REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 41/2023 (veza sodba UprS, št. I U 343/2020-20 z dne
25.04.2023)
Datum:
24.03.2025
JEDRO:
V primeru izdanih računov za
opravljene poslovodne storitve, na katerih je obračunan davek na
dodano vrednost (DDV), ki ga prejemnik računov tudi poravna, se
mora spoštovati načelo nevtralnosti kot temeljno načelo sistema
DDV, ne glede na morebitno nacionalno ureditev, ki posredno (z
omejitvami glede izvajalca poslovodnih storitev - le fizična oseba)
onemogoča obračun DDV na opravljene poslovodne storitve.
Za pravico do odbitka vstopnega
DDV torej ni bistveno, da je po nacionalni ureditvi opravljanje
dejavnosti poslovodenja omejeno na sklenitev pogodbe med fizično
osebo in navedeno pravno osebo. Ta omejitev lahko vpliva na
nacionalno obdavčitev dohodka, ki je za to izplačan fizični osebi,
ne pa na pravico do odbitka DDV, ki mora nastopiti, ko so za to
izpolnjeni pogoji, določeni (tudi) z Direktivo o DDV, ki je predpis
prava Evropske unije in se zato uporablja primarno (3. a člen
URS).
IZREK:
I. Reviziji se ugodi. Delna
sodba in sklep Upravnega sodišča I U 343/2020-20 z dne 25. 4. 2023,
se v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbi v delu, ki se
nanaša na odmero in plačilo DDV (brez obresti) ugodi in se odločba
Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-1598/2019-25 z dne
7. 8. 2019, v točki I.5 odpravi.
II. Odločitev o stroških
postopka se pridrži za končno odločbo.
Predmet spora:
1. Finančna uprava Republike
Slovenije (prvostopenjski davčni organ) je po opravljenem davčnem
inšpekcijskem nadzoru obračunavanja davkov in prispevkov iz
zaposlitve in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) z
odločbo, št. DT 0610-1598/2019-25 z dne 7. 8. 2019 v točkah I.1 do
I.4 tožnici naložila v plačilo dohodnino in prispevke iz
zaposlitve; v preostalem delu (s točko I.5) pa dodatni DDV od
osnove 916.634,28 EUR v znesku 201.659,49 EUR ter obresti v znesku
17.657,74 EUR. Ministrstvo za finance (drugostopenjski davčni
organ) je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo z
odločbo,št. DT 499-02-36/2019-5 z dne 3. 2. 2020.
2. Tožnica je vložila tožbo v
upravnem sporu, ki ji je Upravno sodišče delno ugodilo. Izpodbijano
odločbo je odpravilo v vseh točkah izreka, ki so se nanašale na
plačilo dohodnine in prispevkov iz zaposlitve. Zavrnilo pa je
tožničino tožbo v delu, v katerem ji je bil naložen v plačilo DDV.
Postopek je bil v delu, ki se nanaša na obračun obresti od
odmerjenega DDV, prekinjen do odločitve Ustavnega sodišča Republike
Slovenije o zahtevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za oceno
ustavnosti prehodnih določb prvega in tretjega odstavka 71. člena
Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona davčnem postopku
(ZDavP-2J) v zvezi s 95. členom Zakona o davčnem postopku
(ZDavP-2).
3. Vrhovno sodišče je na
tožničin predlog s sklepom X DoR 80/2023-5 z dne13. 9. 2023
dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja: "Ali se sme glede
na načelo učinkovitosti, supremacije in neposrednega učinka prava
EU, Upravno sodišče za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV,
sklicevati na vsebino slovenskega ZGD-1 (515. in 255. člen) in
slovenskega ZDoh-2 (35. in 37. člen) po katerih funkcijo poslovodje
lahko opravlja le fizična oseba in da so zato dohodki iz tega
naslova lahko le dohodki iz odvisnega delovnega razmerja fizične
osebe (ne pa pravne osebe)?".
4. Na podlagi navedenega sklepa
je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo zaradi
bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega
prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo
spremeni tako, da odpravi 5. točko (brez obresti) odločbe Finančne
uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-1598/2019-25 z dne 7. 8.
2019. Zahteva povrnitev stroškov postopka.
5. Tožena stranka na vloženo
revizijo ni podala vsebinskega odgovora.
K I. točki izreka
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
6. Revizija je
utemeljena.
7. Revizijsko sodišče v primeru
dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu
in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila
revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem
postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so
zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in Upravnega
sodišča, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, na katere je
Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP in 85. člen
ZUS-1).
Dosedanji potek
postopka
8. Revidentka je v inšpiciranem
obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2019 prejemala račune od povezane
osebe družbe A., d. o. o., ki so bili izdani na podlagi Svetovalne
pogodbe na področju celovitega upravljanja hotela št. 1701/A z dne
6. 1. 2016 (v nadaljevanju svetovalna pogodba) in Pogodbe o
upravljanju B. z dne 6. 1. 2017 (v nadaljevanju pogodba o
upravljanju). Iz računov ni razvidno, katere storitve konkretno so
bile opravljene, saj je kot opis del na računih, izdanih na podlagi
svetovalne pogodbe, navedeno zgolj "svetovanje po pogodbi" in
"dodatni svetovalni dan". Na računih, izdanih na podlagi pogodbe o
upravljanju, prav tako niso opredeljene nobene storitve, navedeno
je zgolj besedilo: upravljanje po "pogodbi-pavšal" oziroma "bonus"
ali "poračun po pogodbi". Revidentka je bila pred izdajo
izpodbijane odločbe večkrat pozvana k pojasnitvi oziroma
predložitvi specifikacij storitev, ki so bile dejansko opravljene.
Po pregledu vseh pogodb in predložene dokumentacije je davčni organ
v zvezi s svetovalno pogodbo ugotovil, da sta naročnik in izvajalec
kot pravni osebi komunicirali preko iste fizične osebe (B. B.).
Naloge, ki so navedene v svetovalni pogodbi, so v bistvu naloge
direktorja (odgovornost za brezhibno delovanje vseh področij dela,
uspešno obratovanje hotela ipd.), med svetovalnimi storitvami pa so
navedene tudi storitve samega upravljanja s hotelom, delo in stik z
javnostmi, poslovno in tehnično svetovanje, kar so vse naloge
direktorja. Tudi storitve upravljanja, ki jih je revidentka
opredelila naknadno, to je po pozivu davčnega organa, vse spadajo
med naloge direktorja. Mednje spadajo nadzor, vodenje sestankov in
kolegijev, komunikacija s poslovnimi partnerji in gosti,
spremljanje ocen gostov ter spremljanje celotnega poslovanja,
zaposlenih in konkurence ter raznih informacij na spletnih straneh.
V družbi A., d. o. o., je bil edini zaposlen B. B., ki je bil
hkrati njen direktor in tudi direktor revidentke. Prav tako je B.
B. ustanovitelj in 100 % lastnik tako revidentke kot družbe A., d.
o. o., ki je registrirana za dejavnost druge inženirske dejavnosti
in tehnično svetovanje. B. B. je bil od 1. 1. 2016 do 9. 10. 2017
zaposlen pri revidentki, od 10. 10. 2017 dalje pa je redno zaposlen
pri družbi A., d. o. o., v obeh primerih kot oseba v delovnem
razmerju.
9. Na podlagi navedenih
dejanskih ugotovitev je davčni organ odločil, da vsebina sklenjenih
pogodbenih razmerij ustreza poslovodnim storitvam in ne svetovalnim
storitvam. Čeprav je bila med pogodbenima strankama sklenjena
pogodba o upravljanju oziroma svetovanju, je po vsebini dejansko
šlo za pogodbo o poslovodenju revidentke. Same poslovodne storitve
pa je opravljal B. B. Plačila storitev poslovodenja, čeprav so
izplačana pravni osebi, pa se po 35. členu Zakona o dohodnini (v
nadaljevanju ZDoh-2) štejejo za dohodek iz delovnega razmerja. Od
teh dohodkov se plačuje akontacija dohodnine (127. člen ZDoh-2) in
prispevki za socialno varnost (prispevki za zdravstveno
zavarovanje, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za
posebne primere zavarovanj in prispevek za poškodbe). Ker
poslovodno funkcijo v skladu s 515. členom Zakon o gospodarskih
družbah (v nadaljevanju ZGD-1) lahko opravlja le fizična oseba, je
storitve poslovodenja treba šteti kot osebno storitev, ki jo je
opravila fizična in ne pravna oseba. Zato v tem delu ni mogoče
uveljavljati odbitka DDV po prvem odstavku 63. člena in četrtem
odstavku 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v
nadaljevanju ZDDV-1), ker storitev ni opravil izdajalec računov.
Davčni organ je zato revidentki zavrnil pravico do odbitka
plačanega DDV na podlagi računov, prejetih od družbe A., d. o. o.,
ter ji naložil plačilo DDV v višini neupravičeno odbitega
DDV.
10. Upravno sodišče je v tem
delu (DDV) tožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da so dohodki, izplačani
poslovodnim osebam, ne glede na to, ali so slednji opravljali delo
na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi pogodbe o
poslovodenju, obdavčeni kot dohodki iz delovnega razmerja. Za
zaposlitev in s tem za odvisno pogodbeno razmerje se namreč šteje
tudi opravljanje dela oziroma storitev direktorjev (šesti odstavek
35. člena ZDoh-2). Dohodki, prejeti za vodenje in nadzor poslovnega
subjekta, ki je pravna oseba, na podlagi poslovnega razmerja, se
štejejo za dohodek iz delovnega razmerja (1. točka drugega odstavka
37. člena ZDoh-2). To glede na kogentno naravo navedenih zakonskih
določb velja absolutno, ne glede na siceršnjo vsebino pogodbenih
razmerij. S spornimi prejetimi računi se niso zaračunavale storitve
svetovanja in upravljanja, ki bi jih revidentki opravil drug
zavezanec za DDV v okviru svoje obdavčljive dejavnosti. Gre za
osebne storitve zakonitega zastopnika družbe in ne za storitve, ki
bi jih opravila izdajateljica računov. Zato revidentki ne more biti
priznana pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi prvega
odstavka 63. člena ZDDV-1.
Revizijske
navedbe
11. Revidentka v reviziji
navaja, da vse storitve vedno opravijo fizične osebe, zato je treba
ugotoviti, v čigavem imenu opravlja storitve. Če v svojem, je
fizična oseba sama zavezanec za DDV, če v imenu pravne osebe, pa je
zavezanec ta pravna oseba. Upravno sodišče v izpodbijani sodbi naj
ne bi ugotovilo, v čigavem imenu je fizična oseba opravljala
poslovodne storitve. Predlaga naj Vrhovno sodišče prekine postopek
in vloži predlog za predhodno odločanje na Sodišče Evropske unije
(v nadaljevanju SEU) glede vprašanja, ali lahko nacionalno pravo
določi, kdo za namene DDV opravi storitve poslovodenja. V sistemu
DDV ne obstaja omejitev, da bi poslovodne storitve opravljala
pravna oseba, kar pomeni, da mora v primeru njihovega izvajanja
obračunati in plačati DDV.
Glede dopuščenega revizijskega
vprašanja
12. Jedro spora predstavlja
vprašanje možnosti priznanja pravice do odbitka vstopnega DDV pri
plačilu prejetih računov z obračunanim DDV za izvedene poslovodne
storitve. Te storitve je opravljal B. B. kot direktor oziroma
zaposlena oseba družbe A., d. o. o., kar pomeni, da je ta družba
skladno s sklenjeno pogodbo opravljala poslovodne storitve v sklopu
svoje poslovne dejavnosti. Gre torej za vprašanje, ali se lahko na
plačilo dejanskega izvrševanja poslovodnih storitev obračunava DDV
po 9. členu Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva
o DDV) in ob pogojih, ki jih vsebujejo določbe 255. in 515. člena
ZGD-1 ter šestega odstavka 35. člena in 1. točke drugega odstavka
37. člena ZDoh-2.
Obračun DDV na poslovodne
storitve
13. V skladu z 2. členom
Direktive o DDV so predmet DDV storitve, ki jih davčni zavezanec,
ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo. V
skladu s 24. členom te direktive je treba vsako transakcijo, ki ni
dobava blaga, šteti za opravljanje storitev. Nadalje 9. člen
Direktive o DDV določa, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki
kjerkoli neodvisno opravlja kakršnokoli ekonomsko dejavnost, ne
glede na namen ali rezultat te dejavnosti. Ekonomska dejavnost pa
je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo
storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter
dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje
predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je
namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Dodatno je SEU v svoji sodni
praksi pojem ekonomske dejavnosti razložilo na način, da je za to,
da bi bilo neko opravljanje storitev mogoče opredeliti kot
transakcijo, opravljeno za plačilo, potrebna le neposredna zveza
med tem opravljanjem storitev in plačilom, ki ga davčni zavezanec
dejansko prejme. Taka neposredna zveza je podana, če med izvajalcem
in prejemnikom obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se
izmenjajo vzajemne dajatve oziroma storitve, pri čemer plačilo, ki
ga prejme izvajalec, pomeni dejansko protivrednost storitve,
opravljene za prejemnika (sodba v zadevi C-179/23 Credidam, v
36. točki). Vsebinsko povsem enako določbo vsebuje tudi ZDDV-1
v drugem odstavku 5. člena.
14. V skladu z ustaljeno sodno
prakso SEU mora za to, da so v smislu Direktive o DDV take
transakcije opravljene "za plačilo", obstajati neposredna zveza med
opravljanjem storitev na eni strani ter plačilom, ki ga davčni
zavezanec dejansko prejme, na drugi strani. Taka neposredna zveza
je podana, če med tistim, ki opravi storitve ter prejemnikom
storitev obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo
vzajemne dajatve, pri čemer plačilo, ki ga prejme tisti, ki opravi
te transakcije, pomeni dejansko protivrednost storitve, opravljene
za navedenega prejemnika.[1]
SEU je tudi že presodilo, da za to, da bi bilo mogoče transakcije
obravnavati kot opravljene "za plačilo" v smislu Direktive o DDV,
ni nujno, da se plačilo za opravljanje storitev prejme neposredno
od prejemnika, temveč je to plačilo mogoče prejeti od tretje
osebe.[2]
Upoštevati je tudi treba, da je po sodni praksi SEU uporaba pojma
"ekonomska dejavnost" široka, poleg tega pa je iz nje razvidna tudi
objektivnost tega pojma, v smislu da se dejavnost obravnava kot
taka, ne glede na njen namen ali rezultat.[3]
15. Način opravljanja
poslovodnih storitev se sam po sebi ne razlikuje od drugih
storitev, ki se ponujajo na trgu. Prav tako kot vse ostale storitve
se poslovodne storitve opravljajo za plačilo in na podlagi
pogodbenega razmerja. Neposredna izvajalka poslovodnih storitev
mora biti v slovenskem pravnem redu sicer res fizična oseba, vendar
to ne spremeni dejstva, da storitve opravlja za plačilo in po
pogodbi.[4]
Nadalje je podana tudi splošna vzajemnost dajatev, saj opravljene
storitve terjajo plačilo nadomestila v višini pogodbene vrednosti
opravljenih storitev.[5]
Iz povedanega izhaja, da je med ponudnikom in prejemnikom
poslovodnih storitev podano pogodbeno razmerje, ki temelji na
vzajemnosti dajatev, ker je podana neposredna zveza med
opravljenimi poslovodnimi storitvami, ki jih opravlja poslovodja,
in denarno dajatvijo, ki jo za opravljene storitve prejme.
Opravljanje poslovodnih storitev se torej na splošno lahko šteje za
opravljanje neodvisne ekonomske dejavnosti v smislu 9. člena
Direktive o DDV. Ali lahko v posameznem primeru pride do obračuna
DDV na opravljane poslovodne storitve ter posledičnega priznanja
pravice do odbitka vstopnega DDV, pa bo seveda odvisno od vsakega
posameznega primera. V primeru izdanih računov za opravljene
poslovodne storitve, na katerih je obračunan DDV, ki ga prejemnik
računov tudi poravna, se mora zato spoštovati načelo nevtralnosti
kot temeljno načelo sistema DDV, ne glede na morebitno nacionalno
ureditev, ki posredno (z omejitvami glede izvajalca poslovodnih
storitev - le fizična oseba) onemogoča obračun DDV na opravljene
poslovodne storitve.[6]
16. Ob ugotovitvi, da gre za
opravljanje ekonomske dejavnosti v smislu Direktive o DDV, lahko
uporabo pravil sistema DDV izključijo le vnaprej določene izjeme.
Prvo je določilo SEU, ki v svoji sodni praksi jasno pojasni, da se
ni mogoče sklicevati na pravice iz sistema DDV v primeru
goljufij.[7]
Trditve, da bi v obravnavanem primeru šlo za goljufijo sistema DDV,
niso bile podane. Druga izjema pa je določena v 10. členu Direktive
o DDV[8]
in se uporabi v primeru, ko storitve opravlja zaposlena oseba v
sklopu svojega delovnega razmerja. Slovensko pravo v šestem
odstavku 35. člena ZDoh-2 določa, da se kot zaposlitev šteje tudi
opravljanje dela oziroma storitev prokuristov in direktorjev ter
opravljanje funkcije na podlagi imenovanja in izvolitve v državni
ali drug organ. Dohodek, ki ga fizična oseba (poslovodja) prejme za
opravljanje poslovodnih storitev, pa se na podlagi 1. točke drugega
odstavka 37. člena ZDoh-2 obdavči kot dohodek iz delovnega
razmerja. Zato mora Vrhovno sodišče presoditi, ali se lahko
poslovodne storitve v slovenskem pravnem redu opravljajo le v
okviru delovnega razmerja.
17. Po mnenju Vrhovnega sodišča
citirani določbi ZDoh-2 opredeljujeta zgolj način obdavčevanja
prejetih dohodkov poslovodje. Ne določata pa, in to je bistveno, da
mora biti poslovodja tudi v pogodbenem delovnem razmerju z družbo,
v kateri je poslovodja. Povedano drugače, ni nujno, da je
poslovodja zaposlen v družbi, nujno je le, da se njegov dohodek, ki
ga prejme za opravljene poslovodne storitve, obdavči kot dohodek iz
delovnega razmerja. Torej med poslovodjo in družbo lahko (za namene
plačila za njegovo delo) obstoji kakršnokoli civilno pravno
razmerje, iz tega pravnega razmerja pridobljeni dohodki poslovodje
pa se morajo obdavčiti po 1. točki drugega odstavka 37. člena
ZDoh-2. Drugačna presoja ne izhaja niti iz določb 255. in 515.
člena ZGD-1, ki določata, da je lahko poslovodja v pravni osebi le
fizična oseba. Pri izpolnjevanju zakonskih zahtev iz navedenih
določb ZGD-1 gre namreč za vzpostavitev statusnega razmerja med
poslovodjo in družbo, ki se v celoti izrazi z vpisom fizične osebe
(poslovodje) v sodni register. V nobenem delu pa te določbe ZGD-1
ne opredeljujejo vrste (civilnega) pogodbenega razmerja, kot
podlage za izvajanje storitev poslovodenja. To pa pomeni, da se
poslovodne storitve ne kvalificirajo avtomatično pod izjemo iz 10.
člena Direktive o DDV.
18. Za pravico do odbitka
vstopnega DDV torej ni bistveno, da je po nacionalni ureditvi
opravljanje dejavnosti poslovodenja omejeno na sklenitev pogodbe
med fizično osebo in navedeno pravno osebo. Ta omejitev lahko
vpliva na nacionalno obdavčitev dohodka, ki je za to izplačan
fizični osebi,[9]
ne pa na pravico do odbitka DDV, ki mora nastopiti, ko so za to
izpolnjeni pogoji, določeni (tudi) z Direktivo o DDV, ki je predpis
prava Evropske unije in se zato uporablja primarno (3. a člen
Ustave).
19. Odgovor na postavljeno
revizijsko vprašanje je torej negativen. Opravljanje poslovodnih
storitev predstavlja opravljanje neodvisne ekonomske dejavnosti po
pravu EU in se morajo pri odločanju o priznanju pravice do odbitka
vstopnega DDV upoštevati načela učinkovitosti, supremacije in
neposrednega učinka prava EU.
Presoja v obravnavanem
primeru
20. V obravnavani zadevi je
revidentka z družbo A., d. o. o., sklenila pogodbo o svetovanju ter
pogodbo o upravljanju B. Na njuni podlagi je družba A., d. o. o.,
za revidentko opravljala poslovodne storitve, ki jih je neposredno
izvrševal poslovodja družbe A., d. o. o., B. B.. Iz ugotovljenega
dejanskega stanja nadalje nesporno izhaja, da so bile vse
poslovodne storitve opravljene in plačane družbi A., d. o. o. in ne
B. B. Posledično ne more držati očitek Upravnega sodišča, da se
storitve po obeh sklenjenih pogodbah naj ne bi opravljale (ker jih
opravljal B. B. osebno) in da sta bili obe pogodbi sklenjeni zgolj
navidezno. Značilnost navideznega pravnega posla je namreč v tem,
da se ne uresniči, temveč da se uresniči prikrit pravni posel, tako
da je navedena pravna kvalifikacija ugotovljenega dejanskega stanja
v tem primeru napačna. Po presoji Vrhovnega sodišča iz dejanskega
stanja, kot je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi , izhaja, da
je revidentka, kot plačnica storitev, te storitve prejela
opravljene ter da jih je tudi plačala družbi A., d. o. o., na
podlagi načela vzajemnosti. S tem pa ni pravilno sklicevanje
davčnega organa (in Upravnega sodišča preko 71. člena ZUS-1), da se
odbitek vstopnega DDV revidentki ne prizna na podlagi točke a,
prvega odstavka 63. člena ZDDV-1,[10]
ker storitev ni opravil izdajalec računov. V tem delu ima
revidentka prav, ko navaja, da za pravno osebo vedno opravljajo
storitve fizične osebe, ki so z njo povezane. Te fizične osebe
opravljajo storitve v imenu pravne osebe, pri presoji upravičenosti
obračuna DDV pa ostale ugotovitve davčnega organa in Upravnega
sodišča (način njihovega plačila itd.) niso pomembne.[11]
Prav tako je izdajalka računov, družba A., d. o. o., davčnemu
organu odvedla obračunan DDV na podlagi izdanih računov. Posledično
je treba ugotoviti, da med izvedenimi storitvami in plačilom
obstaja neposredna zveza, s čimer so v celoti izpolnjeni vsebinski
pogoji, kot jih je postavilo SEU, da se opravljanje poslovodnih
storitev šteje za ekonomsko dejavnost v smislu Direktive o
DDV.[12]
21. V takšnem primeru se mora
skladno s sodno prakso SEU davčnemu zavezancu priznati pravica do
odbitka ne glede na nacionalno ureditev.[13]
Nenazadnje je SEU že odločilo, da tudi morebitne kršitve
nacionalnega prava pri izvajanju storitev, ki se lahko opredelijo
kot neodvisna ekonomska dejavnost v smislu 9. člena Direktive o
DDV, ne vplivajo na pravico do odbitka vstopnega DDV.[14]
Sama dopustnost sklenjenih pogodb po nacionalnem (slovenskem) pravu
ne vpliva na uporabo pravil sistema o DDV. Revidentki torej pripada
pravica do odbitka vstopnega DDV, ki ga je plačala na podlagi
prejetih računov od družbe A.,d. o. o., in ji je bilo z izpodbijano
odločbo neutemeljeno naloženo dodatno plačilo DDV.[15]
22. Vrhovno sodišče je reviziji
ugodilo in sodbo Upravnega sodišča v izpodbijani II. točki izreka,
ki se nanaša na odmero in plačilo DDV (brez obresti), spremenilo
tako, da je tožbi tudi v tem delu ugodilo ter izpodbijano odločbo v
I.5 točki izreka v tem delu odpravilo in je ni vračalo v ponovni
postopek (prvi odstavek 94. člena ZUS-1).
K II. točki
izreka
23. Odločitev o stroških
postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe četrtega odstavka
165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo
za končno odločbo.
Glasovanje
24. Senat Vrhovnega sodišča je
odločitev sprejel soglasno.