Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/DDPO/Vrhovno
sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 38/2023 (veza – sodba
UprS, št. I U 782/2020-42)
Datum:
22.05.2024
DDPO IN
DOLGOROČNE REZERVACIJE – Zanesljiva ocena obveze – Znižanje davčne
osnove
JEDRO:
Stroški, ki jih
davčni zavezanci v svojih računovodskih izkazih oblikujejo za
rezervacije, se lahko davčno upoštevajo kot njihov odhodek le, če
so kot rezervacije oblikovani v zvezi z že obstoječimi obveznostmi
davčnega zavezanca, torej obveznostmi glede katerih v trenutku
izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več)
dvoma, da obstojijo (MRS 37) - negotova sta le še čas zapadlosti
obveznosti oziroma njen točen znesek. Tudi slednji je za davčnega
zavezanca vsaj že ocenljiv. Stroški, ki jih (sicer lahko tudi
povsem in posebej skrbni) davčni zavezanec oblikuje za rezervacije
glede obveznosti, ki mu do konca leta še niso nastale, niso davčno
priznani kot njegov odhodek.
Ocena verjetnosti
nastanka obveznosti je lahko na mestu šele, ko so zoper davčnega
zavezanca že podani tožbeni zahtevki, ne pa že v fazi, ko se
vložitev zahtevkov šele predvideva. Pri tej oceni - oceni
verjetnosti uspeha že podanih tožbenih zahtevkov (za kar pa v
obravnavani zadevi ne gre), pa si davčni zavezanec lahko pomaga
tudi s takšnim specifičnim strokovnim znanjem strokovnjaka. V fazi
ko tožbe še sploh niso vložene, pa bi bila takšna ocena v zvezi s
vprašanjem oblikovanja stroškov za rezervacije vsekakor
preuranjena.
IZREK:
I. Reviziji se
ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 782/2020-42
z dne 22. 2. 2023 se spremeni tako, da se tožba zavrne.
II. Vsaka stranka
sama nosi svoje stroške postopka.
Predmet spora:
1. Obravnavana
zadeva se nanaša na vprašanje, ali se stroški, ki jih pravna oseba
- davčni zavezanec za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb - v
svojih računovodskih izkazih oblikuje za rezervacije za obveznosti,
ki ji sicer še niso nastale, ocenjuje pa da ji bodo, lahko priznajo
kot odhodek v zvezi z odmero davka.
Dejanski okvir obravnavane zadeve
2. Tožnica, ki
upravlja s koprskim pristaniščem, je svojo dejavnost izvajala tudi
z delom delavcev, ki pri njej niso bili v delovnih razmerjih, pač
pa so bili v različnih pogodbenih razmerjih z drugimi pravnimi
osebami, to je z zunanjimi izvajalci, s katerimi je tožnica
sklepala pogodbe o izvajanju pristaniških storitev. V relevantnem
davčnem obdobju so ti delavci, organizirani v sindikat, trdili, da
je imelo razmerje, v katerem so opravljali delo pri tožnici, vse
elemente delovnega razmerja ter, da bodo od tožnice zahtevali, da
jim za čas trajanja nezakonitosti izplača iz tega naslova
izvirajoče osebne dohodke. Tožbi zoper tožnico sta do konca
relevantnega davčnega obdobja (31. 12. 2017) vložila dva delavca
(delovni spor v času upravnega spora še ni bil zaključen), vseeno
pa je tožnica v svojih računovodskih izkazih, ki so predstavljali
podlago obdavčitve, za leto 2017 oblikovala stroške za rezervacije
v višini, ki je po njeni oceni ustrezala višini zahtevkov, ki bi
jih morala izplačati vsem delavcem, ki so delo opravljali na
opisani pravni podlagi - če bi ti s svojimi zahtevki
uspeli.
Dosedanji potek postopka
3. Finančna uprava
Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je z odločbo, št. DT
0610-4203/2018-14 z dne 30. 1. 2019, tožnici dodatno odmerila davek
od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) in obresti, v skupni
višini 151.641,86 EUR, ker je ocenila, da so pogoji za priznanje
rezervacij (ki znižujejo tožničino davčno osnovo za odmero davka)
izpolnjeni le delno, in sicer glede zneska, ki ustreza zahtevkom po
dveh že vloženih tožbah. Siceršnje okoliščine obravnavanega primera
po oceni davčnega organa predstavljalo podlago za oblikovanje
pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa se ne priznavajo kot odhodek
davčnega zavezanca v zvezi z odmero DDPO. Ministrstvo za finance je
v odločbi, št. DT-499-14-12/2019-6 z dne 21. 5. 2020, tej presoji
pritrdilo in zavrnilo tožničino pritožbo.
4. Tožnica je zoper
odločitev davčnega organa tožene stranke vložila tožbo, ki ji je
Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno
sodišče) na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o
upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in odločbo tožene
stranke odpravilo, saj je v okoliščinah ugotovljenega dejanskega
stanja prepoznalo (dodaten) element, ki ga po presoji Upravnega
sodišča tožena stranka ni ugotavljala, in sicer, da se v skladu z
Mednarodnimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju MRS) obstoj
obveznosti izjemoma lahko tudi oceni ter torej rezervacija prizna
tudi, če se ugotovi, da je verjetnost nastanka obveznost več kot
petdesetodstotna. Upravno sodišče se je pri tem sklicevalo na 12.
člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju
ZDDPO-2) in 16. točko MRS 37. Dejstvo, da večina delavcev še ni
vložila tožb po oceni sodišča ni bistveno. Ker torej tožena stranka
ni upoštevala ostalih podatkov, ki jih je predložila tožnica, in
navedenega ni ugotavljala, je Upravno sodišče zaradi nepopolno
ugotovljenega dejanskega stanja odločbo tožene stranke odpravilo in
zadevo vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovno presojo.
Dodalo je, da je nekatere od dokazov, ki jih je predložila tožnica,
mogoče obravnavati tudi kot mnenje "veščakov" v smislu MRS 37, na
veliko verjetnost nastanka obveznosti pa po oceni sodišča kažejo
tudi javno znani podatki o neustreznem položaju teh delavcev,
načrtovanih spremembah njihovega položaja in podobno.
Postopek pred Vrhovnim sodiščem
5. Na predlog
toženke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 43/2023-4 z dne 13. 9.
2023 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je Upravno sodišče
zmotno razlagalo materialno pravo (12. člen ZDDPO-2 v povezavi s
pravili MRS 37) s tem, ko je štelo, da dejstvo, da tožbe delavcev,
zaposlenih pri izvajalcih pristaniških storitev za pripoznanje
delovnega razmerja pri tožeči stranki in iz tega naslova
izhajajočih osebnih prejemkov (plač) še niso bile podane ob
oblikovanju dolgoročnih rezervacij, ni bistvenega pomena za
opredelitev obstoja (verjetne) sedanje (pravne) obveze tožeče
stranke po MRS 37? Vrhovno sodišče je revizijo
(primarno) dopustilo v zvezi s presojo, ali je Upravno sodišče
neutemeljeno odstopilo od stališč sodne prakse Vrhovnega sodišča,
ki jih je to zavzelo v sklepu v zadevi X Ips 281/2017 z dne 8. 7.
2020.
6. Zoper izpodbijano
sodbo je toženka (v nadaljevanju revidentka) na podlagi navedenega
sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo iz razloga zmotne
uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena
ZUS-1).
7. Tožnica v
odgovoru na revizijo zavrača revidentkine navedbe in predlaga, naj
Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno. Zahteva tudi
povrnitev stroškov odgovora na revizijo.
K I. točki izreka
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
8. Revizija je
utemeljena.
Bistvo revizijskih navedb
9. V reviziji
revidentka vztraja pri svojem stališču, da v okoliščinah
obravnavane zadeve niso izpolnjeni pogoji za to, da bi se lahko
bilančno oblikovane rezervacije priznale kot tožničin strošek
oziroma davčno priznan odhodek, saj tožničina obveznost do delavcev
do konca davčnega obdobja še ni nastala - delavci namreč zoper
tožnico do 31. 12. 2017 nesporno še niso vložili tožb. Po
prepričanju revidentke bi lahko tožnica šele po tem, ko bi delavci
zoper njo že vložili tožbe, ocenila verjetnost nastanka odliva
denarnih sredstev in njihovo višino ter za to (v obliki rezervacij)
prihranila davčno upoštevna sredstva.
10. Nasprotno pa
tožnica v odgovoru na revizijo trdi, da je v specifičnih
okoliščinah primera v svojih računovodskih izkazih morala
oblikovati rezervacije in da bi bilo pravilno, če bi jih tudi
davčni organ priznal kot njen odhodek. Ob sklicevanju na besedilo
MRS svoje stališče obširno pojasnjuje, v bistvenem pa trdi, da je
dolžan davčni zavezanec rezervacije oblikovati ne le, ko obveznost
že obstoji, ampak tudi, ko z vso potrebno skrbnostjo oceni, da
obstoji velika verjetnost, da mu obveznost utegne nastati. Upravno
sodišče pravilno ugotavlja, da je pri tej oceni relevantna vrsta
okoliščin, upošteva pa se lahko tudi mnenje veščakov, v njenem
primeru torej predvsem stališča inšpektorata za delo ter
odvetnikov, ki so si edini, da so delavci delo pri tožnici
opravljali v odvisnih, delovnih razmerjih. Glede na to, da se je ob
koncu poslovnega leta 2017 to že vedelo, dva delavca sta že vložila
tožbi, ostali pa so organizirani v sindikat zatrjevali, da bodo k
tožbam pristopili, tožnica meni, da je povsem utemeljeno z visoko
stopnjo verjetnosti ocenjevala, da bo morala vsem delavcem
izplačati odškodnine in za to oblikovala stroške za
rezervacije.
Presoja Vrhovnega sodišča glede dopuščenega revizijskega vprašanja
in razlaga termina rezervacije
11. Tako kot že pred
Upravnim sodiščem tudi v revizijskem postopku med strankama ni
spora o tem, da pravno podlago za odločitev predstavlja 12. člen
ZDDPO-2. Se pa stranki ne strinjata o razlagi termina rezervacije
oziroma o vprašanju, ali so stroški, ki jih davčni zavezanec v
svojih računovodskih izkazih oblikuje za rezervacije za obveznosti,
ki mu sicer še niso nastale, ocenjuje pa da mu bodo, lahko priznajo
kot njegov odhodek v zvezi z odmero DDPO. Srž obravnavanega
revizijskega odločanja je, ali je Upravno sodišče, ki je na to
vprašanje odgovorilo pritrdilno, nedovoljeno[1]
odstopilo od stališča sodne prakse Vrhovnega sodišča.
12. Vrhovno sodišče
je namreč vprašanje davčnega priznavanja računovodsko zabeleženih
stroškov za rezervacije pri ugotavljanju davčne osnove za odmero
DDPO že vsebinsko presodilo, in sicer v svojem sklepu v zadevi X
Ips 281/2017 z dne 8. 7. 2020. Po tem, ko je ugotovilo, da ZDDPO-2,
ki sicer predpisuje davčno obveznost (načelo zakonitosti na
področju davkov, 147. člen Ustave Republike Slovenije), termina
rezervacija ne opredeljuje, se pa v tretjem odstavku svojega 12.
člena v zvezi z načinom ugotavljanja davčne osnove za odmero davka
sklicuje na uporabo računovodskih
standardov, je pojem rezervacije razlagalo s pomočjo
besedila MRS 37, ki se nanaša na rezervacije, pogojne obveznosti in
pogojna sredstva.
13. To, da se
posamezni pojmi v določbah zakona, tolmačijo s pomočjo pripomočkov
- torej tudi na primer računovodskih standardov, ki predstavljajo
obširnejše, natančnejše določbe in pojasnila strokovnih pravil in
dognanj računovodske stroke, namreč že po ustaljeni sodni praksi
Vrhovnega sodišča[2]
ni v nasprotju z načelom zakonitosti na področju obdavčenja, če se
le že izhodiščno upošteva, da so to le razlagalni pripomočki in ne
izključna ali samostojna podlaga za obdavčitev.[3]
Če njihova uporaba pripelje do zaključkov, ki nasprotujejo normi
zakona, se vedno uporabi slednja.[4]
14. Vrhovno sodišče
je tako presodilo, da se stroški, ki jih davčni zavezanci v svojih
računovodskih izkazih oblikujejo za rezervacije, lahko davčno
upoštevajo kot njihov odhodek le, če so kot rezervacije oblikovani
v zvezi z že obstoječimi obveznostmi davčnega zavezanca, torej
obveznostmi glede katerih v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma
računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo[5]
- negotova sta le še čas zapadlosti obveznosti oziroma njen točen
znesek. Tudi slednji je za davčnega zavezanca vsaj že
ocenljiv.[6]
Stroški, ki jih (sicer lahko tudi povsem in posebej skrbni) davčni
zavezanec oblikuje za rezervacije glede obveznosti, ki mu do konca
leta še niso nastale, niso davčno priznani kot njegov
odhodek.[7]
Presoja v obravnavanem primeru
15. V obravnavani
zadevi je tožnica, davčna zavezanka za plačilo DDPO, kot odhodek
izkazala stroške za rezervacije za obveznosti za plače delavcev (ki
so bili sicer zaposleni pri njenih sopogodbenikih, tj. izvajalcih
pristaniških storitev, dejansko pa so delo opravljali pri tožnici),
čeprav ti delavci, formalno, zoper njo še niso uperili zahtevkov za
izplačila. Po primerjavi z zgoraj navedeno zadevo, ki jo je
obravnavalo Vrhovno sodišče, se izkaže, da razlikovalnih okoliščin
ni - tudi v zadevi iz leta 2020 je davčna zavezanka rezervacije
oblikovala za morebitne obveznosti do kupcev, za katere je
ocenjevala, da ji utegnejo nastati, ne da bi kupci zoper njo že
uperili takšne zahtevke.
16. Upravno sodišče
je torej v izpodbijani sodbi nepravilno razložilo vsebino besedila
MRS 37 in štelo, da je tožnica utemeljeno oblikovala stroške za
rezervacije, ki se morajo priznati kot njen odhodek, ker je z
veliko verjetnostjo ocenjevala, da bodo tožbe vložene in ji bo
obveznost nastala. Zmotno je torej presodilo, da dejstvo, da
delavci še niso vložili tožb, ni bistveno.
17. Vrhovno sodišče
dodaja, da je ocena verjetnosti nastanka obveznosti, o kateri
govori Upravno sodišče v izpodbijani sodbi, lahko na mestu šele, ko
so zoper davčnega zavezanca že podani tožbeni zahtevki, ne pa že v
fazi, ko se vložitev zahtevkov šele predvideva. Pri tej oceni -
oceni verjetnosti uspeha že podanih tožbenih zahtevkov (za kar pa v
obravnavani zadevi ne gre), pa si davčni zavezanec lahko pomaga
tudi s takšnim specifičnim strokovnim znanjem strokovnjaka (oziroma
veščaka), kot ga ob sklicevanju na 16. člen MRS 37[8]
izpostavlja Upravno sodišče (le da v zvezi z napačno okoliščino -
obstojem verjetnosti vložitve tožb). V fazi, ko tožbe še sploh niso
vložene, pa bi bila takšna ocena v zvezi s vprašanjem oblikovanja
stroškov za rezervacije vsekakor preuranjena.
18. Odgovor na
dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pritrdilen, saj bi se po
pojasnjenem oblikovani stroški za rezervacije davčno priznali kot
tožničin odhodek le, če bi izkazala, da jih je oblikovala v zvezi z
že obstoječimi obveznostmi. Oceni, tudi ob eventualni podpori mnenj
strokovnjakov, pa bi bilo prepuščeno le še vprašanje, kdaj bodo
zapadle v plačilo oziroma v kakšni višini. Stališče Upravnega
sodišča v izpodbijani sodbi torej odstopa od stališča sodne prakse
Vrhovnega sodišča, ki ga je očitno Upravno sodišče spregledalo in
za odstop niti ni navedlo razlogov. Utemeljenih razlogov za odstop
tudi Vrhovno sodišče ne vidi.
Zaključek
19. Glede na to, da
dejanska ugotovitev da delavci (razen dveh) do konca poslovnega
leta 2017 zoper tožnico (še) niso vložili tožb na izplačilo osebnih
prejemkov, ni sporna, je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe
materialnega prava reviziji ugodilo, in na podlagi prvega odstavka
94. člena ZUS-1 s sodbo spremenilo sodbo Upravnega sodišča tako, da
je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot
neutemeljeno zavrnilo.
K II. točki izreka
20. Na podlagi
drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku je
revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Odločitev o
stroških postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem temelji na
četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče
tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške
postopka.
21. Tožnica v
postopku ni uspela, zato sama nosi tudi svoje stroške revizijskega
postopka (stroške odgovora na revizijo). Tožena stranka stroškov
revizijskega postopka ni priglasila.
Glasovanje
Vrhovno sodišče je
odločitev sprejelo soglasno.
Področje:
ZDDPO-2