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.307,68 EUR, v
primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi
(IV. točka izreka).
2. Tožnik se pritožuje zoper
zavrnilni del sodbe v III. točki izreka in zoper odločitev o
stroških postopka v IV. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih
razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem
postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču
predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni
tako, da zahtevkom ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo
v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve
stopnje je zmotno presodilo, da ni upravičen do minimalne plače in
drugih plačil, ki veljajo v državah, kjer je delo opravljal.
Informacija o uporabi instituta napotitve na delo v tujino oziroma
službene poti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in
enake možnosti (v nadaljevanju: Informacija Ministrstva), na katero
je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni zavezujoč pravni
akt. Čeprav bi se tožnik v tujini zgolj izobraževal, kar pa ne
drži, bi moral biti upravičen do minimalnih plačil, kot so veljala
v državah gostiteljicah. Tožnikovo delo v tujini spada v okvir
primerov iz tretjega odstavka 1. člena Direktive Evropskega
parlamenta in Sveta 96/71/ES (Ur. l. L 018, 21/01/1997; v
nadaljevanju Direktiva). Usposabljanje ali izpopolnjevanje med
delovnim časom se po kolektivnih pogodbah, ki zavezujejo toženo
stranko, šteje v redni delovni čas, delavec pa ima enake pravice,
kot če bi delal. Izobraževanje delavca v tujini šteje za običajno
opravljanje dela v tujini, zato se takšen delavec šteje za
napotenega delavca v skladu z 209. členom Zakona o delovnih
razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in Direktivo.
Informacija Ministrstva je tudi v nasprotju s sodno prakso v
zadevah Pdp 207/2020, Pdp 932/2017 in X Ips 387/2011, po kateri je
službena pot le tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu
delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
Tožnik je delo opravljal le v Avstriji oziroma Švici, kot je bilo
dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Na drugih lokacijah ni delal,
kar kaže na to, da ni šlo za službeno pot. Sicer pa tudi, če bi bil
tožnik na službeni poti, bi bil upravičen do minimalnih pravic, ki
veljajo v teh državah. V zvezi z delom v Švici opozarja na pisni
dogovor z dne 29. 2. 2016, iz katerega izhaja, da je šlo za
napotitev delavca na delo v tujino in da bo tožnikova plača med
bivanjem v Švici znašala 3.850,00 EUR. Sodišče prve stopnje se do
tega dogovora ni opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev
določb pravdnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje zmotno
zaključilo, da tožnik ni upravičen do pravic, ki veljajo v Avstriji
in Švici, je zmotna tudi odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov
prehrane med delom in prevoza na delo in z dela, za plačilo
nadurnega dela in za plačilo terenskega dodatka. Navaja še, da
sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo nadurnega
dela ni pravilno uporabilo določb o neenakomerni razporeditvi
delovnega časa in ni upoštevalo, da tožnik o neenakomerni
razporeditvi ni bil podrobneje seznanjen. Ne strinja se s presojo
sodišča prve stopnje, da je njegov odškodninski zahtevek zastaral,
saj je bil s celotno škodo seznanjen šele ob prenehanju delovnega
razmerja, ko je ugotovil, da ni upravičen do uveljavljanja
nadomestila za brezposelnost. V danem primeru se lahko uporabijo
določbe o neupravičeni obogatitvi, v zvezi s katero velja 5-letni
zastaralni rok. Priglaša pritožbene stroške.
3. Tožena stranka se pritožuje
zoper I. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po
določbi prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno
sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da
zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške tožene
stranke. Navaja, da dogovor med delavcem in delodajalcem, po
katerem se delavcu celotno plačilo za delo skupaj s stroški v zvezi
z delom določi in izplača v višini zmnožka med celotnimi
opravljenimi urami rednega in nadurnega dela in določeno urno
postavko, ni v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1. V nasprotju
s prisilnimi določbami bi bil le dogovor, po katerem delavec ne bi
bil upravičen do minimalnih pravic. Meni, da ne gre za vnaprejšnjo
odpoved pravici do povrnitve stroškov prehrane, ampak za dogovor,
ki je nad minimalnimi pravicami. Sodbe se v tem delu tudi ne da
preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.
4. Tožena stranka v odgovoru na
pritožbo tožnika predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot
neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na
pritožbo.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
5. Pritožba tožnika je delno,
pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena.
6. Pritožbeno sodišče je
preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih
uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom
350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve
določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na
pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve
stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je
pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno
ugotovilo dejansko stanje.
7. Tožnik v tem sporu uveljavlja
denarne terjatve iz naslova plače, nadurnega dela, stroškov
prehrane med delom in prevoza na delo in z dela ter iz naslova
odškodnine. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev iz
naslova preveč plačane plače, glede katere je sodišče prve stopnje
odločilo, da ne obstoji, ta odločitev pa je že pravnomočna. Sodišče
prve stopnje je delno ugodilo le zahtevku za povračilo stroškov
prehrane med delom, v tem delu pritožbo vlaga tožena stranka, v
preostalem pa je zahtevke zavrnilo, čemur v pritožbi nasprotuje
tožnik.
8. Iz dejanskih ugotovitev
sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki
zaposlen na delovnem mestu monter mehanskih naprav na podlagi dveh
pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prva pogodba o zaposlitvi je
bila sklenjena za čas od 16. 11. 2015 do 31. 1. 2016 zaradi
usposabljanja za delo, druga pa je bila sklenjena za čas od 1. 2.
2016 do 30. 4. 2016 zaradi dokončanja dela na projektu. Ves čas
delovnega razmerja je tožnik delo za toženo stranko opravljal le v
tujini. Med novembrom 2015 in vključno februarjem 2016 je delo
opravljal v Avstriji tako, da se je s službenim vozilom vsakodnevno
vozil v Avstrijo in se isti dan vračal nazaj domov, in sicer v
mesecu novembru 11 delovnih dni, v mesecu decembru 13 delovnih dni,
v januarju 4 delovne dni, v mesecu februarju pa 16 delovnih dni,
preostale dni je bil tožnik doma. V marcu 2016 je delo opravljal v
Švici, kjer je v tem času tudi bival, pri čemer je bil na delu 9
dni, preostale dni pa je bil doma.
9. Sodišče prve stopnje je na
podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnik v Avstriji in
Švici usposabljal za opravljanje dela in da v tem času ni opravljal
samostojnega dela. Zato je presodilo, da ni bil napoten na delo v
tujino, ampak je šlo za službeno pot. Pri tem se je sodišče prve
stopnje oprlo na kriterije razlikovanja med napotitvijo na delo v
tujino in službeno potjo, kot so opredeljeni v Informaciji
Ministrstva. Obrazložilo je, da je bilo usposabljanje tožnika v
interesu tožene stranke, končni uporabnik storitve usposabljanja pa
tožena stranka kot delodajalec tožnika in da ni šlo za posel, iz
katerega bi tožena stranka prejela plačilo od naročnika.
10. Tožnik v pritožbi
neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v času
delovnega razmerja s toženo stranko ni opravljal samostojnega dela,
ampak se je zgolj usposabljal. Vztraja, da se je usposabljal ob
delu, vendar pa pri tem ne pojasni, zakaj naj bi bilo dejansko
stanje v tem delu zmotno ugotovljeno oziroma iz katerih dokazov naj
bi izhajalo, da se ni zgolj usposabljal. Pritožbeno sodišče zato
tem pavšalnim pritožbenim navedbam ne more slediti.
11. Vendar pa tožnik utemeljeno
nasprotuje materialnopravnemu zaključku, da tožnika ni mogoče šteti
za začasno napotenega delavca na delo v tujino. Prvi odstavek 208.
člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec v skladu s pogodbo o
zaposlitvi delavca začasno napoti na delo v tujino. Če pogodba o
zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, morata delodajalec
in delavec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pogodba se lahko
sklene za čas dokončanja projekta oziroma za čas dokončanja dela,
ki ga napoteni delavec opravlja v tujini (tretji odstavek 208.
člena ZDR-1). ZDR-1 pojma napoteni delavec ne definira, je pa ta
pojem že v času tožnikove zaposlitve pri toženi stranki
opredeljevala Direktiva
[1],
ki ureja pravice napotenih delavcev na delo v katero od držav
članic. Direktiva je zato relevantna za presojo tožnikovega dela v
Avstriji. V 2. členu Direktive je napoteni delavec opredeljen kot
delavec, ki za omejen čas opravlja delo na ozemlju države članice,
ki ni država, v kateri običajno dela. Direktiva pa se v skladu s
tretjim odstavkom 1. člena uporablja (med drugim), kadar podjetja
napotijo delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na
ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve
obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti, in
delavcem. Sodišče prve stopnje je delo tožnika v Avstriji in Švici
opredelilo kot službeno potovanje. Tudi tega pojma ZDR-1 ne
opredeljuje, ampak v 130. členu ZDR-1 določa le, da mora
delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov na službenem
potovanju. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 387/2011
pa izhaja opredelitev tega pojma kot pot, ki ne predstavlja rednega
opravljanja dela na sedežu delodajalca oziroma kraju, dogovorjenem
s pogodbo. To opredelitev je večkrat povzelo tudi pritožbeno
sodišče v svojih odločbah.[2]
12. Sodišče prve stopnje se pri
presoji, ali je tožnik delo v Avstriji in Švici opravljal kot
začasno napoteni delavec po določbi 208. člena ZDR-1 ali pa je bil
le na službeni poti, ni oprlo na opredelitev teh terminov iz
Direktive in sodne prakse, ampak je izhajalo iz Informacije
Ministrstva. Ta je sicer res sistematično opredelila kriterije za
razmejitev začasne napotitve delavcev na delo v tujino od službene
poti, vendar pa ne predstavlja zavezujočega pravnega akta in v
okoliščinah konkretnega primera ne predstavlja ustrezne pravne
podlage za pravilno rešitev tega spora.
13. Tožnik se je, kot je
ugotovilo sodišče prve stopnje, v tujini usposabljal in še ni
samostojno opravljal dela monterja mehanskih naprav, za katerega je
imel sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Za presojo, ali je bil tožnik
začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je
v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika
njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb
o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega
dela. To izhaja že iz njegovih pogodb o zaposlitvi, konkretno iz
točke 4.4., po kateri je bilo tudi izobraževanje in šolanje v
tujini (poleg drugega dela tega delovnega mesta) del običajnega
delokroga tožnika in ne službena pot. Prva pogodba o zaposlitvi pa
je bila tudi sklenjena iz razloga usposabljanja za delo. S tem
tožnik sicer res ni opravljal dela za naročnika storitev tožene
stranke in tožena stranka tudi posledično od naročnika ni prejela
nobenega plačila, vendar pa to ni edini primer čezmejnega ukrepa,
ki daje podlago za uporabo Direktive. Tožnik je v Avstriji
opravljal delo pri sestrski družbi tožene stranke A., kar pomeni,
da gre za primer napotitve delavca na delo v tujino na podlagi (b)
točke tretjega odstavka 1. člena Direktive, tj. kadar podjetje
napoti delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na
ozemlju katere od držav članic, pod pogojem, da v času napotitve
obstaja delovno razmerje med podjetjem, ki delavca napoti, in
delavcem.
14. Glede tožnikovega dela v
Švici, glede katerega ni mogoče uporabiti določb Direktive, pa je
bistven dogovor o napotitvi z dne 26. 2. 2016 (A17), na katerega
utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Do te listine se je sodišče
prve stopnje opredelilo, zato ni podana očitana bistvena kršitev
določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena
ZPP, vendar pa jo je zmotno dokazno ocenilo. Iz navedene listine
izhaja, da je s tožnikom dogovorjena službena napotitev v Švico in
da mu za ta čas pripada plača v višini 3.850,00 EUR bruto. Sodišče
prve stopnje zmotno zaključuje, da ne gre za napotitev na delo v
tujino, ker se listina nanaša na več delavcev. To ni bistveno,
bistveno je le, da se nanaša tudi na tožnika. Prav tako sodišče
prve stopnje navaja, da je sledilo izpovedi zakonitega zastopnika
tožene stranke, da je šlo v tem primeru za izobraževanje. Kot že
pojasnjeno, dejstvo, da je bil tožnik na izobraževanju, v
okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da ni bil začasno
napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma usposabljanja
delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev delavca na delo
v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot. Vendar pa to ne
velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje oziroma
usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno nalogo v
tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno delo. V
tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot napotenega
delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede dela v
Avstriji kot tudi glede dela v Švici.
15. To pa pomeni, da je treba v
zvezi z opravljanjem dela tožnika v tujini na podlagi določbe 209.
člena ZDR-1 kot tudi na podlagi Direktive upoštevati minimalne
standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, če so za tožnika
ugodnejši. Hkrati pa je treba upoštevati tudi dogovor o višini
plače, kot izhaja iz dogovora o napotitvi z dne 26. 2. 2016 (A17).
Tudi v primeru napotitve delavca na delo v tujino se namreč lahko z
delodajalcem dogovorita za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz
tuje zakonodaje. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da
tožnik ni bil napoteni delavec, ni ugotavljalo, kakšno plačilo za
delo bi mu pripadalo po zakonodaji držav gostiteljic in ali je bilo
to ugodnejše za tožnika od plačila na podlagi urne postavke.
Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni prejemal
plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, tj. v višini 850,00 EUR
bruto, ampak mu je bilo na podlagi ustnega dogovora plačano po urni
postavki v višini 8,50 EUR neto.
16. Zmotna presoja, da tožnik ni
bil napoteni delavec, pa bi lahko vplivala tudi na pravilnost
odločitve o plačilu za nadurno delo, saj je glede upravičenosti do
nadur (in višine plačila zanje) potrebno izhajati iz materialnega
prava, ki je veljal v državah, kjer se je tožnik usposabljal. Sicer
pa se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje
glede neenakomerne razporeditve delovnega časa tožnika. Ker je bila
ta določena že v pogodbah o zaposlitvi, se tožnik neuspešno
sklicuje, da s takšnim razporedom delovnega časa ni bil seznanjen.
Neseznanitev tožnika pa tudi sicer ne bi vplivala na utemeljenost
zahtevka iz naslova nadurnega dela, bistveno je namreč zgolj to,
ali je bil delovni čas dejansko neenakomerno razporejen.
17. Neutemeljeno tožnik v
pritožbi navaja, da je zaradi zmotne presoje, da ni bil napoteni
delavec, napačna odločitev o zahtevku za povrnitev stroškov prevoza
na delo in z dela. To terjatev in tudi vse druge stroške v zvezi z
delom je tožnik glede na njegove trditve in glede na postavljene
tožbene zahtevke uveljavljal ob upoštevanju standardov slovenske
zakonodaje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v času
delovnega razmerja s toženo stranko ni živel v B., kot je navajal,
ampak v C. (temu pritožba ne oporeka), od tam pa se je na delo v
Avstrijo vozil s službenim vozilom, mu stroški za prevoz na delo in
z dela niso nastali, zato je sodišče prve stopnje ta tožbeni
zahtevek pravilno zavrnilo.
18. Pravilno je sodišče prve
stopnje zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi
izgubljenega dobička v višini 3.200,00 EUR. Ta zahtevek temelji na
navedbah, da je tožniku nastala škoda v višini dveh mesečnih plač,
ker je tožena stranka tožnika zaposlila dva meseca kasneje, kot je
obljubila in zaradi česar je tožnik že prekinil delovno razmerje
pri prejšnjem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno
presodilo, da je ta tožbeni zahtevek tožnika zastaral. Odškodninske
terjatve zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za
škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena
Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v
vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Pravilna
je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik za škodo v višini
izgubljenega dobička zaradi kasnejše sklenitve delovnega razmerja s
toženo stranko izvedel najkasneje na dan nastopa dela pri toženi
stranki 16. 11. 2015 na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi za
določen čas. Ker je bila tožba vložena 26. 2. 2019, je do takrat že
potekel 3-letni zastaralni rok. Neutemeljena je pritožbena navedba,
da je bil tožnik s celotno škodo seznanjen šele ob prenehanju
delovnega razmerja s toženo stranko, ko je ugotovil, da ni
upravičen do nadomestila za brezposelnost. Tožnik namreč ne
uveljavlja odškodnine zaradi izgube nadomestila, ampak uveljavlja
odškodnino zaradi izgube plač, ki bi jih moral prejeti pri toženi
stranki, če bi z delom nastopil dva meseca prej, tako kot naj bi
bilo dogovorjeno. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na
določbo 189. člena OZ, v skladu s katero lahko po zastaranju
pravice zahtevati odškodnino, oškodovanec od odgovorne osebe
zahteva, naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim
je bila povzročena škoda, po pravilih, ki veljajo v primeru
neupravičene pridobitve. Vendar pa v konkretnem primeru, kot je
pravilno presodilo sodišče prve stopnje, iz razloga ker s tožnikom
ni bilo dva meseca prej sklenjeno delovno razmerje, ni prišlo do
obogatitve tožene stranke.
19. Sodišče prve stopnje je
delno ugodilo zahtevku za povračilo stroškov prehrane med delom.
Ugotovilo je, da je tožnik prejemal plačilo za delo na podlagi
dogovorjene urne postavke v višini 8,50 EUR neto, pri tem pa ni
sledilo navedbam tožene stranke, da je bilo v urni postavki
vključeno tudi povračilo stroškov v zvezi z delom. Zavzelo je
stališče, da bi takšen dogovor predstavljal vnaprejšnjo odpoved
minimalnim pravicam delavca in bi bil zato nedopusten. Tožena
stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb
pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,
saj sodba v tem delu ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se
ne bi dala preizkusiti. Pravilno pa pritožba opozarja na
materialnopravno zmotnost stališča sodišča prve stopnje glede
dopustnosti zatrjevanega dogovora.
20. Delavec se res ne more
veljavno vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, ki mu
gredo po zakonu.[3]
Vendar pa v konkretnem primeru iz dogovora, kot ga zatrjuje tožena
stranka, ne izhaja, da gre za vnaprejšnjo odpoved pravici. Tožena
stranka namreč ne zatrjuje, da sta se s tožnikom dogovorila, da mu
tožena stranka ni dolžna zagotoviti povrnitve stroškov v zvezi s
delom ali da mu je dolžna povrniti manjši obseg stroškov, kot mu
pripada po zakonu. Tak dogovor bi bil nedopusten, saj ti stroški (v
celoti) delavcu pripadajo na podlagi 130. člena ZDR-1 in se zato
tej pravici delavec ne more veljavno (vnaprej[4])
odpovedati. Tožena stranka v tem sporu navaja, da sta se s tožnikom
dogovorila, da mu bo stroške prehrane med delom (in druge stroške v
zvezi z delom) povrnila v okviru urne postavke. Iz njenih navedb
torej izhaja le dogovor glede načina povračila teh stroškov, ne pa
odpoved tej pravici. Dogovor med delavcem in delodajalcem, po
katerem se delavcu celotno plačilo za delo skupaj s stroški v zvezi
z delom določi in izplača v višini zmnožka med celotnimi
opravljenimi urami in določeno urno postavko, pa ni v nasprotju s
prisilnimi določbami ZDR-1, če je delavcu zagotovljen minimum
pravic, ki mu gredo po zakonu oziroma kolektivni pogodbi in pogodbi
o zaposlitvi, če so določene ugodneje, kot v zakonu (drugi odstavek
9. člena in 32. člen ZDR-1).[5]
S pogodbo o zaposlitvi so izenačeni tudi vsi pisni in ustni
dogovori med pravdnima strankama (tudi dogovor o plači kot izhaja
iz dogovora o napotitvi z dne 26. 2. 2016).
21. Na tem mestu je treba
opozoriti tudi na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi bil
lahko ustni dogovor glede višine plačila za delo veljaven le, če bi
bil ugodnejši od pisne pogodbe o zaposlitvi. Pisnost ni pogoj za
veljavnost pogodbe o zaposlitvi in zato tudi ne za veljavnost
dogovorov o posameznih sestavinah pogodbe o zaposlitvi (četrti
odstavek 17. člena ZDR-1), na primer o plačilu za delo. Če obstaja
soglasje volje delavca in delodajalca, lahko tudi ustno spremenita
prej sklenjen pisni dogovor o plačilu za delo in s tem drugače
(bolj ali pa manj ugodno za delavca) dogovorita obseg pravic ali pa
način njihovega izvrševanja, pod pogojem, da ne posega v minimum
pravic, določen z zakonom, kolektivnimi pogodbami ali splošnim
aktom delodajalca. Sodbe pritožbenega sodišča Pdp 961/2016, na
katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni možno razumeti na
način, da bi bil med delavcem in delodajalcem veljaven le ugodnejši
ustni dogovor od tistega, ki izhaja iz pisne pogodbe o zaposlitvi.
Za takšno stališče namreč ni zakonske opore.
22. Ker je sodišče prve stopnje
zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s presojo, ali je bil
tožnik v okviru delovnega razmerja s toženo stranko napoten na delo
v tujino in v zvezi s presojo dopustnosti dogovora o plačilu po
urni postavki, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, kakšno plačilo za delo
bi tožniku pripadalo ob upoštevanju minimalnih standardov tuje
zakonodaje oziroma morebitnih še ugodnejših dogovorov med pravdnima
strankama ter ali je tožnik s plačilom po urni postavki prejel
celotno (zakonsko določeno oziroma dogovorjeno) plačilo za delo in
stroške v zvezi z delom oziroma koliko je prejel iz katerega
naslova. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali je tožnik s
plačilom dnevnic, glede katerih tožena stranka trdi, da jih je
plačala, dobil povrnjene vse stroške prehrane med delom, ki tožniku
gredo ob upoštevanju slovenske zakonodaje. Prav tako pa sodišče
prve stopnje ni raziskalo, ali je tožnik ob upoštevanju standardov
držav gostiteljic opravljal nadurno delo.
23. Od ugotovitve teh dejstev je
odvisna odločitev tako o zahtevku iz naslova plač, nadurnega dela
in prehrane med delom kot tudi terenskega dodatka. Iz tretjega
odstavka 53. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost
elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/05 in nasl.) namreč
izhaja, da se terenski dodatek in povračilo stroškov za prehrano na
službeni poti med seboj izključujeta (razen, če je bil delavec z
delovnega mesta, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi,
napoten na delo zaradi službenih potreb v drug kraj, poslan na
teren oziroma na službeno pot v tretji kraj - česar pa tožnik ne
zatrjuje). Odločitev o terenskem dodatku je zato odvisna od
odločitve, ali tožniku pripadajo stroški za prehrano med
delom.
24. Glede na navedeno je
pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno, pritožbi tožene stranke
pa v celoti ugodilo in izpodbijani del sodbe delno razveljavilo v
I., III/1., III/3., III/4., III/5. in IV. točki izreka ter zadevo v
tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen
ZPP). Ker je dejansko stanje ostalo neraziskano v pretežnem delu,
med drugim tudi glede minimalnih standardov po tuji zakonodaji,
namen instančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo
stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve,
pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka. Glede na datum
vložitve tožbe v tem sporu takšna odločitev pritožbenega sodišča ne
bo povzročila hujše kršitve tožnikove pravice do sojenja brez
nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem
sojenju upoštevati stališča pritožbenega sodišča iz
razveljavitvenega sklepa, dopolniti dejanske ugotovitve v nakazani
smeri in ponovno odločiti o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem
delu ter o stroških postopka.
25. V preostalem je pritožbeno
sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe
sodišča prve stopnje (III/2. in III/6. točka izreka). Ugotovilo je
namreč, da v tem delu niso podani niti s pritožbo uveljavljani
razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni
dolžnosti.
26. Odločitev o stroških
pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165.
člena ZPP.
Področje:
Ostalo/ZDR-1