A. UVOD
Direktiva
Sveta 2006/112/ES je v preteklem kratkoročnem obdobju (cca. leta in pol)
doživela več vsebinskih sprememb na podlagi implementacije:
·
Direktive sveta
2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede
kraja opravljanja storitev;
·
Direktive sveta
2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na
dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki
nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici;
·
Direktive sveta
2008/117/ES z dne 16. decembra 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost zaradi boja proti davčnim goljufijam,
povezanih s transakcijami znotraj Skupnosti.
Posledično
smo seveda tudi v Sloveniji spremenili določila ZDDV-1 in z njim povezanega
PZDDV.
Glede
na obsežnost nekaterih navedenih sprememb ter množico potencialno odprtih
vprašanj je bila izvedena »prenovitev« izvedbene uredbe v povezavi z evropsko
direktivo s področja DDV. Tako se je Uredba (ES) št. 1777/2005 razveljavila, v
Uradnem listu EU, št. 77/2011 z dne 23.03.2011 pa je bila objavljena:
·
Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca
2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu
davka na dodano vrednost (v
nadaljevanju: Izvedbena uredba).
V
smeri pomena vsebine navedene Izvedbene uredbe je potrebno podati nekaj
temeljnih izhodišč glede hierarhije davčnega prava.
153. člen
Ustave RS
(usklajenost
pravnih aktov)
Zakoni,
podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo.
Zakoni morajo biti v skladu s splošno veljavnimi
načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je
ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z
drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.
Podzakonski
predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni.
Posamični
akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih
pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.
Z
vstopom Slovenije v EU z dne 01.05.2004 je evropski pravni red postal sestavni
del slovenskega pravnega reda – Slovenija je »ratificirala« Pogodbo o Evropski
Uniji in Pogodbo o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju PdEU). Obe pogodbi
sta temeljni pogodbi Unije.
288.
člen PdEU opredeljuje:
·
Za izvajanje pristojnosti Unije institucije
sprejemajo uredbe, direktive, sklepe, priporočila in mnenja. Uredba se splošno uporablja. Zavezujoča
je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Direktiva
je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja,
ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in
metod. Sklep je v celoti zavezujoč. Če določa tiste, na katere je
naslovljen, je zavezujoč samo zanje. Priporočila in mnenja niso zavezujoča;
Izvedbena
uredba se tako neposredno in v celoti uporablja tudi v Sloveniji. Cilj Izvedbene uredbe je zagotoviti enotno
uporabo sedanjega sistema DDV v vseh državah članicah z določitvijo pravil
izvajanja Direktive 2006/112/ES, zlasti glede:
·
davčnih zavezancev,
·
dobav blaga in opravljanja storitev, ter
·
kraja obdavčljivih transakcij.
Izvedbena
Uredba ne posega v vsebino Direktive Sveta 2006/112/ES, temveč zagotavlja
enotnost uporabe navedene direktive v vseh državah članicah (posledično tudi ne
bi smelo prihajati pri določenih transakcijah na notranjem trgu EU do dvojnih
obdavčitev ali neobdavčitev posameznih transakcij).
Zraven
Izvedbene uredbe so predmet obravnave v tem seminarskem gradivu tudi določila
66.a člena ZDDV-1, ki se tesno navezujejo na izvajanja določil Zakona o
preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju: ZPreZP). Po mnenju mnogih
davčnih strokovnjakov in raznih institucij so navedena določila v nasprotju z
Direktivo Sveta 2006/112/ES, o drugih težavah in posebnostih pa več na koncu
tega gradiva.
B. IZVEDBENA UREDBA
Izvedbena uredba se uporablja od 1. julija 2011 naprej, razen
navedenih izjem, zapisanih v 65. členu Izvedbene uredbe.
Izvedbena uredba se nanaša skoraj na vsa poglavja Direktive Sveta
2006/112/ES, razen na poglavja:
·
VI.
Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV;
·
XIII.
Odstopanja;
·
XIV. Druge
določbe;
·
XV. Končne
določbe.
V nadaljevanju gradiva so predstavljene (le) pomembnejša pravila
Izvedbene uredbe v povezavi z izvajanjem Direktive Sveta 2006/112/ES skozi posamezna poglavja navedene
direktive (primerjalno je navajanje poglavij ZDDV-1). Določen člen
Izvedbene uredbe smo želeli tudi »navezati« na pravila v povezavi z izvajanjem
posameznih členov ZDDV-1.
I.
PODROČJE UPORABE (naslov – I Direktive 2006/112/ES,
primerjalno glej naslov poglavja ZDDV-1
– I. Vsebina in obseg zakona)
2. člen Izvedbene uredbe
– »izvzem« iz transakcij pridobitev blaga znotraj Skupnosti
(3. člen ZDDV-1)
Kot pridobitev blaga
znotraj Unije na podlagi
točke b) drugega odstavka 3. člena ZDDV-1 se
ne štejejo:
·
prenosi
novih prevoznih sredstev oseb, ki niso davčni zavezanci (v Slovenijo), ob
njihovi spremembi stalnega prebivališča, če v času dobave ni bilo možnosti
uporabiti oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti, kot to določa 2. točka 46.
člena ZDDV-1;
·
vračilo
novih prevoznih sredstev osebe, ki ni davčni zavezanec (v Slovenijo), kadar je
tej osebi bila izvedena oproščena dobava blaga znotraj Unije, kot to določa 2.
točka 46. člena ZDDV-1.
4. člen Izvedbene uredbe
– atipični davčni zavezanci in uporaba ID številke za namene
DDV ob pridobitvah blaga znotraj Skupnosti (4. člen ZDDV-1)
Mali davčni zavezanci s sedežem v Sloveniji so dolžni pridobiti
identifikacijsko številko za namene DDV, kadar:
·
opravljajo
storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačniki DDV v skladu s
196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev (prenos
davčnega bremena na osnovi prvega odstavka 25. člena ZDDV-1); ali
·
za katere
se na ozemlju Republike Slovenije opravijo storitve, za katere je v skladu s 3.
točko prvega odstavka 76. člena dolžan plačati DDV (prenos davčnega bremena v
Slovenijo na osnovi 1. odstavka 25. člena ZDDV-1).
Takšne davčne zavezance v praksi poimenujemo »atipični davčni
zavezanci«. Kadar ti atipični davčni zavezanci pridobivajo blago znotraj
Skupnosti (vrednost pridobitev ne
presega »mejnega« zneska 10.000,00 EUR v …), lahko postopajo na naslednja
dva načina:
·
svojemu
dobavitelju iz EU ob pridobitvah blaga znotraj Unije ne predložijo SLO ID številke
– ne opravi (obdavčene) pridobitve blaga znotraj Unije in se ne šteje za
plačnika DDV;
·
svojemu
dobavitelju iz EU ob pridobitvah predloži identifikacijsko številko za namene
DDV – opravi (obdavčeno) pridobitev blaga znotraj Unije in se šteje za plačnika
DDV v Sloveniji!
Seveda je potrebno navedeno upoštevati tudi v primerih, kadar
slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s sedežem v
Sloveniji, opravlja dobave blaga znotraj Skupnosti tovrstnim »atipičnim davčnim
zavezancem« v drugih državah članicah.
PRIMER
Slovenski mali davčni zavezanec je moral pridobiti SLO
identifikacijsko številko za namene DDV pred izvršenim davčnim svetovanjem
nemškemu davčnemu zavezancu, identificiranemu za namene DDV in s sedežem v
Nemčiji (glej tudi točko e) prvega odstavka 79. člena ZDDV-1). S tem je
slovenski davčni zavezanec pridobil status »atipičnega davčnega zavezanca«. Po
pridobljeni SLO ID številki je naročil blago pri avstrijskemu davčnemu
zavezancu, identificiranemu za namene DDV in s sedežem v Avstriji, vrednost
pridobljenega blaga bo znašala 1.500,00 EUR. V tem primeru lahko ravna atipični
davčni zavezanec na dva različna načina:
·
avstrijskemu
davčnemu zavezancu sporoči slovensko ID številko in bo opravil (obdavčeno)
pridobitev blaga znotraj Skupnosti, slovenski mali davčni zavezanec je plačnik
DDV v Sloveniji (brez pravice do odbitka DDV);
·
avstrijskemu
davčnemu zavezancu ne sporoči slovenske ID številke in bo avstrijski davčni
zavezanec obračunal DDV skladno s predpisi avstrijske (avstrijski DDV) ali
slovenske države (primeroma: pošiljčni posli in mejna vrednost).
III.
DAVČNI ZAVEZANCI (naslov – III Direktive 2006/112/ES,
primerjalno glej naslov poglavja ZDDV-1 –
II. Davčni zavezanci)
5. člen Izvedbene uredbe
– evropska gospodarska interesna združenja in status
davčnega zavezanca (5. člen ZDDV-1)
Evropska gospodarska interesna združenja (s kratico EGIZ) se
štejejo kot davčni zavezanci (primerjalno glej 5. člen ZDDV-1), kadar
dobavljajo blago ali opravljajo storitve proti plačilu svojim članom ali drugim
subjektom. Gre za EGIZ, ki so ustanovljena skladno z Uredbo št. 2137/85 z dne
25. julija 1985 o EGIZ.
Da ne gre za »zanemarljivo« število tovrstnih EGIZ pove število
1776 tovrstno (še aktivno) registriranih združenj na dan 11.05.2011.
Razpoznate jih tudi po tem, da morajo imeti v svojem nazivu tudi obvezno
navedbo EGIZ (oz. v angleščini EEIG).
Primeroma, registrirano EGIZ: »INŠTITUT ZA SONARAVNE INOVATIVNE
TEHNOLOGIJE, EGIZ, firma v angleščini: Institute for Sustainable Inovative
Technologies, EEIG.«
IV.
OBDAVČLJIVE TRANSAKCIJE (naslov – IV Direktive 2006/112/ES,
primerjalno glej naslov poglavja ZDDV-1
– III. Obdavčljive transakcije)
6. člen Izvedbene uredbe
– vsebina restavracijskih storitev in storitev cateringa
(14. do 17. člen ZDDV-1)
Restavracijske storitve in storitve cateringa so »gostinske«
storitve, ki vključujejo dobavo pripravljene in/ali nepripravljene hrane in/ali
pijače za prehrano ljudi s spremljajočimi podpornimi storitvami za takojšnjo
potrošnjo! Razlikovanje navedenih storitev izhaja le iz tega, ali se
opravljajo v prostorih izvajalca storitve (restavracijske storitve) ali izven
prostorov izvajalca storitve (catering).
Vendar … – dobava pripravljene in/ali nepripravljene hrane in/ali
pijače, s prevozom ali brez, vendar brez podpornih storitev, se ne šteje
za restavracijske storitve ali storitve cateringa!
V odvisnosti, ali je 6. člen Izvedbene uredbe usmerjen v smer, da
dobava pripravljene in/ali nepripravljene hrane in/ali pijače, s prevozom ali
brez, vendar brez podpornih storitev, predstavlja:
·
dobavo
blaga (glej SKD); ali
·
predstavlja
storitev, vendar ne restavracijskih in gostinskih storitev;
je potrebno obravnavati tudi (ne)korektnost naslednjega
predstavljenega primera!
PRIMER (pozor:
upoštevajte vsebino predhodnega odstavka)
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, je
opravil naslednje storitve:
·
dobava,
prevoz in postrežba s pripravljeno hrano pri naročniku storitve. Kraj
opravljanja storitve se opredeli skladno z določili 30. člena ZDDV-1;
·
priprava,
dobava in prevoz pripravljene hrane. Kraj opravljanja storitve se opredeli
skladno z določili 25. člena ZDDV-1 (v odvisnosti, kdo je naročnik storitve, se
uporabijo določila prvega ali drugega odstavka 25. člena ZDDV-1).
Zanimivost:
Skladno z določili SKD se obe navedeni storitvi uvrščata v
dejavnost strežbe jed in pijač (SKD 56) oziroma v dejavnost gostinstva (SKD I).
Problem:
Ni obrazložen pojem, kaj so to »zadostne podporne storitve, ki omogočajo
takojšnjo potrošnjo«.
7. člen Izvedbene uredbe
– vsebina elektronsko opravljenih storitev (30.c in k) točka
30.d člena ZDDV-1)
Za večjo jasnost se podrobneje navaja seznam transakcij, ki se
štejejo za elektronsko opravljene storitve. Potrebno je poudariti, da gre le za
okvirni seznam, ki ni dokončen – elektronsko opravljene storitve se namreč
pojavljajo v vedno novih, dodatnih vsebinah.
Priloga II k Direktivi Sveta 2006/112/ES (veza 58. in točka k)
prvega odstavka 29. člena) in Priloga I a k ZDDV-1 (veza – 30.c in k) točka
30.d člena) določata »okvirni« seznam elektronsko opravljenih storitev, prilogi
sta identični (odebeljen tekst), Priloga
I Izvedbene uredbe pa podrobneje pojasnjuje vsebino Priloge II Direktive
Sveta 2006/112/ES oz. Prilogo I a k ZDDV-1, kot je izkazano v spodnjem seznamu
(glej »neodebeljeno besedilo« - točke a, b, c itd.):
(1)
Spletna ponudba, spletno gostovanje, vzdrževanje programov in opreme na
daljavo;
(a)
posredovanje spletišč in spletnih strani;
(b)
avtomatizirano spletno vzdrževanje programov na daljavo;
(c)
upravljanje sistemov na daljavo;
(d)
spletno skladiščenje podatkov, pri katerem so posamezni podatki shranjeni in
iskani elektronsko;
(e)
spletna dobava prostora na disku na zahtevo.
(2)
dobava programske opreme in njeno posodabljanje;
(a)
dostop do spletne programske opreme ali prenos spletne programske opreme
(vključno s programi za javna naročila/računovodstvo in protivirusnimi
programi) ter njihove posodobitve;
(b)
„preprečevalci prikaza oglasov“ (programska oprema za onemogočanje prikazovanja
oglasov s pasico);
(c)
gonilniki za prenos podatkov, kot je programska oprema, ki deluje kot vmesnik
med računalniki in zunanjo opremo (na primer tiskalniki);
(d)
avtomatizirana spletna namestitev filtrov na spletiščih;
(e)
avtomatizirana spletna namestitev požarnih zidov.
(3)
dobava slik, besedil in informacij kot tudi dajanje baz podatkov na razpolago;
(a)
dostop do ali prenos namiznih tem;
(b)
dostop do ali prenos fotografskih ali slikovnih podob ali ohranjevalnikov
zaslona;
(c)
digitalizirana vsebina knjig in drugih elektronskih publikacij;
(d)
naročnina na spletne časopise in revije;
(e)
spletni dnevniki in statistike spletišč;
(f)
spletne novice, prometna obvestila in vremenske napovedi;
(g)
spletni podatki, ki jih programska oprema avtomatično ustvari na osnovi
določenega vnosa kupca, kot na primer pravni ali finančni podatki (zlasti
stalno posodobljeni podatki o stanju na borzi);
(h)
nudenje oglasnega prostora, vključno z oglasi s pasico na spletiščih in
spletnih straneh;
(i)
uporaba iskalnikov in internetnih imenikov.
(4)
dobava glasbe, filmov in iger, vključno z igrami na srečo in loterijo, kot tudi
predvajanj in prireditev s področij politike, kulture, umetnosti, športa,
znanosti in zabave;
(a)
dostop do ali prenos glasbe na računalnike in mobilne telefone;
(b)
dostop do ali prenos „jinglov“, odlomkov, melodij zvonjenja ali drugih zvokov;
(c)
dostop do ali prenos filmov;
(d)
prenos iger na računalnike in mobilne telefone;
(e)
dostop do avtomatiziranih spletnih iger, ki so odvisne od interneta ali
podobnih elektronskih omrežij, kjer so igralci na različnih geografskih
lokacijah
(5)
opravljanje poučevanja na daljavo.
(a) avtomatizirano učenje na daljavo, ki
je odvisno od interneta ali podobnega elektronskega omrežja in katerega ponudba
zahteva omejeno človeško posredovanje, ali nikakršnega, vključno z virtualnimi
učilnicami, razen kjer se internet ali podobno elektronsko omrežje uporablja le
kot orodje za komunikacijo med učiteljem in učencem;
(b) delovni zvezki, ki jih učenci
izpolnijo na spletu in so ocenjeni avtomatično, brez človeškega posredovanja.
Skupne značilnosti vseh
elektronsko opravljenih storitev so:
·
opravljajo
se s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja;
·
glavna
lastnost storitev je, da se v veliki meri opravljajo avtomatizirano in z
minimalnim človeškim posredovanjem;
·
v
odsotnosti informacijske tehnologije ne bi mogle obstajati.
Tako se zraven storitev, opisanih v prilogi I Izvedbene uredbe,
med elektronsko opravljene storitve na splošno štejejo zlasti naslednje
storitve (kot to posebej navaja 7. člen Izvedbene uredbe):
(a) dobava digitaliziranih proizvodov na
splošno, vključno s programsko opremo ter njenimi spremembami oziroma
nadgradnjami;
(b) storitve, ki omogočajo ali podpirajo
navzočnost podjetij ali posameznikov na elektronskem omrežju, kot je na primer
spletišče ali spletna stran;
(c) storitve, ki jih računalnik
avtomatsko ustvari s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja kot odziv na
prejemnikov posamičen vnos podatkov;
(d) prenos, proti plačilu, pravice do
prodaje blaga ali storitve na spletni strani, ki deluje kot spletni trg, kjer
potencialni kupci s pomočjo avtomatiziranega postopka posredujejo ponudbe in
kjer sta stranki z elektronsko pošto, ki jo samodejno ureja računalnik, uradno
obveščeni o prodaji;
(e) internetni paketi informacijskih
storitev (ISP), v katerih telekomunikacijska sestavina predstavlja pomožen in
podrejen del (torej paketi, ki ponujajo več od samega dostopa do medmrežja in
zajemajo druge elemente, kot so vsebinske strani z dostopom do novic,
vremenskih napovedi ali turističnih informacij; spletne igre; posredovanje
spletišč; dostop do spletnih razprav in podobno);
7. člen Izvedbene uredbe tudi posebej določa, kaj se ne šteje med elektronsko
opravljene storitve:
(a)
storitve radijskega in televizijskega oddajanja;
(b)
telekomunikacijske storitve;
(c)
blago, ko se naročilo in obdelava opravita elektronsko;
(d)
CD-ROM-i, diskete in podobni fizični nosilci zapisa;
(e)
tiskani material, kot so knjige, glasila, časopisi in revije;
(f)
zgoščenke in avdio kasete;
(g)
video kasete in DVD-ji;
(h)
igre na CD-ROM-ih;
(i)
storitve strokovnjakov, kot so odvetniki in finančni svetovalci, ki strankam
svetujejo po elektronski pošti;
(j)
storitve interaktivnega učenja, kjer učitelj posreduje vsebino programa preko
interneta ali elektronskega omrežja, kot je na primer povezava z daljinskim
dostopom;
(k)
storitve fizičnega „off-line“ popravila računalniške opreme;
(l)
storitve skladiščenja podatkov „off-line“;
(m)
oglaševalske storitve, zlasti v časopisih, na plakatih in na televiziji;
(n)
storitve telefonske pomoči uporabnikom;
(o)
storitve poučevanja, ki vključujejo le učenje na daljavo, na primer tečaji po
pošti;
(p)
klasične dražbene storitve, odvisne od neposrednega človeškega posredovanja, ne
glede na način podajanja ponudb;
(q)
telefonske storitve z video komponento, znane tudi kot videofonske storitve;
(r)
dostop do interneta in svetovnega spleta;
(s)
telefonske storitve preko interneta.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, je
opravil naslednje storitve:
·
razvil je
program – virtualno učilnico, kjer uporabniki z izbiro ustreznih vprašanj
pridobijo določene odgovore s področja DDV. Pri dostopanju uporabnikov preko
interneta do navedene virtualne učilnice so izvedene elektronsko opravljene
storitve;
·
izvedeno je
izobraževanje s področja DDV, kjer je bila uporabnikom predstavljena vsebina
preko interneta (»Skype«), po elektronski pošti pa posredovano gradivo. V
navedenem primeru govorimo o storitvah izobraževanja in ne o elektronsko
opravljenih storitvah.
V.
KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ (naslov – V Direktive 2006/112/ES,
primerjalno glej naslov poglavja ZDDV-1
– IV. Kraj obdavčljivih transakcij)
10. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev pojma kraja sedeža dejavnosti davčnega
zavezanca za namene določitve kraja opravljanja storitve (25. člen ZDDV-1)
Opredelitev kraja sedeža dejavnosti davčnega zavezanca je pomembna
za določitev kraja opravljanja storitve v povezavi s splošnim pravilom
opredelitve kraja opravljanja storitve – prvi in drugi odstavek 25. člena
ZDDV-1.
Vrstni red načina določitve oziroma upoštevanja pravil opredelitve
kraja opravljanja sedeža dejavnosti davčnega zavezanca:
·
kraj, kjer
se sprejemajo bistvene odločitve v zvezi s splošnim upravljanjem podjetja, kraj
registriranega sedeža podjetja in kraj srečevanja vodstva podjetja;
·
če se na
podlagi meril iz predhodne alineje ne more zagotovo določiti kraj sedeža
dejavnosti, se kot glavno merilo upošteva določitev kraja na podlagi
sprejemanja bistvenih odločitev v zvezi s splošnim upravljanjem podjetja.
Pomembno:
Sama registracija sedeža davčnega zavezanca (prisotnost poštnega
naslova) se ne more šteti za kraj sedeža dejavnosti davčnega zavezanca!
Primerjalno (samo za informacijo) glej 2. točko prvega odstavka in
tretji odstavek 5. člena ZDDPO-2!
5.
člen ZDDPO-2
(rezident
in nerezident)
(1) Rezident je zavezanec iz 3. člena
tega zakona, ki izpolnjuje vsaj enega izmed naslednjih pogojev:
1. ima sedež v Sloveniji,
2.
ima kraj dejanskega delovanja poslovodstva v Sloveniji.
(2) Nerezident je zavezanec iz 3. člena
tega zakona, ki ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz prvega odstavka tega
člena.
[…]
(3) Minister
oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za finance,
določi način ugotavljanja kraja dejanskega delovanja poslovodstva, pri tem pa
upošteva, da je kraj dejanskega delovanja poslovodstva kraj, kjer se
sprejemajo ključne upravne in poslovne odločitve, ki so potrebne za vodenje
poslovanja in ki je običajno kraj, kjer osebe ali skupina oseb na vodstvenih
funkcijah, primeroma poslovodstvo, sprejema odločitve, ali kraj, kjer se
določajo dejanja, ki jih bo opravila oseba kot celota, ter da se za
ugotavljanje upoštevajo vsa pomembna dejstva in okoliščine posameznega primera.
11. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev pojma stalne poslovne enote za namene
določitve kraja opravljanja storitve (prvi odstavek 25. člena ZDDV-1)
Za opredelitev stalne poslovne enote z vidika vsebine prejemnika
storitve, kot to določa prvi odstavek 25. člena ZDDV-1, morajo biti
(kumulativno izpolnjeni) vsi naslednji pogoji:
·
je vsaka
enota, ki ni sedež dejavnosti iz 10. člena Izvedbene uredbe;
·
razpolaga z
dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, da
lahko prejme in uporabi storitve;
·
storitve so
opravljene za lastne potrebe navedene poslovne enote.
Pomembno:
Razpolaganje poslovne enote z identifikacijsko številko za namene
DDV samo po sebi ne zadostuje, da bi se le-ta opredelila za stalno poslovno
enoto!
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je opravil storitve davčnega svetovanja za nemškega
davčnega zavezanca, identificiranega za namene DDV in s sedežem v Nemčiji.
Nemški davčni zavezanec ima tudi v Sloveniji (njegova poslovna enota)
pridobljeno slovensko identifikacijsko številko za namene DDV.
Storitev je bila opravljena »matičnemu podjetju« in ne glede na
to, da nemški davčni zavezanec »razpolaga« tudi s poslovno enoto v Slovenijo
(le-ta tudi s slovensko ID DDV številko), se kot kraj opravljanja storitve
določi ozemlje Nemčije (kraj opravljanja storitve je v Nemčiji, slovenski DDV
se ne obračuna …).
12. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev pojma stalnega prebivališča fizične osebe (za
namene uporabe ZDDV-1)
Stalno prebivališče fizične osebe, ki je ali ni davčni zavezanec,
je:
·
prebivališče
vpisano v register prebivalstva ali podoben register; ali
·
naslov, ki
ga ta oseba navede davčnemu organu, če je ta navedba korektno podana.
13. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev pojma običajnega prebivališča fizične osebe
(za namene uporabe ZDDV-1)
Običajno prebivališče fizične osebe, ki je ali ni davčni
zavezanec, je:
·
primarno
kraj, kjer fizična oseba prebiva zaradi zasebnih in poklicnih vezi;
·
v primeru,
če so poklicne vezi v državi, ki ni država osebnih vezi, ali če poklicne vezi
ne obstajajo, se kraj običajnega prebivališča določi na osnovi zasebnih vezi.
14. člen Izvedbene uredbe
– pošiljčni posli in opredeljevanje oz. upoštevanje mejnih
vrednosti za pošiljčne posle (20. člen ZDDV-1)
V primeru
»pošiljčnih« dobav blaga osebam, ki niso davčni zavezanci (so končni potrošniki
– fizične osebe) in/ali atipičnim davčnim zavezancem (mali davčni zavezanec,
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec ali kmet pavšalist), katerih pridobitve
blaga znotraj Unije niso predmet DDV, vrednost dobav pa presega mejno vrednost,
določeno v posamezni državi članici (35.000 EUR v Sloveniji – sedmi odstavek
20. člena ZDDV-1), se kot kraj obdavčitve opredeli namembna država članica.
Načelo
namembne države članice, ko mora dobavitelj blaga obračunati DDV v državi članici,
ki je namembna država članica pri pošiljčnih dobavah blaga, se nanaša na:
·
prvo dobavo
v tekočem koledarskem letu, ko se preseže mejna vrednost v posamezni državi
članici;
·
vse
nadaljnje dobave blaga po preseženi mejni vrednosti v tekočem koledarskem letu;
·
vsako
dobavo blaga v letu po preteku leta, v katerem je bila presežena mejna vrednost
v namembni državi članici.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, izvaja kataloško prodajo blaga fizičnim osebam v Avstriji
na podlagi izdanega in razposlanega kataloga potrošnikom v Avstriji. Fizična
oseba, s stalnim ali običajnim prebivališčem v Avstriji naroči blago v
Sloveniji, blago se iz Slovenije odpošlje kupcem blaga v Avstrijo. Z dobavo št.
xy bo slovenski davčni zavezanec na dan xy v mesecu maju 2011 presegel
predpisano mejno vrednost pošiljčnih poslov v Avstriji (le-ta znaša v Avstriji 35.000,00
EUR). Slovenski davčni zavezanec je dolžan obračunati avstrijski DDV za:
·
za dobavo
št. xy v mesecu maju 2011;
·
za vse
nadaljnje dobave po dobavi xy v letu 2011; ter
·
vse
pošiljčne posle v letu 2012 (ne glede na vrednost opravljenih pošiljčnih poslov
v letu 2012).
17. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev statusa
prejemnika storitve v povezavi z opredelitvijo kraja opravljanja storitve (5.
in 24. člen ZDDV-1)
Kadar je določitev kraja opravljanja storitve v povezavi s
statusom prejemnika storitve (je ali ni
davčni zavezanec), se za določitev statusa prejemnika uporabijo pravila za
določitev davčnih zavezancev, kot to določata 5. in 24. člena ZDDV-1.
»Atipični davčni zavezanci«, ki so obvezno ali prostovoljno
pridobili identifikacijsko številko za namene DDV zaradi pridobitev blaga
znotraj Skupnosti (glej točko b) prvega odstavka 79. člena ZDDV-1), se štejejo
za davčne zavezance za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev, kot
to določa 24. člen ZDDV-1.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je opravil storitev davčnega svetovanja malemu davčnemu
zavezancu v Avstriji, ki je pridobil ID številko za namene DDV izključno za
namene (obdavčitev) pridobitev blaga znotraj Unije (atipični davčni zavezanec).
Avstrijski davčni zavezanec se šteje za davčnega zavezanca za namene določitve
kraja opravljanja storitve (na podlagi prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 je kraj
opravljanja storitve v Avstriji).
18. člen Izvedbene uredbe
– dokazovanje statusa
prejemnika storitve s sedežem v Uniji in izven Unije s strani izvajalca
storitve v povezavi z opredelitvijo kraja opravljanja storitve (členi 24. do
30.d ZDDV-1)
Izvajalec storitve dokazuje status
davčnega zavezanca prejemnika storitve s sedežem v Uniji v
povezavi z določitvijo kraja opravljanja storitve:
·
s prejemom
osebne identifikacijske številke za namene DDV s strani prejemnika storitve in
verifikacijo – preveritvijo te številke, kot to določa 31. člen Uredbe Sveta
št. 904/2010 z dne 07. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti
goljufijam na področju davka na dodano vrednost, ali
·
kadar
prejemnik storitve še ni prejel osebne ID številke za DDV, vendar je seznanil
izvajalca, da je zanjo zaprosil in izvajalec pridobi katero koli drugo potrdilo
(?!), da je prejemnik storitve subjekt, ki je lahko identificiran za namene
DDV, pri čemer v »razumni meri« preveri točnost informacij, ki mu jih je poslal
prejemnik.
31. člen Uredbe Sveta št. 904/2010 z dne 07. oktobra 2010 o
upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano
vrednost:
»1. Pristojni organi vsake države članice
zagotovijo, da osebe, ki sodelujejo pri dobavi blaga ali opravljanju storitev
znotraj Skupnosti, ter davčni zavezanci, ki nimajo sedeža in ki opravljajo
telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronsko opravljene
storitve, še zlasti tiste iz Priloge II Direktive 2006/112/ES, lahko dobijo za
namene teh transakcij elektronsko potrditev veljavnosti identifikacijske
številke za DDV katere koli določene osebe ter ustrezno ime in naslov. Te
informacije morajo ustrezati podatkom iz člena 17.
2. Vsaka država članica z elektronskimi
sredstvi zagotovi potrditev imena in naslova osebe, ki ji je bila izdana
identifikacijska številka za DDV v skladu z njenimi nacionalnimi pravili o
varstvu podatkov.
3. Za obdobje, opredeljeno v členu 357
Direktive 2006/112/ES, se prvi odstavek tega člena ne uporablja za davčne
zavezance, ki nimajo sedeža ter opravljajo telekomunikacijske storitve in
storitve oddajanja.«
Izvajalec storitve lahko šteje, da prejemnik storitve s sedežem v
Uniji nima statusa davčnega zavezanca, če lahko dokaže, da mu zadevni prejemnik
ni sporočil osebne identifikacijske številke za DDV.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je opravil storitev davčnega svetovanja davčnemu zavezancu
v Avstriji. Avstrijski davčni zavezanec mu je za naročeno davčno svetovanje
izdal naročilnico, iz katere je razvidna tudi njegova avstrijska ID številka za
DDV. Izvajalec storitve v navedenem primeru prejemnika storitve šteje kot
davčnega zavezanca za določitev kraja opravljanja storitve (na podlagi prvega
odstavka 25. člena ZDDV-1 je kraj opravljanja storitve v Avstriji).
Izvajalec storitve dokazuje status
davčnega zavezanca prejemnika storitve s sedežem izven Unije v
povezavi z določitvijo kraja opravljanja storitve:
·
s
pridobitvijo prejemnikovega potrdila pristojnega davčnega organa o vključenosti
prejemnika storitve v gospodarske dejavnosti, kar mu omogoča, da dobi vračilo
DDV kot davčni zavezanec, ki nima sedeža ali stalnega prebivališča na ozemlju
Unije;
·
brez
predhodno navedenega potrdila s pridobitvijo DDV ali podobne številke, ki jo je
prejemniku storitve dodelila država sedeža in se uporablja za identifikacijo
dejavnosti ali katerokoli drugo ustrezno dokazilo, pri čemer izvajalec storitve
v razumni meri preveri točnost informacij, prejetih s strani prejemnika
(preverjanje identitete, plačil itd.).
19. člen Izvedbene uredbe
– dokazovanje funkcije prejemnika
storitve s sedežem v Uniji in izven Unije s strani izvajalca storitve v
povezavi z namenom uporabe prejete storitve (25. člen ZDDV-1)
Kadar davčni zavezanec prejete storitve nameni njegovi zasebni
rabi ali zasebni rabi zaposlenih, ne moremo reči, da davčni zavezanec deluje v
funkciji (smislu) davčnega zavezanca. To pomeni, da izvajalec storitve opredeli
kraj opravljanja storitve v smislu, da naročnik storitve ni davčni zavezanec.
Primarno je potrebno upoštevati, da v kolikor prejemnik storitve
posreduje naročniku storitve njegovo ID številko za DDV, lahko le-ta šteje, da
so storitve namenjene za gospodarsko dejavnost prejemnika storitve.
Da ne bi prihajalo do dvojne obdavčitve, se v primerih, kadar
prejemnik storitve le-te uporabi tako za zasebne namene kot za gospodarsko
dejavnost, določi, da prejemnik storitve nastopa v funkciji davčnega zavezanca.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je opravil storitev davčnega svetovanja davčnemu zavezancu
v Avstriji, ki razpolaga z avstrijsko ID številko (le-ta v postopku naročanja
ni bila predložena). Iz vsebine svetovanja je razvidno, da je bilo izvedeno
davčno svetovanje za zaposlene v tem podjetju v povezavi z doseganjem dohodka
iz naslova oddajanja nepremičnin v najem v Sloveniji. Avstrijski davčni
zavezanec ne nastopa v funkciji davčnega zavezanca, kraj opravljanja storitve
je v Avstriji na podlagi drugega odstavka 25. člena ZDDV-1 (ne uporabijo se
določila prvega odstavka 25. člena ZDDV-1).
20. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev kraja sedeža prejemnika storitve s sedežem v
Uniji in izven Unije s strani izvajalca storitve, prejemnik storitve ima sedež
samo v enem kraju (25. člen ZDDV-1)
Davčni zavezanec, ki ima sedež (oziroma stalno ali običajno
prebivališče) v eni sami državi, se ta država (kraj) šteje kot kraj opravljanja
storitve, če se kraj opravljanja storitve določi na podlagi prvega odstavka 25.
člena ZDDV-1.
Izvajalec storitve opredeli sedež davčnega zavezanca na podlagi
informacij prejemnika storitve (npr. ID številka za DDV, ki jo dodeli država,
kjer je sedež prejemnika, registracijski podatki …) in lastne preveritve
(preveritev identitete, plačil …).
21. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev kraja sedeža prejemnika storitve s sedežem v
Uniji in izven Unije s strani izvajalca storitve, prejemnik storitve ima več
sedežev (25. člen ZDDV-1)
Pri določanju sedeža davčnega zavezanca, ki ima sedež v več kot
eni državi, se (veza – prvi odstavek 25. člena ZDDV-1):
·
primarno
kot kraj opravljanja storitve določi država, v kateri ima prejemnik sedež
dejavnosti;
·
kot kraj
opravljanja storitve določi država, kjer ima davčni zavezanec stalno poslovno
enoto, katera prejme storitve.
22. člen Izvedbene uredbe
– identifikacija stalne poslovne enote prejemnika storitve
(25. člen ZDDV-1)
Izvajalec storitve mora pri identifikaciji stalne poslovne enote
prejemnika storitve proučiti:
·
naravo in
uporabo opravljene storitve;
·
(priporočljivo)
listine, ki lahko dodatno izkazujejo, da je prejemnik storitve stalna poslovna
enota (pogodba, naročilnica, ID številka stalne poslovne enote …);
·
(priporočljivo)
ali je stalna poslovna enota subjekt, ki plačuje za storitev.
Kadar izvajalec ne razpolaga z zgoraj zapisanimi podatki, se kot
kraj opravljanja storitve (veza – 25. člena ZDDV-1) določi kraj, kjer ima
prejemnik storitve sedež dejavnosti.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je opravil storitev davčnega svetovanja švicarskemu
davčnemu zavezancu, ki ima poslovne enote v treh drugih državah članicah, sedež
dejavnosti pa v Švici. Storitev davčnega svetovanja je naročila poslovna enota
Švicarja v Avstriji pod avstrijsko identifikacijsko številko, ki je tudi
izvedla plačilo. Kraj opravljanja storitve je Avstrija na podlagi prvega
odstavka 25. člena ZDDV-1.
23. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev sedeža ali stalnega oziroma običajnega
prebivališča oseb, ki niso davčni zavezanci, izven Unije – le en sedež, stalno
oziroma običajno prebivališče (30.c in 30.d člen ZDDV-1)
Kadar je prejemnik storitev, kot to določata 30.c in predvsem 30.d
člen ZDDV-1, oseba, ki ni davčni zavezanec, se njen sedež ali stalno oziroma
običajno prebivališče določi:
·
na podlagi
dejanskih informacij prejemnika, katere izvajalec preveri z običajnimi
poslovnimi varnostnimi ukrepi (preverjanje identitete!).
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je opravil storitev oglaševanja v slovenskem časniku za
fizično osebe s stalnim prebivališčem na Hrvaškem. Skladno z določili točke b)
prvega odstavka 30.d člena ZDDV-1 je kraj opravljanja storitve na Hrvaškem.
Priporočamo: fotokopija osebne izkaznice, potnega lista… naročnika storitve.
24. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev sedeža ali stalnega oziroma običajnega
prebivališča oseb, ki niso davčni zavezanci, izven Unije – več sedežev ali
stalno in običajno prebivališče v različnih državah (30.c in 30.d člen ZDDV-1)
Kadar ima prejemnik storitve za storitve v povezavi z
opredelitvijo kraja opravljanja storitev na podlagi 30.c in 30.d člena ZDDV-1
več sedežev ali stalni in običajno prebivališče v različnih državah, se prioritetno
kot kraj opravljanja storitve opredeli kraj, ki najboljše zagotavlja obdavčitev
v kraju dejanske potrošnje.
Glede na to, da se v tovrstnih primerih v nobenem primeru ne
obračuna slovenski DDV oziroma kraj dejanske potrošnje ni v Uniji, je primarno
pomembno predvsem dokazovanje identitete prejemnika storitve v smeri, da kraj
opravljene transakcije ni v Uniji (in ne, v kateri tretji državi je opravljena
transakcija!).
25. člen Izvedbene uredbe
– skupno izhodišče za določitev statusa, funkcije in kraja
sedeža prejemnika (členi 24. do 30.d ZDDV-1)
Pri določanju statusa, funkcije in kraja sedeža prejemnika v
povezavi z določitvijo kraja opravljanja storitve se upoštevajo dejanske razmere v času nastanka
obdavčljivega dogodka.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je dne 17.05.2011 opravil storitev davčnega svetovanja
davčnemu zavezancu v Avstriji, identificiranemu za namene DDV in s sedežem v
Avstriji. Račun za opravljeno storitev davčnega svetovanja je bil izstavljen
04.06.2011, avstrijski davčni zavezanec je »izstopil« iz sistema DDV
(likvidacija podjetja) 31.05.2011. Obdavčljivi dogodek se je dogodil
17.05.2011, kraj opravljanja transakcije se določi na podlagi prvega odstavka
25. člena ZDDV-1 kot so bile dejanske razmere v času nastanka obdavčljivega
dogodka.
26., 27., 28. in 29. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev vsebine določenih storitev, kjer se kraj
opravljanja storitve opredeli na podlagi splošnega pravila (25. člen ZDDV-1)
Splošno pravilo opredelitve kraja opravljanja storitve, kadar je prejemnik storitve davčni
zavezanec (prvi odstavek 25. člena ZDDV-1), se uporabi tudi za naslednje
storitve:
·
odstop
pravice za televizijsko predvajanje nogometnih tekem;
·
storitve
vložitve zahtevka za vračilo DDV ali prejema vračila DDV davčnim zavezancem, ki
imajo sedež v drugi državi članici in ne državi članici vračila;
·
storitev
organiziranja pogrebov;
·
storitve
prevajanja besedil.
Splošno pravilo opredelitve kraja opravljanja storitve, kadar je
prejemnik storitve oseba, ki ni davčni zavezanec (drugi odstavek 25. člena
ZDDV-1), se uporabi tudi za naslednje storitve:
·
storitev
organiziranja pogrebov;
·
storitve
prevajanja besedil.
31. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev vsebine določenih posredniških storitev pri
hotelskih in podobnih storitvah v povezavi s krajem opravljanja storitev (25.
in 26. člen ZDDV-1)
Storitve posrednikov (v tujem imenu in za tuj račun) pri
posredovanju pri nastanitvah v hotelskem sektorju se glede opredelitve kraja
opravljanja storitve razvrščajo:
·
kadar je
prejemnik storitve davčni zavezanec v prvi odstavek 25. člena ZDDV-1 (splošno
pravilo);
·
kadar je
prejemnik oseba, ki ni davčni zavezanec, v 26. člen ZDDV-1 (posebno pravilo).
Pozor:
Tovrstne storitve se glede opredelitve kraja opravljanja storitve
ne razvrščajo v 27. člen ZDDV-1 (tja sodijo le storitve nepremičninskih
posrednikov).
32. in 33. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev vsebine storitev v zvezi z vstopninami za
kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne … prireditve in
pomožnih storitev, povezanih z vstopninam v povezavi s krajem opravljanja
storitev (29. člen ZDDV-1)
Definicija vstopnine = pravica dostopa do prireditve s področja
kulture, umetnosti … ali podobne prireditve na podlagi vstopnice ali plačila (tudi
abonma, letna kotizacija itd.).
Prvi (tudi drugi) odstavek 29. člena ZDDV-1 velja predvsem za
primere:
a) pravice dostopa na predstave, gledališke
igre, cirkuške predstave, sejme, v zabaviščne parke, na koncerte, razstave in
druge podobne kulturne prireditve;
b) pravice dostopa na športne prireditve,
kot so tekme ali tekmovanja;
c) pravice dostopa na izobraževalne in
znanstvene prireditve, kot so konference in seminarji.
Definicija
pomožnih storitev v povezavi z vstopninami = storitve, neposredno povezane z
dostopom do navedenih prireditev, ki se proti ločenemu plačilu nudijo osebi,
udeleženi na prireditve.
Mednje
vštevamo predvsem uporabo garderob, sanitarij, ne vključujemo pa posredniških
storitev, povezanih s prodajo vstopnic.
38. člen Izvedbene uredbe
– definicija prevoznega sredstva, danega v najem (30.b člen
in točka g) prvega odstavka 30.d člena ZDDV-1)
Za uporabo določitve kraja opravljanja storitve po 30.b členu
ZDDV-1 in g) točke prvega odstavka 30.d člena ZDDV-1 predstavlja prevozno
sredstvo
·
vozila z
motorjem ali brez; ali
·
drugo
opremo in naprave, namenjenemu prevozu oseb ali predmetov, ki jih lahko vlečejo
ali potiskajo vozila;
ter so običajno narejeni in dejansko pripravljeni, da se uporabijo
za prevoz.
Mednje spadajo zlasti:
a) kopenska vozila, kot so avtomobili,
motorji, kolesa, tricikli in bivalne prikolice;
b) prikolice in polprikolice;
c) železniški vagoni;
d) plovila;
e) letala;
f)
vozila,
posebej narejena za prevoz bolnih ali poškodovanih oseb;
g) kmetijski traktorji in druga kmetijska
vozila;
h) invalidski vozički na lastni ali
elektronski pogon.
39. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev vsebine ročnosti - stalne posesti prevoznega
sredstva, danega v najem (30.b člen ZDDV-1)
Glede obdobja trajanja najema prevoznega sredstva, kot ga določa
drugi odstavek 30.b člena ZDDV-1 (kaj je kratkoročni najem), je potrebno
upoštevati naslednje:
·
trajanje
najema se določi s pogodbo;
·
ne glede na
(ne)sklenitev pogodbe se upošteva dejansko stanje – trajanje najemnega
razmerja;
·
sklepanje
zaporednih pogodb ali podaljšanje predhodno sklenjene pogodbe se glede ročnosti
trajanja razmerja šteje kot stalna posest;
·
trajanje
kratkoročne oziroma kratkoročnih najemnih pogodb, sklenjenih pred »dolgoročno«,
se z vidika stalne posesti šteje kot kratkoročni najem.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je prevozno sredstvo dal v kratkoročni najem do 30 dni
davčnemu zavezancu v Avstriji, identificiranemu za namene DDV in s sedežem v
Avstriji. Prevozno sredstvo je bilo najemniku dano na razpolago na ozemlju
Slovenije. Po preteku kratkoročnega najema se zaradi »zadovoljstva« najemnika
sklene dolgoročni najem prevoznega sredstva.
Slovenski davčni zavezanec opredeli kraj opravljanja storitve, kot
sledi:
·
izstavitev
računa za kratkoročni najem – kraj opravljanja storitve je na osnovi prvega
odstavka 30.b člena ZDDV-1 v Sloveniji, slovenski davčni zavezanec obračuna
slovenski DDV;
·
izstavitev
računa za dolgoročni najem (nova pogodba po preteku kratkoročne pogodbe) – kraj
opravljanja storitve je na osnovi prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 v Avstriji,
slovenski davčni zavezanec ne obračuna slovenskega DDV.
40. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev kraja, kjer je bilo prevozno sredstvo dano v
najem (30.b člen ZDDV-1)
Kraj, kjer je prevozno sredstvo dano v najem oziroma je bilo dano
na razpolago, se za namene 30.b člena ZDDV-1 šteje kraj, kjer prevozno sredstvo
preide v fizično (dejansko) posest najemniku vozila ali tretji osebi za njegov
račun.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je prevozno sredstvo dal v kratkoročni najem do 30 dni
davčnemu zavezancu v Avstriji, identificiranemu za namene DDV in s sedežem v
Avstriji. Prevozno sredstvo je bilo najemniku dano na razpolago na ozemlju
Avstrije. Kraj opravljanja storitve je v Avstriji.
VII.
DAVČNA OSNOVA (naslov – VII Direktive 2006/112/ES,
primerjalno glej naslov poglavja ZDDV-1 –
VI. Davčna osnova)
42. člen Izvedbene uredbe
– določitev davčne osnove v posebnih primerih pri uporabi
kreditne ali debetne plačilne kartice (36. in 36.a člen ZDDV-1)
Davčno osnovo za obračun DDV od dobavljenega blaga ali storitev
lahko v določenih primerih predstavlja tudi provizija za uporabo kreditne ali
debetne plačilne kartice, kadar dobavitelj zahteva, da kupec njemu ali drugemu
podjetju izplača vsoto v vrednosti opravljene transakcije ter provizije, ki
predstavlja »nadomestilo« za izvedbo plačila.
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je na ozemlju Slovenije prodal blago v vrednosti 120,00
EUR (20% DDV zajet v ceni), plačilo s plačilno (debetno) kartico je znašalo
120,00 EUR (od tega zneska gre »izdajatelju« kartice 5 EUR). Stroški plačilnega
prometa bremenijo dobavitelja (izdajatelj kreditne kartice »nakaže« dobavitelju
na račun 115,00 EUR). Davčna osnova v navedenem primeru predstavlja 100,00 EUR
(bruto vrednost plačila 120,00 EUR).
PRIMER
Slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji, je na ozemlju Slovenije prodal blago v vrednosti 115,00
EUR (DDV zajet v ceni), plačilo s plačilno (debetno) kartico pa je znašalo
120,00 EUR (od tega zneska gre »izdajatelju« kartice 5 EUR). Dobavitelj namreč
v plačilnih pogojih navaja, da ne glede na načini plačila (gotovina, ček,
kreditna ali debetna kartica …) stroški plačila bremenijo kupca (izdajatelj
kreditne kartice »nakaže« dobavitelju na račun 115,00 EUR). Davčna osnova v
navedenem primeru predstavlja 100,00 EUR (bruto vrednost plačila 120,00 EUR).
VIII. STOPNJE
(naslov – VIII Direktive
2006/112/ES, primerjalno glej naslov poglavja ZDDV-1 – VII. Stopnja DDV)
43. člen Izvedbene uredbe
– določitev nižje davčne stopnje za počitniške nastanitve
(41. člen ZDDV-1)
12. točka Priloge III Direktive Sveta 2006/112/ES opredeljuje
uporabo nižje stopnje DDV za:
·
nastanitve,
ki jo ponujajo hoteli in podobni obrati, skupaj s počitniškimi nastanitvami,
ter dajanje v najem zemljišč za kampiranje in prostorov za počitniške
prikolice.
13. točka Priloge I k ZDDV-1 opredeljuje uporabo nižje stopnje DDV
za:
·
dajanje
nastanitvenih zmogljivosti v najem v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih,
vključno z nastanitvenimi zmogljivostmi v domovih in drugih nastanitvenih
obratih ter oddajanje prostorov za šotore, prikolice in podobne premične
objekte.
Že iz vsebine zapisanih prilog je razvidno, da je ZDDV-1 bolj
ekspliciten pri določanju nastanitvenih (počitniških) zmogljivosti.
Počitniške nastanitve vključujejo tudi šotore, bivalne prikolice
ali avtodome ob skupni izpolnitvi naslednjih pogojev:
·
nahajajo se
v kampih;
·
uporabljajo
se za kampiranje.
Pozor:
Potrebno je jasno in natančno razločevanje pri avtodomih ali gre
za najem prevoznih sredstev (30.b člen ZDDV-1) ali dajanje nastanitvenih
zmogljivosti v najem (27. člen ZDDV-1).
IX.
OPROSTITVE (naslov – IX Direktive 2006/112/ES,
primerjalno glej naslov poglavja ZDDV-1
– VIII. Oprostitve DDV)
44. člen Izvedbene uredbe
– natančnejša opredelitev transakcij izobraževanja,
oproščenih plačila DDV (42. člen ZDDV-1)
Med oproščene dejavnosti (transakcije, oproščene plačila DDV) v
javnem interesu se skladno z določilom 8. točke prvega odstavka 42. člena
ZDDV-1 za namene poklicnega usposabljanja in prekvalifikacije štejejo
izobraževanja:
·
neposredno
povezana s poklicem ali stroko; ali
·
usmerjena v
pridobivanja ali posodabljanja znanja za poklicne namene.
Trajanja poklicnega usposabljanja ali prekvalifikacije je za ta
namen brez pomena.
48. člen Izvedbene uredbe
– izračun vrednosti blaga pri izvozu, oproščenem plačilu
DDV, ki se prevaža v osebni prtljagi potnikov brez stalnega prebivališča v
Uniji (52. in 75. člen ZDDV-1)
Oprostitev DDV pri izvozu blaga iz Unije na podlagi točke b)
prvega odstavka 52. člena ZDDV-1, ki ga potnik brez stalnega prebivališča v
Uniji prenaša v svoji osebni prtljagi, se uveljavlja na način vračila DDV ob izpolnitvi
pogojev iz 75. člena ZDDV-1 (glej drugi odstavek 52. člena ZDDV-1).
Za vračilo DDV na navedeni materialni podlagi je v Sloveniji
predpisan mejni znesek 50,00 EUR z vključenim DDV.
Izvedbena uredba določa, da se za določitev navedene mejne vrednosti
uporablja fakturirana vrednost, pri čemer se skupna vrednost različnega blaga
lahko uporablja le, če je vse to blago vključeno na istem računu, ki ga je
istemu kupcu izdal isti davčni zavezanec, ki je blago prodal (informativno –
navedeno je že zapisano na obrazcu DDV-VP, Priloga VI PZDDV, 4. točka
»navodila«).
50. člen Izvedbene uredbe
– opredelitev subjekta – mednarodnega organa v povezavi z
uvozom, oproščenim plačila DDV ali izvedbe oproščenih transakcij temu subjektu
(50. in 54. člen ZDDV-1)
Če Slovenija kot država gostiteljica kot mednarodni organ priznava
organ, ki bo (je) ustanovljen kot Konzorcij evropske raziskovalne
infrastrukture (kratica ERIC) iz Uredbe Sveta (ES) št. 723/2009 z dne 25.
junija 2009:
·
lahko ta
organ za uvoz blaga na podlagi 7. točke prvega odstavka 50. člena ZDDV-1
uveljavi oprostitev;
·
so dobave
blaga in storitev temu organu oproščene plačila DDV na podlagi točke b) prvega
odstavka 54. člena ZDDV-1 (primeroma, kot za diplomatska predstavništva itd.).
51. člen Izvedbene uredbe
– vsebina potrdila za oprostitev transakcij v okviru
diplomatskih in konzularnih odnosov, mednarodnim organizacijam s sedežem v
drugih državah članicah (54. člen ZDDV-1)
V prilogi II. Izvedbene uredbe je objavljen obrazec – Potrdilo o
oprostitvi plačila DDV in/ali trošarine (veza 151. člen Direktive Sveta
2006/112/ES – primerjalno 54. člen ZDDV-1), kadar »institucija«, ki je
upravičena do prejema oproščene transakcije, nabavlja blago ali storitve v
državi članici, kjer nima svojega sedeža.
Na podlagi 50. in 54. člena ZDDV-1 imamo v Sloveniji tudi
Pravilnik o pogojih in načinu oprostitve davkov za diplomatska predstavništva,
konzulate ter mednarodne organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki
obvezujejo Republiko Slovenijo (Uradni list RS, št. 141/06, 117/08 in 68/09).
V povezavi s prilogo II Izvedbene uredbe priporočamo »branje« 12.
člena navedenega pravilnika (nabave v drugih državah članicah) in ogled Priloge
IV k navedenemu pravilniku (Potrdilo o oprostitvi plačila DDV in trošarine).
Navedena Priloga IV je »identična« Prilogi II Izvedbene uredbe.
XI.
OBVEZNOSTI DAVČNIH ZAVEZANCEV IN
NEKATERIH OSEB, KI NISO DAVČNI ZAVEZANCI (naslov – XI Direktive 2006/112/ES, primerjalno glej naslov
poglavja ZDDV-1 – X. Obveznosti davčnih zavezancev in
določenih oseb, ki niso davčni zavezanci)
53. člen Izvedbene uredbe
– stalna poslovna enota in (ne)opredelitev stalne poslovne
enote za plačnika DDV (76. člen ZDDV-1)
53. člen Izvedbene uredbe se nanaša na določilo četrtega odstavka
76. člena ZDDV-1 – kdaj se stalna poslovna enota tujega davčnega zavezanca, ki
v Sloveniji opravlja obdavčljive transakcije in ima v Sloveniji stalno poslovno
enoto, vendar ta ne sodeluje pri teh transakcijah, ne šteje za plačnika DDV v
Sloveniji.
Temeljna izhodišča, ali se stalna poslovna enota šteje za plačnika
DDV v Sloveniji ali ne, so:
·
ali ima
dovolj stalnih in ustrezno strukturiranih človeških in tehničnih virov, da
lahko dobavi blago ali opravi storitve;
·
ali so bili
viri iz predhodne alineje uporabljeni pri transakcijah (samo administrativna
podpora pri transakcijah, kot npr. računovodstvo, izdajanje računov, pobiranje
dolgov itd. ne zadostuje za dokazovanje sodelovanja pri transakcijah, razen
če se dokaže nasprotno).
Kadar je izdan račun z identifikacijsko številko DDV, ki jo je
dodelila država članica stalne poslovne enote (primeroma Slovenija), se šteje,
da je le-ta sodelovala pri dobavi blaga ali storitev v državi članici stalne
poslovne enote (v Sloveniji), razen če se dokaže nasprotno.
55. člen Izvedbene uredbe
– obvezno sporočanja identifikacijskih številk poslovnim
partnerjem – dobaviteljem v povezavi z rekapitulacijskimi poročili (79. in 90.
člen ZDDV-1)
Davčni zavezanci, kateri nastopajo kot kupci blaga ali prejemniki
storitev, za katere mora dobavitelj izpolnjevati rekapitulacijsko poročilo, so
dolžni takoj po pridobitvi identifikacijske številke za namene DDV le-to
sporočiti svojim dobaviteljem!
Izjema od zapisanega velja le za primere, kadar »atipični davčni
zavezanci« (pridobili so ID številko za namene DDV skladno s točko d) ali e)
prvega odstavka 79. člena ZDDV-1) pridobivajo blago znotraj Skupnosti in »ne
želijo« uporabiti opcije, da so plačniki za DDV pri pridobitvah blaga znotraj
Skupnosti (ob upoštevanju, da tudi ni bil presežen mejni znesek za tovrstne
pridobitve – v Sloveniji le-ta, skladno z a) točko drugega odstavka 4. člena
ZDDV-1, znaša 10.000,00 EUR).
C. 66.a člen ZDDV-1
Pred obravnavo same vsebine 66.a člena ZDDV-1 je potrebno
poudariti, da je le-ta neskladen (neusklajen, v nasprotju …) z določili
Direktive Sveta 2006/112/ES.
(Kratka) utemeljitev:
·
odlog
uveljavitve pravice do odbitka DDV za transakcijo, dokler le-ta ni plačana
dobavitelju, se na podlagi 167.a člena Direktive Sveta 2006/112/ES lahko določi
le takrat, kadar se tudi hkrati ta pravica do odbitka veže na nastanek
obračunske obveznosti v povezavi s prejemom plačila, kot to določa točka b) 66.
člena Direktive Sveta 2006/112/ES (primerjalno glej ZDDV-1, členi 131. do 137 –
posebna ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji);
·
z določili
66.a člena ZDDV-1 je kršeno tudi temeljno načelo DDV, tj. načelo nevtralnosti
(»kombinacija« nastanek obračunske na osnovi »fakturirane realizacije« in
uveljavitve pravice do odbitka DDV na podlagi »plačane realizacije« v sami
idejni zasnovi krši navedeno načelo, evropska davčna praksa tega ne pozna!).
Ko obravnavamo načelo nevtralnosti, mislimo na to, kako davek
vpliva na medsebojno konkurenčnost med podjetji. Tako ima višina davčne stopnje
učinek na nevtralnost samo, če je uporabljena na koncu prometnega ciklusa,
torej neposredno pred opravljeno transakcijo končnemu potrošniku (subjektu, ki
ne more uveljaviti pravice do odbitka DDV – deloma ali v celoti). Davek na
dodano vrednost zagotavlja visoko nevtralnost, kar je mogoče razumeti tako, da
pri gospodarjenju nobenemu davčnemu zavezancu, ki lahko uveljavi pravico do
odbitka DDV, ne daje oziroma ne jemlje konkurenčne prednosti. S kršitvijo načela nevtralnosti gre za
(začasno ali trajno) neutemeljeno bogatitev države na škodo davčnih zavezancev
s kršitvijo načela nevtralnosti! Neupravičeno bogatenje države predstavlja
začasna omejitev pravice do odbitka DDV (neupravičeno začasno financiranje
države) ali dokončni odvzem pravice do odbitka DDV (primer davčnih zavezancev,
ki so šli v stečaj ali likvidacijo, gre tudi za kršitev druge zakonodaje s tem,
ko je država – davčni organ primarno »poplačana« pred ostalimi upniki, saj se
kot upnik sploh ne pojavlja).
PRIMER (»bizaren« dokaz kršenja načela nevtralnosti)
SI-1 in SI-2 sta slovenska davčna zavezanca, pridobljeno imata
slovensko identifikacijsko številko za namene DDV, oba zavezanca imata sedež v
Sloveniji.
SI-1 opravi SI-2 gradbeno storitev na nepremičnini v Sloveniji.
SI-2 se skladno z določili 76.a člena ZDDV-1 šteje za plačnika DDV v Sloveniji,
v celoti lahko uveljavi pravico do odbitka DDV. SI-2 navedene storitve ni
poravnal v dogovorjenem roku, prav tako zapadle obveznosti ni prijavil v prvi
obvezni pobot skladno z določili ZPreZP.
Ob upoštevanju določil 66.a člena ZDDV-1 in ostalih določil ZDDV-1
je SI-2 dolžan izkazati nastalo obračunsko obveznost od vrednosti prejetega
računa, pravice do odbitka DDV (kot to nalaga 66.a člen ZDDV-1) ne sme
uveljaviti!
Ali boste upoštevali
vsebino določil 66.a člena ZDDV-1 ali ne, prepuščamo vaši odločitvi!
V nadaljevanju so
predstavljeni nekateri primeri in komentarji v smeri, »kot da bi bila«
vsebina 66.a člena ZDDV-1 »zakonita« oziroma skladna z Direktivo Sveta
2006/112/ES.
66.a člen ZDDV-1
(uveljavljanje odbitka DDV
pri neplačanih računih)
(1) Davčni zavezanec, identificiran za
namene DDV v Sloveniji, ki dobavitelju v roku, določenem z zakonom, ki ureja
preprečevanje zamud pri plačilih, računa ne plača ali ga plača le delno in ki
je od neplačanega računa že uveljavil odbitek DDV, mora povečati svojo davčno
obveznost v višini uveljavljenega zneska odbitka DDV po tem računu, ki je
sorazmeren z neporavnanim delom obveznosti. Davčni zavezanec, identificiran za
namene DDV v Sloveniji, ki dobavitelju v roku, določenem z zakonom, ki ureja
preprečevanje zamud pri plačilih, računa ne plača ali ga plača le delno in ki
od neplačanega računa še ni uveljavil odbitka DDV, ne uveljavi odbitka DDV v
davčnem obdobju, v katerem je potekel rok za plačilo niti v kasnejših davčnih
obdobjih.
(2) Prejšnji odstavek se ne nanaša na
račune, na podlagi katerih davčni zavezanec prijavi denarne obveznosti v sistem
obveznega večstranskega pobota v skladu z zakonom, ki ureja preprečevanje zamud
pri plačilih, niti na račune, na katere se ne nanaša prej navedeni zakon.
(3) Davčni zavezanec, ki je že uveljavil
odbitek DDV po neplačanem računu, mora povečati svojo davčno obveznost v
davčnem obdobju, v katerem je, glede na zakon, ki ureja preprečevanje zamud pri
plačilih, nastopila zamuda. Davčno obveznost davčni zavezanec poveča tako, da
zmanjša znesek odbitka DDV.
(4) Če davčni zavezanec iz prvega
odstavka tega člena naknadno plača račun v celoti ali delno, lahko uveljavi
odbitek DDV po tem računu, in sicer v delu, ki se nanaša na poravnani del
obveznosti. Odbitek DDV lahko uveljavi v davčnem obdobju, v katerem je poravnal
obveznost.
(5) Davčni zavezanec mora davčnemu organu
zagotoviti informacijo o neuveljavljanju odbitka DDV, povečanju ali zmanjšanju
odbitka DDV v elektronski obliki, in sicer ob predložitvi obračuna DDV za
zadevno davčno obdobje.
Najpomembnejše izhodišče v povezavi z vsebino 66.a člena ZDDV-1 je
vsebina drugega odstavka navedenega člena ZDDV-1. Le-ta določa, da se tudi v primeru zamude plačila določila 66.a
člena ZDDV-1 ne upoštevajo (izvajajo itd.), v kolikor je davčni zavezanec (zamudnik)
priglasil zapadlo terjatev v prvi naslednji krog pobota, ki sledi datumu
nastanka zamude, kot to določajo določila ZPreZP.
Kdaj je potrebno določeno obveznost prijaviti v prvi krog
obveznega večstranskega pobota, določa prvi odstavek 16. člena ZPreZP:
»Po nastanku zamude mora
dolžnik denarno obveznost elektronsko prijaviti v prvi krog obveznega
večstranskega pobota pri upravljavcu sistema obveznega večstranskega pobota (opp. AJPES), ki sledi datumu nastanka
zamude. Prijava se šteje za opravljeno, če je sprejeta v sistem v
trenutku, ko upravljavec zapre vnos za posamezni krog pobota.«
Upoštevajoč navedeno določilo ZPreZP lahko poenostavljeno
zaključimo, da zapadlih računov, katerih zamuda nastane na dan zaključka prijav
v posamezni krog obveznega pobota, davčni zavezanec v ta krog pobota ni dolžan
prijaviti.
PRIMER
SI se rok za plačilo izteče 09.06.2011. Zamuda nastane 10.06.2011,
takrat se tudi skladno z določili urnika AJPES zaključi drugi obvezni pobot. SI
je dolžan prijaviti svojo obveznost v prvi (naslednji) večstranski pobot na
dan, ki sledi datumu nastanka zamude – torej v prvi obvezni večstranski pobot
od vključno 11.06.2011 naprej. Prvi naslednji obvezni večstranski pobot se
izteče 22.07.2011 (pričetek sprejemanja prijav = 15.07.2011).
Pozor:
Prvi večstranski obvezni pobot ni 10.06.2011 (takrat se izteka rok
oz. se zaključi drugi zaporedoma izvedeni obvezni večstranski pobot skladno z
določili ZPreZP).
V praksi prihaja do množice primerov, kjer se davčni zavezanci
glede na izvedbo plačila in (potencialno) prijavo v prvi obvezni večstranski
pobot sprašujejo, kako naj ukrepajo skladno z določili 66.a člena ZDDV-1.
Za simulacijo v nadaljevanju predstavljenih primerov smo skladno z
urnikom AJPES za večstranski pobot medsebojnih obveznosti (urnik z dne
05.05.2011!) uporabili pobot v mesecu juliju 2011 – prvi dan sprejemanja prijav
= 15.07.2011, datum izvedbe pobota je 22.07.2011!
Ostala skupna izhodišča za primere v nadaljevanju (v kolikor ni
naveden drugačen podatek):
·
SI ima
pravico do odbitka DDV na dan prejema računa v celoti;
·
za vse
prejete transakcije je bil obračunan slovenski DDV;
·
SI =
slovenski davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s sedežem v
Sloveniji;
·
SI
obračunava DDV v mesečnih obračunskih obdobjih.
PRIMER
·
transakcija
je opravljena v mesecu juniju, SI prejeme račun 30.06.2011;
·
rok plačila
15.07.2011, nastanek zamude 16.07.2011;
·
prijava v
prvi obvezni pobot = prvi najavljeni obvezni pobot od 17.07.2011 naprej;
·
SI prijavi
obveznost v prvi obvezni pobot AJPES, ki je zaključen 22.07.2011.
Zaključek:
·
SI uveljavi
pravico do odbitka 30.06.2011;
·
določila
66.a člena ZDDV-1 se ne upoštevajo (drugi odstavek 66.a člena ZDDV-1).
PRIMER
·
transakcija
je opravljena v mesecu juniju, SI prejeme račun 30.06.2011;
·
rok plačila
15.07.2011, nastanek zamude 16.07.2011;
·
prijava v
prvi obvezni pobot = prvi najavljeni obvezni pobot od 17.07.2011 naprej;
·
plačilo
izvedeno 20.07.2011.
Zaključek:
·
SI uveljavi
pravico do odbitka 30.06.2011;
·
določila
66.a člena ZDDV-1 se ne upoštevajo (plačilo izvedeno pred zaključkom prvega
obveznega pobota po nastanku zamude).
PRIMER
·
transakcija
je opravljena v mesecu juniju, SI prejeme račun 30.06.2011;
·
rok plačila
15.07.2011, nastanek zamude 16.07.2011;
·
prijava v
prvi obvezni pobot = prvi najavljeni obvezni pobot od 17.07.2011 naprej;
·
prijava
obveznosti v prvi obvezni pobot, ki je bil zaključen 22.07.2011, ni bila
izvedena;
·
plačilo
izvedeno 24.07.2011.
Zaključek:
·
SI uveljavi
pravico do odbitka 30.06.2011;
·
določila
66.a člena ZDDV-1 se ne upoštevajo (plačilo izvedeno v istem obračunskem
obdobju, kot je zapadla obveznost, čeprav obveznost ni bila prijavljena v prvi
obvezni pobot) – tako tudi DURS v pojasnilu št. 4230-4264/2011-1 z dne
16.05.2011, primer št. 7;
·
Pozor: Če bi striktno upoštevali določila 66.a člena ZDDV-1, bi v
obračunskem obdobju meseca julija 2011 (zaradi neprijave v prvi obvezni pobot)
zmanjšali odbitek DDV, hkrati pa bi po izvedenem plačilu izvedli povečanje
odbitka DDV!
PRIMER
·
transakcija
je opravljena v mesecu juniju, SI prejeme račun 30.06.2011;
·
rok plačila
21.07.2011, nastanek zamude 22.07.2011;
·
prijava v
prvi obvezni pobot = prvi najavljeni obvezni pobot od 23.07.2011 naprej;
·
SI plača
račun 07.08.2011 (pred prvim obveznim pobotom, ki se zaključi 19.08.2011).
Zaključek:
·
SI uveljavi
pravico do odbitka 30.06.2011;
·
določila
66.a člena ZDDV-1 se ne upoštevajo (plačilo izvedeno pred zaključkom prvega
obveznega pobota po nastanku zamude).
V praksi bi opozoril še na
naslednji primer.
PRIMER - Pozor
SI-1 je SI-2 v celoti zavrnil račun za opravljeno transakcijo (s
trditvijo, da transakcijo sploh ni bila opravljena!), SI-2 je na izdanem računu
obračunal slovenski DDV.
V navedenem primeru SI-1 sploh ne sme uveljaviti pravice do
odbitka DDV (zato je uporaba določil 66.a člena ZDDV-1 »brezpredmetna«).
Določila 66.a člena ZDDV-1 pa ne glede na njegovo (ne)zakonitost
nimajo nikakršnega vpliva na:
·
male davčne
zavezance;
·
davčne
zavezance, identificirane za namene DDV, ki za obračunan slovenski DDV za njim
prejete transakcije ne morejo v celoti uveljaviti pravice do odbitka DDV;
·
transakcije,
kjer se DDV ne obračuna (transakcije izven sistema DDV ali transakcije,
oproščene plačila DDV);
·
opravljene
transakcije med slovenskimi davčnimi zavezanci (naročnik transakcije) in tujimi
davčnimi zavezanci (izvajalec transakcije), kadar je slovenski davčni zavezanec
plačnik DDV skladno z določili ZDDV-1, v kolikor s pogodbo ni dogovorjeno, da
se primarno uporablja slovensko pravo. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in
postopku namreč določa, da se za presojo pogodbenega razmerja primarno uporabi
pravo države sedeža.
Na izredno slabo pripravljeno vsebino ZPreZP kaže tudi pojasnilo
MF, številka IPP: 007-6/2011 z dne 13.05.2011 (večkrat dopolnjeno in
spremenjeno pojasnilo), ki s svojim obsegom pojasnjevanja vsebine ZPreZP
presega že sam obseg zakona.