Iz poglavja:
EVROPSKA UNIJA
EVROPSKO SODIŠČE
Sodba Evropskega sodišča (prvi senat) v
zadevi: C-58/04
Datum: 15.09.2005
KRAJ DOBAVE BLAGA PRI
PREVOZU POTNIKOV IN POSTANKI NA TRETJEM OZEMLJU
Predmet spora:
1
Predlog za sprejem predhodne
odločbe se nanaša na razlago „postanka na tretjem ozemlju“ v smislu člena
8(1)(c) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju
zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano
vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str. 1), v besedilu, ki izhaja iz
Direktive Sveta 92/111/EGS z dne 14. decembra 1992 o spremembi Direktive
77/388/EGS in uvedbi ukrepov za poenostavitev v zvezi z davkom na dodano
vrednost (UL L 384, str. 47, v nadaljevanju: Šesta direktiva).
2 Ta predlog
je bil vložen v okviru spora med go. Köhler in Finanzamtom (davčni urad), ki se
nanaša na obdavčljivost prodaje, ki jo je opravila ga. Köhler v svojem butiku
na potniški ladji.
I – Pravni okvir
A
– Skupnostna ureditev
3 Člen 8
Šeste direktive določa:
„1. Za kraj dobave
blaga se šteje:
[…]
b) če se blago ne
odpošilja ali prevaža: kraj, kjer se blago nahaja po opravljeni dobavi.
c) če se dobava
blaga opravi na krovu plovil, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza
potnikov v Skupnosti: kraj, v katerem se prevoz potnikov začne.
Za namene uporabe te določbe:
– ‚del
prevoza potnikov v Skupnosti‘ pomeni del prevoza, ki se brez postanka na
tretjem ozemlju opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne in
krajem, kjer se prevoz potnikov konča,
– ‚kraj, v
katerem se prevoz potnikov začne‘, pomeni predvideni prvi kraj, kjer bodo
potniki znotraj Skupnosti vstopili, kadar je to ustrezno, po delu poti zunaj
Skupnosti,
– ‚kraj, v
katerem se prevoz potnikov konča‘, pomeni predvideni zadnji kraj znotraj
Skupnosti, kjer potniki, ki so vstopili v Skupnosti, izstopijo, kadar je to
ustrezno, pred delom poti zunaj Skupnosti.
[…]“
B
– Nacionalna ureditev
4 Skladno s
prvim stavkom člena 1(1), točka 1, Umsatzsteuergesetza (nemški zakon o
prometnem davku, v nadaljevanju: UStG) so dobave in druge storitve, ki jih
opravi trgovec znotraj nemškega ozemlja za plačilo v okviru dejavnosti, predmet
prometnega davka.
5 Člen 3(6)
UStG določa:
„Šteje se, da je dobava blaga opravljena na kraju,
kjer se blago nahaja v trenutku prenosa pravice do razpolaganja.“
6 Člen 3e(1)
UStG določa:
„Če je blago, ki ni namenjeno za takojšnjo potrošnjo,
dobavljeno na krov plovila, zrakoplova ali na vlak med prevozom potnikov v
Skupnosti, se za kraj dobave šteje kraj odhoda zadevnega prevoznega sredstva na
ozemlju Skupnosti.“
7 Člen 3e(2)
UStG določa:
„Prevoz potnikov v Skupnosti v smislu odstavka 1
pomeni prevoz ali del prevoza, ki se brez postanka na tretjem ozemlju opravi
med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, v katerem se prevoz
potnikov konča v Skupnosti. Kraj odhoda v smislu prvega stavka je prvi kraj
znotraj Skupnosti, kjer bodo potniki znotraj Skupnosti vstopili. Kraj prihoda v
smislu prvega stavka je zadnji kraj znotraj Skupnosti, kjer potniki izstopijo.
V primeru povratnega potovanja se povratna pot šteje za ločen prevoz.
II – Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
8 Ga. Köhler
je imela leta 1994 butik na potniški ladji, ki je opravljala križarjenja, ki so
se pričela v nemških mestih Kiel, Bremerhaven in Travemünde in so vodila do
pristanišč zunaj Skupnosti (Norveška, Estonija, Rusija in Maroko), nato pa se
končala v Kielu, Bremerhavnu ali Genovi (Italija). Ta potovanja je bilo možno
rezervirati samo za celotno križarjenje brez možnosti vkrcanja ali dokončnega
izkrcanja med potovanjem. Vendar je bila predvidena možnost, da se za kratek
čas zapusti ladjo za nekajurni postanek ali zaradi turističnih ogledov.
9 Finanzamt
se je odločil obravnavati prodaje, ki jih je ga. Köhler opravila v svojem
butiku, kot obdavčljive transakcije, ker se je kraj odhoda in kraj prihoda
ladje nahajal na ozemlju Skupnosti. Ga. Köhler je vložila pritožbo zoper to
davčno odločbo na Finanzgerichtu in trdila, da zadevna prodaja ni obdavčljiva v
Nemčiji zaradi postankov na tretjem ozemlju.
10 Finanzgericht je
zavrnilo pritožbo. Po njegovem mnenju dejstvo, da je bil prevoz potnikov
prekinjen med krajem odhoda in krajem prihoda s postanki na tretjem ozemlju, ne
pomeni, da so bile transakcije opravljene zunaj nacionalnega ozemlja. Kot
„postanki“ v smislu člena 3 UStG naj bi se obravnavali samo postanki, pri
katerih naj bi na ladjo vstopili novi potniki oziroma bi potniki z ladje
dokončno izstopili.
11 Ga. Köhler je
sprožila postopek revizije pred Bundesfinanzhofom, s katerim je izpodbijala to
razlago.
12 Glede na to, da je
razlaga pojma „postanek na tretjem ozemlju“ odločilna za izid spora, se je
Bundesfinanzhof odločilo, da prekine odločanje in da Sodišču v predhodno
odločanje predloži naslednje vprašanje:
„Ali so postanki ladje v pristaniščih tretjih držav,
pri katerih potniki lahko zapustijo ladjo samo za kratek čas, npr. zaradi
ogledov, ne obstaja pa nikakršna možnost, da se potovanje začne ali konča, v
smislu člena 8(1)(c) Šeste direktive ‚postanki na tretjem ozemlju‘?“
III – Vprašanje za predhodno odločanje
Stališča, predložena Sodišču
13 Nemška vlada
predlaga, naj se na predhodno vprašanje odgovori negativno. Meni, da naj se
pojem postanka ne bi razlagal ozko in dobesedno, kot da se nanaša na
posameznega potnika, ki nekje naredi kratek postanek, preden nadaljuje
potovanje.
14 „Postanek“ vključuje
možnost, da potniki vstopijo ali izstopijo iz prevoznega sredstva, zato da
potovanje začnejo ali končajo. Če bi se ustavitev prevoznega sredstva, ko bi
potniki lahko samo za kratek čas zapustili prevozno sredstvo, pojmovala kot
„postanek“, bi to nasprotovalo smislu in namenu zadevne določbe. Če bi se pojem
vmesnega postanka opredelil, kot je predlagala tožeča stranka, bi se lahko
pravilu obdavčitve iz člena 8(1)(c) Šeste direktive in s tem davčnemu namenu te
določbe (obdavčitev dobave na krov med prevozom znotraj Skupnosti na ozemlju
Skupnosti) zlahka izognili. Zadostovalo bi, da bi se sredstvo prevoza in
potovalni načrt izbralo tako, da bi bili mogoči postanki na ozemlju tretjih
držav, kjer bi potniki lahko za kratek čas zapustili prevozno sredstvo, ne da
bi imeli pri tem možnost dokončno končati potovanje.
15 Tožeča stranka,
Komisija Evropskih skupnosti in grška vlada menijo, da bi bilo treba na
vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti pritrdilno.
16 Tožeča stranka trdi,
da ni nujno, da bi postanek vključeval vstop in izstop iz prevoznega sredstva.
Če bi zakonodajalec Skupnosti imel tak namen, bi izrecno uporabil pojme
„vstopanje“ ali „izstopanje“, kot je to storil za opredelitev pojmov „kraj
odhoda“ in „kraj prihoda“. Pojem „postanek“ bi bilo treba razlagati v smislu
ustavitve, prekinitve potovanja ali počitka.
17 Komisija je mnenja,
da pravilo iz člena 8(1)(c) Šeste direktive ne bi moglo veljati, če bi bilo v
koliziji s pravom tretjih držav. Meni, da kratki postanki zunaj skupnosti
učinkujejo tako, da prekinejo značaj prevoza znotraj Skupnosti. Vsakič ko naj
bi imeli potniki možnost, da v tretji državi opravijo normalno obdavčene
nakupe, bi se morala pristojnost države članice kraja, v katerem se prevoz
potnikov začne, prekiniti, da ne bi prišla v kolizijo s pravico tretje države,
da obdavči na svojem ozemlju.
18 Grška vlada meni, da
s tem, ko bi ladja naredila postanek v tretji državi ali na ozemlju, ki z
davčnega vidika ni del Skupnosti, bi potovala v tretjo državo in se od tam
vrnila nazaj. Potemtakem bi moralo blago, ki bi se prodajalo v trgovinah na teh
ladjah, uživati oprostitev plačila davka, kot bi veljalo za potnike iz tretjih
držav. To bi veljalo pod pogojem, da bi potniki imeli možnost zapustiti ladjo
med postankom v tretji državi in tam kupovati blago, ki bi bilo, ker bi ga
izvozili, oproščeno davka, neodvisno od trajanja postanka v zadevni državi in
brez obveznosti, da končajo potovanje.
Odgovor Sodišča
19 Ker Šesta direktiva
ne opredeljuje natančno pojma „postanek“, ga je treba razlagati v smislu
sistematike in namena člena 8(1)(c) te direktive.
20 Ta člen sodi med
predpise Šeste direktive o določitvi kraja obdavčljivih transakcij in določa v
členu 8(1)(b) glede dobave blaga splošno pravilo, da se v primeru, če se blago
ne odpošilja ali prevaža, za kraj dobave blaga šteje kraj, kjer se blago nahaja
po opravljeni dobavi.
21 Člen 8(1)(c) vsebuje
izjemo od tega načela teritorialnosti. Določa, da se za kraj dobave šteje kraj,
v katerem se prevoz potnikov začne, če se dobava blaga opravi na krovu plovil,
zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov v Skupnosti.
22 Člen 8(1)(c) Šeste
direktive naj bi tako enotno določil kraj obdavčitve dobave blaga, opravljene
na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med potovanjem, ki se začne in konča
na ozemlju Skupnosti, in omejil obdavčitev med delom prevoza potnikov v
Skupnosti na kraj odhoda prevoznega sredstva. S tem se doseže poenostavljena
davčna ureditev, ki preprečuje zaporedno uporabo nacionalnih sistemov davka na
dodano vrednost držav članic, v katerih poteka potovanje znotraj Skupnosti, in
s tem spore glede davčne pristojnosti med državami članicami.
23 Sicer pa člen 8(1)(c)
Šeste direktive izrecno določa, da „del prevoza potnikov v Skupnosti“ pomeni
del prevoza, ki se brez postanka na tretjem ozemlju opravi med krajem, v
katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, kjer se prevoz potnikov konča.
24 S tem, da člen
8(1)(c) Šeste direktive izključuje obstoj „del[a] prevoza potnikov v Skupnosti“
v primeru postanka na tretjem ozemlju, naj bi tudi preprečeval nevarnost sporov
o pristojnosti z davčnimi sistemi tretjih držav, ki bi lahko nastali ob dobavi
blaga med prekinitvijo potovanja znotraj Skupnosti v obliki postanka na tretjem
ozemlju.
25 Glede tega je treba
opozoriti na to, da je Sodišče v zvezi z obdavčitvijo storitev na krovu ladje
že ugotovilo, da Šesta direktiva državam članicam ne preprečuje, da razširijo
področje uporabe svoje davčne zakonodaje čez državne meje, če s tem ne posegajo
v pristojnosti drugih držav (sodbi z dne 23. januarja 1986 v zadevi Trans
Tirreno Express, 283/84, Recueil, str. 231, in z dne 13. marca 1990 v zadevi Komisija proti Franciji, C-30/89, Recueil, str. I‑691, točka 18). Te
ugotovitve veljajo tudi za obdavčitve dobave blaga.
26 V smislu sistematike in
namena člena 8(1)(c) Šeste direktive je torej treba ugotoviti, da se vsaka
dobava blaga, ki se opravi na ladji med postankom na tretjem ozemlju, šteje, da
je bila opravljena zunaj obsega Šeste direktive, tako davčno obravnavanje
dobave blaga v tem primeru sodi v davčno pristojnost države, v kateri je bil
narejen postanek.
27 Ob upoštevanju vseh
zgornjih ugotovitev je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da
so postanki ladje v pristaniščih tretjih držav, pri katerih potniki lahko zapustijo
ladjo, čeprav samo za kratek čas, „postanki na tretjem ozemlju“ v smislu člena
8(1)(c) Šeste direktive.
Stroški
28 Ker je ta postopek za
stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred
predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za
predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
IZ TEH RAZLOGOV JE
SODIŠČE (PRVI SENAT) RAZSODILO:
Postanki ladje v pristaniščih tretjih držav, pri
katerih potniki lahko zapustijo ladjo, čeprav samo za kratek čas, so „postanki
na tretjem ozemlju“ v smislu člena 8(1)(c) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z
dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih –
Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (UL L 145, str.
1), v besedilu, ki izhaja iz Direktive Sveta 92/111/EGS z dne 14. decembra 1992
o spremembi Direktive 77/388/EGS in uvedbi ukrepov za poenostavitev v zvezi z
davkom na dodano vrednost.
Področje: ZDDV