EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (deveti
senat) v zadevi: C-602/24
Datum: 01.08.2025
V zadevi: W. (Exportation à
l’insu de l’assujetti)
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
členov 146(1)(b) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva o
DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo W. sp. z o.o. (v
nadaljevanju: družba W) in Dyrektor Izby Skarbowej w W. (direktor
davčnega urada v V., Poljska) zaradi zavrnitve oprostitve davka na
dodano vrednost (DDV) pri izvozu blaga z ozemlja Evropske unije v
letih 2017 in 2018.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 14(1)
Direktive o DDV določa:
„,Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice do
razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.“
4 Naslov IX
te direktive se nanaša na oprostitve. Poglavje 1 tega naslova
vsebuje le člen 131 navedene direktive, ki določa:
„Oprostitve iz poglavij 2 do 9 se
uporabljajo brez vpliva na druge določbe Skupnosti in pod pogoji,
ki jih določijo države članice zaradi zagotavljanja pravilne in
enostavne uporabe teh oprostitev in preprečevanja vsakršnih možnih
davčnih utaj, izogibanja in zlorab.“
5 Poglavje 6
navedenega naslova IX je naslovljeno „Oprostitve pri izvozu“
in vsebuje člena 146 in 147 iste direktive.
Člen 146(1)(b) te direktive določa:
„Države članice oprostijo naslednje
transakcije:
(a) dobavo
blaga, ki ga prodajalec ali druga oseba za njegov račun odpošlje
ali odpelje v namembni kraj zunaj Skupnosti;
(b) dobavo
blaga, ki ga pridobitelj, ki nima sedeža na njihovem ozemlju, ali
druga oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje v namembni kraj
zunaj Skupnosti, razen blaga, ki ga prevaža pridobitelj sam in je
namenjeno opremljanju, oskrbovanju z gorivom in drugemu oskrbovanju
zasebnih čolnov, zasebnih zrakoplovov ali katerih koli drugih
prevoznih sredstev za zasebno rabo.“
Poljsko pravo
6 Ustawa
o podatku od towarów i usług (zakon o davku na blago in storitve) z
dne 11. marca 2004 (Dz. U. 2017, pozicija 1221)
v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v
nadaljevanju: zakon o DDV) v členu 41(6) določa:
„Davčna stopnja 0 % se uporabi pri izvozu
blaga iz odstavkov 4 in 5, če je davčni zavezanec pred
potekom roka za predložitev davčne napovedi za zadevno obračunsko
obdobje pridobil dokument, ki potrjuje izvoz blaga zunaj ozemlja
Unije.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
7 Družba
W je v obračunih DDV za leti 2017 in 2018 navedla dobave
jabolk, katerih prejemnik je bila A. E. LP, družba s sedežem v
Združenem kraljestvu, ki je bila za DDV registrirana v Latviji (v
nadaljevanju: A. E. ali kupec). Te dobave so bile prijavljene
kot dobave blaga znotraj Skupnosti, za katere se uporablja ničelna
davčna stopnja.
8 V
skladu s tovornimi listi, ki jih ima družba W in so bili predloženi
med davčnim postopkom, naj bi prevozniki iz Belorusije, Rusije in
Poljske blago prepeljali in dobavili iz Poljske do namembnih krajev
v Litvi. Organizator prevoza naj bi bila družba
A. E.
9 Poljska
davčna uprava pa je ugotovila, da je družba A. E. kot kupec
jabolk ta jabolka izvažala neposredno iz Poljske v Belorusijo. Po
mnenju te uprave in na podlagi informacij, ki jih je med drugim
predložila latvijska davčna uprava, je bila družba A. E. težko
dosegljiva in nezanesljiva. Latvijska davčna uprava je potrdila, da
je družba A. E. prijavila pridobitve blaga znotraj Skupnosti,
kupljenega od družbe W, ter izvoz v tretje države. Poljska davčna
uprava poleg tega ne trdi, da bi družba W v dobavni verigi storila
davčno goljufijo ali zlorabo.
10 Po mnenju
poljske davčne uprave je bilo treba šteti, da zadevne dobave niso
dobave znotraj Skupnosti, saj ni prišlo do prenosa blaga na ozemlje
druge države članice Unije. Ta uprava je menila, da družba W ni
ustrezno preverila, kam bo blago dostavljeno, temveč se je
zadovoljila le s formalno potrditvijo njegove dostave na ozemlje
Litve na podlagi podpisa voznika, ki je opravil prevoz tega blaga,
in žiga prevoznega podjetja. Navedena uprava je zato menila, da je
prodaja blaga družbe W družbi A. E. domača dobava, za katero
se uporablja 5-odstotna stopnja DDV, in je naložila tudi sankcijo
po stopnji 30 %.
11 Družba W je
to odločbo izpodbijala pred Wojewódzki Sąd Administracyjny w
Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v Varšavi, Poljska), ki je
predložitveno sodišče, pri čemer je trdila, da je treba, ker je
poljska davčna uprava ugotovila, da je blago v Belorusijo izvozil
subjekt, ki je deloval v imenu in za račun sopogodbenika, na
podlagi zakona o DDV transakcijo prekvalificirati v posredni izvoz,
za katerega se uporablja 0-odstotna stopnja.
12 Wojewódzki
Sąd Administracyjny w Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v
Varšavi) je tej tožbi ugodilo in je odpravilo odločbo poljske
davčne uprave. To sodišče je ob navedbi, da je družba A. E.
pridobila pravico do razpolaganja z blagom kot lastnik od družbe W
in ga izvozila v Belorusijo, menilo, da so materialnopravne
predpostavke postopka posrednega izvoza izpolnjene, zato načelo
davčne nevtralnosti zahteva uporabo 0-odstotne stopnje DDV, čeprav
ta davčni zavezanec ni spoštoval formalnih zahtev s področja
izvoza.
13 Poljska
davčna uprava je zoper to sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri
Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska), ki
je navedeno sodbo razveljavilo. To sodišče je presodilo, da so
očitki o pomanjkljivosti obrazložitve iste sodbe utemeljeni, in je
zadevo, ki mu je bila predložena v odločanje, vrnilo Wojewódzki Sąd
Administracyjny w Warszawie (upravno sodišče vojvodstva v Varšavi)
v ponovno odločanje.
14 Naczelny Sąd
Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) je kljub temu oblikovalo
pravno stališče glede možnosti prerazvrstitve dobave znotraj
Skupnosti v posredni izvoz v okoliščinah te zadeve.
15 Naczelny Sąd
Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) je poudarilo, da zgolj
odločitev kupca, da izvozi blago z ozemlja Unije na podlagi
carinske deklaracije, sestavljene v njegovem imenu in za njegov
račun, pri čemer je to odločitev sprejel po sklenitvi trgovinskih
sporazumov z dobaviteljem tega blaga, to je družbo W, in neodvisno
od te družbe, ki mu ga je prodala, temu dobavitelju ne omogoča, da
bi iz nje izpeljal in pričakoval redefinicijo domače dobave v
izvozno transakcijo, vključno s posrednim izvozom, ker na dan te
dobave stranki transakcije nista imeli niti namena niti volje, da
bi šlo za „izvozno dobavo“.
16 V teh
okoliščinah je Wojewódzki Sąd Administracyjny w Warszawie (upravno
sodišče vojvodstva v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v
predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je
treba člen 146(1)(b) Direktive [o DDV] razlagati tako, da je
treba dobavo blaga, ki jo je davčni zavezanec (dobavitelj) prijavil
kot dobavo blaga znotraj Skupnosti, šteti za izvozno dobavo, če
kupec blaga ni izvozil v drugo državo članico, temveč zunaj ozemlja
Unije?
2. Ali je za
uporabo oprostitve iz člena 146(1)(b) Direktive [o DDV] v
primeru, opisanem v prvem vprašanju, pomembno, da kupec blaga tega
ni izvozil z ozemlja Unije v dogovoru z davčnim zavezancem
(dobaviteljem) in na podlagi njunega skupnega dogovora, temveč na
podlagi samostojne odločitve in brez vednosti davčnega zavezanca
(dobavitelja)?
3. Ali je za
uporabo oprostitve iz člena 146(1)(b) Direktive [o DDV] v
primeru, opisanem v prvem vprašanju, pomembno, da je izvoz blaga
zunaj ozemlja [U]nije posledica ugotovitev davčnega organa na
podlagi carinskih dokumentov in da vsebina prevoznih dokumentov, s
katerimi razpolaga davčni zavezanec (dobavitelj), ni v skladu s
temi ugotovitvami?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
17 Predložitveno
sodišče s svojimi tremi vprašanji, ki jih je treba obravnavati
skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 146(1)(b)
Direktive o DDV razlagati tako, da je z oprostitvijo iz te določbe
zajeta dobava blaga, ki jo je dobavitelj prvotno prijavil kot
dobavo znotraj Skupnosti in ki jo je kupec brez vednosti tega
dobavitelja opravil zunaj ozemlja Unije, kadar so davčni organi
zadevni izvoz ugotovili na podlagi carinskih dokumentov.
18 Na prvem
mestu je treba spomniti, da države članice v skladu s
členom 146(1)(a) in (b) Direktive o DDV oprostijo dobavo
blaga, ki ga prodajalec ali druga oseba za njegov račun ali
pridobitelj ali druga oseba za njegov račun odpošlje ali odpelje
zunaj Unije. To določbo je treba razlagati v povezavi s
členom 14(1) te direktive, ki določa, da „dobava blaga“ pomeni
prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik
(glej v tem smislu sodbi z dne 17. oktobra 2019, Unitel,
C-653/18, EU:C:2019:876, točka 19, in z dne 17. decembra
2020, BAKATI PLUS, C-656/19, EU:C:2020:1045,
točka 55).
19 Namen
oprostitve za dobave blaga, ki se odpošlje ali odpelje iz Unije, je
zagotoviti obdavčitev dobave zadevnega blaga v njegovem namembnem
kraju, torej kraju, kjer bodo proizvodi porabljeni (glej v tem
smislu sodbo z dne 17. oktobra 2019, Unitel, C-653/18,
EU:C:2019:876, točka 20 in navedena sodna praksa).
20 Kot je
Sodišče že večkrat poudarilo, iz določb iz točke 18 te sodbe
in zlasti pojma „odpošlje“ iz člena 146(1)(a) in (b)
Direktive o DDV izhaja, da je izvoz blaga opravljen in se
oprostitev dobave za izvoz uporabi, če je bila pravica do
razpolaganja s tem blagom kot lastnik prenesena na pridobitelja, če
je dobavitelj dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano
zunaj Unije, in če je blago po tem pošiljanju ali prevozu fizično
zapustilo ozemlje Unije (glej v tem smislu sodbi z dne
17. oktobra 2019, Unitel, C-653/18, EU:C:2019:876,
točka 21, in z dne 17. decembra 2020, BAKATI PLUS,
C-656/19, EU:C:2020:1045, točka 56).
21 Sodišče je
prav tako že razsodilo, da je pojem „dobava blaga“ objektiven in se
uporablja neodvisno od ciljev in rezultatov zadevnih transakcij, ne
da bi bilo treba davčni upravi izvesti preiskavo, da bi ugotovila
namen zadevnega davčnega zavezanca, niti upoštevati namen
gospodarskega subjekta, ki ni ta davčni zavezanec in je udeležen v
isti dobavni verigi (sodba z dne 17. oktobra 2019, Unitel,
C-653/18, EU:C:2019:876, točka 22).
22 Iz tega
izhaja, da so transakcije, kakršna je ta v postopku v glavni
stvari, dobave blaga v smislu člena 146(1)(a) in (b)
Direktive o DDV, če izpolnjujejo objektivna merila, na katerih ta
pojem temelji in ki so navedena v točki 20 te
sodbe.
23 Iz spisa, ki
je na voljo Sodišču, je razvidno, da je prvo merilo za ugotovitev
obstoja izvoza blaga v obravnavanem primeru izpolnjeno, ker ni
sporno, da je dobavitelj pravico do razpolaganja z jabolki iz
postopka v glavni stvari prenesel na kupca kot lastnik.
24 V zvezi z
drugim merilom, na podlagi katerega dobavitelj dokaže, da je bilo
to blago odposlano ali odpeljano iz Unije, je iz predloga za
sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je dobavitelj iz postopka
v glavni stvari med davčnim postopkom predložil dokumente, ki
dokazujejo, da je bilo treba blago odpeljati in dostaviti iz kraja
natovarjanja na Poljskem v namembne kraje v Litvi. Vendar je
poljska davčna uprava ugotovila, da dobava jabolk ni bila
opravljena v tej državi članici, temveč zunaj ozemlja
Unije.
25 Poljska
davčna uprava je iz tega sklepala, da dobava znotraj Skupnosti, za
katero se uporablja prvotno določena 0-odstotna stopnja DDV, v
resnici ni bila opravljena. Ta uprava je tako menila, da dobavitelj
ni ustrezno preveril, kam bo dostavljeno blago, ki ga je prodal, in
se je zadovoljil le s formalno potrditvijo njegove dostave na
ozemlje Litve na podlagi podpisa voznika, ki je opravil prevoz tega
blaga, in žiga prevoznega podjetja.
26 Vendar je
treba ugotoviti, da take okoliščine niso upoštevne za opredelitev
transakcije iz postopka v glavni stvari kot izvozne transakcije v
smislu člena 146(1)(a) in (b) Direktive o DDV.
27 Po eni
strani je namreč, kot je bilo navedeno v točki 23 te sodbe,
dobavitelj predhodno prenesel pravico do razpolaganja z blagom kot
lastnik na kupca, pri čemer naj bi moral ta opraviti dobavo v
skladu s pogoji med njima sklenjenega sporazuma. V teh okoliščinah
dobavitelju ni mogoče očitati, da se je pri potrditvi dobave oprl
na podpis voznika, ki je opravil prevoz zadevnega blaga, ki ga je
spremljal žig prevoznega podjetja, navedenega na tovornih
listih.
28 Po drugi
strani, kot je bilo opozorjeno v točki 21 te sodbe, je pojem
„dobava blaga“ objektiven in se uporablja neodvisno od ciljev in
rezultatov zadevnih transakcij. Tako je pomembno, da so objektivni
pogoji za uporabo oprostitve iz člena 146(1)(a) in (b)
Direktive o DDV izpolnjeni. To, da sta se stranki prvotno
dogovorili o dobavi znotraj Skupnosti, ki nazadnje ni bila
opravljena, in to, da je bila dobava zunaj ozemlja Unije opravljena
brez vednosti dobavitelja, sta subjektivna dejavnika, ki sta zato
načeloma nepomembna.
29 V
obravnavanem primeru ni sporno, da je bila dobava jabolk iz
postopka v glavni stvari zunaj ozemlja Unije dokazana. Okoliščina,
da je dokaz o tej dobavi pridobila poljska davčna uprava in ne
dobavitelj, ni upoštevna za opredelitev transakcije iz postopka v
glavni stvari kot izvozne transakcije v smislu člena 146(1)(a)
in (b) Direktive o DDV.
30 V teh
okoliščinah je treba šteti, da je drugo merilo, navedeno v
točki 20 te sodbe, izpolnjeno.
31 V zvezi s
tretjim merilom, ki zahteva, da je blago po tem odpošiljanju ali
prevozu fizično zapustilo ozemlje Unije, ni sporno, da je kupec ali
druga oseba za njegov račun jabolka iz postopka v glavni stvari
odpeljala iz Unije.
32 Ugotoviti je
treba, da prav tako ni sporno, da na ozemlju Unije ni prišlo do
uživanja teh jabolk, zato ni mogoče šteti, da je dobavitelj opravil
dobavo na nacionalnem ozemlju.
33 Namen
oprostitve iz člena 146(1) Direktive o DDV je namreč
zagotoviti obdavčitev dobav zadevnega blaga v njegovem namembnem
kraju, torej kraju, kjer bodo izvoženi proizvodi porabljeni (sodba
z dne 28. marca 2019, Vinš, C-275/18, EU:C:2019:265,
točka 23 in navedena sodna praksa).
34 Tako –
kadar so vsebinski pogoji izpolnjeni – načelo davčne
nevtralnosti zahteva, da se oprostitev plačila DDV prizna, tudi če
nekaterih formalnih zahtev davčni zavezanci niso izpolnili (sodba z
dne 17. decembra 2020, BAKATI PLUS, C-656/19, EU:C:2020:1045,
točka 72 in navedena sodna praksa).
35 Iz
navedenega izhaja, da opredelitve transakcije kot „dobave blaga“ v
smislu člena 146(1)(a) in (b) Direktive o DDV ni mogoče
zavrniti zaradi okoliščine, da sta bila odpošiljanje ali prevoz iz
Unije opravljena brez vednosti dobavitelja in da jo je ugotovila
davčna uprava, ne pa dobavitelj sam.
36 Poljska
vlada ugovarja, da je pogoj iz zakona o DDV, v skladu s katerim
mora dobavitelj, ki je davčni zavezanec, prejeti dokument, ki
potrjuje izvoz blaga iz Unije, narekovala zlasti potreba po
preprečevanju davčnih goljufij. Ker za izvozne transakcije velja
preferencialna ureditev na področju DDV, to pomeni, da so oproščene
tega davka, hkrati pa ohranijo pravico do odbitka vstopnega davka
in so zato na podlagi tega zakona upravičene do ničelne stopnje
DDV, naj bi obstajalo veliko tveganje, da bodo gospodarski subjekti
to ugodnost poskušali izkoristiti za transakcije, v okviru katerih
blago v resnici ni bilo izvoženo iz Unije.
37 Res je, da
je naloga držav članic, da v skladu s členom 131 Direktive o
DDV določijo pogoje za oprostitev transakcij izvoza, zaradi
zagotavljanja pravilne in enostavne uporabe oprostitev, določenih s
to direktivo, in preprečevanja vsakršnih mogočih goljufij,
izogibanja in zlorab. Države članice pa morajo ob izvrševanju
svojih pristojnosti vseeno spoštovati splošna pravna načela, ki so
del pravnega reda Unije, med katerimi je tudi načelo sorazmernosti
(sodba z dne 17. oktobra 2019, Unitel, C-653/18,
EU:C:2019:876, točka 26).
38 V zvezi s
tem načelom je treba spomniti, da nacionalni ukrep presega tisto,
kar je nujno za zagotovitev pravilnega pobiranja davka, če pravico
do oprostitve plačila DDV v bistvenem pogojuje s spoštovanjem
formalnih zahtev, ne da bi se upoštevale vsebinske zahteve in ne da
bi se bilo treba vprašati, ali so bile te izpolnjene. Transakcije
je treba namreč obdavčiti ob upoštevanju njihovih objektivnih
značilnosti (sodba z dne 17. decembra 2020, BAKATI PLUS,
C-656/19, EU:C:2020:1045, točka 71 in navedena sodna
praksa).
39 Kot trdi
Evropska komisija, čeprav države članice določijo formalne zahteve
na podlagi člena 131 Direktive o DDV, pa ti pogoji ne smejo
spremeniti področja uporabe oprostitev, določenih s to direktivo.
Ne bi bilo sorazmerno zavrniti uporabo oprostitve pri izvozu zgolj
zato, ker davčni zavezanec nima pravilnih izvoznih dokumentov, če
so davčni organi, kot v obravnavanem primeru, prepričani, da je
bilo blago izvoženo. Taka zavrnitev bi presegala to, kar je nujno
za zagotovitev pravilnega pobiranja davka, saj bi za oprostitev
plačila DDV veljale pretirane formalne zahteve, ne da bi se
preučilo, ali so vsebinska merila za oprostitev dejansko
izpolnjena.
40 V skladu s
sodno prakso Sodišča obstajata samo dva primera, v katerih lahko
nespoštovanje formalne zahteve povzroči izgubo pravice do
oprostitve plačila DDV (sodba z dne 17. oktobra 2019, Unitel,
C-653/18, EU:C:2019:876, točka 29 in navedena sodna
praksa).
41 Na eni
strani, zavrnitev oprostitve plačila DDV je lahko posledica kršitve
formalne zahteve, če zaradi te kršitve ni mogoče predložiti trdnega
dokaza, da so bile vsebinske zahteve izpolnjene (sodba z dne
17. oktobra 2019, Unitel, C-653/18, EU:C:2019:876,
točka 30 in navedena sodna praksa).
42 Vendar to
očitno ni tako v zadevi iz postopka v glavni stvari, v kateri so,
kot je bilo navedeno v točkah od 23 do 31 te sodbe,
izpolnjeni vsi vsebinski pogoji za oprostitev, določeni v
členu 146(1)(b) Direktive o DDV.
43 Na drugi
strani se na načelo davčne nevtralnosti z namenom oprostitve DDV ne
more sklicevati davčni zavezanec, ki je naklepno sodeloval pri
davčni goljufiji, s katero je bilo ogroženo delovanje skupnega
sistema DDV. V skladu s sodno prakso Sodišča ni v nasprotju s
pravom Unije, da se od subjekta zahteva, da ravna v dobri veri in
sprejme vse ukrepe, ki jih je mogoče razumno zahtevati, da se
prepriča, da zaradi transakcije, ki jo opravi, ne bo sodeloval pri
davčni goljufiji. Če je zadevni davčni zavezanec vedel ali bi moral
vedeti, da je bila transakcija, ki jo je opravil, del
pridobiteljeve davčne goljufije, in če ni sprejel vseh razumnih
ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to goljufijo preprečil, mu je
treba pravico do oprostitve DDV zavrniti (sodba z dne
17. oktobra 2019, Unitel, C-653/18, EU:C:2019:876,
točka 33 in navedena sodna praksa).
44 Vendar je v
obravnavanem primeru predložitveno sodišče navedlo, da davčna
uprava ni izkazala nobene goljufije ali zlorabe dobavitelja v
dobavni verigi. Poleg tega iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni
razviden noben indic o goljufivem ravnanju.
45 Poleg tega
je Sodišče že razsodilo, da v položaju, v katerem so pogoji za
oprostitev pri izvozu, določeni v členu 146(1)(b) Direktive o
DDV, zlasti izstop zadevnega blaga iz carinskega območja Unije,
izpolnjeni, ni obveznosti plačila DDV iz naslova take dobave in da
v takih okoliščinah načeloma poleg tega ne obstaja tveganje davčne
goljufije ali davčne izgube, ki bi lahko utemeljila obdavčitev
zadevne transakcije (sodba z dne 17. decembra 2020, BAKATI
PLUS (C-656/19, EU:C:2020:1045, točka 82 in navedena sodna
praksa).
46 Glede na
navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba
člen 146(1)(b) Direktive o DDV razlagati tako, da je z
oprostitvijo iz te določbe zajeta dobava blaga, ki jo je dobavitelj
prvotno prijavil kot dobavo znotraj Skupnosti in ki jo je kupec
brez vednosti tega dobavitelja opravil zunaj ozemlja Unije, kadar
so davčni organi zadevni izvoz ugotovili na podlagi carinskih
dokumentov.
Stroški
47 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat)
razsodilo:
Člen 146(1)(b) Direktive Sveta 2006/112/ES
z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost je treba razlagati tako, da je z oprostitvijo iz te
določbe zajeta dobava blaga, ki jo je dobavitelj prvotno prijavil
kot dobavo znotraj Skupnosti in ki jo je kupec brez vednosti tega
dobavitelja opravil zunaj ozemlja Evropske unije, kadar so davčni
organi zadevni izvoz ugotovili na podlagi carinskih
dokumentov.
Področje:
DDV