REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 1570/2021-19
Datum:
30.01.2024
JEDRO:
Davčni zavezanec, ki
zahteva odbitek DDV, je tisti, ki mora dokazati, da izpolnjuje
pogoje za upravičenost do odbitka. Predložiti mora objektivne
dokaze, da so mu davčni zavezanci dejansko dobavili blago oziroma
da so zanj opravili storitve, ki ga je oziroma jih je uporabil pri
svojih transakcijah, obdavčenih z DDV. Bistven je pri tem račun,
saj brez njega pravice do odbitka DDV ni mogoče uveljavljati.
Ustrezen račun je namreč zakonski pogoj za uveljavljanje navedene
pravice in ne zgolj dokazno sredstvo, ki bi dokazovalo nastanek
pravice do odbitka.
Davčni organ je v
postopku nadzora res dolžan ugotavljati vsa dejstva, ki so pomembna
za obdavčitev, tako tista, ki povečujejo davčno obveznost, kot
tista, ki so davčnemu zavezancu v korist. Vendar to ne pomeni, da v
primeru nepredložitve dokumentacije dokazno breme glede zatrjevane
izstavitve računov in s tem povezanega prometa blaga oziroma
storitev preide na davčni organ.
IZREK:
Tožba se
zavrne.
Predmet spora:
1. Finančna uprava
Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je tožnici z
izpodbijano odločbo odmerila davek na dodano vrednost (v
nadaljevanju DDV) za davčna obdobja september 2019, oktober 2019,
november 2019, december 2019, januar 2020, februar 2020, marec 2020
in april 2020 v skupnem znesku 66.602,84 EUR z vključenimi
obrestmi. Odločeno je bilo tudi o začetku teka zamudnih obresti,
stroških postopka in nesuspenzivnosti pritožbe.
2. Odmerjeni DDV se
v celoti nanaša na nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.
Tožnica namreč davčnemu organu ni predložila prejetih računov, na
podlagi katerih je uveljavljala odbitek za posamezna davčna obdobja
med septembrom 2019 in aprilom 2020. Prav tako ni predložila računa
za popravek odbitka v novembru 2019 v višini -7.444 EUR. Razen dveh
mesecev, torej septembra in novembra 2019, tožnica v obračunih ni
izkazala prometa, ampak samo nabave blaga. Osnovi v višini
-119.804,00 EUR in 92.149,00 EUR (zap. št. 31 in 31a v novembru
2019) sta po odločitvi davčnega organa napačno izračunani, kot je
pojasnjeno na 3. strani odločbe. V oktobru 2019 je tožnica v
obračunu DDV izkazala nabavo nepremičnine, tj. stanovanja z ID
znakom 1111, pri čemer nepremičnine ne izkazuje v knjigi prejetih
računov. V navedeni knjigi ne izkazuje nabavne vrednosti
nepremičnine in odbitka vstopnega DDV v višini 8.675,80 EUR. Davčni
organ je v postopku nadzora ugotovil razlike med podatki
predloženih knjig in obračuni DDV (npr. v obračunih je izkazan tudi
DDV po samoobdavčitvi, v knjigah pa ne), zato je predložene knjige
štel za neverodostojne oziroma pripravljene za potrebe konkretnega
inšpekcijskega postopka. Tožnica je v postopku nadzora pri povezani
družbi A., d. d. predložila fotokopije dela računov (računi, izdani
povezani osebi, praviloma brez prilog). V tem postopku pa ni
predložila računov oziroma dokazil za odbitni DDV, s katerimi bi
morala razpolagati že ob sestavi računov, v skupnem znesku
63.672,20 EUR in popravek vstopnega DDV v višini 7.444,00 EUR. V
skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o davku na dodano
vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) mora namreč zavezanec za
uveljavljanje pravice do odbitka razpolagati z računom oziroma
drugim dokumentom, ki vsebuje obvezne podatke iz 82. člena istega
zakona.
3. V skladu z 9.
točko prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 mora tožnica po odločitvi
davčnega organa plačati DDV, ki ga je izkazala na izdanih računih.
V zvezi s pripombami, danimi na zapisnik, glede obveznosti organa
ugotavljati dejansko stanje tako na strani vstopnega kot izstopnega
DDV, je organ še pojasnil, da tožnica kljub večkratnim pozivom ni
predložila ne prejetih ne izdanih računov, čeprav so bili nekateri
računi predloženi v postopku pri povezani družbi A., d.
d.
4. Ministrstvo za
finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo. Za odločitev
je bistveno, da tožnica do izdaje izpodbijane odločbe ni predložila
prejetih in izdanih računov, s katerimi bi dokazovala, da je
nabavila in prodala blago oziroma opravila storitve za namene
opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti. Iz tega razloga ji ni bil
priznan odbitek vstopnega DDV. Pri primerjavi davčnih evidenc z
obračuni DDV-O je bilo za obdobje september-december 2019
ugotovljeno, da skupni odbitek v knjigi prejetih računov znaša
2.044,63 EUR, v obračunih DDV za isto obdobje pa 58.044,00 EUR. Za
obdobje januar-april 2020 skupni odbitek v knjigi prejetih računov
znaša 14.851,66 EUR, v obračunih DDV-O pa 14.304,00 EUR. Računi, ki
jih prilaga tožnica, so bili izdani družbi A., d. d., vendar se
nanašajo na drugo davčno obdobje od inšpiciranega, zato za
odločitev niso relevantni. Neutemeljeno tožnica ugovarja, da je
upravičena do popravka izstopnega DDV od računov, ki jih je izdala
družbi A., d. d., iz razloga, ker navedeni družbi ni bila priznana
pravica do odbitka vstopnega DDV. Po stališču toženke odločitev pri
drugi družbi sama po sebi tožnici ne daje pravice do uveljavljanja
popravka izstopnega DDV. Neutemeljeno obračunani DDV pa ima davčni
zavezanec možnost sam popraviti ob izpolnjevanju zakonskih pogojev
in ob predpostavki, da ob tem ne pride do oškodovanja proračuna.
Edini podatek, s katerim je davčni organ razpolagal, so bili
obračuni DDV-O. Ker je poslovala gotovinsko, tudi preko prilivov
sredstev ni bilo mogoče drugače ugotoviti tožničinega
prometa.
5. Tožnica davčnemu
organu očita, da je napačno ugotovil dejansko stanje in zmotno
uporabil materialno pravo, s tem ko ji ni priznal pravice do
odbitka DDV, istočasno pa ni korigiral vrednosti obračunanega, to
je izstopnega DDV. V zvezi s tem se organ sklicuje na ugotovitve iz
pregleda pri družbi A., d. d., vendar povsem na splošno, saj ne
navede, katere račune je pregledal in jih upošteval v tem postopku.
Izpodbijana odločba je v tem delu neobrazložena, kar predstavlja
bistveno kršitev pravil postopka. Tudi toženka v drugostopenjski
odločbi te kršitve ni odpravila in se ni opredelila do vseh
pritožbenih navedb. Dokumentacija, pridobljena v postopku pri
povezani osebi, na katero se organ zgolj pavšalno sklicuje, po
tožničinem mnenju ne more predstavljati podlage za odločitev v tem
postopku. Tudi sicer se je inšpekcijski pregled pri povezani osebi
vodil za drugo obdobje. Četudi bi torej obstajali tožničini izdani
računi, to še ne pomeni, da jo lahko davčni organ za te račune
bremeni v kasnejšem obdobju. Davčni organ sploh ni ugotavljal
višine izstopnega DDV oziroma zneskov izdanih računov, niti ni
upošteval popravkov obračunov DDV-O, ki jih je tožnica predložila v
zvezi z inšpiciranim obdobjem. Obračuna za september in oktober
2019 namreč nista bila točna, zato je tožnica že sama pred uvedbo
inšpekcijskega postopka v okviru novembrskega obračuna popravila
znesek DDV, česar organ ni upošteval.
6. V zvezi z
nepredložitvijo zahtevane dokumentacije tožnica trdi, da so bili
roki (5 dni), ki ji jih je določil davčni organ, prekratki,
predlogi za podaljšanje pa so bili zavrnjeni. V posledici do izdaje
zapisnika res ni predložila vse dokumentacije, kar pa ne pomeni, da
sme organ, čeprav ne razpolaga s poslovno dokumentacijo zavezanca,
odmeriti celoten davek, kot ga je tožnica izkazovala v obračunih na
strani dobav. Zatrjevanih dobav namreč davčni organ v ničemer ni
izkazal. Po mnenju tožnice tudi ne drži, da je davčni zavezanec
dolžan plačati DDV, ki ga je izkazal na izdanih računih. Tožnica
zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano
odločbo, podredno pa, naj odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu
organu v ponovni postopek.
7. Toženka v
odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in povzema razloge
drugostopenjske odločbe. Glede inšpekcijskega postopka pri povezani
osebi A., d. d., pojasnjuje, da se izdani računi nanašajo na drugo
davčno obdobje, zato so tožbeni ugovori v tej smeri nerelevantni.
Ponovno poudarja, da je na podlagi 9. točke prvega odstavka 76.
člena ZDDV-1 dolžna plačati DDV vsaka oseba, ki ga izkaže na računu
in pri tem ni pomembno, ali je do transakcije dejansko prišlo, niti
ni važno, ali je bil račun plačan ali ne.
8. Obe stranki
postopka sta se pisno odpovedali glavni obravnavi (prvi odstavek
279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi
s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju
ZUS-1), zato je sodišče o tožbi odločilo na podlagi njunih vlog in
pisnih dokazov. Tožnica je k tožbi priložila 2. stran odločbe,
izdane družbi A., d. d., obračune DDV-O za relevantna obdobja,
pojasnilo glede obračuna za september 2019 in knjigovodsko kartico.
Toženka pa je v dokazne namene sodišču predložila upravni spis, v
katerem se med drugim nahajajo zapisnik o davčnem nadzoru, pripombe
na zapisnik s prilogami, elektronska sporočila organa in tožeče
stranke ter knjiga prejetih in izdanih računov.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
9. Tožba ni
utemeljena.
10. V tem postopku
se je nadzor vršil nad davčnimi obračuni DDV iz obdobja od
septembra 2019 do aprila 2020. Sporna je odmera DDV kot posledica
nepriznanja pravice do odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožnica
uveljavljala v navedenih obračunih DDV-O. Tožnica je v oddanih
obračunih (razen za mesec november 2019) izkazovala presežek DDV,
saj je večinoma izkazovala zgolj nabave blaga.
11. Pravica do
odbitka DDV pomeni temeljno načelo skupnega sistema DDV, ki ga
vzpostavlja zakonodaja Evropske unije, konkretno Direktiva Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV). Ko gre za odbitek
vstopnega DDV oziroma za uveljavljanje odbitka v obračunih DDV, sme
davčni zavezanec po ustaljenih stališčih sodne prakse pri izračunu
svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je
dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji
štirje pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od
drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen
račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene
njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali
zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali bi
moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri
utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je
storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v
dobavni verigi.
12. Pravica do
odbitka je po navedenem pogojena s spoštovanjem tako vsebinskih kot
formalnih pogojev. V zvezi s pravili, ki jih je mogoče po sodni
praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) enačiti s
formalnimi pogoji, člen 178(a) Direktive o DDV določa, da mora
davčni zavezanec imeti račun, izdan v skladu s členi od 220 do 236
in členi od 238 do 240 te direktive. Temeljno načelo nevtralnosti
DDV zahteva, da se odbitek vstopnega DDV odobri, če so izpolnjeni
vsebinski pogoji, četudi davčni zavezanci nekaterih formalnih
pogojev niso izpolnili. Vendar je lahko drugače, če zaradi kršitve
formalnih zahtev ni mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile
izpolnjene vsebinske zahteve, ki jih za uveljavljanje pravice do
odbitka določata ZDDV-1 oziroma Direktiva o DDV.[1]
13. Prav slednje je
po presoji sodišča bistveno za odločitev v tem sporu. Tožnica v
postopku nadzora ni predložila prejetih računov, na podlagi katerih
je uveljavljala odbitek oziroma popravek odbitka vstopnega DDV. S
tem davčnemu organu ni zagotovila podatkov, ki bi mu omogočili
nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem DDV (prvi odstavek 85.
člena ZDDV-1).[2]
Navedeno med strankama ni sporno. Prav tako tožnica ne nasprotuje
ugotovitvi davčnega organa, da se podatki v njenih knjigah in
oddanih obračunih razlikujejo. Konkretno je davčni organ za obdobje
september do december 2019 ugotovil, da skupni odbitek v knjigi
prejetih računov znaša 2.044,63 EUR, v obračunih DDV za isto
obdobje pa 58.044,00 EUR, razlika, resda precej manjša, pa je tudi
v obdobjih od januarja do aprila 2020.
14. Teh razhajanj
tožnica ni ustrezno pojasnila ne v postopku izdaje izpodbijane
odločbe niti v tožbi. Sodišče pritrjuje toženki, da je davčni
zavezanec, ki zahteva odbitek DDV, tisti, ki mora dokazati, da
izpolnjuje pogoje za upravičenost do odbitka.[3]
Predložiti mora objektivne dokaze, da so mu davčni zavezanci
dejansko dobavili blago oziroma da so zanj opravili storitve, ki ga
je oziroma jih je uporabil pri svojih transakcijah, obdavčenih z
DDV. Bistven je pri tem račun, saj brez njega pravice do odbitka
DDV ni mogoče uveljavljati. Ustrezen račun je namreč zakonski pogoj
za uveljavljanje navedene pravice in ne zgolj dokazno sredstvo, ki
bi dokazovalo nastanek pravice do odbitka.[4]
Odbitek brez računa torej ni dopusten, saj se ta formalni pogoj
povezuje z zagotavljanjem učinkovitosti sistema DDV, ki preko te
značilnosti vzpostavlja interes davčnih zavezancev, da sami skrbijo
za učinkovitost tega sistema s tem, da ob opravljeni transakciji
terjajo izdajo (pravilnih) računov.[5]
Enako velja za naknadno predložen popravek prvotno odbitega davka
za mesec september 2019.
15. V zvezi z višino
obračunanega (izhodnega) DDV tožnica davčnemu organu prav tako ni
predložila nobenih računov, na podlagi katerih bi bilo možno
opraviti vsebinski nadzor nad tem delom obračuna. Iz izpodbijane
odločbe tako izhaja, da je davčni organ, ker ni imel na razpolago
ne izdanih računov ne druge dokumentacije, upošteval zneske, ki jih
je tožnica sama navedla v oddanih obračunih DDV. Obračun DDV pa je
po svoji vsebini vloga stranke, v kateri zavezanec sam izračuna
svojo davčno obveznost po sistemu samoobdavčenja. Ker tožnica zgolj
pavšalno zatrjuje, da bi moral davčni organ ugotavljati tudi
dejansko stanje na strani izhodnega DDV, pri tem pa ne pojasni, v
čem naj bi bili v obračunih navedeni zneski napačni (previsoki), je
odločitev davčnega organa v tem delu pravilna. Tožnica nadalje še
trdi, da bi moral davčni organ dokazati obstoj prometa, v zvezi s
katerim je bil obračunan DDV.
16. To stališče je
napačno. Davčni organ je v postopku nadzora res dolžan ugotavljati
vsa dejstva, ki so pomembna za obdavčitev, tako tista, ki
povečujejo davčno obveznost, kot tista, ki so davčnemu zavezancu v
korist.[6]
Vendar to ne pomeni, da v primeru nepredložitve dokumentacije
dokazno breme glede zatrjevane izstavitve računov in s tem
povezanega prometa blaga oziroma storitev preide na davčni organ.
Ob tem tudi ne bi bilo logično, da bi zavezanec za davek vedoma
obračunal DDV, ki ga ni dolžan plačati. Če je torej tožbene ugovore
smiselno mogoče razumeti v smeri, da blago dejansko ni bilo
dobavljeno (ali storitve opravljene) oziroma da pri izstavitvi
računov prišlo do napake, pa je v zakonu predpisan postopek in
določni pogoji za popravo računov (npr. stornacija) oziroma za
predložitev popravka obračuna, kar vse je tožnici pojasnila že
toženka.
17. Glede
sklicevanja davčnega organa na odločitev oziroma ugotovitve iz
nadzora pri povezani osebi A., d. d., sodišče sodi, da je
izpodbijana odločba v tem delu res nejasna. Iz razlogov davčnega
organa namreč ni razvidno, kako bi bil postopek pri drugi družbi
pomemben z vidika konkretne odmere DDV oziroma z vidika upoštevanja
v obračunih navedenih zneskov izstopnega DDV. Vendar po presoji
sodišča navedena nejasnost ni vplivala na pravilnost odločitve, saj
dodatna odmera DDV ne temelji na ugotovitvah iz drugega postopka
nadzora pri drugem zavezancu, ampak na listinski dokumentaciji
(obračunih), ki jo je tožnica predložila davčnemu organu v tem
postopku oziroma na pomanjkanju le-te.
18. Po navedenem je
izpodbijana odločba pravilna in zakonita, podane pa niso niti
kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (ničnost), zato
je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1
zavrnilo.