Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Vrhovno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 11/2024
Datum:
29.01.2025
OBDAVČITEV
DOHODKOV SPja IZ NASLOVA OPRAVLJANJA DEL DIREKTORJA GOSPODARSKE
DRUŽBE IN DEL V OKVIRU IZVAJANJA DEJAVNOSTI DRUŽBE – Dohodek iz
dejavnosti ali dohodek iz delovnega razmerja
JEDRO:
Davčni organ lahko odmeri davek
na drugačni pravni podlagi, kot izhaja iz sklenjenih pravnih
poslov, oziroma upoštevaje drugo pravno obliko dohodka, ki ga je
prejel samostojni podjetnik, samo, če predhodno ugotovi, da gre za
katerega od primerov nedovoljenega ravnanja in zato lahko uporabi
svoja pooblastila iz 74. člena Zakona o davčnem postoku (ZDavP-2)
(ali drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi zakon).
Če gre za nedovoljen pravni
posel (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2), ki ga je samostojni
podjetnik sklenil za vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, se
dohodek obdavči, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja na
podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2.
Nedovoljeno davčno izogibanje ne
more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik
kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno
odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v
primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov
samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem
dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni
mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot
dohodkov iz delovnega razmerja.
Delovno razmerje je dvostransko,
prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in
delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja
ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe
delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa
davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično
navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za
nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način,
kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem
obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že
obstajalo.
IZREK:
I. Reviziji se ugodi in se sodba
Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1992/2020-11 z dne 14. 2.
2023 spremeni tako, da se glasi:
I. Tožbi se delno ugodi in se
II. točka izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št.
DT 0610-2582/2018-15 z dne 11. 3. 2019, odpravi ter se zadeva v
delu, ki se nanaša na odmero akontacije dohodnine in prispevkov za
socialno varnost v zvezi z izplačili A. A. s. p. za delo
revidentkinega direktorja, vrne istemu organu v ponovni
postopek.
II. Navedeni organ mora v
ponovljenem postopku ugotoviti višino dohodka, ki ga je revidentka
izplačala A. A. s. p. na račun opravljenega dela iz prejšnje točke
izreka, in to upoštevati pri izračunu revidentkine
obveznosti.
III. V preostalem delu se tožba
zavrne.
II. Tožena stranka je dolžna
tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.140,55
EUR EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.
Predmet spora:
Dosedanji potek
postopka
1. Finančna uprava Republike
Slovenije (v nadaljevanju FURS) je tožnici v II. točki izreka
odločbe, št. DT 0610-2582/2018-15 z dne 11. 3. 2019, dodatno
odmerila in naložila v plačilo akontacijo dohodnine in prispevke za
socialno varnost iz naslova izplačil A. A. v skupni višini
16.638,95 EUR s pripadajočimi obrestmi. Odločitev je utemeljila na
podlagi določbe četrtega odstavka 74. člen Zakona o davčnem
postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in s tem povezani nadaljnji
ugotovitvi, da gre pri dohodkih za dela, ki jih je A. A. opravljal
za tožnico, za dohodke iz delovnega razmerja. Pri tem se je
sklicevala na 1. točko prvega odstavka in na 1. točko drugega
odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).
Ministrstvo za finance je tožničino pritožbo zavrnilo z odločbo,
št. DT-499-02-15/2019-2 z dne 16. 1. 2020.
2. Tožnica je vložila tožbo, ki
jo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno
sodišče) zavrnilo. V obrazložitvi sodbe je pritrdilo davčnemu
organu, da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnico in
samostojnim podjetnikom A. A. sklenjeni z namenom, da bi se tožnica
izognila plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost za delo
njenega direktorja oziroma z namenom doseči ugodnejšo davčno
obravnavo njegovih dohodkov. Presodilo je, da je davčni organ v
skladu s 5. členom in četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2 dohodek
A. A., ki ga je prejel za opravljanje nalog tožničinega direktorja,
pravilno opredelil kot dohodek iz delovnega razmerja po 1. točki
drugega odstavka 37. člena ZDoh-2, dohodek, ki ga je prejel za
opravljanje del iz dejavnosti tožnice, pa kot dohodek iz delovnega
razmerja po 1. točki prvega odstavka istega člena
ZDoh-2.
3. Na tožničin predlog je
Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 44/2023-5 z dne 18. 10. 2023
dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali je pravilno stališče
Upravnega sodišča Republike Slovenije, da se vsi dohodki
samozaposlene osebe samostojnega podjetnika, pridobljeni z delom za
družbo z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik in direktor
je ravno samozaposlena oseba, obdavčijo kot dohodek iz delovnega
razmerja, in sicer v tistem delu, ki se nanašajo na vodenje družbe
z omejeno odgovornostjo, na podlagi določbe 1. točke drugega
odstavka 37. člena ZDoh-2, v delu, ki se nanašajo na dejavnost
družbe z omejeno odgovornostjo, pa na podlagi prvega odstavka 37.
člena ZDoh-2 v zvezi s četrtim odstavkom 74. člena
ZDavP-2?"
4. Na podlagi navedenega sklepa
je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo zaradi
zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče
ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi,
podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v
novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov postopka.
5. Toženka je vložila odgovor na
revizijo. Ker ta ni vložen po odvetniku, niti ni izkazano, da ima
oseba, ki je vložila odgovor, opravljen pravniški državni izpit
(drugi odstavek 22. člena Zakona o upravnem postopku, v
nadaljevanju ZUS-1), ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi
odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP,
v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ob tem dodaja, da je
bil navedenemu odgovoru kot priloga priložen odgovor FURS na
revizijo (priloga B1), ki pa ni upošteven že zato, ker navedeni
organ glede na določbo petega odstavka 16. člena ZUS-1 ni zastopnik
tožene stranke, zato v upravnem sporu zanjo ne more dajati
izjav.
K I. točki izreka
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
6. Revizija je
utemeljena.
7. Vrhovno sodišče v primeru
dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu
in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila
revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s prvim
odstavkom 22. člena ZUS-1). Za presojo utemeljenosti revizije so
zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in Upravnega
sodišča, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, na katera je
Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).
Dejansko stanje
zadeve
8. Iz dejanskega stanja,
ugotovljenega v davčnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi,
izhaja, da je davčni organ pri revidentki (družbi z omejeno
odgovornostjo) opravil davčni inšpekcijski nadzor davkov in
prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve ter nadzor davka
od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017.
V postopku je ugotovil, da je revidentkin edini družbenik in
direktor A. A., ki je tudi samostojni podjetnik. Ta je za
revidentko vodil posle kot direktor ter opravljal dela iz njene
gostinske in kovinarske dejavnosti (delo kovinarja, blagajnika,
nabavnika). Delal je izključno za revidentko, v njenih prostorih in
z njenimi sredstvi, pri njej pa ni bil zaposlen, ampak je dela
opravljal na podlagi dveh pogodb o poslovnem sodelovanju. Navedeni
pogodbi je revidentka sklenila z A. A. kot samostojnim podjetnikom,
pri čemer se je vsaka od njiju nanašala na eno od revidentkinih
dejavnosti: pogodba št. 1/2017 na kovinarska dela, pogodba št.
2/2017 pa na gostinska dela. Opis del v obeh pogodbah je v
bistvenem podoben, to je kontrola, vodenje, nadzor in dela iz
posamezne revidentkine dejavnosti. Za opravljeno delo je samostojni
podjetnik leta 2017 izstavil revidentki dva računa v skupni
vrednosti 40.000,00 EUR, v obeh primerih z navedbo "kontrola,
vodenje, nadzor, pomoč pri delu in še vsa ostala dela po pogodbah
1/2017 in 2/2017". Revidentka je izplačila po teh računih
evidentirala kot dani kredit samostojnega podjetnika revidentki,
podjetniku pa so bili plačani zneski, potrebni za plačilo njegovih
davkov in prispevkov.
Revizijske
navedbe
9. Revidentka navaja, da je
Upravno sodišče materialnopravno zmotno in v nasprotju s stališčem
Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 61/2021 z dne 15. 12. 2021
uporabilo četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, saj ni ugotovljeno, da
je sklenitev pogodb o sodelovanju sledila neupravičeni pridobitvi
davčne ugodnosti. Poudarja, da v Sloveniji vsakdo prosto izbira
zaposlitev in da je izbira pravnoorganizacijske oblike svobodna ter
predstavlja dopustno davčno načrtovanje (tudi glede na določbi 49.
in 74. člena Ustave RS), kar naj bi Upravno sodišče spregledalo.
Nasprotuje stališču, da se kot dohodek iz delovnega razmerja iz 1.
točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 obdavči dohodek A. A., ki ga
je prejel za opravljanje del v okviru izvajanja revidentkine
gostinske in kovinarske dejavnosti. Navaja, da dela edinega
družbenika in direktorja družbe z omejeno odgovornostjo že pojmovno
ni mogoče šteti za delovno razmerje, ker manjka njegov bistven
element, to je opravljanje del po navodilih in pod nadzorom
delodajalca. Pojasnjuje, zakaj gre pri dohodku A. A. zaradi dela,
ki ga je opravil zanjo v povezavi z izvajanjem dejavnosti družbe,
za dohodek iz dejavnosti, in izpostavlja, da je treba za pravilen
izračun davčne obveznosti ta dohodek razmejiti od dohodkov za
vodenje.
Revizijska
presoja
10. Vrhovno sodišče uvodoma
poudarja, da se dohodki obdavčijo v skladu s pravno obliko, s
katero so nastali, torej kot posledica eno- ali dvostranskih
pravnih poslov, pri katerih je bil udeležen davčni zavezanec
(plača, darilo, dividenda itd.). Določbe ZDoh-2 se uporabijo na
tako nastalo pravno obliko dohodka (iz delovnega razmerja, iz
dejavnosti, iz kapitala itd.), kar pomeni, da je to podlaga za
odmero dohodnine. Enako velja za obremenitve s prispevki, ki jih je
treba odmeriti od takega dohodka v skladu s področnimi
zakoni.
11. Iz navedenega v povezavi z
ustavnim načelom zakonitosti pri obdavčenju (147. člen Ustave) in
zahteve po pravni varnosti davčnih zavezancev (2. člen Ustave)
izhaja, da je odmera davka na drugačni podlagi dopustna le, če
zakon to izrecno določa. Tako izrecno pooblastilo za drugačno
odmero vsebujejo določbe 74. člena ZDavP-2. V njih ima davčni organ
pooblastilo, da v primerih nedovoljenih ravnanj zavezanca za davek
(to je, če sklene neveljaven ali navidezen pravni posel ali je
udeležen pri nedovoljenem davčnem izogibanju) pravno opredeli
dohodek drugače, kot je razviden na podlagi sklenjenih pogodb,
oziroma odmeri davek na drugačni pravni podlagi in ne tisti, ki
sicer neposredno izhaja iz sklenjenih pravnih poslov.
12. To pomeni, da mora davčni
organ za naložitev drugega davka predhodno ugotoviti, da je v
zadevi podan eden od primerov nedovoljenega ravnanja iz 74. člena
ZDavP-2 in da zato lahko uporabi svoja pooblastila v skladu z
navedeno določbo (ali drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi
zakon). Ne sme pa mimo zakona sam preoblikovati sklenjenih pravnih
poslov oziroma spremeniti oblike dohodka, ki ga je prejel davčni
zavezanec, da bi nanje uporabil pravila ZDoh-2 in odmeril drugačen
davek, kot bi sicer izhajal iz dejanskega stanja obstoječega
pravnega posla.
Glede uporabe četrtega odstavka
74. člena ZDavP-2
13. V tem revizijskem postopku
je sporna obdavčitev izplačil, ki jih je revidentka (plačnica
davka) izplačala samostojnemu podjetniku A. A. Podlaga za drugačno
obdavčitev revidentke (to je z drugim davkom in naložitvijo plačila
socialnih prispevkov za A. A. na podlagi delovnega razmerja) kot
izhaja iz sklenjenih pravnih poslov s samostojnim podjetnikom, je
bila ugotovitev, da je v zadevi prišlo do davčne zlorabe v smislu
četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. V skladu s to določbo se z
izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi
predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali
zloraba, pa se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi
nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih
(ekonomskih) dogodkov.
14. Vrhovno sodišče je v zvezi z
uporabo navedene določbe že poudarilo, da davčni zavezanci niso
dolžni poslov voditi tako, da se čim bolj poveča davčni prihodek
države, in tudi, da je treba mejo med dopustno davčno optimizacijo
in nedovoljenim davčnim izogibanjem ugotoviti in presoditi ob
celoviti presoji vseh okoliščin posameznega primera. Razložilo je,
da sklenitev posameznega dopustnega pravnega posla, ki ga je
zakonodajalec uredil za uresničitev določenih predvidenih pravnih
in ekonomskih posledic, pri čemer te posledice skladno z namenom
pravnega posla (causo) tudi nastanejo, sama po sebi še ne more
pomeniti zlorabe predpisov in nedovoljenega davčnega izogibanja.
Zato mora presoja o nedovoljenem davčnem izogibanju temeljiti na
ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami
oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, to je s
ciljem vzpostavitve posebnih okoliščin, ki vodijo do drugačnega
obdavčenja od tistega, ki sicer nastopi ob običajnem sklepanju
oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre za
oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme),
ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil
ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s
tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženemu v taki umetni shemi,
davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna
temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih
poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti
nedovoljenega davčnega izogibanja. Sklenitev le enega pravnega
posla tako ne more šteti za takšen umeten pravni konstrukt, ki bi
pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi,
da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na
podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Obdavčenje tudi v tem
primeru nastopi ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi
ekonomskih dogodkov, ki izhajajo iz tega pravnega posla. Če pa želi
zakonodajalec z obdavčitvijo določenega pravnega posla pridobiti
davčne prihodke ali preko obdavčenja usmerjati ravnanje fizičnih in
pravnih oseb, mora biti takšna obdavčitev tega pravnega posla
izrecno vnaprej določena z zakonom, skladnim z načelom jasnosti in
pomenske določnosti (147. člen Ustave).[1]
15. Za zlorabo predpisov torej
gre, ko davčni zavezanci z namenom zmanjšanja svoje davčne
obremenitve sklepajo pravne posle in ustanavljajo pravna razmerja,
ki nimajo samostojne gospodarske vsebine, kar pomeni, da je
oblikovani pravni konstrukt vsebinsko prazen.[2]
Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji sodni praksi tudi preciziralo,
da morata biti za obstoj zlorabe na davčnem področju podana
objektivni in subjektivni element. Objektivni element je podan, če
iz vseh objektivnih okoliščin izhaja, da čeprav so bili spoštovani
vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri
sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta
predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega elementa pa
mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen
tovrstnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno
ugodnost.[3]
16. Iz navedenih stališč izhaja,
da davčni organ ugotavljanja zlorabe ne sme opreti na presojo, da
bi davčni zavezanec s plačnikom davka lahko sklenil drugačno
pogodbo (za opravljanje dela), táko, na podlagi katere bi lahko
bili odmerjeni višji davki in prispevki za socialno varnost od
dejansko obračunanih in plačanih, saj je treba pri presoji zlorabe
izhajati iz obstoječega dejanskega stanja in na tej podlagi
ugotavljati kumulativni obstoj objektivnega in subjektivnega vidika
zlorabe. Objektivni element se nanaša na vprašanje, ali z
vzpostavitvijo dejstev oziroma okoliščin, ki so na podlagi določb
predpisa sicer formalno dopustna, ni ali ne bo dosežen cilj oziroma
namen tega predpisa (ta je v zakonu običajno ugotovljiv na podlagi
uvodnih (splošnih) določb[4]
in zakonodajnega gradiva), subjektivni element pa na to, ali je
stranka navedene okoliščine ustvarila umetno, to je samo z namenom,
da uresniči lastno korist (da doseže čim nižjo obdavčitev), ki ji
sicer ne bi pripadala (neupravičena korist).[5]
Za zlorabo torej ne gre, če sklenjeni pravni posli formalnopravno
ne izpolnjujejo vseh predpisanih pogojev, lahko pa gre za
neveljavne ali za navidezne pravne posle (drugi in tretji odstavek
74. člena ZDavP-2).
17. Upravno sodišče je v
izpodbijani sodbi ugotovitev o zlorabi oziroma izogibanju drugim
(nedavčnim) predpisov oprlo na naslednje dejanske okoliščine, in
sicer da A. A. kot samostojni podjetnik drugih dohodkov (to je
razen pri revidentki) ni dosegal, da je direktor delal izključno
zanjo, v njenih prostorih, z njenimi sredstvi, plačilo pa je
prejemal preko izdanih računov kot samostojni podjetnik, pri čemer
so bila izplačila evidentirana kot dani kredit revidentki in
vrnjena podjetniku v zneskih, ki so bili potrebni za plačilo
njegovih davkov in prispevkov (16. točka obrazložitve izpodbijane
sodbe). Toženki je pritrdilo, da lahko poslovodenje v gospodarski
družbi v skladu z ZGD-1 opravlja le fizična oseba in da se temu ni
mogoče izogniti s sklenitvijo pogodbe z "drugim gospodarskim
subjektom", to je s pogodbo o poslovnem sodelovanju, sklenjeno s
samostojnim podjetnikom, in dodalo, da toženka prav to očita
revidentki, to je, da je za poslovodenje in ostala dela sklenila
navedeno pogodbo s samostojnim podjetnikom oziroma s fizično osebo
A. A. (19. točka sodbe). Navedlo je še, da sta bili pogodbi o
poslovnem sodelovanju sklenjeni samo zato, da bi se revidentka
izognila plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost za delo
direktorja oziroma z namenom doseči ugodnejšo davčno obravnavo
dohodkov direktorja (18. točka obrazložitve).
18. Te okoliščine po presoji
Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in
A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem
sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za
izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi
namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba,
ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je
namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A.
je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno
dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo
predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na
podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri
tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da
se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne
uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval
sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava
med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko
družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma
da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku
(in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno
določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi.
O obdavčitvi dohodkov iz naslova
opravljanja del direktorja gospodarske družbe
19. Po drugi strani je v drugem
odstavku 255. člena ZGD-1, na katerega se sklicuje Upravno sodišče
in ki se glede na določbo šestega odstavka 515. člena istega zakona
smiselno uporablja tudi za poslovodje v družbah z omejeno
odgovornostjo, določeno, da je lahko član organa vodenja ali
nadzora vsaka poslovno sposobna fizična oseba, razen oseba, na
katero se nanašajo v nadaljevanju naštete zakonske omejitve (med
drugim, če še ni poteklo v zakonu določeno časovno obdobje od
pravnomočnosti sodbe in po prestani kazni zapora zaradi kaznivega
dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno
varnost, zoper pravni promet, zoper premoženje ter zoper okolje,
prostor in naravne dobrine, ali če še ni preteklo obdobje, za
katerega je bil osebi izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja
poklica). V tretjem odstavku 515. člena ZGD-1 je še določeno, da se
za zahtevke iz pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje
uporabljajo pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja
(torej določbe Obligacijskega zakonika).
20. Na podlagi teh določb je
razvidno, da se za namen poslovodenja družbe z omejeno
odgovornostjo lahko sklene le pogodba o opravljanju funkcije
poslovodje med fizično osebo in navedeno pravno osebo ter s tem
vzpostavi pravno razmerje med navedenima subjektoma, ne pa med
gospodarsko družbo in samostojnim podjetnikom, ki bi naloge
direktorja opravljal kot svojo pridobitno dejavnost na trgu v
okviru organiziranega podjetja (nudenja direktorskih storitev).
Načeloma torej samostojni podjetnik lahko opravlja kot pridobitno
dejavnost vse, razen tistega, za kar zakon določa drugače. V
konkretnem primeru je to ZGD-1, iz katerega izhaja, da je mogoče
delo poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo opravljati le kot
fizična oseba, ne pa preko pravne oblike samostojnega
podjetnika.[6]
21. Navedeno v okoliščinah
obravnavane zadeve pomeni, da sta bili pogodbi o poslovnem
sodelovanju, ki ju je revidentka sklenila s samostojnim podjetnikom
za opravljanje dela njenega direktorja v okviru podjetniške
dejavnosti A. A., v nasprotju z navedeno kogentno določbo ZGD-1 in
zato v tem delu pri davčni obravnavi te zadeve neveljavni. Na tej
(neveljavni) podlagi opravljena izplačila se zato ne morejo
obdavčiti kot dohodki iz dejavnosti samostojnega podjetnika. Ker pa
na drugi strani ni sporno, da je A. A. kot edini dejansko opravljal
funkcijo revidentkinega direktorja in da mu je revidentka na
podlagi izstavljenih računov za to plačala, pomeni, da so - kljub v
tem delu neveljavnima pogodbama - nastale gospodarske (ekonomske)
posledice obeh pravnih poslov. Dohodek A. A. je zato treba v tem
obsegu obdavčiti na podlagi drugega odstavka 74. člena
ZDavP-2,[7]
to je na podlagi pravnih razmerij, ki ustrezajo nastalim
gospodarskim (ekonomskim) značilnostim. Glede na med strankama
nesporno dejansko stanje sta to pogodbi o opravljanju dela kot
pogodbi civilnega prava.[8]
V takem primeru pa se dohodek za delo direktorja po izrecni
zakonski določbi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 obdavči
kot dohodek, za katerega se šteje, da je dohodek iz delovnega
razmerja,[9]
kar je tudi stališče v izpodbijani sodbi.
22. Čim gre za dohodek iz
delovnega razmerja ali za dohodek, za katerega se šteje, da je iz
delovnega razmerja, pa je dolžnost izplačevalca dohodka (v tem
primeru revidentke), da izračuna in plača akontacijo dohodnine
(drugi in tretji odstavek 125. in drugi odstavek 126. člena ZDoh-2)
ter prispevke za socialno varnost (drugi odstavek 352. člena v
zvezi s 1. točko prvega odstavka 58. člena ZDavP-2).
O obdavčitvi dohodkov iz naslova
opravljanja dela za gospodarsko družbo v okviru izvajanja njene
dejavnosti
23. Kot že navedeno, je
opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo
dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga
zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je
družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik,
ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo.
Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje,
kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče
sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z
drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih
zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega
instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v
vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega
davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje
ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz
izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno.
24. Zakon o delovnih razmerjih
(v nadaljevanju ZDR-1)[10]
namreč opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in
delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v
organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno
in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom
delodajalca (4. člen). Delovno razmerje se sklene s pogodbo o
zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena).
25. Iz teh določb izhaja, da je
delovno razmerje dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno
razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko
nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v
delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske
značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem
postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more
brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti
plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno
razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na
katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo. V prid temu
stališču govori tudi okoliščina, da za davčnega zavezanca samo na
podlagi obdavčitve plačnika davka (revidentke) ne nastanejo nobene
pravne posledice - ne glede obstoja delovnega razmerja v
preteklosti ne v smislu koristi, izvirajočih iz tako plačanih
davkov in prispevkov. Zato lahko davčni organ po tem, ko ugotovi
nedovoljeno davčno izogibanje po 74. členu ZDavP-2, dohodek obdavči
bodisi kot dohodek iz zaposlitve, prejet na podlagi drugega
odvisnega pogodbenega razmerja (2. točka tretjega odstavka 35.
člena ZDoh-2), bodisi kot drugo vrsto dohodka iz ZDoh-2, upoštevaje
okoliščine, ki utemeljujejo, kateri obdavčitvi se je želel davčni
zavezanec nedovoljeno izogniti.
26. Po navedenem je Upravno
sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo določbo 1. točke
prvega odstavka 37. člena ZDoh-2.
Odgovor na revizijsko
vprašanje
27. Odgovor torej je, da lahko
davčni organ odmeri davek na drugačni pravni podlagi, kot izhaja iz
sklenjenih pravnih poslov, oziroma upoštevaje drugo pravno obliko
dohodka, ki ga je prejel samostojni podjetnik, samo, če predhodno
ugotovi, da gre za katerega od primerov nedovoljenega ravnanja in
zato lahko uporabi svoja pooblastila iz 74. člena ZDavP-2 (ali
drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi zakon).
28. Če gre za nedovoljen pravni
posel (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2), ki ga je samostojni
podjetnik sklenil za vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, se
dohodek obdavči, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja na
podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2.
29. Nedovoljeno davčno
izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je
samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za
družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in
direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega
izogibanja pa dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v
družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za
delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka
37. člena ZDoh-2 kot dohodke iz delovnega razmerja.
Sklepno
30. Iz razlogov, navedenih v 13.
do 18. točki obrazložitve te sodbe, je utemeljen revizijski očitek
o nepravilni uporabi 74. člena ZDavP-2, nosilno stališče v
izpodbijani sodbi, da sta bili pogodbi med revidentko in
samostojnim podjetnikom A. A. o poslovnem sodelovanju sklenjeni
samo zaradi tega, da bi se revidentka izognila plačilu davkov in
prispevkov za socialno varnost, pa nepravilno. Na to presojo ne
more vplivati okoliščina, da je revidentka kot enoosebna družba A.
A. v svojih evidencah izplačila prikazala drugače, to je kot
vračilo kredita, prejetega od samostojnega podjetnika, saj je šlo v
obravnavanem primeru nesporno za plačila v povezavi z dejansko
opravljenimi storitvami.
31. Ker v zadevi ni prišlo do
nedovoljenega davčnega izogibanja in torej ni podlage za drugačno
odmero davkov, kot izhaja iz sklenjenih pogodb o poslovnem
sodelovanju, revidentkinih izplačil samostojnemu podjetniku za
opravljeno delo pri izvajanju njene kovinarske in gostinske
dejavnosti ni mogoče obdavčiti kot dohodke iz delovnega razmerja A.
A. po 1. točki prvega odstavka 37. člena ZDoh-2. Poleg tega je
zmotno tudi stališče, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, in sicer da
lahko davčni organ za nadzorovano obdobje po uradni dolžnosti
ugotavlja obstoj delovnega razmerja, ki ni bilo vzpostavljeno ne s
pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med delavcem in delodajalcem, ne s
sodbo pristojnega sodišča. Na drugi strani je zaradi pravilnega
stališča v izpodbijani sodbi, da ZGD-1 dopušča opravljanje dela
direktorja v gospodarski družbi le fizični osebi, ne pa tudi
samostojnemu podjetniku, ki bi to opravljal kot svojo poslovno
dejavnost, utemeljena nadaljnja presoja Upravnega sodišča, da se
revidentkina izplačila v tem delu obdavčijo ob upoštevanju 1. točke
drugega odstavka 37. člena ZDoh-2. Kot je mogoče sklepati na
podlagi revizijskih navedb, slednje za revidentko niti ni sporno
(čeprav iz drugih razlogov), pri čemer tudi v reviziji vztraja, da
je treba razmejiti med dohodki iz poslovodenja in dohodki iz
naslova ostalega dela samostojnega podjetnika. Temu lahko Vrhovno
sodišče le pritrdi.
32. Po obrazloženem in ker druge
revizijske navedbe za odločitev niso bistvene, je Vrhovno sodišče
zaradi kršitve materialnega prava reviziji ugodilo in izpodbijano
sodbo spremenilo tako (prvi odstavek 94. člena ZUS-1), da je tožbi
(ki je sicer vložena zoper vse točke izreka odločbe toženke,
tožbeni razlogi pa se nanašajo le na naloženo obveznost v II. točki
izreka) delno ugodilo in odločbo toženke odpravilo v navedeni II.
točki izreka, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. V
odpravljenem delu je zadeva vrnjena davčnemu organu prve stopnje v
ponovni postopek glede določitve višine akontacije dohodnine in
prispevkov za socialno varnost v zvezi z dohodki, ki jih je
samostojni podjetnik A. A. prejel iz naslova izplačil za delo
direktorja, saj revidentkina obveznost plačila dajatev ni bila
odmerjena ločeno iz naslova dela njenega direktorja in iz naslova
preostalega dela, ki ga je zanjo opravil samostojni podjetnik, zato
upravne odločbe ni bilo mogoče potrditi v delu obveznosti, ki
izvirajo iz izplačil za poslovodenje. V preostalem delu (glede
plačila za ostalo opravljeno delo po sklenjenih pogodbah o
poslovnem sodelovanju) pa toženki zaradi neobstoječe pravne podlage
za obdavčitev revidentke ni naloženo ponovno odločanje.
K II. točki
izreka
33. Odločitev o stroških
postopka temelji na drugem odstavku 165. člena in prvem odstavku
154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker je
revidentka v postopku v celoti uspela, je Vrhovno sodišče
spremenilo odločitev o stroških upravnega spora (II. točka izreka
izpodbijane sodbe) in stroške celotnega sodnega postopka odmerilo
povsem na novo (II. točka izreka te sodbe).
34. Stroški postopka pred
Upravnim sodiščem so priznani na podlagi tretjega odstavka 25.
člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi
stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, kar povečano
za 22 % DDV znaša 347,70 EUR.
35. Za revizijski postopek je
Vrhovno sodišče stroške priznalo na podlagi Odvetniške tarife (v
nadaljevanju OT) z vrednostjo točke 0,60 EUR in ob vrednosti
spornega predmeta 16.638,95 EUR. Glede na to, da OT ne vsebuje
izrecne določbe o stroških za predlog za dopustitev revizije v
upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak
revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, se za obrazložen predlog
za dopustitev revizije ta strošek obračuna na podlagi šestega
odstavka 4. člena OT v zvezi s 4. tč. tar. št. 22 ter ob
upoštevanju 1. tč. tar. št. 34 (ocenljiva zadeva - po 1. točki tar.
št. 19, zvišano za 25 %) v višini 625 točk, od katerih se 50 %,
enako kot v pravdnem postopku po 5. tč. tar. št. 22, všteva v
odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo, kar znese 312,5
točk. Za revizijo se stroški odmerijo ob upoštevanju 1. in 5. točke
tar. št. 34 (po 1. točki tar. št. 19, zvišano za 50 %) v višini 750
točk. Revidentki se torej za stroške revizije in predloga za
dopustitev revizije prizna skupaj 1.062,5 točk v znesku 637,50 EUR
in 20,63 točk v znesku 12,38 EUR za materialne stroške (tretji
odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej
792,85 EUR. Skupni stroški upravnega spora pred Upravnim sodiščem
in revizijskim sodiščem tako znašajo 1.140,55 EUR. Vračilo plačanih
sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih
taksah v zvezi z določbo točke c) opombe 6.1. taksne tarife
izvršilo Upravno sodišče po uradni dolžnosti.
Glasovanje
36. Senat Vrhovnega sodišča je
odločitev sprejel soglasno.
Področje: ZDoh-2,
Ostalo