EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (osmi
senat) v zadevi: C-247/21
Datum: 08.12.2022
V zadevi: Luxury Trust
Automobil
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 42(a) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena
z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010
(UL 2010, L 189, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva
o DDV), v povezavi s členom 197(1)(c) te direktive in na
razlago člena 219a navedene direktive.
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Luxury Trust
Automobil GmbH in Finanzamt Österreich (davčna uprava Avstrije, v
nadaljevanju: davčna uprava) glede davka na dodano vrednost (DDV),
ki se od te družbe zahteva za davčno leto 2014.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva o DDV
3 Člen 2(1)(b)(i)
Direktive o DDV določa:
„Predmet DDV so naslednje
transakcije:
[…]
(b) pridobitve
blaga znotraj Skupnosti, ki jih za plačilo na ozemlju države
članice opravi:
(i) davčni
zavezanec, ki deluje kot tak, ali pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec, ki deluje kot tak, ki
ni upravičen do oprostitve za mala podjetja, predvidene v
členih 282 do 292 in ga ne zajema ureditev iz členov 33
ali 36“.
4 Naslov
V te direktive je „Kraj obdavčljivih transakcij“. V poglavju 2
tega naslova je v členih od 40 do 42 navedene direktive opredeljen
kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti.
5 Člen 40
iste direktive določa, da se „[z]a kraj pridobitve blaga znotraj
Skupnosti […] šteje kraj, kjer se blago nahaja v trenutku, ko se
konča odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju“.
6 Člen 41
Direktive o DDV določa:
„Brez vpliva na določbe člena 40 se šteje,
da je kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti iz
člena 2(1)(b)(i) na ozemlju države članice, ki je izdala
identifikacijsko številko DDV, pod katero pridobitelj opravi to
pridobitev, razen če oseba, ki blago pridobi, dokaže, da je bila
pridobitev predmet DDV v skladu s členom 40.
Če je bila pridobitev predmet DDV v skladu s
členom 40 v državi članici, v kateri se odpošiljanje ali
prevoz blaga konča, potem ko je bila obdavčena v skladu s prvim
pododstavkom [odstavkom], se davčna osnova ustrezno zmanjša v
državi članici, ki je izdala identifikacijsko številko DDV, pod
katero je pridobitelj opravil to pridobitev.“
7 Člen 42
te direktive določa:
„Prvi odstavek člena 41 se ne uporablja in
se šteje, da je bila pridobitev blaga znotraj Skupnosti predmet DDV
v skladu s členom 40, kadar so izpolnjeni naslednji
pogoji:
(a) pridobitelj
dokaže, da je opravil to pridobitev za namene kasnejših dobav na
ozemlju države članice, določen[e] v skladu s členom 40, za
katere je bil[a] kot oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu s
členom 197, določena oseba, ki ji je bila opravljena
dobava;
(b) pridobitelj
je izpolnil obveznosti, predvidene v členu 265, v zvezi s
predložitvijo rekapitulacijskega poročila.“
8 Naslov
IX navedene direktive je „Oprostitve“. Poglavje 4 tega naslova
je posvečeno oprostitvam v zvezi s transakcijami znotraj Skupnosti.
Oddelek 2 tega poglavja se nanaša na oprostitve za pridobitve blaga
znotraj Skupnosti. V tem oddelku člen 141 iste direktive
določa:
„Vsaka država članic[a] sprejme posebne ukrepe,
da se DDV ne obračuna za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki se
v skladu z merili iz člena 40 opravi na njenem ozemlju, kadar
so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) pridobitev
blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici,
vendar je identificiran za DDV v drugi državi članici;
(b) pridobitev
blaga se opravi za namene kasnejše dobave tega blaga, ki jo opravi
davčni zavezanec iz točke (a) v isti državi
članici;
(c) blago, ki
ga davčni zavezanec iz točke (a) tako pridobi, se neposredno
odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je tista, v
kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno prejemniku
nadaljn[j]e dobave;
(d) oseba,
kateri je namenjena nadaljnja dobava blaga je drug davčni zavezanec
ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificiran/a za DDV v
isti državi članici;
(e) oseba iz
točke (d) je bila določena v skladu s členom 197 kot
oseba, ki je dolžna plačati davek za dobavo, ki jo opravi davčni
zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolžan
davek.“
9 V
naslovu XI Direktive o DDV, „Obveznosti davčnih zavezancev in
nekaterih oseb, ki niso davčni zavezanci“, člen 197(1) te
direktive določa:
„DDV je dolžna plačati oseba, kateri se opravi
dobava blaga, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) obdavčljiva
transakcija je dobava blaga, opravljena pod pogoji iz
člena 141;
(b) oseba,
kateri se opravi dobava blaga, je drug davčni zavezanec ali pravna
oseba, ki ni davčni zavezanec, identificiran/a za DDV v državi
članici, v kateri se opravi dobava;
(c) račun, ki
ga izda davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici osebe,
kateri je blago dobavljeno, se izda v skladu z [določbami]
oddelk[ov] 3 do 5 poglavja 3.“
10 Člen 219a
te direktive določa:
„Brez poseganja v člene 244 do 248, se
uporablja naslednje:
(1) Za
izdajanje računov veljajo pravila, ki se uporabljajo v državi
članici, v kateri se v skladu z določbami naslova V šteje, da je
bilo dobavljeno blago ali so bile opravljene storitve.
(2) Z
odstopanjem od odstavka 1 tega člena se za izdajanje računov
uporabljajo pravila, ki veljajo v državi članici, v kateri ima
dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, iz
katere je dobava opravljena, oziroma če takšnega sedeža dejavnosti
ali stalne poslovne enote ni, v državi članici, v kateri ima stalno
ali običajno prebivališče, če:
(a) nima
sedeža v državi članici, za katero se v skladu z določbami naslova
V šteje, da je bilo vanjo dobavljeno blago ali so bile v njej
opravljene storitve, ali čigar sedež se v tej državi članici ne
uporablja za dobave v smislu člena 192a, in je oseba, ki mora
plačati DDV, oseba, kateri je bilo blago dobavljeno ali so bile
storitve opravljene.
Vendar pa se za izdajanje računov uporabljajo
pravila iz odstavka 1 tega člena, če izda račun [kupec ali]
prejemnik (samo-fakturiranje).
(b) se za
dobavo blaga oziroma storitev v skladu z določbami naslova V šteje,
da ni opravljena v Skupnosti.“
11 Vsebina
računov je podrobneje določena v oddelku 4 poglavja 3 naslova
XI navedene direktive. Med določbami tega oddelka člen 226
iste direktive določa:
„Brez poseganja v posebne določbe te direktive,
se za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s
členom 220 in 221, zahtevajo samo naslednji
podatki:
[…]
(11a) kadar
je [kupec ali] prejemnik dolžan plačati DDV, navedba ,Reverse
Charge‘ [,Obrnjena davčna obveznost‘];
[…]“
Direktiva 2010/45
12 V uvodni
izjavi 7 Direktive 2010/45 je navedeno:
„Nekatere zahteve glede informacij, ki jih je
treba navesti na računih, bi bilo treba spremeniti, da se omogoči
boljši nadzor davka, vzpostavi večja enakost pri obravnavanju
čezmejnih in domačih dobav ter pomaga spodbujati elektronsko
izdajanje računov.“
Avstrijsko pravo
13 Člen 3(8)
Umsatzsteuergesetz 1994 (zakon o prometnem davku iz leta 1994)
z dne 23. avgusta 1994 (BGBl., 663/1994), v različici, ki se
je uporabljala za leto 2014 (BGBl. I, 112/2012) (v
nadaljevanju: UStG 1994), naslovljen „Kraj pridobitve znotraj
Skupnosti“, določa:
„Pridobitev znotraj Skupnosti se opravi na
območju države članice, v kateri je blago na koncu prevoza ali
pošiljanja. Če pridobitelj v razmerju do dobavitelja uporabi
identifikacijsko številko DDV, ki mu jo je dodelila druga država
članica, se šteje, da je pridobitev opravljena na ozemlju te države
članice, dokler pridobitelj ne dokaže, da je pridobitev obdavčila
država članica, navedena v prvem stavku. V zvezi z dokazom se
smiselno uporablja člen 16.“
14 Člen 25
UStG 1994, naslovljen „Tristranski posel“, določa:
„Pojem
Člen 25
(1) Za tristranski posel gre,
kadar trije gospodarski subjekti v treh različnih državah članicah
sklenejo posle glede istega blaga, kadar to blago zadnjemu kupcu
blaga dobavi neposredno prvi dobavitelj in kadar so izpolnjeni
pogoji iz odstavka 3. Navedeno velja tudi, kadar je zadnji
kupec pravna oseba, ki ni podjetnik ali ki blaga ne kupi za svoje
podjetje.
Kraj pridobitve znotraj Skupnosti pri
tristranskem poslu
(2) Pridobitev
znotraj Skupnosti v smislu člena 3(8), drugi stavek, se šteje
za obdavčeno, kadar podjetnik (pridobitelj) dokaže, da gre za
tristranski posel in da je izpolnil svojo obveznost napovedi v
skladu z odstavkom 6. Če podjetnik svoje obveznosti napovedi
ne izpolni, pravico do davčne oprostitve izgubi
retroaktivno.
Davčna oprostitev pri pridobitvi blaga znotraj
Skupnosti
(3) Pridobitev
znotraj Skupnosti je oproščena DDV pod naslednjimi
pogoji:
(a) podjetnik
(pridobitelj) nima stalnega prebivališča ali sedeža na državnem
ozemlju, vendar je identificiran za DDV na območju
Skupnosti;
(b) pridobitev
je namenjena poznejši dobavi podjetnika (pridobitelja) na državnem
ozemlju podjetniku ali pravni osebi, ki je identificiran/a za DDV
na državnem ozemlju;
(c) pridobljeno
blago ne izhaja iz države članice, v kateri je podjetnik
(pridobitelj) identificiran za DDV;
(d) pravico
do razpolaganja s pridobljenim blagom zadnjemu pridobitelju
(prejemniku) neposredno zagotavlja prvi podjetnik ali prvi
pridobitelj;
(e) prejemnik
je na podlagi odstavka 5 zavezanec za plačilo
davka.
Izdajanje računov s strani
pridobitelja
(4) Za
izdajanje računov se uporabljajo predpisi države članice, v kateri
pridobitelj opravlja dejavnost. Kadar se dobava opravi v poslovni
enoti pridobitelja, se uporabi pravo države članice sedeža poslovne
enote. Če prejemnik dobave, na katerega preide davčna obveznost, to
obračuna z dobropisom, se za izdajo računa uporabljajo predpisi
države članice, v kateri je dobava opravljena.
Če se za izdajanje računov uporabljajo določbe
tega zveznega zakona, mora račun dodatno vsebovati te
navedbe:
– izrecno
navedbo, da gre za tristranski posel znotraj Skupnosti in da je
zavezanec za plačilo davka zadnji pridobitelj,
– identifikacijsko
številko DDV, pod katero je podjetnik (pridobitelj) opravil
pridobitev blaga znotraj Skupnosti in njegovo poznejšo dobavo,
ter
– identifikacijsko
številko DDV prejemnika dobave.
Zavezanec za plačilo davka
(5) Pri
tristranskem poslu je za plačilo davka zavezan prejemnik
obdavčljive dobave, kadar račun, ki ga je izdal pridobitelj,
vsebuje podatke iz odstavka 4.
Obveznosti pridobitelja
(6) Za
izpolnitev svojih obveznosti napovedi v smislu odstavka 2 mora
podjetnik v rekapitulacijskem poročilu navesti naslednje
podatke:
– identifikacijsko
številko DDV na državnem ozemlju, pod katero je opravil pridobitev
blaga znotraj Skupnosti in njegovo poznejšo dobavo;
– identifikacijsko
številko DDV prejemnika poznejše dobave, ki jo je opravil
podjetnik, ki mu jo je dodelila država članica, v katero je bilo
blago odposlano ali odpeljano;
– za
vsakega od teh prejemnikov skupni znesek dobav, ki jih je podjetnik
na ta način opravil v državi članici, v katero je bilo blago
odposlano ali odpeljano. Ti zneski se navedejo za koledarsko
četrtletje, v katerem je davčna obveznost nastala.
Obveznosti prejemnika
(7) Pri
izračunu davka v skladu s členom 20 se ugotovljenemu znesku
prišteje znesek, dolgovan na podlagi odstavka 5.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
15 Luxury Trust
Automobil je družba z omejeno odgovornostjo s sedežem v Avstriji,
ki dejavnosti posredovanja in prodaje luksuznih vozil opravlja v
več državah, in sicer tako v Evropski uniji kot v tretjih
državah.
16 Družba
Luxury Trust Automobil je leta 2014 od dobavitelja s sedežem v
Združenem kraljestvu kupila vozila in jih naprej prodala družbi
M s. r. o. (v nadaljevanju: družba M), ki ima
sedež v Češki republiki. Ta vozila so bila neposredno odpeljana iz
Združenega kraljestva v Češko republiko.
17 Podjetja,
udeležena v tej dobavi, so uporabila identifikacijsko številko DDV
države svojega sedeža. Na treh računih, ki jih družba Luxury Trust
Automobil izdala marca 2014 (v nadaljevanju: sporni računi), so
bile tako navedene avstrijska identifikacijska številka DDV te
družbe, češka identifikacijska številka DDV družbe M in
identifikacijska številka DDV dobavitelja s sedežem v Združenem
kraljestvu. Na teh računih je bilo tudi navedeno: „Davka oproščen
tristranski posel znotraj Skupnosti“.
18 Družba
Luxury Trust Automobil je v rekapitulacijskem poročilu za marec
2014 navedla češko identifikacijsko številko DDV družbe M in
prijavila obstoj tristranskih poslov znotraj Skupnosti.
19 Vendar je
bilo v okviru davčnega nadzora ugotovljeno, da ureditve
tristranskega posla ni mogoče uporabiti, ker sporni računu v
nasprotju s tem, kar določa člen 25(4) UStG 1994, niso
vsebovali navedbe o prenosu davčne obveznosti. Šlo naj bi torej za
pomanjkljiv tristranski posel, ki naj ga naknadno ne bi bilo mogoče
popraviti. Na podlagi uporabe avstrijske identifikacijske številke
DDV družbe Luxury Trust Automobil bi bilo treba priznati, da je šlo
za pridobitev znotraj Skupnosti v Avstriji v skladu s
členom 3(8) UStG 1994. Davčna uprava je na podlagi teh
elementov z odločbo z dne 25. aprila 2016 določila DDV, ki ga
družba Luxury Trust Automobil dolguje za leto 2014.
20 Predložitveno
sodišče navaja, da naj bi družba Luxury Trust Automobil po tem
davčnem nadzoru sporne račune popravila z zaznamki o popravkih z
dne 23. maja 2016, tako da je na te račune dodala navedbo o
prenosu davčne obveznosti na družbo M. Vendar naj ne bi
bilo dokaza, da so bili ti zaznamki o popravkih dejansko izdani tej
družbi. Poleg tega naj bi češka davčna uprava to družbo opredelila
kot neplačujoči gospodarski subjekt (Missing Trader). Čeprav naj bi
bila družba M v obdobju zadevnih dobav za namene DDV
registrirana v Češki republiki, naj češki davčni upravi ne bi
uspelo navezati stika z njo in družba M naj v Češki republiki
ne bi niti prijavila niti plačala DDV iz naslova teh
dobav.
21 Zoper
odločbo davčne uprave z dne 25. aprila 2016 je bil vložen
ugovor, ki ga je Finanzamt Baden Mödling (davčni urad v Baden
Mödlingu, Avstrija) zavrnil. Družba Luxury Trust Automobil je nato
vložila pritožbo pri Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče,
Avstrija).
22 Po mnenju
tega sodišča uporaba določb o tristranskih poslih v položaju,
kakršen je ta iz člena 25(1) UStG 1994, ni obvezna.
Vmesni pridobitelj v tristranskem poslu, kot je v obravnavanem
primeru družba Luxury Trust Automobil, naj bi imel pravico izbrati,
ali želi za določeno dobavo te določbe uporabiti ali ne. To pravico
naj bi bilo treba uveljaviti ob izvedbi zadevnega posla.
23 Če želi ta
vmesni pridobitelj v zvezi s tem doseči oprostitev za pridobitev
znotraj Skupnosti v namembni državi članici in prenos davčne
obveznosti za to pridobitev na končnega prejemnika te pridobitve,
bi moral izstaviti račun, ki bi vseboval navedbe iz
člena 25(4) UStG 1994. Na spornih računih pa manjka
navedba iz te določbe, da je zadnji pridobitelj zavezanec za
plačilo DDV.
24 Člen 25
UStG 1994 naj se zato ne bi uporabljal, tako da bi bilo treba
zadevni posel obravnavati glede na splošne določbe tega zakona. Na
podlagi teh določb je družba Luxury Trust Automobil izvedla
pridobitev znotraj Skupnosti v Avstriji, ker je uporabila svojo
avstrijsko identifikacijsko številko DDV. Tako bi bilo treba šteti,
da je bila pridobitev izvedena v Avstriji, dokler ta družba ne
dokaže, da je bila ta pridobitev obdavčena v Češki republiki. Ker
naj ta pogoj ne bi bil izpolnjen, naj navedena družba ne bi imela
pravice do odbitka vstopnega DDV za navedeno pridobitev.
25 Družba
Luxury Trust Automobil je zoper sodbo Bundesfinanzgericht (zvezno
finančno sodišče) vložila revizijo pri Verwaltungsgerichtshof
(vrhovno upravno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče v
tej zadevi.
26 Spor o
glavni stvari se nanaša na davek, dolgovan na podlagi
člena 3(8), drugi stavek, UStG 1994, to je na dodatno
obdavčitev pridobitve znotraj Skupnosti, ki se za tako šteje zaradi
uporabe avstrijske identifikacijske številke DDV.
27 Verwaltungsgerichtshof
(vrhovno upravno sodišče) v tem okviru opozarja na tri
težave.
28 Prvič, to
sodišče ugotavlja, da iz člena 41, prvi odstavek, Direktive o
DDV izhaja, da se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj
Skupnosti na ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko
številko DDV, pod katero je bila ta pridobitev opravljena. Vendar
naj v skladu s členom 42 te direktive to ne bi veljalo, kadar
je bil prejemnik poznejše dobave v skladu s členom 197
navedene direktive določen kot zavezanec za DDV.
29 V zvezi s
tem naj bi člen 197(1)(c) Direktive o DDV določal, da je treba
račun za tak posel izdati v skladu z določbami oddelkov od 3 do 5
poglavja 3 naslova XI te direktive.
30 Šlo naj bi
torej za „določitev“ prejemnika dobave kot zavezanca za plačilo DDV
v smislu člena 42 navedene direktive, kadar račun vsebuje
navedbo, kot je ta, ki je navedena v členu 226,
točka 11a, iste direktive, in sicer navedbo „Reverse Charge
[Obrnjena davčna obveznost]“.
31 Predložitveno
sodišče kljub vsemu meni, da čeprav uvodna izjava 7 Direktive
2010/45 govori v prid strogemu spoštovanju določb v zvezi z
izdajanjem računov, je cilj navedbe „Obrnjena davčna obveznost“ na
računih za tristranske posle zagotoviti, da lahko zadnji
pridobitelj v takem poslu nedvoumno in zlahka ugotovi, da je davčna
obveznost prenesena nanj. Po mnenju tega sodišča pa je ta cilj
mogoče prav tako zagotoviti z navedbo „Davka oproščen tristranski
posel znotraj Skupnosti“ na spornih računih, še posebej, če se
upošteva dejstvo, da na njih ni izkazan noben znesek DDV, ampak je
znesek, naveden na teh računih, izrecno označen kot „neto znesek
računa“.
32 V teh
okoliščinah naj ne bi bilo izključeno, da se lahko s prvotno
navedbo na spornih računih izpolnjujejo pogoji, ki jih pravo Unije
predpisuje za določitev prejemnika dobave kot zavezanca za
DDV.
33 Drugič, če
ne bi bilo tako, predložitveno sodišče opozarja, da je Sodišče v
točki 49 sodbe z dne 19. aprila 2018, Firma Hans Bühler
(C-580/16, EU:C:2018:261), razsodilo, da člen 42(a) Direktive
o DDV ureja vsebinski pogoj, ki se zahteva, da se pridobitev, kot
je ta v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, obdavči z DDV v
skladu s členom 40 te direktive. Člen 42(b) navedene
direktive pa naj bi, nasprotno, določal podrobna pravila za
dokazovanje obdavčitve v namembni državi članici, ki bi jih bilo
treba šteti za formalne pogoje.
34 Z enim od
vsebinskih pogojev na podlagi tega člena 42(a) naj bi se
zahtevalo, da je prejemnik dobave v skladu s členom 197
Direktive o DDV na računu za to dobavo določen kot zavezanec za
plačilo DDV.
35 Račune v
zvezi z odbitkom vstopnega davka bi bilo tako treba šteti za
formalne pogoje, ki jih je na splošno mogoče popraviti, pri čemer
popravek učinkuje retroaktivno za leto, v katerem je bil račun
prvotno izdan. Poleg tega naj bi bilo mogoče račun, tudi če je bil
DDV napačno zaračunan, popraviti, če njegov izdajatelj dokaže
dobrovernost ali če je pravočasno v celoti odpravil tveganje izgube
davčnih prihodkov.
36 Predložitveno
sodišče se kljub temu sprašuje, ali taka možnost popravka obstaja
tudi glede vsebinskega pogoja, še zlasti, ker uporaba ureditve o
tristranskih poslih ni zavezujoča, saj se davčni zavezanci lahko
odločijo, da ne uporabijo sistema poenostavitve, ki ga ta ureditev
uvaja.
37 V tem okviru
bi bilo treba tudi pojasniti, ali zadostuje, da izdajatelj računa
ta račun popravi in ga pošlje prejemniku zadevne dobave, ali pa
mora ta prejemnik prejeti tudi popravek. Prav tako bi bilo treba
pojasniti, ali ima tak popravek morebitni retroaktivni učinek v
skladu s sodbo z dne 15. septembra 2016, Senatex (C-518/14,
EU:C:2016:691).
38 Tretjič,
predložitveno sodišče navaja, da se družba Luxury Trust Automobil
sklicuje na uporabo češkega prava. To pravo naj v nasprotju z
avstrijskim pravom ne bi zahtevalo, da računi vsebujejo navedbo o
prenosu davčne obveznosti. Za določitev prava, ki se uporabi, naj
bi bila vseeno potrebna razlaga člena 219a Direktive o
DDV.
39 V teh
okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče)
prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta
vprašanja:
„1. Ali je
treba člen 42(a) Direktive o DDV v povezavi s
členom 197(1)(c) te direktive razlagati tako, da je prejemnik
dobave določen kot oseba, ki je dolžna plačati davek, tudi če je na
računu, na katerem ni izkazan znesek DDV, navedeno: ‚Davka oproščen
tristranski posel znotraj Skupnosti‘?
2. V primeru
nikalnega odgovora na prvo vprašanje:
(a) Ali je
mogoče tovrstno navedbo na računu naknadno veljavno popraviti (z
navedbo: ‚Tristranski posel znotraj Skupnosti v skladu s
členom 25 UStG [1994]. Davčna obveznost se prenese na
prejemnika storitve.‘)?
(b) Ali je
treba, da bi bil popravek veljaven, prejemniku računa poslati
popravljen račun?
(c) Ali
popravek velja retroaktivno od datuma prvotne izdaje
računa?
3. Ali je
treba člen 219a Direktive o DDV razlagati tako, da je treba
uporabiti pravila o izdajanju računov tiste države članice, katere
določbe bi bilo treba uporabiti, če na računu (še) ne bi bil
določen noben ‚pridobitelj‘ kot oseba, ki je dolžna plačati davek;
ali pa bi bilo treba uporabiti določbe tiste države članice, katere
določbe bi bilo treba uporabiti, če bi se domnevalo, da je
določitev ‚pridobitelja‘ kot osebe, ki je dolžna plačati davek,
veljavna?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
Prvo vprašanje
40 Predložitveno
sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 42(a) Direktive o DDV v povezavi s členom 197(1)(c)
te direktive razlagati tako, da je končni pridobitelj v okviru
tristranskega posla veljavno določen kot zavezanec za plačilo DDV,
kadar račun, ki ga izda vmesni pridobitelj, ne vsebuje navedbe
„Reverse Charge [Obrnjena davčna obveznost]“.
41 Najprej je
treba opozoriti, da je tristranski posel transakcija, s katero
dobavitelj, ki je identificiran za DDV v prvi državi članici,
dobavi blago posrednemu pridobitelju, ki je identificiran za DDV v
drugi državi članici in ki to blago dobavi končnemu pridobitelju,
ki je identificiran za DDV v tretji državi članici, pri čemer je
navedeno blago neposredno odpeljano iz prve države članice v tretjo
državo članico.
42 Za ta
tristranski posel lahko velja ureditev, ki odstopa od pravila iz
člena 2(1)(b) Direktive o DDV, v skladu s katerim so predmet
DDV pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki so opravljene za plačilo
na ozemlju države članice (glej v tem smislu sodbo z dne
19. aprila 2018, Firma Hans Bühler, C-580/16, EU:C:2018:261,
točka 27).
43 Ta ureditev
odstopanja po eni strani zajema oprostitev pridobitve znotraj
Skupnosti, ki jo opravi vmesni pridobitelj, ki je identificiran za
DDV v drugi državi članici, in po drugi strani obdavčitev te
pridobitve odložiti na raven končnega pridobitelja, ki ima sedež in
je identificiran za DDV v tretji državi članici, pri čemer je
vmesni pridobitelj oproščen obveznosti identifikacije za DDV v tej
zadnjenavedeni državi članici. Navedena ureditev izhaja iz razmerja
med pravilom iz člena 40 te direktive in odstopanjem, ki
izhaja iz njenega člena 42.
44 Člen 40
Direktive o DDV namreč določa pravilo, v skladu s katerim je kraj
obdavčitve pridobitve v Skupnosti kraj, v katerem je blago v
trenutku, ko se konča odpošiljanje ali prevoz blaga pridobitelju.
Za zagotovitev pravilne uporabe tega pravila člen 41 te
direktive določa, da se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj
Skupnosti na ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko
številko DDV, pod katero pridobitelj opravi to pridobitev, razen če
pridobitelj dokaže, da je bila pridobitev predmet DDV v skladu s
členom 40 navedene direktive.
45 Člen 42
te direktive odstopa od uporabe navedenega pravila v okviru
tristranskih poslov, opredeljenih v členu 141 Direktive o DDV,
kadar pridobitelj po eni strani dokaže, da je zadevno pridobitev
znotraj Skupnosti opravil za potrebe poznejše dobave na ozemlju
države članice, določene v skladu s členom 40 te direktive, za
katero je bil v skladu s členom 197 navedene direktive kot
zavezanec za plačilo davka določen prejemnik, in kadar je
pridobitelj po drugi strani izpolnil obveznosti iz člena 265
iste direktive v zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega
poročila.
46 V skladu s
členom 197(1)(c) Direktive o DDV mora biti račun, ki ga izda
vmesni pridobitelj, izdan v skladu z določbami oddelkov od 3 do 5
poglavja 3 naslova XI te direktive. Med temi določbami
člen 226, točka 11a, navedene direktive določa, da račun
vsebuje navedbo „Reverse Charge [Obrnjena davčna obveznost]“, kadar
je pridobitelj ali prejemnik zavezan za plačilo DDV.
47 V tem okviru
je za odgovor na prvo vprašanje treba upoštevati ne le besedilo
člena 42(a) Direktive o DDV, ampak tudi njegovo sobesedilo in
cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je ta določba (glej v
tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2018, Firma Hans Bühler,
C-580/16, EU:C:2018:261, točka 33).
48 Prvič, iz
naslova člena 42 Direktive o DDV po eni strani izhaja, da gre
za odstopanje od člena 41, prvi odstavek, te direktive, in po
drugi strani, da je uporaba tega odstopanja odvisna od izpolnitve
dveh kumulativnih pogojev, ki sta določena v tem členu 42(a)
in (b) (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2018,
Firma Hans Bühler, C-580/16, EU:C:2018:261,
točka 45).
49 Medtem ko
člen 42(a) Direktive o DDV natančno določa vsebinski pogoj, ki
zahteva, da se pridobitev, opravljena v okviru tristranskega posla,
v skladu s členom 40 te direktive šteje za obdavčljivo z DDV,
pa člen 42(b) navedene direktive določa formalne pogoje za
predložitev dokazila o obdavčitvi v namembni državi članici prevoza
ali odpošiljanja znotraj Skupnosti (glej v tem smislu sodbo z dne
19. aprila 2018, Firma Hans Bühler, C-580/16, EU:C:2018:261,
točka 49).
50 Drugič, v
zvezi s sobesedilom člena 42 Direktive o DDV je iz sodne
prakse Sodišča razvidno, da ta člen natančneje določa in dopolnjuje
pogoje za uporabo ukrepa za poenostavitev, ki je določen v
členu 141 te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne
19. aprila 2018, Firma Hans Bühler, C-580/16, EU:C:2018:261,
točka 37). Člen 42(a) Direktive o DDV in člen 141(e)
te direktive pa napotujeta na člen 197 navedene direktive, ki
določa spoštovanje določb poglavja 3 naslova XI te direktive,
katerega del je člen 226 te direktive.
51 Iz tega
sledi, da v posebnem okviru ureditve o odstopanju, ki se uporablja
za tristranske posle, vmesni pridobitelj tristranskega posla druge
navedbe ne more nadomestiti z navedbo „Reverse Charge [Obrnjena
davčna obveznost]“, medtem ko člen 226, točka 11a,
Direktive o DDV to navedbo izrecno nalaga.
52 Tretjič, to
razlago potrjujejo cilji, ki jih uresničuje ureditev odstopanja iz
členov 42 in 141 Direktive o DDV.
53 Čeprav je
namreč cilj člena 141 te direktive preprečiti, da bi moral
vmesni pridobitelj izpolniti obveznosti identifikacije in
predložitve davčne napovedi v državi članici, v katero je blago
namenjeno (sodba z dne 19. aprila 2018, Firma Hans Bühler,
C-580/16, EU:C:2018:261, točka 41), je cilj členov 41
in 42 navedene direktive zagotoviti, da se za zadevno
pridobitev znotraj Skupnosti z DDV obdavči končni pridobitelj, s
čimer se sočasno preprečuje dvojno obdavčenje te transakcije (sodba
z dne 19. aprila 2018, Firma Hans Bühler, C-580/16,
EU:C:2018:261, točka 50 in navedena sodna praksa).
54 Kot je
generalna pravobranilka navedla v točki 46 sklepnih predlogov,
pa je smisel in namen navedb, ki jih mora račun vsebovati na
podlagi člena 226 Direktive o DDV, seznaniti naslovnika s
pravno oceno transakcije, ki jo opravi izdajatelj računa. Ta namen
je še bolj pomemben takrat, kadar ta izdajatelj računa meni, da za
plačilo DDV izjemoma ni zavezan on, temveč prejemnik
dobave.
55 Ker je
ureditev odstopanja, ki je določena v členih 42 in 141
Direktive o DDV, fakultativna, formalnost, ki se zahteva s
členom 226, točka 11a, te direktive, omogoča
zagotavljanje, da se končni prejemnik dobave seznani s svojimi
davčnimi obveznostmi. Za ureditev obrnjene davčne obveznosti je
namreč značilno, da če med dobaviteljem in davčnim zavezancem, ki
je prejemnik dobave, ni prišlo do plačila DDV, je to zato, ker je
zadnjenavedeni zavezanec za plačilo tega davka na podlagi te dobave
(glej v tem smislu sodbo z dne 2. julija 2020, Terracult,
C-835/18, EU:C:2020:520, točka 22). Zato v zvezi s tem ne more
biti negotovosti.
56 Ob
upoštevanju navedenih razlogov je treba na prvo vprašanje
odgovoriti, da je treba člen 42(a) Direktive o DDV v povezavi
s členom 197(1)(c) te direktive razlagati tako, da končni
pridobitelj v okviru tristranskega posla ni bil veljavno določen
kot zavezanec za plačilo DDV, kadar račun, ki ga izda vmesni
pridobitelj, ne vsebuje navedbe „Reverse Charge [Obrnjena davčna
obveznost]“ iz člena 226, točka 11a, navedene
direktive.
Drugo vprašanje
57 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 226, točka 11a, Direktive o DDV razlagati tako, da
je mogoče opustitev navedbe „Reverse Charge [Obrnjena davčna
obveznost]“, ki se zahteva s to določbo, na računu naknadno
popraviti z dopolnitvijo z navedbo, da se ta račun nanaša na
tristranski posel znotraj Skupnosti in da je davčna obveznost
prenesena na prejemnika dobave.
58 V primeru
pritrdilnega odgovora na drugo vprašanje želi to sodišče izvedeti,
prvič, ali je veljavnost takega popravka pogojena s tem, da
prejemnik računa ta popravek prejme, in drugič, ali tako
popravljeni račun retroaktivno učinkuje od datuma izdaje prvotnega
računa.
59 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da je Sodišče sicer priznalo, da temeljno
načelo nevtralnosti DDV zahteva, da se odbitek ali vračilo
vstopnega DDV odobri, tudi če davčni zavezanci niso izpolnili
nekaterih formalnih zahtev, vendar pod pogojem, da so bile med
drugim izpolnjene vsebinske zahteve (glej v tem smislu sodbe z dne
27. septembra 2007, Collée, C-146/05, EU:C:2007:549,
točka 31; z dne 19. aprila 2018, Firma Hans Bühler,
C-580/16, EU:C:2018:261, točki 50 in 51, ter z dne
21. oktobra 2021, Wilo Salmson France, C-80/20, EU:C:2021:870,
točka 76).
60 Gre namreč
za to, da je treba zadevne transakcije obdavčiti ob upoštevanju
njihovih objektivnih značilnosti (glej v tem smislu sodbo z dne
27. septembra 2007, Collée, C-146/05, EU:C:2007:549,
točka 30 in navedena sodna praksa).
61 Zato ni
mogoče govoriti o popravku računa, kadar manjka pogoj za uporabo
ureditve odstopanja, ki se uporablja za tristranske posle, kot je
navedba, ki se zahteva s členom 226, točka 11a, Direktive
o DDV. Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 57
in 61 sklepnih predlogov, naknadna izpolnitev pogoja, ki je
nujen za prenos dolga DDV na prejemnika dobave, ni popravek. Gre za
prvotno izdajo zahtevanega računa, ki ne more učinkovati
retroaktivno.
62 Glede na
navedene preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je
treba člen 226, točka 11a, Direktive o DDV razlagati
tako, da opustitve navedbe „Reverse Charge [Obrnjena davčna
obveznost]“, ki se zahteva s to določbo, na računu ni mogoče
naknadno popraviti z dopolnitvijo z navedbo, da se ta račun nanaša
na tristranski posel znotraj Skupnosti in da je davčna obveznost
prenesena na prejemnika dobave.
Tretje vprašanje
63 Predložitveno
sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 219a Direktive o DDV razlagati tako, da nalaga uporabo
določb o izdajanju računov države članice vmesnega pridobitelja ali
določb države članice končnega pridobitelja.
64 Predložitveno
sodišče si to vprašanje zastavlja, ker družba Luxury Trust
Automobil v postopku v glavni stvari zatrjuje, da bi bilo treba
uporabiti češko pravo. To pa naj ne bi zahtevalo, da računi
vsebujejo navedbo o prenosu davčne obveznosti.
65 Vendar je iz
odgovorov na prvi dve vprašanji razvidno, da odgovor na tretje
vprašanje ne more vplivati na rešitev spora o glavni
stvari.
66 Ker na
spornih računih ni bilo navedbe „Reverse Charge [Obrnjena davčna
obveznost]“, končni pridobitelj ni bil veljavno opredeljen kot
zavezanec za plačilo DDV. Zato je treba šteti, da je posredni
pridobitelj v skladu s členom 41, prvi odstavek, Direktive o
DDV zavezan za plačilo tega davka v državi članici, ki mu je
dodelila identifikacijsko številko, pod katero je opravil zadevno
pridobitev znotraj Skupnosti.
67 Zahteve,
določene v členu 42, členu 141(e) in členu 226,
točka 11a, Direktive o DDV, se v nobenem primeru ne smejo
razlikovati od ene države članice do druge. Predložitveno sodišče
mora pravo, ki se uporabi za spor o glavni stvari, ne glede na to,
ali je to pravo države članice vmesnega pridobitelja ali države
članice končnega pridobitelja, razlagati v skladu s pravom Unije
(glej po analogiji sodbo z dne 18. novembra 2020, DelayFix,
C-519/19, EU:C:2020:933, točka 51).
68 Glede na
navedene razloge na tretje vprašanje torej ni treba
odgovoriti.
Stroški
69 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat)
razsodilo:
1. Člen 42(a)
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z
Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010, v povezavi s
členom 197(1)(c) Direktive 2006/112, kakor je bila
spremenjena, je treba razlagati tako, da končni pridobitelj v
okviru tristranskega posla ni bil veljavno določen kot zavezanec za
plačilo davka na dodano vrednost (DDV), kadar račun, ki ga je izdal
vmesni pridobitelj, ne vsebuje navedbe „Reverse Charge [Obrnjena
davčna obveznost]“ iz člena 226, točka 11a, Direktive
2006/112, kakor je bila spremenjena.
2. Člen 226,
točka 11a, Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z
Direktivo 2010/45, je treba razlagati tako, da opustitve navedbe
„Reverse Charge [Obrnjena davčna obveznost]“, ki se zahteva s to
določbo, na računu ni mogoče naknadno popraviti z dopolnitvijo z
navedbo, da se ta račun nanaša na tristranski posel znotraj
Skupnosti in da je davčna obveznost prenesena na prejemnika
dobave.