REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA FINANCE
FINANČNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE
Generalni davčni urad
Številka: 542-9/2026-2
Datum: 13.02.2026
Namen
posebne ureditve tristranskega posla znotraj Unije je
poenostavitev, ki jo lahko uporabi drugi v verigi, če so izpolnjeni
predpisani pogoji. Običajno gre za posel, kjer v verigi dobav
sodelujejo trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV,
vsak v svoji državi članici. Blago se odpošlje ali odpelje
neposredno od prvega k tretjemu v verigi, poenostavitev pa drugemu
davčnemu zavezancu v verigi omogoča, da se mu ni treba
identificirati za namene DDV v državi članici prejemnika
blaga.[1]
Splošno sodišče Evropske unije je v zadevi T-646/24 (MS
Ključarovci) pojasnilo glede DDV obravnave tristranskih
transakcij v kompleksnejših verigah dobav, kjer sodelujejo štirje
davčni zavezanci in ne le trije in sicer, ali mora tretji v verigi
dobave blaga to blago tudi fizično prevzeti.
Primer:
Podjetje B, identificirano za namene DDV v DČ2, kupi blago v DČ1 od
podjetja A, identificiranega za namene DDV v DČ1, in ga proda kupcu
C, identificiranemu za namene DDV v DČ3. Podjetje C to blago naprej
proda podjetju D, identificiranemu za namene DDV v DČ3. Blago se
odpošlje neposredno iz DČ1 v DČ3, vendar podjetje C blaga ne
prejme, ampak ga v DČ3 dejansko prejme podjetje D. Prevoz
organizira in plača podjetje B.
Ključno vprašanje se nanaša na vprašanje razlage člena 141 (c) in
(d) Direktive o DDV, torej ali se sme poenostavitev za tristranske
posle uporabiti tudi v primeru, da blago ni fizično pripeljano
formalnemu kupcu (podjetju C), ampak je v tej isti državi članici
dejansko prepeljano kupčevemu kupcu (podjetju D).
Skladno s členom 14(1)[2]
Direktive o DDV in ustaljeno sodno prakso Sodišča EU se pojem
»dobava blaga« ne nanaša na prenos lastninske pravice, ampak zajema
vsak prenos premoženja v stvareh ene stranke, ki drugo stranko
pooblasti, da s tem premoženjem dejansko razpolaga, kot da bi bil
njegov lastnik. Direktiva o DDV pa ne zahteva, da stranka, na
katero je premoženje v stvareh preneseno, to premoženje fizično
poseduje niti da je navedeno premoženje v stvareh fizično
prepeljano do nje in/ali da ga ta fizično prejme.
Sodišče je na podlagi objektivnih značilnosti transakcij (ob
pogoju, da ne obstajajo elementi davčne utaje) presodilo, da se
poenostavitev za tristranske posle sme uporabiti tudi:
-
podjetje D je »kupčev kupec« in ne vpliva na upravičenost
poenostavitve, ki velja za prvi dve dobavi (A → B → C). V verigi dobav sodelujejo štirje
davčni zavezanci, ki so identificirani za namene DDV v treh državah
članicah, ob izpolnjevanju pogojev iz člena 141(c) Direktive o
DDV;
-
blago je prepeljano neposredno od prvega podjetja A k dejanskemu
prejemniku – kupčevemu kupcu (podjetju D) pod pogojem, da je
podjetje D identificirano za namene DDV v isti državi članici kot
formalni kupec, tj. tretji v verigi (podjetje C);
-
če blago ni bilo prejeto neposredno od izdajatelja računa o nakupu,
še ne gre za davčno utajo, ampak gre lahko tudi za dve zaporedni
prodaji, ki se nanašata na isto blago, ki se po navodilih prvega
prodajalca (podjetja A) neposredno prepelje do drugega pridobitelja
(podjetja D). To pomeni da gre za dve zaporedni dobavi v smislu
člena 14(1) Direktive o DDV, vendar le za en dejanski prevoz. Pri
tem ni nujno, da prvi pridobitelj (podjetje C) postane lastnik
zadevnega blaga, ampak zadostuje že, da s tem blagom razpolaga, kot
da bi bil lastnik.
Slika: Tristranski posel v verigi dobav s štirimi udeleženci

Tristranski posel: podjetje A → podjetje B → podjetje C. Prevoz
organizira podjetje B in pelje blago neposredno podjetju D.
A → B: podjetje A izda račun za oproščeno dobavo blaga
znotraj Unije v skladu s 138. členom Direktive o DDV (46. člena
ZDDV-1). Podjetje A v DČ1 poroča dobavo v rekapitulacijsko poročilo
kot prvi v verigi.
B → C: podjetje B izda račun za oproščeno dobavo, na katerem
navede, da gre za tristranski posel v skladu s členom 141 Direktive
o DDV oziroma drugim odstavkom 48. člena ZDDV-1. Na računu
mora obvezno navesti klavzulo »Obrnjena davčna obveznost« (»Reverse
Charge«) v skladu s 197. členom Direktive o DDV oziroma 4. točko
prvega odstavka 76. člena ZDDV-1.[3]
Podjetje B v DČ2 poroča dobavo v rekapitulacijsko poročilo kot
drugi v verigi.
Dobava C → D je povsem ločena od poenostavitve za tristranske
posle. Gre za domačo dobavo v DČ3, obdavčeno z DDV po davčnih
stopnjah DČ3.
Sodišče je preučilo tudi, ali se lahko poenostavitev za tristranske
posle uporabi, če je podjetje B vpleteno v davčno utajo (podjetje C
je neplačujoči gospodarski subjekt – missing trader).
Razložilo je, da se sme poenostavitev uporabiti le ob strogi
odsotnosti kakršnihkoli indikatorjev davčne zlorabe. Navedeno ne
velja le v primerih, da davčni zavezanec sam stori davčno utajo,
ampak velja tudi v primerih, da je vedel oziroma bi moral vedeti,
da je z zadevno transakcijo sodeloval pri transakciji, povezani z
utajo DDV. V teh primerih mora davčni organ poenostavitev za
tristranske posle zavrniti, ker objektivni pogoji za pridobitev
zahtevane ugodnosti po Direktivi o DDV niso
izpolnjeni.[4]
Takšna zavrnitev uporabe ugodnosti na podlagi Direktive o DDV ni v
nasprotju niti z načelom sorazmernosti, niti z načelom
nevtralnosti, niti z načelom pravne varnosti, niti z načelom
varstva legitimnih pričakovanj.
Iz
zgoraj navedenega tako izhaja, da lahko davčni zavezanec - drugi v
dobavni verigi uporabi administrativno poenostavitev tudi v
primerih kompleksnejše dobavne verige, kjer po tristranskem poslu
sledi nadaljnja dobava znotraj iste države članice (DČ3), vendar le
ob pogoju, da ni vedel oz. ni mogel vedeti, da je sodeloval pri
utaji DDV, storjeni v okviru verige.
V
primeru, da se davčnemu zavezancu, ki je administrativno
poenostavitev uporabil, dokaže, da je vedel oz. bi moral vedeti, da
je sodeloval pri utaji DDV, storjeni v okviru verige dobav, morajo
organi in sodišča države članice, ki je izdala identifikacijsko
številko za DDV, pod katero je pridobitelj, ki je zavezanec za DDV,
opravil pridobitev blaga znotraj Unije, temu pridobitelju zavrniti
uporabo administrativne poenostavitve za tristranske posle ter
zmanjšanje davčne osnove, določene v členu 41, drugi odstavek,
Direktive o DDV (drugi odstavek 23. člena ZDDV-1).[5]
Obveznost iz naslova DDV v skladu z navedenim in v skladu z
določili člena 41. Direktive o DDV nastane v državi, ki je
izdala identifikacijsko številko za DDV, pod katero je pridobitelj
opravil pridobitev blaga znotraj Unije.
Ob tem poudarjamo, da morajo biti davčni zavezanci, ki se bodo
odločili za uporabo administrativne poenostavitve (drugi v verigi),
previdni glede tega, s kom poslujejo, ter skrbno preverjati svoje
kupce, na katere prenašajo davčne obveznosti, saj v nasprotnem
primeru (pridobitelj je vedel ali bi moral vedeti, da s to
transakcijo sodeluje pri utaji DDV) poenostavitev za tristranske
posle ni mogoča.
Vir: Spletne strani Finančne
uprave Republike Slovenije [16.02.2026].
Vsebina pojasnila / mnenja
FURS-MF temelji na naslednji zakonodaji (zakonski in podzakonski
predpisi):
·
Zakon o davku na dodano vrednost -
ZDDV-1, Uradni
list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E,
38/12-ZDDV-1F, 83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A, 86/14-ZDDV-1H,
90/15-ZDDV-1I, 77/18-ZDDV-1J, 59/19-ZDDV-1K, 72/19-ZDDV-1L,
175/20-ZIUOPDVE, 203/20-ZIUPOPDVE, 112/21-ZIUPGT, 196/21-ZDOsk,
206/21-ZDUPŠOP, 3/22-ZDDV-1M, 29/22-ZUOPDCE, 114/22-ZNUDDVE,
141/22-ZNUNBZ, 40/23-ZDavPR-B, 84/23-ZDOsk-1, 122/23-ZDDV-1N in
104/24-ZDDV-1O.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost -
PZDDV, Uradni
list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10,
104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14,
39/16, 45/16, 86/16, 50/17, 84/18, 77/19, 58/21, 205/21, 16/22,
82/22, 17/23, 133/23, 112/24 in 110/25.
·
Direktiva Sveta 2006/112/ES
(Uradni list EU, št. L 347/06),
zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2025/516 z dne 11. marca 2025
(Uradni list EU, št. L 516/25).
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na
katerem temelji pojasnilo FURS-MF, je pripis
uredništva.