www.davkoplacevalci.com

<head>
<meta http-equiv=Content-Type content="text/html; charset=windows-1250">
<meta name=ProgId content=Word.Document>
<meta name=Generator content="Microsoft Word 11">
<meta name=Originator content="Microsoft Word 11">
<link rel=File-List
href="NEVERODOSTOJNA%20POSLOVNA%20DOKUMENTACIJA%20–%20Davčna%20osnova%20za%20DDPO%20in%20odhodki%20po%20SRS%20-%2004.12.1997%20(II%20U%2014-97-4)_datoteke/filelist.xml">
<title>Šablona</title>
<o:SmartTagType namespaceuri="urn:schemas-microsoft-com:office:smarttags"
 name="metricconverter"/>

<style>

</style>

</head>

Iz sklopa - modula:

PRAKSA/Sodbe sodišč/DDPO/Vrhovno
sodišče/…

</div>

REPUBLIKA SLOVENIJA

VRHOVNO SODIŠČE

Sodba VS, številka: II U 14/97-4

Datum: 04.12.1997

NEVERODOSTOJNA POSLOVNA DOKUMENTACIJA
– Davčna osnova za DDPO in odhodki po SRS

Predmet spora:

Prvostopni
organ tožene stranke je z odločbo št... z dne 23.9.1996 naložil tožeči stranki,
da mora: 1. plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1994 v znesku
4.374.000,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti od prvega dne zamude dne
21.4.1995 do 11.6.1996 v znesku 1.495.539,00 SIT; 2. plačati davek od dobička
pravnih oseb za leto 1995 v znesku 23.706.000,00 SIT ter pripadajoče zamudne
obresti od prvega dne zamude dne 6.4.1996 do 11.6.1996 v znesku 1.212.264,00
SIT; 3. obračunati in plačati zamudne obresti od 12.6.1996 do dneva plačila
davka od dobička pod točkami <st1:metricconverter ProductID="1 in" w:st="on">1
 in</st1:metricconverter> 2 izreka te odločbe.

Pritožbi
tožeče stranke je tožena stranka z odločbo štev... z dne 3.2.1997 delno ugodila
in odpravila prvostopno odločbo pod točko I/1 za znesek 512.000,00 SIT in za
zamudne obresti v znesku 175.061,00 SIT in pod točko I/2 za znesek 771.000,00
SIT in za zamudne obresti v znesku 39.427,00 SIT, v ostalem pa je tožbo tožeče
stranke zavrnila kot neutemeljeno.

Proti
odločbi tožene stranke vlaga tožeča stranka tožbo, ker da je tožena stranka
"kršila zakon, ravnala v nasprotju s pravili postopka ter nepravilno ugotovila
dejansko stanje oziroma na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno
sklepala" ter predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV

Nima
prav tožba, da bi naj izdatki za obravnavane intelektualne in osebne storitve,
za rezervacije za investicijsko vzdrževanje in za tveganja iz garancij
predstavljali odhodke, ki so po določilu prvega odstavka 12. člena Zakona o
davku od dobička pravnih oseb (Ur. list RS, št. 72/93 in 20/95) neposreden
pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica te dejavnosti oziroma so
neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov, pri čemer morajo odhodki po določilu
slovenskega računovodskega standarda 21 izhajati iz verodostojnih knjigovodskih
listin.

Po
določilu slovenskega računovodskega standarda 21.12 je knjigovodska listina
"pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka in služi kot podlaga za
vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega
dejanja, ki ga izpričuje". Po računovodskem standardu 21.5 mora tako
imenovana izvirna knjigovodska listina (ki jo sestavi oseba, ki sodeluje v
poslovnem dogodku)

vsebovati
med drugim tudi "opis poslovnega dogodka z natančno predstavitvijo njegove
vsebine" in po standardu 21.9 je knjigovodska listina "verodostojna,
če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v
poslovnem dogodku, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov
spozna naravo in obseg poslovnega dogodka".

Računi
za skupni znesek 10,376.196,00 SIT, ki jih je E.I. d.d. L. kot izvajalec
izstavila na podlagi Pogodbe o sodelovanju z dne 31.9.1994 tožeči stranki kot
naročniku, ne predstavljajo zahtevanih knjigovodskih listin, ker ne vsebujejo
opisa konkretno opravljenega dela, se pravi podrobnega opisa poslovnega
dogodka. Zato na njihovi podlagi nevtralna strokovna oseba ne more jasno
spoznati posamezne vrste in obsega poslovanja, kot se to zahteva po
računovodskem standardu 21. Sama navedba na spornih računih, da se tožeči
stranki "zaračunavajo stroški svetovanja" za določena obdobja brez
opisa posameznega dejansko opravljenega dela v določenem času za tožečo
stranko, ne ustreza zahtevanemu opredmetenju zaračunanih storitev.

Enako
velja za računa št. 1/94 z dne 30.12.1994 in št. 2/95 z 29.12.1995, ki jih je
tožeči stranki izstavila družba P. d.o.o. L. na podlagi Pogodbe z dne 10.1.1994
za opravljanje določenih storitev, saj skopi in splošni opis opravljenega dela
v računih, da se namreč zaračunavajo stroški marketinga in svetovanja za
določeno leto v določenem skupnem znesku, ne zadošča zahtevanemu opisu
poslovnega dogodka z natančno predstavitvijo vsebine, ker iz navedenega opisa
ni mogoče razbrati ne vrste ne obsega opravljenega dela.

Prav
ima nadalje tožena stranka, ko tožeči stranki ni priznala kot upravičenega
odhodka plačila računa za znesek 1,006.300,00 DEM, ki jih je izstavil P. H. L.
z L. na C. za stroške raziskave trga v I., in računa za stroške posredovanja v
znesku 74,978.033,00 SIT pri distribucijski pogodbi, sklenjeni dne 16.10.1995
med tožečo stranko in firmo M. E. B.V. z N. Pri teh poslih in odhodkih je treba
smiselno uporabiti določilo računovodskega standarda 18, da mora biti za
izkazovanje stroškov izpolnjen med drugim tudi pogoj, da ni večje negotovosti
glede stroškov, ki se nanašajo na prodane količine.

Tožeča
stranka pa ne izkazuje nobenih poslovnih stikov z I. Pri tem tudi iz
predloženih listin ne sledi opis konkretno opravljenih del firme P. H. Ltd iz C. pri raziskavi izraelskega trga. - Enako velja za
plačilo nesorazmerno visokih stroškov posredovanja v znesku 74,978.033,00 SIT,
ko pa je tožeča stranka v 1995 letu nabavila pri firmi M. blaga le v vrednosti
22,110.140,70 SIT. Pri vseh teh plačilih se tedaj pojavi upravičen dvom v
njihovo utemeljenost in verodostojnost listin, ki so služile za izplačila. Kot
že navedeno, iz listin tudi ne izhaja dovolj natančen opis konkretno
opravljenih poslov. Zato tudi ni upoštevna trditev v
tožbi, češ, da se bodo učinki poslov, ki jih je opravil P. s C., pokazali v
prihodnje.

Vse
navedeno o nezanesljivosti poslovnih dogodkov oziroma odhodkov se pokaže tudi v
zvezi s kratkoročnimi posojilom v znesku 10,206.087,50 SIT, ki ga je tožeča
stranka prejela od P. AG V. iz L. Utemeljen je zaključek tožene stranke, da je
rok vrnitve posojila potekel že 28.2.1994, pa posojilo ni bilo vrnjeno (sredi
leta 1996), čeprav tožeča stranka finančno ni v škripcih, in da so zato pri
tožeči stranki obračunali negotovinske tečajne razlike in negotovinske obresti
le zaradi prikaza čimvečjih odhodkov financiranja.
Spričo tega je odveč tožbeno izvajanje, da bi morala tožena stranka priznati
tožeči stranki navedene odhodke v izkazani višini. V tej zvezi ne drži trditev
tožeče stranke, češ da tožena stranka ni odgovorila na njena tozadevna
pritožbena izvajanja. Tožeča stranka spregleda, da se je tožena stranka v svoji
odločbi (na 14. strani) sklicevala "glede ostalih stroškov", se pravi
tudi glede neutemeljenih odhodkov za obravnavano posojilo, na razloge, "ki
jih je navedel že prvostopni organ". Ne drži tožbeni očitek v zvezi z
neupoštevanimi odhodki za P. H. Ltd s C., da
sklicevanje tožene stranke na tozadevno obrazložitev prvostopne odločbe pomeni,
da se "tožena stranka o pritožbenih navedbah ... ni izjasnila". Tudi
taka obrazložitev tožene stranke, ki vsebinsko povzema določeno obrazložitev
njenega prvostopnega organa, zadošča zakonski zahtevi iz drugega odstavka 209.
člena Zakona o splošnem upravnem postopku, da je treba v odločbi navesti
razloge za odločitev, oziroma določbi prvega odstavka 240. člena tega zakona,
da "organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek
pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba
pa neutemeljena".

Tudi
ne drži tožbeno izvajanje, da davčni organ "nima nobenega pooblastila, da
bi presojal in odločal, katere poslovne odločitve so za gospodarski subjekt
upravičene in katere ne in na podlagi tega samovoljno odločal, katere stroške
bo priznal in katerih ne". Tožeča stranka spregleda, da je davčni organ in
tako tudi tožena stranka upravičena in dolžna ocenjevati z davčnega vidika
obstoj oziroma neobstoj poslovnih dogodkov v postopku inšpiciranja
zato, da se ugotovi zakonitost in pravilnost obračuna in plačila davkov in
prispevkov, vse to v skladu z določilom 45. člena Zakona o agenciji za plačilni
promet, nadziranje in informiranje in z načelom proste presoje dokazov iz 9.
člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožba
nadalje trdi v zvezi z oblikovanjem rezervacij za tveganja iz garancij, da ne
drži ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka ni določila garancijskega
roka, saj ta znaša dve leti, in da bi zato te rezervacije morale biti priznane
kot strošek. Toda, četudi je ta tožbena trditev točna, je zavrnitev teh
stroškov kot odhodkov utemeljena, ker je tožena stranka ugotovila, da tožeča
stranka za te rezervacije ni opredelila koeficientov za vračanje rezervacij v
krajših obdobjih, kot se to zahteva po računovodskem standardu 10. Tej
ugotovitvi tožba ne oporeka. Že samo ta opustitev tožeče stranke zadošča za
neutemeljenost prikazanih odhodkov (pri čemer ima sicer tožeča stranka prav, da
po 501. členu ZOR tudi ona kot trgovec odgovarja iz naslova garancije).

Tožeča
stranka tudi za ugotovitve tožene stranke o nepriznanju
rezervacij za investicijsko vzdrževanje kot stroškov trdi, da "so v
nasprotju z dejanskim stanjem". Pri tem tožeča stranka ničesar ne pove, v
čem bi naj bili dejanski zaključki tožene stranke napačni. Navedeno spodbijanje
je tedaj pavšalno in ga ni mogoče preizkusiti. Pri tem tudi sicer tožena
stranka ni zagrešila nezakonitosti, ki se ugotavljajo po določilu drugega
odstavka 40. člena Zakona o upravnih sporih po uradni dolžnosti.

Pač
pa je tožba tožeče stranke utemeljena glede tistih nepriznanih stroškov oziroma
odhodkov v zvezi s točko I/1 in 2 prvostopne odločbe (z zamudnimi obrestmi), ki
se nanašajo na izdatke za poslovne prostore v S. Prvostopni organ je te stroške
zavrnil za leto 1994 v znesku 4,135.370,50 SIT in za leto 1995 v znesku
3,924.990,60 SIT. Tožena stranka je pritožbi tožeče stranke proti temu delu
prvostopne odločbe ugodila, vendar pa je odpravila prvostopno odločbo glede
stroškov za leto 1994 le v znesku 3,830.206,50 SIT in za leto 1995 v znesku
3,577.051,10 SIT, ne pa v celoti. Tožena stranka bi morala pri odločanju
posebej povedati v smislu določila prvega odstavka 243. člena Zakona o splošnem
upravnem postopku, glede katerega dela obravnavanih stroškov pritožba tožeče
stranke ni utemeljena, in to tudi številčno specificirati tako, da bi bila
obrazložitev popolna in pregledna. Ker tožena stranka tedaj ni v celoti
obrazložila svoje odločitve, kot se to zahteva po drugem odstavku 209. člena, v
zvezi s prvim odstavkom 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, in kar
uveljavlja tudi tožeča stranka v tožbi, je bilo treba spodbijano
odločbo v navedenem delu odpraviti. V novem postopku se bo tožeča stranka
izognila očitani kršitvi in nato v navedenem obsegu ponovno odločila o stvari z
ustrezno obrazložitvijo.

Področje: ZDDPO

</div>

</body>

</html>

Bodite prvi, ki bo komentiral.

ARHIV

NOVICE

Cesarjev poziv tlačanom
Kako lahko vsak prebivalec sodeluje pri soobli ...
27.11.2024 - 11:58:58
Državni zbor sprejel državna proračuna za leti 2025 in 2026
Državni zbor je 20.11.2024 sprejel spremembe d ...
21.11.2024 - 10:51:55
Državni zbor sprejel prvi paket davčnih sprememb
Državni zbor je včeraj sprejel prvi paket davč ...
15.11.2024 - 11:05:48

ARHIV

NEVERODOSTOJNA POSLOVNA DOKUMENTACIJA – Davčna osnova za DDPO in odhodki po SRS (25.11.2008)

5 RAZLOGOV ZA "SUPERDAVKE"

3 RAZLOGI ZA "DDVPOZNAVALCA"

KRPANOV BLOG

NOVICE

O PORTALU

KLUB DAVKOPLAČEVALCEV

PRIPOROČAMO

OGLAŠUJTE