EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (sedmi
senat) v zadevi: C-639/24
Datum: 13.11.2025
V zadevi: FLO
VENEER
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 138(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena
z Direktivo Sveta (EU) 2018/1910 z dne 4. decembra 2018
(UL 2018, L 311, str. 3) (v nadaljevanju: Direktiva
o DDV), in člena 45a Izvedbene uredbe Sveta (EU)
št. 282/2011, z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih
ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost (UL 2011, L 77, str. 1), kakor je bila
spremenjena z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2018/1912 z dne
4. decembra 2018 (UL 2018, L 311, str. 10) (v
nadaljevanju: Izvedbena uredba št. 282/2011).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo FLO VENEER d.o.o.
in Ministarstvo financija Republike Hrvatske, Samostalni sektor za
drugostupanjski upravni postupak (ministrstvo za finance Republike
Hrvaške, samostojni sektor za upravni postopek na drugi stopnji; v
nadaljevanju: ministrstvo za finance) v zvezi z oprostitvijo
plačila davka na dodano vrednost (DDV) za dobave blaga znotraj
Skupnosti.
Pravni okvir
Direktiva o DDV
3 Člen 138(1)
direktive o DDV določa:
„Države članice oprostijo dobave blaga, ki ga
prodajalec ali pridobitelj ali druga oseba za njun račun odpošlje
ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar znotraj [Evropske
s]kupnosti, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) blago se
dobavi drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni
zavezanec, ki deluje kot taka v državi članici, ki ni država
članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga
začne;
(b) davčni
zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, za katero se
dobavi blago, je identificirana za DDV v državi članici, ki ni
država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne, in
je to identifikacijsko številko za DDV sporočila
dobavitelju.“
Izvedbena uredba
št. 282/2011
4 Člen 45a
Izvedbene uredbe št. 282/2011 določa:
„1. Za
uporabo oprostitev iz člena 138 Direktive 2006/112/ES se
domneva, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz države članice
v namembni kraj zunaj njenega ozemlja, vendar znotraj [Evropske
s]kupnosti, v katerem koli od naslednjih primerov:
(a) prodajalec
navede, da je odpeljal ali odposlal blago ali da je blago odposlala
ali odpeljala tretja oseba za njegov račun, in ima vsaj dve
nenasprotujoči si dokazili iz točke (a) odstavka 3, ki
sta ju izdali dve različni osebi, neodvisni druga od druge, od
prodajalca in pridobitelja, ali eno dokazilo iz točke (a)
odstavka 3 skupaj z enim nenasprotujočim si dokazilom iz
točke (b) odstavka 3, ki potrjujeta odpošiljanje ali
prevoz in ki sta ju izdali dve različni osebi, neodvisni druga od
druge, od prodajalca in pridobitelja;
(b) prodajalec
ima naslednje:
(i) pisno
izjavo pridobitelja, da je odposlal ali odpeljal blago ali da je
blago odpeljala ali odposlala tretja oseba za njegov račun, in
navedbo namembne države članice blaga; v tej pisni izjavi je
navedeno: datum izdaje, ime in naslov pridobitelja, količina in
vrsta blaga, datum in kraj prihoda blaga, v primeru dobave
prevoznih sredstev pa identifikacijska številka prevoznih sredstev
in identifikacija osebe, ki sprejema blago za račun pridobitelja,
in
(ii) vsaj dve
nenasprotujoči si dokazili iz točke (a) odstavka 3, ki
sta ju izdali dve različni osebi, neodvisni druga od druge, od
prodajalca in pridobitelja, ali eno dokazilo iz točke (a)
odstavka 3 skupaj z enim nenasprotujočim si dokazilom iz
točke (b) odstavka 3, ki potrjujeta odpošiljanje ali
prevoz in sta ju izdali dve različni osebi, neodvisni druga od
druge, od prodajalca in pridobitelja.
Pridobitelj blaga mora prodajalcu predložiti
pisno izjavo iz točke (b)(i) najpozneje deseti dan meseca po
dobavi.
2. Davčni
organ lahko izpodbija domnevo iz odstavka 1.
3. Za namene
odstavka 1 se kot dokazilo o odpošiljanju ali prevozu sprejme
naslednje:
(a) dokumenti,
ki se nanašajo na odpošiljanje ali prevoz blaga, kot so podpisan
tovorni list CMR, nakladnica, račun za letalski prevoz tovora ali
račun prevoznika blaga;
(b) naslednji
dokumenti:
(i) zavarovalna
polica v zvezi z odpošiljanjem ali prevozom blaga ali bančni
dokumenti, ki dokazujejo plačilo odpošiljanja ali prevoza
blaga;
(ii) uradni
dokumenti, ki jih izda javni organ, kot je notar, in ki potrjujejo
prihod blaga v namembno državo članico;
(iii) potrdilo,
ki ga izda imetnik skladišča v namembni državi članici in ki
potrjuje skladiščenje blaga v tej državi članici.“
Izvedbena uredba
št. 2018/1912
5 V
uvodnih izjavah od 2 do 5 Izvedbene uredbe
št. 2018/1912 je navedeno:
„(2) Direktiva
2006/112/ES določa številne pogoje za oprostitev plačila DDV za
dobavo blaga v okviru nekaterih transakcij znotraj Skupnosti. Eden
od teh pogojev je, da mora biti blago odposlano ali odpeljano iz
ene države članice v drugo.
(3) Vendar
zaradi razlik v pristopu držav članic k uporabi teh oprostitev za
čezmejne transakcije prihaja do težav in pravne negotovosti za
podjetja. To je v nasprotju s ciljem okrepitve trgovine znotraj
Skupnosti in odprave davčnih meja. Zato je pomembno opredeliti in
harmonizirati pogoje, pod katerimi se lahko oprostitve
uporabljajo.
(4) Ker so
čezmejne goljufije na področju DDV povezane predvsem z oprostitvijo
za dobavo znotraj Skupnosti, je treba določiti nekatere okoliščine,
v katerih bi bilo treba za blago šteti, da je bilo odposlano ali
odpeljano z ozemlja države članice dobave.
(5) Za
zagotovitev praktične rešitve za podjetja in tudi zagotovil za
davčne uprave bi morali biti v Izvedbeni uredbi [št. 282/2011]
uvedeni dve izpodbojni domnevi.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
6 FLO
VENEER je gospodarska družba s sedežem na Hrvaškem, ki prodaja
hrastove hlode. Pri tej družbi je bil opravljen davčni nadzor, med
katerim je bilo ugotovljeno, da je navedena družba izdala račune za
dobavo hrastovih hlodov pridobitelju v Sloveniji za obdobje od
1. januarja do 31. marca 2020.
7 Družba
FLO VENEER je v okviru tega davčnega nadzora predložila pisne
izjave pridobitelja, kot so določene v členu 45a(1)(b)(i)
Izvedbene uredbe št. 282/2011, ter račune, potrdila o
odpošiljanju blaga in tovorne liste (CMR). Zadnjenavedeni so
določeni v Konvenciji o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga,
podpisani v Ženevi 19. maja 1956, kakor je bila spremenjena s
Protokolom, podpisanim v Ženevi 5. julija 1978.
8 Ministarstvo
financija, Porezna uprava, Područni ured Sisak (ministrstvo za
finance, davčna uprava, območna enota v Sisku, Hrvaška), je
8. oktobra 2020 sprejelo odločbo o odmeri DDV, v kateri je
ugotovilo, da je bila družba FLO VENEER v nasprotju z zakonom
oproščena plačila DDV za zadevne dobave blaga. Iz obrazložitve te
odločbe o odmeri davka izhaja, da to ministrstvo ni zanikalo, da je
bilo to blago dejansko odpeljano iz Hrvaške v Slovenijo. Ugotovilo
pa je, da dokazi, ki jih je predložila družba FLO VENEER, ne
dokazujejo, da so bili pogoji za oprostitev plačila DDV iz
člena 45a(1)(b) Izvedbene uredbe št. 282/2011 izpolnjeni.
Z odločbo ministrstva za finance z dne 4. maja 2021 je bila
pritožba družbe FLO VENEER zoper navedeno odločbo o odmeri davka
zavrnjena.
9 Družba
FLO VENEER je vložila tožbo pri Upravni sud u Zagrebu (upravno
sodišče v Zagrebu, Hrvaška), ki je predložitveno sodišče. Ta družba
trdi, da člen 45a Izvedbene uredbe št. 282/2011 s
podrobno navedbo dokumentacije v zvezi z oproščenimi dobavami kot
dobavami znotraj Skupnosti davčnim zavezancem omogoča, da lažje
dokažejo, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev dobave blaga, ki se
odpošlje ali odpelje iz države članice, vendar znotraj Unije. V
skladu s to določbo naj bi se domnevalo, da so pogoji za oprostitev
izpolnjeni, če davčni organi te domneve ne morejo uspešno
izpodbiti. Če pa davčni zavezanec nima dokumentacije iz
člena 45a Izvedbene uredbe št. 282/2011, bi moral za vsak
primer posebej dokazati, da so izpolnjeni vsi pogoji za
upravičenost do oprostitve.
10 Predložitveno
sodišče ugotavlja, da je Sodišče v sodbi z dne 9. februarja
2017, Euro Tyre (C-21/16, EU:C:2017:106, točke 36, 38, 39
in 42), razsodilo, da načelo davčne nevtralnosti zahteva, da
se oprostitev plačila DDV prizna, če so izpolnjeni vsebinski
pogoji, tudi če nekaterih formalnih zahtev davčni zavezanci niso
izpolnili.
11 V tem okviru
dvomi o tem, ali se oprostitev iz člena 138 Direktive o DDV
lahko uporabi, čeprav pogoji za domnevo iz člena 45a Izvedbene
uredbe št. 282/2011, niso izpolnjeni. Poleg tega se sprašuje,
ali mora v takem primeru davčni organ preučiti vse dokaze, da bi
ugotovil, ali ti omogočajo ugotovitev obstoja dobave znotraj
Skupnosti.
12 V teh
okoliščinah je Upravni sud u Zagrebu (upravno sodišče v Zagrebu)
prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to
vprašanje:
„Ali je treba člen 138(1) Direktive o DDV,
ki se nanaša na oprostitev plačila DDV za dobave znotraj Skupnosti,
in člen 45a Izvedbene uredbe št. 282/2011, ki se nanaša
na dokazovanje tega, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz
države članice v namembni kraj zunaj njenega ozemlja, vendar
znotraj Skupnosti, razlagati tako, da je treba dobavitelju, če ni
dokazal, da so izpolnjeni pogoji iz člena 45a Izvedbene uredbe
št. 282/2011, zavrniti oprostitev plačila DDV, ali pa mora
davčni organ, čeprav dobavitelj nima dovolj dokazov o tem, da je
izpolnjena domneva iz člena 45a Izvedbene uredbe
št. 282/2011, ima pa dokaze o tem, da je bilo blago fizično
preneseno iz ene države članice v drugo, preučiti predložene dokaze
in ugotoviti dejstvo, pomembno za oprostitev iz člena 138
Direktive o DDV, in sicer, ali je bilo blago odposlano ali
odpeljano iz države članice v namembni kraj zunaj njenega ozemlja,
vendar znotraj Skupnosti?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
13 Predložitveno
sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 138(1) Direktive
o DDV in člen 45a Izvedbene uredbe št. 282/2011 razlagati
tako, da nasprotujeta temu, da se na eni strani oprostitev plačila
DDV na podlagi člena 138(1) Direktive o DDV zavrne zgolj zato,
ker niso bili predloženi dokazi o obstoju dobave znotraj Skupnosti,
kot so določeni v členu 45a Izvedbene uredbe
št. 282/2011, in da na drugi strani nacionalni davčni organi
zavrnejo presojo katerega koli dokaza, predloženega za ugotovitev,
da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz države članice v
namembni kraj zunaj njenega ozemlja, vendar znotraj Unije, razen v
primerih domneve iz člena 45a(1) Izvedbene uredbe
št. 282/2011.
14 Člen 138(1)
Direktive o DDV v bistvu določa, da države članice oprostijo dobave
blaga, ki ga prodajalec ali pridobitelj ali druga oseba za njun
račun odpošlje ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar znotraj
Unije, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Na eni strani se mora
blago dobaviti drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni
davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi članici, ki ni država
članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz navedenega blaga
začne. Na drugi strani mora biti davčni zavezanec ali pravna oseba,
ki ni davčni zavezanec, za katero se dobavi blago, identificirana
za DDV v državi članici, ki ni država članica, v kateri se
odpošiljanje ali prevoz blaga začne, in je svojo identifikacijsko
številko za DDV sporočila dobavitelju.
15 Člen 45a
Izvedbene uredbe št. 282/2011 za uporabo oprostitev iz
člena 138 Direktive o DDV določa pravila v zvezi z dobavo
blaga znotraj Skupnosti. Natančneje, člen 45a te izvedbene
uredbe v bistvu določa, da se domneva, da je bilo blago odposlano
ali odpeljano iz države članice v namembni kraj zunaj njenega
ozemlja, vendar znotraj Unije, v primerih iz odstavka 1(a)
ali (b). Tako mora imeti prodajalec tega blaga v bistvu
dokumente, ki izpolnjujejo posebne zahteve, navedene v teh
določbah. Vendar lahko davčni organ v skladu s členom 45a(2)
te izvedbene uredbe to domnevo izpodbije.
16 Kar zadeva
jezikovno razlago člena 45a Izvedbene uredbe
št. 282/2011, je treba ugotoviti, da so v tem členu našteti
primeri, v katerih se domneva, da je bilo blago odposlano ali
odpeljano iz države članice v namembni kraj zunaj njenega ozemlja,
vendar v Uniji, za oprostitev DDV iz člena 138(1) Direktive o
DDV. Iz besedila člena 45a navedene izvedbene uredbe je
razvidno, da ta člen določa primere, v katerih se domneva
uporablja, ne našteva pa izčrpno dokazov, potrebnih za ugotovitev
obstoja dobave znotraj Skupnosti. Kadar torej pogoji za uporabo
domneve niso izpolnjeni, morajo davčni organi presoditi vse dokaze,
ki jih predloži prodajalec blaga, da bi ugotovili, ali je temu
uspelo dokazati, da je bilo to blago dobavljeno znotraj
Skupnosti.
17 Prav tako
člen 138(1) Direktive o DDV odobritve oprostitev, ki jih
določa, ne pogojuje s tem, da mora imeti prodajalec posebne
dokaze.
18 Ta razlaga
je potrjena s cilji, ki se uresničujejo s členom 45a Izvedbene
uredbe št. 282/2011 in Direktivo o DDV. Uvodne izjave
od 3 do 5 Izvedbene uredbe 2018/1912, s katero je bil v
Izvedbeno uredbo št. 282/2011 vstavljen člen 45a,
potrjujejo, da je bila zadevna domneva v bistvu določena zato, da
bi se olajšalo izvajanje dokazov za uporabo oprostitve za dobave
znotraj Skupnosti, in to v interesu podjetij in davčnih organov, ne
da bi bila izključena možnost predložitve drugih dokazov, kot so
tisti, na katere se ta domneva nanaša.
19 Navesti je
treba, da to, da davčni organi upoštevajo druge dokaze, kot so
tisti, ki so določeni v členu 45a Izvedbene uredbe
št. 282/2011, ne nasprotuje ciljema Izvedbene uredbe
2018/1912, ki sta spodbujanje trgovine znotraj Skupnosti in
preprečevanje goljufij. Če pa se prodajalci blaga ne bi mogli
opreti na kakršen koli dokaz, tisti, ki nimajo dokazov iz
člena 45a Izvedbene uredbe št. 282/2011, ne bi bili
upravičeni do zadevne oprostitve zaradi nespoštovanja formalne
zahteve, čeprav bi bila dobava blaga znotraj Skupnosti dejansko
opravljena. Tako bi bil cilj spodbujanja trgovine znotraj Skupnosti
ogrožen.
20 Navesti je
treba tudi, da v skladu s sodno prakso Sodišča člen 138(1)
Direktive o DDV določa obveznost držav članic, da oprostijo dobave
blaga, ki izpolnjujejo pogoje iz tega člena. Poleg tega v skladu s
to sodno prakso formalne zahteve ne morejo ogroziti pravice
prodajalca do oprostitve DDV, če so izpolnjeni vsebinski pogoji za
dobavo znotraj Skupnosti. Enako načelo davčne nevtralnosti zahteva,
da se oprostitev plačila DDV prizna, če so izpolnjeni vsebinski
pogoji, tudi če nekaterih formalnih zahtev davčni zavezanci niso
izpolnili (glej v tem smislu sodbo z dne 9. februarja 2017,
Euro Tyre, C-21/16, EU:C:2017:106, točke 23, 32, 35
in 36). V tem okviru je treba opozoriti, da obstajata le dva
primera, v katerih lahko nespoštovanje formalne zahteve povzroči
izgubo pravice do oprostitve plačila DDV. Prvič, na načelo davčne
nevtralnosti za oprostitev plačila DDV se ne more sklicevati davčni
zavezanec, ki je naklepno sodeloval pri davčni goljufiji, s katero
je bilo ogroženo delovanje skupnega sistema DDV. Drugič, posledica
kršitve formalne zahteve je lahko zavrnitev oprostitve DDV, če
zaradi te kršitve ni mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile
vsebinske zahteve izpolnjene (sodba z dne 9. februarja 2017,
Euro Tyre, C-21/16, EU:C:2017:106, točke 38, 39
in 42).
21 Iz sodne
prakse tudi izhaja, da morajo davčni organi za oprostitev plačila
DDV ustrezno upoštevati vse elemente, ki jih imajo, da bi preučili,
ali lahko ti dokumenti po potrebi dokazujejo verjetni obstoj
dejanske dobave znotraj Skupnosti (sodba z dne 29. februarja
2024, B2 Energy, C-676/22, EU:C:2024:186,
točka 36).
22 Glede na vse
zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da
je treba člen 138(1) Direktive o DDV in člen 45a
Izvedbene uredbe št. 282/2011 razlagati tako, da na eni strani
nasprotujeta temu, da se oprostitev plačila DDV na podlagi
člena 138(1) Direktive o DDV zavrne zgolj zato, ker niso bili
predloženi dokazi o obstoju dobave znotraj Skupnosti, kot so
določeni v členu 45a Izvedbene uredbe št. 282/2011, in na
drugi strani nacionalnim davčnim organom nalagata, da presodijo vse
dokaze, predložene za ugotovitev, da je bilo blago odposlano ali
odpeljano iz države članice v namembni kraj zunaj njenega ozemlja,
vendar znotraj Unije, razen v primerih domneve iz člena 45a(1)
Izvedbene uredbe št. 282/2011.
Stroški
23 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat)
razsodilo:
Člen 138(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z
dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta (EU)
2018/1910 z dne 4. decembra 2018, in člen 45a Izvedbene
uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o
določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z
Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2018/1912 z dne 4. decembra 2018,
je treba razlagati tako, da na eni strani nasprotujeta temu, da se
oprostitev plačila davka na dodano vrednost na podlagi
člena 138(1) Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z
Direktivo 2018/1919, zavrne zgolj zato, ker niso bili predloženi
dokazi o obstoju dobave znotraj Skupnosti, kot so določeni v
členu 45a Izvedbene uredbe št. 282/2011, kakor je bila
spremenjena z Izvedbeno uredbo 2018/1912, in na drugi strani
nacionalnim davčnim organom nalagata, da presodijo vse dokaze,
predložene za ugotovitev, da je bilo blago odposlano ali odpeljano
iz države članice v namembni kraj zunaj njenega ozemlja, vendar
znotraj Unije, razen v primerih domneve iz člena 45a(1)
Izvedbene uredbe št. 282/2011, kakor je bila spremenjena z
Izvedbeno uredbo 2018/1912.