EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (peti
senat) v zadevi: C-60/23
Datum: 17.10.2024
V zadevi: Digital Charging
Solutions
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 14
in 15 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006
o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006,
L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo
Sveta 2009/162/EU z dne 22. decembra 2009 (UL 2010,
L 10, str. 14) (v nadaljevanju: Direktiva
2006/112).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med Digital Charging Solutions
GmbH, ki je družba nemškega prava, in Skatteverket (davčna
agencija, Švedska) glede veljavnosti davčnega stališča, sprejetega
8. aprila 2022 (v nadaljevanju: davčno stališče).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 1(2),
drugi pododstavek, Direktive 2006/112 določa:
„Pri vsaki transakciji se [davek na dodano
vrednost (DDV)], izračunan na ceno blaga ali storitev po stopnji,
ki je predpisana za to blago ali za te storitve, obračuna po
odbitku zneska DDV, ki je neposredno vključen v razne stroškovne
komponente.“
4 Člen 2(1)
te direktive določa:
„Predmet DDV so naslednje
transakcije:
(a) dobave
blaga, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na
ozemlju države članice za plačilo;
[…]
(c) storitve,
ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju
države članice za plačilo;
[…].“
5 Člen 14
navedene direktive določa:
„1. ,Dobava
blaga‘ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v
stvareh kot lastnik.
2. Za dobavo
blaga se poleg transakcije iz odstavka 1 štejejo naslednje
transakcije:
[…]
(c) prenos
blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali
prodajo.
[…]“
6 Člen 15(1)
te direktive določa:
„Kot premoženje v stvareh se štejejo tudi
električna energija, plin, toplota ali energija za hlajenje in
podobno.“
Švedsko pravo
7 V
skladu s členom 1, prvi odstavek, točka 1,
poglavja 1 mervärdesskattelagen (1994:200) (zakon (1994:200) o
davku na dodano vrednost) z dne 30. marca 1994 (SFS 1994,
št. 200) (v nadaljevanju: zakon o DDV) se DDV plačuje za
dobave blaga ali opravljanje storitev na nacionalnem ozemlju, ki so
obdavčljive in jih opravi davčni zavezanec, ki deluje kot
tak.
8 Člen 6
tega poglavja zakona o DDV določa, da blago pomeni premoženje v
stvareh, vključno z nepremičninami, plinom, toploto, energijo za
hlajenje in električno energijo. Ta člen dodaja, da opravljanje
storitev pomeni vsako dobavo, razen tiste, ki se nanaša na
blago.
9 Člen 1,
prvi odstavek, točka 1, poglavja 2 zakona o DDV določa,
da je dobava blaga med drugim opredeljena kot odsvojitev blaga,
opravljena za plačilo, medtem ko člen 1, tretji odstavek,
točka 1, tega poglavja določa, da je opravljanje storitev
opredeljeno kot storitev, ki se opravi, prenese ali drugače opravi
za nekoga za plačilo.
Spor o glavni stvari in vprašanji za
predhodno odločanje
10 Družba
Digital Charging Solutions ima sedež dejavnosti v Nemčiji, na
Švedskem pa nima stalne poslovne enote. Uporabnikom električnih
vozil na Švedskem zagotavlja dostop do mreže polnilnih mest.
Uporabniki prejemajo informacije v realnem času o cenah in
razpoložljivosti polnilnih mest, ki so del te mreže. Poleg tega
zagotovljena storitev zajema funkcijo iskanja in lociranja
polnilnih mest ter načrtovanja poti.
11 Polnilnih
mest, ki so del navedene mreže, ne upravlja družba Digital Charging
Solutions, ampak upravljavci, s katerimi je ta družba sklenila
pogodbe, da bi uporabnikom električnih vozil omogočila polnjenje
teh vozil. V ta namen družba Digital Charging Solutions tem
uporabnikom daje na voljo izkaznico in IT aplikacijo za
avtentikacijo. Ob uporabi kartice ali aplikacije se polnjenja
zabeležijo pri operaterju mreže polnilnih mest, ki ta polnjenja
zaračuna družbi Digital Charging Solutions. Računi se izdajajo
mesečno, ob koncu vsakega meseca, plačilo pa je treba izvesti v
roku 30 dni.
12 Družba
Digital Charging Solutions na podlagi računov, ki jih izdajo
upravljavci polnilnih mest, prav tako mesečno uporabnikom kartice
ali aplikacije kot ločena elementa zaračunava, prvič, količino
dobavljene električne energije in, drugič, dostop do mreže in s tem
povezanih storitev. Cena električne energije se spreminja, vendar
se za dostop do mreže in teh storitev zaračunava fiksna dajatev. Ta
dajatev se zaračuna neodvisno od tega, ali je uporabnik v zadevnem
obdobju dejansko kupil električno energijo ali ne. Od družbe
Digital Charging Solutions ni mogoče kupiti samo električne
energije, ne da bi se plačalo tudi za dostop do mreže in navedenih
storitev.
13 Družba
Digital Charging Solutions je 14. aprila 2021 pri
Skatterättsnämnden (komisija za davčno pravo, Švedska) zahtevala
izdajo davčnega stališča. Ta komisija je 8. aprila 2022
sprejela stališče, v katerem je navedla, da dobava s strani družbe
Digital Charging Solutions pomeni kompleksno transakcijo, ki jo
večinoma sestavlja dobava električne energije uporabnikom, in da bi
bilo zato treba šteti, da je kraj dobave na Švedskem.
14 Davčna
agencija je pri Högsta förvaltningsdomstolen (vrhovno upravno
sodišče, Švedska), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo, s
katero je predlagala, naj se davčno stališče potrdi. Družba Digital
Charging Solutions je prav tako vložila tožbo pri navedenem
sodišču, vendar je z njo predlagala spremembo tega stališča. Družba
Digital Charging Solutions je pred predložitvenim sodiščem trdila,
da gre v obravnavani zadevi za dve ločeni storitvi, in sicer za
dobavo električne energije in za opravljanje storitev dostopa do
mreže polnilnih mest, tako da bi morala biti na Švedskem obdavčena
le dobava električne energije.
15 Kot je
razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, večina članov
komisije za davčno pravo meni, da upravljavci polnilnih mest
dobavljajo električno energijo družbi Digital Charging Solutions,
ta pa jo dobavlja uporabnikom. Šlo naj bi torej za verigo
transakcij, v kateri naj ti upravljavci ne bi bili v pogodbenem
razmerju z uporabniki.
16 Manjšina
članov te komisije pa meni, da družba Digital Charging Solutions
uporabnikom zagotavlja storitev, ki obsega zlasti dajanje na voljo
mreže polnilnih mest zadnjenavedenim, ki ga zaračunava, kar naj bi
pomenilo, da jim za nakup električne energije daje določeno obliko
kredita, kot je bilo v drugih dejanskih okoliščinah razsojeno v
sodbah z dne 6. februarja 2003, Auto Lease Holland (C-185/01,
EU:C:2003:73), in z dne 15. maja 2019, Vega International Car
Transport and Logistic (C-235/18, EU:C:2019:412). Ta pristop naj bi
zlasti upošteval dejstvo, da ima uporabnik prosto izbiro glede
pogojev, kot so med drugim kakovost, količina, čas nakupa in način
uporabe električne energije.
17 Predložitveno
sodišče pa se za rešitev spora, ki poteka pred njim, sprašuje o
obsegu, ki ga je treba pripisati sodni praksi, ki izhaja iz teh
sodb.
18 V teh
okoliščinah je Högsta förvaltningsdomstolen (vrhovno upravno
sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo ti vprašanji:
„1. Ali
dobava uporabniku električnega vozila, ki jo sestavlja polnjenje
vozila na polnilnem mestu, pomeni dobavo blaga na podlagi člen[a]
14(1) in [člena] 15(1) [direktive 2006/112]?
2. Če je
odgovor na [prvo] vprašanje […] pritrdilen, ali je treba nato
šteti, da se taka dobava opravi v vseh fazah verige transakcij, ki
vključujejo posredniško družbo, pri čemer verigo transakcij
spremlja pogodba v vsaki fazi, vendar ima le uporabnik vozila
pravico odločati o vprašanjih, kot so količina, čas nakupa in
lokacija polnjenja ter način uporabe električne
energije?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
Prvo vprašanje
19 Predložitveno
sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 14(1) Direktive 2006/112 v povezavi s členom 15(1)
te direktive razlagati tako, da dobava električne energije zaradi
polnjenja električnega vozila na polnilnem mestu, ki je del javne
mreže takih mest, pomeni dobavo blaga v smislu prve od teh
določb.
20 Navesti je
treba, da se prvo vprašanje, kot je razvidno iz njegovega besedila,
nanaša na dejanje polnjenja električnega vozila na polnilnem mestu,
neodvisno od posredovanja družbe, ki je ločena od upravljavca mreže
teh mest, da bi se uporabniku zagotovil dostop do navedene mreže,
pri čemer je to posredovanje predmet drugega vprašanja.
21 Člen 14(1)
Direktive 2006/112 določa, da dobava blaga pomeni prenos pravice do
razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik. Ta pojem zajema
vsak prenos premoženja v stvareh s strani ene stranke, ki pooblasti
drugo stranko, da dejansko razpolaga s to stvarjo, kot da bi bila
njen lastnik (sodba z dne 20. aprila 2023, Dyrektor Krajowej
Informacji Skarbowej, C-282/22, EU:C:2023:312, točka 33 in
navedena sodna praksa).
22 Tako
transakcija, ki vključuje prenos električne energije v baterijo
električnega vozila, pomeni dobavo blaga, ker ta transakcija
uporabniku polnilnih mest omogoča, da preneseno električno
energijo, ki je na podlagi člena 15(1) Direktive 2006/112
izenačena s premoženjem v stvareh, porabi za pogon svojega vozila
(sodba z dne 20. aprila 2023, Dyrektor Krajowej Informacji
Skarbowej, C-282/22, EU:C:2023:312, točka 38).
23 Zato je
treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 14(1)
Direktive 2006/112 v povezavi s členom 15(1) Direktive
2006/112 razlagati tako, da dobava električne energije zaradi
polnjenja električnega vozila na polnilnem mestu, ki je del javne
mreže takih mest, pomeni dobavo blaga v smislu prve od teh
določb.
Drugo vprašanje
24 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 14 Direktive 2006/112 v povezavi s členom 15(1) te
direktive razlagati tako, da polnjenje električnega vozila na mreži
javnih polnilnih mest, do katerih ima uporabnik dostop na podlagi
naročniškega razmerja, sklenjenega z družbo, ki ni upravljavec te
mreže, pomeni, da porabljeno električno energijo dobavi najprej
upravljavec navedene mreže družbi, ki mu ponuja dostop do te mreže,
nato pa ta družba temu uporabniku, tudi če zadnjenavedeni izbere
količino, čas in kraj polnjenja ter način uporabe električne
energije.
25 Drugo
vprašanje se s tem, ko pojasnjuje, da uporabniki električnih vozil
izberejo količino, čas in kraj polnjenja ter način uporabe
električne energije, ujema z vprašanji navedenega sodišča glede
obsega sodne prakse, navedene v točki 16 te sodbe, v skladu s
katero ob upoštevanju teh okoliščin ni mogoče šteti, da družba
Digital Charging Solutions dobavlja blago tem uporabnikom, ampak da
v razmerju do navedenih uporabnikov v resnici deluje kot
posojilodajalec.
26 V zvezi s
tem je treba navesti, da se pojem „dobava blaga“ ne nanaša na
prenos lastninske pravice v oblikah, predvidenih z nacionalnim
pravom, ki se uporabi, ampak zajema vsak prenos premoženja v
stvareh s strani ene stranke, ki pooblasti drugo stranko, da
dejansko razpolaga s tem premoženjem, kot da bi bila njegov lastnik
(sodbi z dne 18. julija 2013, Evita-K, C-78/12, EU:C:2013:486,
točka 33, in z dne 21. novembra 2013, Dixons Retail,
C-494/12, EU:C:2013:758, točka 20).
27 Za prenos
pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik v
smislu člena 14(1) Direktive 2006/112 pa se ne zahteva niti
to, da stranka, na katero se to premoženje v stvareh prenese, s tem
premoženjem fizično razpolaga, niti to, da se navedeno premoženje v
stvareh fizično prenese nanjo in/ali ga ta fizično prejme (sklep z
dne 15. julija 2015, Koela-N, C-159/14, EU:C:2015:513,
točka 38).
28 Tako je
lahko isto blago predmet dveh zaporednih dobav v smislu
člena 14(1) Direktive 2006/112, tudi če se po navodilih
neposredno od prvega prodajalca prenese drugemu pridobitelju (glej
v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2019, Kuršu zeme,
C-273/18, EU:C:2019:588, točka 36).
29 Te presoje
veljajo tudi za električno energijo, ki je v skladu s tem, na kar
je bilo opozorjeno v točki 22 te sodbe, izenačena s premoženjem v
stvareh na podlagi člena 15(1) Direktive 2006/112.
30 Ob tem je
treba za odgovor na drugo vprašanje opozoriti, da je upoštevanje
gospodarske stvarnosti, ki se načeloma odraža v pogodbenih
dogovorih, temeljno merilo za izvajanje skupnega sistema DDV (glej
v tem smislu sodbi z dne 20. februarja 1997, DFDS, C-260/95,
EU:C:1997:77, točka 23, in z dne 28. februarja 2023,
Fenix International, C-695/20, EU:C:2023:127, točka 72 in
navedena sodna praksa).
31 V zvezi s
tem je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da so
upravljavci mreže polnilnih mest v pogodbenem razmerju le z družbo
Digital Charging Solutions in da ta družba v skladu s sporazumi,
povezanimi s tem, uporabnikom, ki so se odločili z njo skleniti
razmerje, daje na voljo kartice in aplikacijo za avtentikacijo, ki
omogoča dostop do te mreže, s čimer je tem uporabnikom omogočeno,
da svoja električna vozila napolnijo na teh mestih, ki so del
navedene mreže. Kot je bilo izpostavljeno v točkah 11 in 12 te
sodbe, upravljavci, ki upravljajo ta polnilna mesta, družbi Digital
Charging Solutions mesečno zaračunavajo strošek tako dobavljene
električne energije, zadnjenavedena družba pa, prav tako mesečno,
ta strošek, kateremu se prišteje plačilo za s tem povezane
storitve, in sicer v obliki dajatve, katere višina ni odvisna niti
od količine dobavljene električne energije in torej od stroškov te
električne energije niti od števila polnjenj, nato zaračuna
uporabnikom.
32 Kot je
generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 39 sklepnih
predlogov, je treba ugotoviti, da se okoliščine iz postopka v
glavni stvari razlikujejo od okoliščin v zadevah, v katerih sta
bili izdani sodbi z dne 6. februarja 2003, Auto Lease Holland
(C-185/01, EU:C:2003:73), in z dne 15. maja 2019, Vega
International Car Transport and Logistic (C-235/18,
EU:C:2019:412).
33 V zvezi s
tem je treba, kar zadeva prvo od zadev, ugotoviti, da je bila
transakcija v zvezi z oskrbo vozila, ki se obravnava v tej zadevi,
z gorivom del pogodbe o lizingu in da je v tem kontekstu Sodišče ob
upoštevanju, med drugim, dejstva, da so bili, za razliko od načina
zaračunavanja iz postopka v glavni stvari, mesečni obroki, plačani
lizinški družbi, le predplačilo, saj je bila dejanska poraba
ugotovljena ob koncu leta, štelo, da sporazum o upravljanju goriva
pomeni pogodbo o financiranju, čeprav le delno, nakupa goriva in da
je lizinška družba v razmerju do lizingojemalca vozila v resnici
delovala kot posojilodajalec (glej v tem smislu sodbo z dne
6. februarja 2003, Auto Lease Holland, C-185/01, EU:C:2003:73,
točki 35 in 36). V zvezi z drugo zadevo zadostuje
navesti, da okoliščine iz postopka v glavni stvari v obravnavani
zadevi prav tako niso podobne okoliščinam, v katerih se matična
družba odloči, da bo oskrba z gorivom njenih hčerinskih družb
plačana s karticami za gorivo, ki jim jih dobavlja in ki se lahko
uporabljajo na bencinskih črpalkah dobaviteljev, ki jih navede ta
matična družba (sodba z dne 15. maja 2019, Vega International
Car Transport and Logistic, C-235/18, EU:C:2019:412, točki 14
in 36).
34 Neobstoj
kreditnega mehanizma, ki bi omogočal predhodno financiranje nakupa
električne energije, potrjujejo podrobna pravila za določitev
nadomestila, dogovorjenega med uporabniki polnilnih mest in družbo
Digital Charging Solutions. Kot je bilo navedeno v točki 31 te
sodbe, namreč ta družba ne prejme odstotnega plačila zneska
zaračunane porabe električne energije, ampak fiksno dajatev, ki ni
odvisna od količine električne energije, dobavljene uporabniku, ali
od števila polnjenj.
35 Iz tega
izhaja, da čeprav je – tako kot v zadevah, v katerih sta bili
izdani sodbi, navedeni v točki 33 te sodbe – uporabnik tisti,
ki odloča, kdaj, kje in v kakšni količini kupuje električno
energijo, spoznanj, ki izhajajo iz teh sodb, vseeno ni mogoče
prenesti v okvir postopka v glavni stvari.
36 V
obravnavani zadevi, kot je generalna pravobranilka poudarila v
točki 52 sklepnih predlogov, so na podlagi pogodbenih določil
med, na eni strani, upravljavci polnilnih mest in družbo Digital
Charging Solutions ter, na drugi strani, med zadnjenavedeno in
uporabniki teh mest glede na informacije, ki jih je predložilo
predložitveno sodišče, uporabniki tisti, ki po lastni presoji
začnejo dobavo električne energije na mesto, ob času in v količini,
ki jih sami izberejo. Družba Digital Charging Solutions pa se pri
upravljavcih mreže takih mest ne zaveže, da bo avtonomno in
neodvisno od odločitev uporabnikov kupovala kakršno koli količino
električne energije, ampak se zdi, kot je razvidno iz samega
besedila drugega vprašanja, da ima vlogo posrednika.
37 V teh
okoliščinah je treba to ureditev pogodbenih razmerij preučiti glede
na člen 14(2)(c) Direktive 2006/112, ki ureja prenos blaga po
pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo,
in ki glede na splošno opredelitev dobave blaga iz člena 14(1)
te direktive pomeni lex specialis, katerega pogoji za
uporabo so avtonomni glede na tiste iz tega odstavka 1 (glej v
tem smislu sodbo z dne 25. februarja 2021, Gmina Wrocław
(Preoblikovanje pravice do uporabe), C-604/19, EU:C:2021:132,
točka 55 in navedena sodna praksa).
38 Za uporabo
člena 14(2)(c) Direktive 2006/112 morata biti izpolnjena dva
pogoja. Na eni strani mora obstajati pooblastilo, na podlagi
katerega komisionar za račun komitenta posreduje pri dobavi blaga,
na drugi strani pa mora obstajati identičnost dobav blaga, ki jih
je pridobil komisionar, z dobavami prodanega ali odstopljenega
blaga (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2020, ITH
Comercial Timi?oara, C-734/19, EU:C:2020:919,
točka 51).
39 Če sta ta
pogoja izpolnjena, se s členom 14(2)(c) Direktive 2006/112
ustvarja pravna fikcija dveh identičnih dobav blaga, ki se izvedeta
zaporedno in spadata na področje uporabe DDV. Na podlagi te fikcije
se za davčnega zavezanca, ki pri dobavi blaga deluje v svojem
imenu, vendar za račun druge osebe, šteje, da je zadevno blago
osebno prejel in dobavil (glej v tem smislu sodbo z dne
12. novembra 2020, ITH Comercial Timi?oara, C-734/19,
EU:C:2020:919, točki 49 in 50 ter navedena sodna
praksa).
40 V takem
primeru ima zadevni davčni zavezanec v skladu s
členom 14(2)(c) Direktive 2006/112 pri zadevni dobavi blaga
določeno gospodarsko vlogo, zaradi česar ga je mogoče opredeliti
kot posrednika, ki deluje v svojem imenu, vendar za račun druge
osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 19. februarja 2009,
Athesia Druck, C-1/08, EU:C:2009:108, točki 35
in 36).
41 Poleg tega
je treba navesti, da je v skladu z naravo pogodbe, na podlagi
katere se plača provizija in ki se nanaša na nakup električne
energije z namenom polnjenja električnega vozila, da izbiro
kakovosti, količine, časa nakupa in načina uporabe električne
energije opravi uporabnik polnilnega mesta, in ne
komisionar.
42 V
obravnavani zadevi ni mogoče izključiti, da je razmerja iz postopka
v glavni stvari mogoče obravnavati kot pogodbe, na podlagi katerih
se plača provizija na prodajo, ki so bile sklenjene med upravljavci
mreže polnilnih mest kot komitenti in družbo Digital Charging
Solutions kot komisionarjem in v okviru katerih ti upravljavci
zadnjenavedenemu dajo pooblastilo za prodajo električne energije
uporabnikom električnih vozil v svojem imenu, vendar za njihov
račun. Vsekakor je mogoče tudi razmerja iz postopka v glavni
stvari – s pridržkom preverjanj dejanskega stanja, ki jih mora
opraviti predložitveno sodišče – opredeliti kot pogodbe, na
podlagi katerih se plača provizija na nakup ter ki so bile
sklenjene med uporabniki polnilnih mest kot komitenti in družbo
Digital Charging Solutions kot komisionarjem, v okviru katerih ti
uporabniki zadnjenavedeno pooblastijo, da pri upravljavcih
polnilnih mest v svojem imenu, vendar za njihov račun, kupi
električno energijo, namenjeno za dobavo uporabnikom za potrebe
polnjenja njihovih električnih vozil.
43 Iz tega
sledi, da se zdi, da je prvi pogoj za uporabo člena 14(2)(c)
Direktive 2006/112 izpolnjen.
44 Drugi pogoj
za uporabo te določbe se prav tako zdi izpolnjen, saj so dobave
blaga, za katere se šteje, da jih je pridobil komisionar, in dobave
blaga, ki ga je ta prodal ali odsvojil, identične.
45 V zvezi s
tem, ker se spor o glavni stvari nanaša tudi na vprašanje, ali
storitev, ki jo je opravila družba Digital Charging Solutions,
pomeni kompleksno transakcijo, katere značilni in prevladujoči
element je dobava električne energije, ali pa je ta storitev
sestavljena iz dveh ločenih storitev, in sicer dobave električne
energije in zagotavljanja dostopa do mreže polnilnih mest, je treba
opredeliti odločilna elementa za tako opredelitev in pojasniti, v
kolikšnem obsegu lahko ta opredelitev povzroči morebitne posledice
za drugi pogoj za uporabo navedene določbe.
46 Opozoriti je
treba, da kadar transakcija obsega skupek elementov in dejanj, je
treba upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi ta
transakcija, da bi se ugotovilo, na eni strani, ali navedena
transakcija za namene DDV zajema dve ali več ločenih storitev ali
enotno storitev in, na drugi strani, ali je treba v zadnjenavedenem
primeru to enotno storitev opredeliti kot „dobavo blaga“ ali kot
„opravljanje storitev“ (sodba z dne 20. aprila 2023, Dyrektor
Krajowej Informacji Skarbowej, C-282/22, EU:C:2023:312,
točka 27 in navedena sodna praksa).
47 Natančneje,
čeprav iz člena 1(2), drugi pododstavek, Direktive 2006/112
izhaja, da je treba vsako transakcijo običajno obravnavati kot
ločeno in samostojno, se transakcija, ki z gospodarskega vidika
obsega eno samo storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ne bi
izkrivilo delovanje sistema DDV. V zvezi s tem je treba ugotoviti,
da gre za enotno storitev, kadar sta dva ali je več elementov ali
dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za stranko, tako tesno
povezanih, da objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko
storitev, katere razdelitev bi bila umetna (sodba z dne
20. aprila 2023, Dyrektor Krajowej Informacji Skarbowej,
C-282/22, EU:C:2023:312, točka 28 in navedena sodna
praksa).
48 Poleg tega
je treba v nekaterih okoliščinah več formalno ločenih storitev, ki
bi lahko bile opravljene vsaka posebej in bi bile zato vsaka
posebej predmet obdavčitve ali oprostitve, obravnavati kot enotno
transakcijo, kadar te storitve niso samostojne. Tako je zlasti,
kadar je treba enega ali več elementov šteti za glavno storitev,
medtem ko je treba druge elemente obravnavati kot eno ali več
pomožnih storitev, ki se z davčnega vidika obravnavajo enako kot
glavna storitev. Natančneje, storitev je treba šteti za pomožno
storitev glede na glavno storitev, kadar za stranke ni cilj, temveč
sredstvo, da lahko glavno storitev uporabljajo pod najboljšimi
pogoji (sodba z dne 20. aprila 2023, Dyrektor Krajowej
Informacji Skarbowej, C-282/22, EU:C:2023:312, točki 29
in 30 ter navedena sodna praksa).
49 V okviru
sodelovanja, vzpostavljenega na podlagi člena 267 PDEU, je v
pristojnosti nacionalnih sodišč, da ugotovijo, ali je zadevna
storitev v okoliščinah posameznega primera enotna storitev, in v
tem pogledu dokončno presodijo vsa dejstva (sodba z dne
20. aprila 2023, Dyrektor Krajowej Informacji Skarbowej,
C-282/22, EU:C:2023:312, točka 31 in navedena sodna praksa).
Vendar mora Sodišče navedenim sodiščem dati vse elemente razlage
prava Unije, ki jim lahko koristijo pri razsojanju predložene
zadeve (sodba z dne 18. aprila 2024, Companhia União de
Crédito Popular, C-89/23, EU:C:2024:333, točka 38 in navedena
sodna praksa).
50 V
obravnavani zadevi, kot je bilo navedeno v točki 12 te sodbe,
družba Digital Charging Solutions uporabnikom mesečno zaračunava,
na eni strani, strošek električne energije, ki so jo kupili za
polnjenje svojih vozil, in na drugi strani, fiksno dajatev iz
naslova nadomestila za dostop do mreže polnilnih mest, informacije
o cenah električne energije in razpoložljivosti teh mest ter
funkcije iskanja in lociranja navedenih polnilnih mest ter
načrtovanje poti.
51 V zvezi s
tem, kot je bilo navedeno v točki 30 te sodbe, je upoštevanje
gospodarske stvarnosti, kot se načeloma odraža v pogodbenih
dogovorih, temeljno merilo za izvajanje skupnega sistema
DDV.
52 Zato je
vprašanje, ali dobava električne energije s strani družbe, kot je
Digital Charging Solutions, za namene polnjenja električnega vozila
skupaj z drugimi storitvami, opisanimi v točki 50 te sodbe, tvori
enotno kompleksno transakcijo, lahko odvisno od pogojev, pod
katerimi nastane obveznost plačila te dobave in teh storitev v
skladu s pogodbenimi dogovori, povezanimi s tem.
53 Tako je
mogoče šteti, da storitve dostopa do polnilnih naprav, tehnične
podpore, rezervacije polnilnega mesta, vpogleda v zgodovino
polnjenja ali zbiranja točk v digitalnem portfelju, ki se ne
dobavljajo proti plačilu fiksne dajatve, ki je neodvisna od
vsakršne dobave električne energije, skupaj s to dobavo tvorijo
enotno kompleksno transakcijo z vidika DDV (glej v tem smislu sodbo
z dne 20. aprila 2023, Dyrektor Krajowej Informacji Skarbowej,
C-282/22, EU:C:2023:312, točka 32).
54 Vendar, kot
je generalna pravobranilka navedla v točkah od 24 do 29 sklepnih
predlogov, kadar mora uporabnik plačati nadomestilo za te druge
storitve v obliki ločene fiksne dajatve, ki se plačuje mesečno,
neodvisno od kakršne koli dobave električne energije, je treba
šteti – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti
predložitveno sodišče – da so te storitve ločene in neodvisne
od dobave električne energije v pravem pomenu besede.
55 Če bi se
namreč v takih okoliščinah štelo, da so zadevne storitve neločljivo
povezane z dobavo električne energije ali da so zgolj pomožne tej
dobavi, tako da skupaj s to dobavo tvorijo enotno kompleksno
transakcijo, bi se lahko umetno prezrla gospodarska stvarnost v
dveh pogledih. To se nanaša, prvič, na mesečna obdobja, v katerih
se uporabniku ne dobavi električna energija, pri čemer mora v
skladu s pogodbenimi določili, ki ga vežejo z družbo Digital
Charging Solutions, plačati fiksno dajatev za te storitve. To se
nanaša, drugič, na dejstvo, da se v skladu s temi določbami ta
dajatev, ki se zaračunava kot ločen element, ne spreminja niti
glede na količino električne energije, dobavljene uporabniku, niti
glede na število polnjenj iz istega mesečnega obdobja.
56 Poleg tega,
v kolikor lahko uporabnik svoje vozilo napolni na mreži polnilnih
mest, ki so v več državah članicah, in se zato kraj dobave
električne energije lahko spreminja glede na različne opravljene
nakupe, bi bilo obravnavanje navedenih storitev kot pomožni element
enotne kompleksne transakcije, katere glavna storitev je dobava
električne energije, z vidika gospodarske stvarnosti še toliko bolj
umetno.
57 V teh
okoliščinah, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 68
sklepnih predlogov, se dobava električne energije v pravem pomenu
besede, ki jo družba Digital Charging Solutions opravi uporabniku,
ne razlikuje od dobave električne energije, ki jo opravi
upravljavec polnilnega mesta tej družbi, tako da naj bi bil drugi
pogoj iz člena 14(2)(c) Direktive 2006/112
izpolnjen.
58 Vendar iz
tega ni mogoče sklepati, da ta drugi pogoj ni izpolnjen, če bi
predložitveno sodišče menilo, da storitev, ki jo je opravila družba
Digital Charging Solutions, pomeni enotno in kompleksno
transakcijo, katere značilni in prevladujoči element je dobava
električne energije.
59 Kot je
navedeno v točkah 47 in 48 te sodbe, naj bi namreč taka opredelitev
izhajala iz dejstva, da naj bi se za druge storitve, ki jih ta
družba zagotavlja, štelo, da so neločljivo povezane z dobavo
električne energije ali da so zgolj pomožne tej dobavi. Zato naj bi
bil namen teh storitev, ki upravičujejo plačilo posrednika, zgolj
omogočiti, da se uporabniku polnilnega mesta dobavi električna
energija, ki je predmet dobave blaga, za katero se šteje, da jo je
upravljavec tega polnilnega mesta opravil temu
posredniku.
60 Glede na
zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba
člen 14 Direktive 2006/112 v povezavi s členom 15(1) te
direktive razlagati tako, da polnjenje električnega vozila na mreži
javnih polnilnih mest, do katerih ima uporabnik dostop na podlagi
naročniškega razmerja, sklenjenega z družbo, ki ni upravljavec te
mreže, pomeni, da se šteje, da porabljeno električno energijo
dobavi najprej upravljavec navedene mreže družbi, ki mu ponuja
dostop do te mreže, nato pa ta družba temu uporabniku, tudi če
zadnjenavedeni izbere količino, čas in kraj polnjenja ter način
uporabe električne energije, kadar ta družba deluje v svojem imenu,
vendar za račun uporabnika v okviru pogodbe, na podlagi katere se
plača provizija, v smislu člena 14(2)(c) te
direktive.
Stroški
61 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat)
razsodilo:
1. Člen 14(1)
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost, kot je bila spremenjena z
Direktivo Sveta 2009/162/EU z dne 22. decembra 2009, v
povezavi s členom 15(1) Direktive 2006/112, kot je bila
spremenjena, je treba razlagati tako, da dobava električne energije
zaradi polnjenja električnega vozila na polnilnem mestu, ki je del
javne mreže takih mest, pomeni dobavo blaga v smislu prve od teh
določb.
2. Člen 14
Direktive 2006/112, kot je bila spremenjena z Direktivo 2009/162, v
povezavi s členom 15(1) Direktive 2006/112, kot je bila
spremenjena, je treba razlagati tako, da polnjenje električnega
vozila na mreži javnih polnilnih mest, do katerih ima uporabnik
dostop na podlagi naročniškega razmerja, sklenjenega z družbo, ki
ni upravljavec te mreže, pomeni, da se šteje, da porabljeno
električno energijo dobavi najprej upravljavec navedene mreže
družbi, ki mu ponuja dostop do te mreže, nato pa ta družba temu
uporabniku, tudi če zadnjenavedeni izbere količino, čas in kraj
polnjenja ter način uporabe električne energije, kadar ta družba
deluje v svojem imenu, vendar za račun uporabnika v okviru pogodbe,
na podlagi katere se plača provizija, v smislu člena 14(2)(c)
Direktive 2006/112, kot je bila spremenjena.