Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/Dohodnina/Upravno sodišče/
…
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba Upr. sodišča,
številka: I U 664/2012
Datum:
10.12.2013
DOHODKI IZ
DELOVNEGA RAZMERJA PREJETI V BLAGU – fiktivne stornacije
blaga
JEDRO:
Relevantna ni vrsta temveč vrednost blaga, ki
je ga je (kot zamenjano) v breme družbe A. d.d. tožnik izdal iz
trgovine. Pri tem je kot tožnikov neto prejemek pravilno upoštevana
vrednost izdanega blaga z obračunanim DDV, bruto prejemek, ki je
osnova za davek od osebnih prejemkov, pa pravilno ugotovljen z
obrutenjem (količnik 1,333) neto prejemka.
IZREK:
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške
postopka.
Predmet spora:
Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo
v ponovnem postopku obnove odmere dohodnine tožniku odmeril
dohodnino za leto 2000 v znesku 23.424,93 EUR in mu naložil
doplačilo v znesku 9.973,61 EUR v roku in na način, naveden v
izreku.
Ministrstvo za finance je z odločbo
DT-499-01-581/2011 z dne 9. 3. 2012 pritožbi tožnika delno ugodilo
in izrek izpodbijane odločbe dopolnilo tako, da se z izpodbijano
odločbo odpravi in nadomesti prejšnja odločba Davčnega urada
Ljubljana št. 01-1929 z dne 21. 6. 2001, ki je bila predmet obnove.
V preostalem je pritožbo zavrnilo.
Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov iz
prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju
ZUS-1) ter zaradi kršitve določil Ustave, s predlogom, da sodišče
njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter postopek
ustavi, oziroma da njeni tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo
odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno obravnavanje in
odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka,
skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po
poteku paricijskega roka dalje do plačila, v 15-ih dneh.
Z odločitvijo se ne strinja in v celoti vztraja
pri navedbah in dokaznih predlogih, ki jih je podala v vseh svojih
dosedanjih vlogah, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje kot
na sestavni del te tožbe.
Da bi bil znesek 48.139,07 EUR kakorkoli
izplačan tožeči stranki, ni dokazov. Kdaj naj bi tožeča stranka
dohodek fizično prejela in za kaj naj bi ga porabila, tožena
stranka ne pojasni. Po navedbi tožene stranke naj bi tožeča stranka
dodatno obdavčene prejemke prejela v blagu. Izginotje blaga v
takšni vrednosti bi moralo biti pri delodajalcu tožeče stranke
zavedeno in sproženi ustrezni postopki. Fizična odtujitev blaga v
takem obsegu in njegova hramba namreč ni mogla biti neopažena.
Navedbe tožene stranke, da naj bi tožeča stranka prejemke prejela v
blagu, pa so tudi v nasprotju z njenimi prvotnimi trditvami, da ni
polagala gotovine od opravljenega prometa pri družbi A.
d.d.
Tudi zaključek pritožbenega organa, da sta
postopka obdavčitve pravne osebe in tožeče stranke ločena in
samostojna postopka, ki drug na drugega ne vplivata, ne drži. Ker
so bile družbi A. d.d. naložene davčne obveznosti, davčni organ ne
more hkrati trditi, da so nastale dodatne davčne obveznosti iz
istega dogodka in na isti podlagi le na strani tožeče stranke.
Sporni zaključek negira tudi navedba tožene stranke, da se v
postopku odmere dohodnine uporabijo ugotovitve davčnega organa
glede dejanskega stanja pri pravni osebi, ki jih ima tožeča stranka
priložnost in pravico izpodbijati v ugotovitvenem postopku pred
izdajo odločbe o odmeri dohodnine. Kljub navedenemu stališču pa
tožena stranka tožeči stranki ne omogoči vpogleda v vse listine.
Tožeča stranka je večkrat zaprosila za vpogled v vse listine
davčnega postopka zoper delodajalca A. (sedaj B., d.o.o.), nazadnje
26. 4. 2012, vendar ji tega tožena stranka ni omogočila.
V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka
sklenila z delodajalcem A. d.d. ni podlage za prejem kakršnihkoli
dodatnih plačil. Davčni organ pa podlage za izplačilo ne
ugotavlja.
V zapisniku z dne 12. 4. 2011 in 25. 5. 2011
davčni organ navaja „da so posamezni delavci (med drugim tudi
tožeča stranka za obseg poslovalnice C.) v posameznih računih,
izdanih na blagajni, izkazovali fiktivne stornacije blaga...“. Nato
pa pojem „posamezni delavci“ brez obrazložitve implicira le na
tožečo stranko.
Družbi A. naj bi tožena stranka naložila
dodatno plačilo davka od dohodka pravnih oseb in DDV od blaga, ki
naj bi ga po trditvah tožene stranke v napadeni odločbi imela v
lasti tožeča stranka. Gre za neskladje, saj tožena stranka hkrati
trdi, da je promet s spornim blagom opravila družba A. d.d. in
hkrati, da družba A. d.d. s tem blagom ni razpolagala in z njim
manipulirala, ampak je to blago v lasti tožeče stranke, na neznanem
naslovu.
V napadeni odločbi davčni organ navaja le
transakcije, pri katerih naj bi bile ugotovljene nepravilnosti, ne
navede pa, za katero blago je šlo. Hkrati očita tožeči stranki, da
si je izplačevala zneske v blagu. Ker ni konkretizirano in
izkazano, katero blago naj bi tožeča stranka pridobila, se tožeča
stranka glede očitkov ne more konkretno izjasniti.
Preiskava zoper tožečo stranko je bila
pravnomočno ustavljena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Kpr
24/2008 z dne 12. 1. 2010, saj ni dokazov, da bi storila očitano
kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ. Sodišču zato
predlaga, da navedeni kazenski spis pridobi in vpogleda. Zakonski
znak navedenega kaznivega dejanja je tudi pridobitev premoženjske
koristi ali povzročitev premoženjske škode. Ker si tožeča stranka
očitno ni pridobila nobene premoženjske koristi, ni logično, da ji
to očita davčni organ. V povezavi z že navedenim postopkom zoper
delodajalca tožeče stranke, v katerem so bile družbi naložene
dodatne davčne obveznosti, ki jih je družba tudi plačala, je toliko
bolj jasno, da tožeča stranka premoženjske koristi ni pridobila.
Vsekakor pa ne, kako si jo je pridobila. Tožena stranka materialne
resnice ni ugotovila, kot ji je bilo naloženo s sodbo naslovnega
sodišča I U 1513/2009.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri
izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev
tožbe.
Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da
je odgovor na tožbo neobrazložen in je zato, skladno z 278. členom
Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22.
členom ZUS-1 šteti, da ni vložen in da se tožena stranka strinja z
vsemi navedbami in dokazi tožeče stranke kot resničnimi in
nespornimi.
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Tožba ni utemeljena.
Po 22. členu ZUS-1 je primerna uporaba ZPP v
upravnem sporu predpisana le glede vprašanj postopka, ki niso
urejena v tem zakonu. Odgovor na tožbo v upravnem sporu je v ZUS-1
urejen in sicer v 38. členu, po katerem odgovor na tožbo ni
obvezen. Smiselna uporaba 278. člena ZPP, na katerega se sklicuje
tožeča stranka, v upravnem sporu že zato ni dopustna in
neobrazloženost odgovora na tožbo ne more imeti posledic, ki jih s
sklicevanjem na določbe ZPP zatrjuje tožeča stranka. Uporaba določb
278. ter 214. člena ZPP pa bi bila po stališču Vrhovnega sodišča
(sodba X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012) tudi v nasprotju z
osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo
zakonitosti upravnega akta in bi bila zato njihova uporaba v
nasprotju z 22. členom ZUS-1.
Upravni spor ne predstavlja nadaljevanja
davčnega postopka. V njem sodišče preizkusi dejansko stanje v
okviru tožbenih navedb. Tožeča stranka se zato ne more z uspehom
sklicevati na navedbe in dokazne predloge, ki jih je podala v
postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.
Izpodbijana odločba, kot jo v pritožbenem
postopku dopolni davčni organ druge stopnje, je po presoji sodišča
pravilna ter skladna z zakonom in z napotki sodbe naslovnega
sodišča I U 1513/2009 z dne 24. 3. 2010. Sodišče se strinja tudi z
razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena v dejanskem in pravnem
pogledu, kot tudi z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemelji
pritožbeni organ. Zato se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka
71. člena ZUS-1 sklicuje in jih v celoti ponovno ne navaja. V zvezi
s tožbenimi navedbami pa dodaja:
V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik
kot poslovodja poslovalnice A. d.d. na ... cesti v Ljubljani
izvajal stornacije blaga, ki po obsegu bistveno odstopajo od obsega
stornacij drugih zaposlenih. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je
tožnik izdajal račune in dobavnice za to (pozneje stornirano)
blago, pri čemer pa je bila količina dostavljenega blaga znatno
nižja od tiste, ki je bila navedena na dobavnicah. Naročnik je
račun v celoti poravnal, čeprav naročenega blaga ni prejel v
celoti. Kasneje je tožnik, z namenom uskladitve stanja zalog na
karticah artiklov (ki so izkazovale tudi negativno stanje),
nedobavljeno blago storniral, s čemer je prišlo do preplačila blaga
s strani naročnika. Stornirano blago v poslovalnico ni bilo
vrnjeno, saj tudi ni bilo dobavljeno. V vrednosti stornacije je
bilo iz trgovine kot zamenjava za fiktivno vrnjeno blago izdano
drugo blago, ki je bilo pravilno izknjiženo iz zalog. Na opisani
način je v letu 2000 je tožnik storniral prodajo fiktivnega blaga v
vrednosti 8.673.718,29 SIT (36.194,80 EUR). Za to vrednost je bilo
bodisi izdano drugo blago ali pa gotovina ni bila v celoti položena
na blagajno in ob koncu dneva na žiro račun družbe A. d.d.
Zatrjevane neskladnosti ugotovitev z razlogi sklepa o obnovi
postopka zato sodišče ne najde. Navedene ugotovitve pa tudi po
presoji sodišča dokazujejo prejemke tožnika, ki je blago v trgovini
izdal in z njim razpolagal. Za obdavčitev ni relevantno, ali gre za
prejemke tožnika v blagu ali v gotovini. Relevantna tudi ni vrsta
temveč vrednost blaga, ki je ga je (kot zamenjano) v breme družbe
A. d.d. tožnik izdal iz trgovine. Pri tem je kot tožnikov neto
prejemek pravilno upoštevana vrednost izdanega blaga z obračunanim
DDV, bruto prejemek, ki je osnova za davek od osebnih prejemkov, pa
pravilno ugotovljen z obrutenjem (količnik 1,333) neto prejemka.
Izračun je obrazložen v razlogih izpodbijane odločbe in odločbe o
pritožbi. Očitanih pomanjkljivosti obrazložitve sodišče zato ne
ugotavlja.
Stališče, da sta postopka obdavčitve pravne in
fizične osebe dva ločena, samostojna in medsebojno neodvisna
postopka, je pravilno. Obdavčitev pravne osebe temelji na povečanju
prihodkov od prodaje, kar pa ob ugotovljenem dejanskem stanju ne
izključuje obdavčitve tožeče stranke.
Tožeča stranka je bila z dejanskimi
ugotovitvami inšpekcijskega postopka pri pravni osebi A. d.d., ki
se nanašajo nanjo, seznanjena, kar ni sporno. Njeni zahtevi za
vpogled v vse listine davčnega postopka zoper delodajalca, pa
davčni organ, iz razlogov varovanja davčne tajnosti, utemeljeno ni
sledil.
Tudi ugovor, da davčni organ pojem „posamezni
delavci“ brez obrazložitve implicira le na tožečo stranko, ni
utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč sledi, da so
pri obdavčitvi upoštevane le transakcije, ki jih je opravil
tožnik.
Da bi bilo dejansko stanje, ki je podlaga za
sporno obdavčitev, drugačno od ugotovljenega, pa tudi ne dokazuje
ustavitev kazenske preiskave, na katero se sklicuje tožeča stranka.
Za obdavčitev je relevantna le ugotovitev, da je bilo na podlagi
stornacij fiktivnih prodaj, ki jih je opravil tožnik, blago
dejansko izneseno iz poslovalnice, medtem ko gotovina v blagajno ni
bila položena.
Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je
sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem
sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
Odločitev o stroških temelji na četrtem
odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče
tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.
Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi
2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.
Področje:
Dohodnina