Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Vrhovno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS, številka: X Ips 21/2022 (veza – sodba
UprS, št. III U 275/2018)
Datum:
12.04.2023
OBDAVČITEV
NEREZIDENTOV – Olajšava za rezidente držav članic
EU/EGP
JEDRO:
Davčni rezident
druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi
zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico
uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu
primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno
uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45.
člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom
zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne
diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse
svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno
enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako
ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti
uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno
obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila
dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je
bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v
Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo
plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.
IZREK:
I. Reviziji se
ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi
Gorici, III U 275/2018-22 z dne 11. 10. 2021, se spremeni tako, da
se glasi:
Tožbi se ugodi in se
sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-6140/2017-4
z dne 20. 10. 2017, odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven
postopek.
V ponovnem postopku
tožena stranka ne sme uporabiti omejitve iz 116. člena ZDoh-2,
kolikor nasprotuje 45. členu PDEU skladno z razlogi iz te sodbe, in
mora revidentu pri odmeri dohodnine za leto 2016 omogočiti
uveljavljanje posebne davčne olajšave iz 114. člena
ZDoh-2.
II. Tožena stranka
je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti
stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1140,60 EUR z
zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku
izpolnitvenega roka do plačila.
Predmet spora:
1. V obravnavani
zadevi gre za spor o vprašanju, ali je tudi davčni zavezanec, ki je
davčni rezident Italije, skladno s pravom Evropske unije upravičen
do uveljavljanja posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pri
odmeri dohodnine v Republiki Sloveniji, če na podlagi zaposlitve v
Sloveniji v njej ustvari vse svoje dohodke.
Dejansko stanje v zadevi
2. Tožnik, davčni
rezident Italije, je v letu 2016 delal v Sloveniji in tukaj prejel
vse svoje dohodke, od katerih je bila plačana tudi akontacija
dohodnine.
3. V davčni
napovedi, ki jo je na podlagi 269. člena Zakona o davčnem postopku
(v nadaljevanju ZDavP-2) predložil slovenskemu davčnemu organu, je
tožnik uveljavljal posebno davčno olajšavo za vzdrževane družinske
člane, ki jo ureja 114. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju
ZDoh-2.) Pri tem se je skliceval na določbo 116. člena ZDoh-2
(olajšave za rezidente držav članic EU oziroma EGP), ki določa, da
se davčna olajšava prizna tudi fizični osebi, ki je rezident države
članice EU, če z dokazili dokaže, da znašajo navedeni dohodki,
doseženi v Sloveniji, najmanj 90 % njenega celotnega obdavčljivega
dohodka v davčnem letu, in če dokaže, da so v državi njenega
rezidentstva dohodki, doseženi v Sloveniji, izvzeti iz obdavčitve
ali so neobdavčeni. V Italiji navedene istovrstne olajšave ni
uveljavljal.
4. Dohodki, ki jih
je prejel v Sloveniji, so bili vključeni v osnovo za odmero
dohodnine v Italiji, po metodi odbitka pa je bila pri izračunu
davčne obveznosti upoštevana tudi dohodnina, ki jo je tožnik plačal
v Sloveniji. Ker je v Sloveniji predhodno obračunana in plačana
dohodnina presegala (brez olajšav) odmerjeno dohodnino v Italiji,
tožniku dohodninska obveznost v Italiji ni bila (dodatno)
odmerjena.
Dosedanji potek postopka
5. Finančna uprava
Republike Slovenije je s sklepom, št. DT 4210-6140/2017-4 z dne 20.
10. 2017, postopek odmere dohodnine ustavila, ker je odločila, da
tožnik ni bil upravičen do uveljavljanja posebne davčne olajšave za
vzdrževane družinske člane, ker se ta na podlagi 116. člena ZDoh-2
rezidentom druge države članice Evropske Unije prizna le, če je
dohodek, pridobljen v Sloveniji, v državi rezidentstva izvzet iz
obdavčitve ali oproščen plačila dohodnine. Ker so bili dohodki, ki
jih je tožnik ustvaril v Sloveniji, v Italiji kot državi
rezidentstva tudi podvrženi obdavčitvi z dohodnino, tožnik po
presoji davčnega organa v Sloveniji ni mogel uspešno uveljavljati
upoštevanja posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane.
Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-01-1576/2017-2 z
dne 17. 9. 2018, pritožbo tožnika zoper to prvostopenjsko odločbo
kot neutemeljeno zavrnilo in dodalo, da bi mu navedeno olajšavo
morala zagotoviti Italija kot država rezidentstva.
6. Tožnik je zoper
navedeni sklep vložil tožbo v upravnem sporu na Upravno sodišče
Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče). V tožbi je
trdil, da je v Sloveniji na viru odtegnjena in plačana dohodnina
presegala brez olajšav odmerjeno dohodnino v Italiji, pri čemer pa
Italija glede na dogovorjeno metodo odprave dvojnega obdavčenja
preveč plačanega davka v Sloveniji ne vrača. Ker mu torej Italija
dejansko ni mogla upoštevati navedene davčne ugodnosti, bi mu
morala to zagotoviti Slovenija. Po presoji Upravnega sodišča tudi
ta argument ni zadoščal za drugačno odločitev. Tožnik namreč ni bil
v položaju, ki bi bil primerljiv položaju slovenskih davčnih
rezidentov, saj je do neugodne davčne obravnave prišlo izključno
zaradi dopustnih razlik med sistemoma dohodninske obdavčitve v
obravnavanih državah, ne pa zato, ker tožnik v Sloveniji ne bi
mogel uveljavljati olajšave. Če pa bi bila v Italiji za dohodke, ki
jih je dosegel tožnik v Sloveniji, predpisana višja davčna stopnja,
bi ob metodološko enakem sistemu revident davčno olajšavo v Italiji
lahko izkoristil. Upravno sodišče je ob sklicevanju na sodno prakso
Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevah
C-283/15, X proti
Staatssecretaris van Financiën, z dne 9. februarja 2017
in C-241/20, BJ proti État
belge, z dne 15. julija 2021, zavrnilo tudi tožnikov
ugovor, da je navedena določba 116. člena ZDoh-2 diskriminatorna
oziroma v neskladju z določbo 45. člena Pogodbe o delovanju
Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Skladno z navedenim je
Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o
upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo in s tem v
celoti pritrdilo stališču davčnih organov tožene
stranke.
7. Na predlog
tožnika je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 299/2021-3 z dne 13. 4.
2022 revizijo dopustilo glede vprašanja, „ali predstavlja
diskriminacijo med rezidenti in nerezidenti stališče Upravnega
sodišča Republike Slovenije, da za zavrnitev olajšave po 116. členu
Zakona o davčnem postopku (ZDoh-2) zadošča, da so dohodki, doseženi
v Sloveniji, v državi rezidentstva obdavčljivi, četudi davčni
zavezanec nerezident enake davčne olajšave v državi rezidentstva ni
mogel uveljaviti, ker je v Sloveniji dosegel več kot 90 % vseh
svojih dohodkov in zato dohodki iz Slovenije v državi rezidentstva
dejansko niso bili obdavčeni?“
8. Zoper izpodbijano
sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) na podlagi navedenega
sklepa o dopustitvi revizije vložil revizijo iz razloga zmotne
uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena
ZUS-1). V njej predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in
izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ali pa izpodbijano
sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.
Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.
9. Tožena stranka v
odgovoru na revizijo zavrača revidentove navedbe in predlaga, naj
Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.
K I. točki izreka
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
10. Revizija je
utemeljena.
11. Revizijsko
sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo
samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj,
glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena
Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo
utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve
davčnih organov in Upravnega sodišča, na katera je Vrhovno sodišče
vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP in 85. člen ZUS-1), ki so
povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija
dopuščena.
Revizijska stališča
12. V reviziji
revident zatrjuje, da je kot davčni rezident Italije v Sloveniji
obravnavan manj ugodno kot davčni zavezanci, ki so slovenski davčni
rezidenti, čeprav je zaradi tega, ker je vse svoje obdavčljive
dohodke pridobil v Sloveniji, v njim povsem primerljivem položaju.
Po njegovem mnenju je to v nasprotju s 45. členom PDEU. Italija,
država njegovega davčnega rezidentstva, mu namreč prav zaradi tega,
ker je v Sloveniji dosegel vse svoje dohodke, ni mogla zagotoviti
dejanskega upoštevanja te davčne ugodnosti. Revident pojasnjuje, da
je v Sloveniji z akontacijami plačal dohodnino od polne davčne
osnove, torej davčne osnove, v kateri ni bil upoštevan znesek
davčne olajšave, in ker je že ta znesek presegel višino davčne
obveznosti, ki mu je bila (kasneje) odmerjena v Italiji, mu Italija
(potem ko je odbila slovenski davek), v dejanskem smislu ni mogla
zagotoviti možnosti uveljavljanja te davčne olajšave. Tudi če bi
Italija znižala davčno osnovo za znesek navedene davčne olajšave,
preplačila davka, ki ga je revident plačal v drugi državi, ni bila
dolžna in ga, logično, tudi ni mogla vrniti. Nezakonitosti, do
katere je prišlo s tem, ko je bil v Sloveniji njegov dohodek
obdavčen, ne da bi se upoštevala olajšava za vzdrževane družinske
člane, ni mogoče odpraviti v državi rezidentstva. To pomeni, da
tudi če bi v Italiji uveljavljal znižanje davčne osnove za znesek
te olajšave, to ne bi imelo smisla. Ker se torej njegov osebni in
družinski položaj ni upošteval ne v državi davčnega rezidentstva in
ne v državi zaposlitve, je bil v Sloveniji diskriminiran na podlagi
okoliščine davčnega rezidentstva.
Presoja Vrhovnega sodišča glede dopuščenega
vprašanja
Prosto gibanje delavcev po 45. členu PDEU
13. V skladu z
ustaljeno sodno prakso SEU je vsak državljan Evropske unije – ne
glede na kraj prebivališča in državljanstvo – ki je izkoristil
pravico do prostega gibanja delavcev in ki je opravljal poklicno
dejavnost v drugi državi članici kot tisti, v kateri prebiva,
varovan s svoboščino iz 45. člena PDEU, ki zagotavlja prosto
gibanje delavcev. To je treba upoštevati tudi v povezavi z
vprašanji obdavčenja.[1]
Členi PDEU, ki zagotavljajo prosto gibanje oseb pomenijo tudi
temeljne določbe za Evropsko unijo, zato je vsakršno, tudi
najmanjše oviranje teh svoboščin, prepovedano.[2]
14. Navedenemu je
treba dati poseben poudarek tudi v obravnavani zadevi, ko je
revident davčni rezident Italije in je bil v davčnem letu 2016
zaposlen v Sloveniji.
15. Namen vseh
določb PDEU o prostem gibanju oseb je državljanom Evropske Unije
olajšati opravljanje poklicnih dejavnosti vseh vrst na ozemlju
Evropske Unije in te določbe nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te
državljane postavili v slabši položaj, kadar bi želeli opravljati
gospodarsko dejavnost na ozemlju druge države članice.[3]
Tako tudi 45. člen PDEU nasprotuje vsem nacionalnim ukrepom, ki bi
lahko državljane Unije ovirali pri izvrševanju temeljne svoboščine,
ki je zagotovljena s tem členom, ali zmanjšali privlačnost tega
izvrševanja.[4]
16. Po ustaljenih
stališčih SEU je oviranje izvrševanja te temeljne svoboščine iz 45.
člena PDEU dopustno samo, če se z nacionalnim ukrepom uresničuje
legitimen cilj, ki je združljiv s PDEU, in ga upravičujejo nujni
razlogi v splošnem interesu. V takem primeru je potrebno tudi, da
je uporaba tega ukrepa primerna za zagotovitev uresničitve cilja,
ki se tako z njo uresničuje, in da ne presega tega, kar je potrebno
za uresničitev takšnega cilja.[5]
To velja tudi za upoštevanje osebnega in družinskega položaja
davčnih zavezancev v različnih državah članicah oziroma za
omejevanje s tem povezanih davčnih ugodnosti, če razlikovanje med
primerljivimi položaji pomeni poseg v navedeno
svoboščino.
Zagotavljanje davčnih ugodnosti glede osebnega in družinskega
življenja po sodni praksi SEU
17. Nadalje, po
ustaljenih stališčih SEU je praviloma država rezidentstva tista, ki
je dolžna davčnemu zavezancu odobriti davčne ugodnosti, povezane z
njegovim osebnim in družinskim položajem. Razen izjemoma, lahko
namreč ta država najbolje presodi osebno davčno sposobnost davčnega
zavezanca, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter
njegovega osebnega in družinskega položaja, saj je v tej državi
središče zavezančevih osebnih in premoženjskih interesov.[6]
18. Obveznost
upoštevanja osebnega in družinskega položaja davčnega zavezanca je
lahko naložena državi članici zaposlitve le, če davčni zavezanec
prejema vse ali skoraj vse svoje obdavčljive vire iz dejavnosti, ki
jo opravlja v državi zaposlitve, in ne prejema visokih dohodkov v
državi članici rezidentstva, tako da mu ta ne more odobriti
ugodnosti, ki izhajajo iz upoštevanja njegovega osebnega in
družinskega položaja.[7]
To velja, če se izkaže, da zadevni davčni zavezanec na ozemlju
države članice rezidentstva ni prejel nobenega dohodka ali je
prejel tako nizke dohodke, da mu ta država članica ne more odobriti
ugodnosti, ki izhajajo iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter
njegovega osebnega in družinskega položaja. Odločilno merilo je
tako nemožnost države članice rezidentstva, da davčno upošteva
osebni in družinski položaj davčnega zavezanca, ker ni zadostnih
obdavčljivih dohodkov, medtem ko je tako upoštevanje zaradi
zadostnih dohodkov možno drugje, torej v državi članici
zaposlitve.[8]
19. SEU je v svojih
odločbah pojasnilo tudi, da morajo tudi mehanizmi, ki se
uporabljajo za preprečitev dvojnega obdavčevanja, ali nacionalni
davčni sistemi, katerih učinek je preprečitev ali omejitev dvojnega
obdavčevanja, davčnim zavezancem držav članic zagotavljati, da bo
na koncu njihov celotni osebni in družinski položaj ustrezno
upoštevan, ne glede na to, kako so si zadevne države članice
navedeno obveznost medsebojno razdelile.[9]
Sicer bi se ustvarilo različno obravnavanje, ki ne bi bilo
združljivo z določbami PDEU o prostem gibanju delavcev in ki
nikakor ne bi izviralo iz obstoječih razlik med nacionalnimi
davčnimi zakonodajami.
Uporabe določbe 116. člena ZDoh-2 v razmerju do pravice do prostega
gibanja delavcev
20. Nacionalno
sodišče, torej tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, glede na
načelo primarnosti prava Evropske Unije pri svojem odločanju ne
more upoštevati nobene nacionalne zakonske določbe, ki bi bila
zahtevam PDEU, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo zgoraj, nasprotna.
Kot to jasno izhaja iz citirane sodne prakse SEU, to velja tudi za
davčno zakonodajo.
21. Tudi posebna
olajšava za vzdrževane družinske člane (114. člen ZDoh-2) je
nesporno olajšava, ki je namenjena temu, da se upošteva osebni in
družinski položaj davčnega zavezanca v smislu navedene prakse
SEU.[10]
Upoštevanje te olajšave za nerezidente, ki so rezidenti držav
članic EU (oziroma EGP), pa je po slovenski davčni zakonodaji
pogojeno s 116. členom ZDoh-2. Kot že navedeno ta določa, da lahko
taka fizična oseba, ki v Sloveniji dosega dohodke iz zaposlitve,
kot revident v obravnavani zadevi, uveljavlja navedeno posebno
olajšavo (poleg drugih tam naštetih) le, če z dokazili dokaže, da
znašajo navedeni dohodki, doseženi v Sloveniji, najmanj 90% njenega
celotnega obdavčljivega dohodka v davčnem letu, in če dokaže, da so
v državi njenega rezidentstva dohodki, doseženi v Sloveniji,
izvzeti iz obdavčitve ali so neobdavčeni.
22. Po presoji
Vrhovnega sodišča pa je v nasprotju s 45. členom PDEU, ki ima
neposreden učinek, situacija, v kateri davčni rezident druge države
članice EU, ki je praktično ves svoj dohodek ustvaril v Sloveniji
kot državi zaposlitve, ne bi mogel uveljavljati navedene posebne
olajšave v Sloveniji, če je ne bi mogel (dejansko) uveljaviti v
državi rezidentstva, ker v njej ni prejel zadostnih obdavčljivih
dohodkov.[11]
V takem primeru bi šlo za nedopustno diskriminacijo na podlagi
okoliščine davčnega rezidentstva, saj bi bil tak davčni zavezanec
prikrajšan v primerjavi z davčnimi rezidenti v Sloveniji, ki tako
posebno olajšavo lahko uveljavljajo. Z njimi je namreč v bistveno
enakem položaju. Za tako razlikovanje ni videti dopustnih razlogov,
ki jih za poseg v temeljno svoboščino zahteva PDEU.[12]
Omejitve uveljavljanja posebne olajšave iz 116. člena ZDoh-2, ki v
navedenih okoliščinah privedejo do take diskriminacije, glede na
načelo primarnosti prava Evropske unije torej ni mogoče
uporabiti.
23. Ker je Vrhovno
sodišče presodilo, da je na revizijsko vprašanje mogoče odgovoriti
na podlagi ustaljene sodne prakse SEU (acte éclairé), ni razlogov,
da bi o tem SEU predložilo vprašanje za predhodno odločanje (tretji
odstavek 267. člena PDEU).[13]
Glede na precedenčno vlogo Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča
v državi (127. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju
Ustava) in dolžnost zagotavljanja enotne uporabe prava Evropske
unije (3.a člen Ustave), so na navedeno stališče glede uporabe
prava Evropske unije v povezavi s 116. členom ZDoh-2 vezani tako
sodišča kot tudi drugi državni organi, ki odločajo ali bodo
odločali v vsebinsko enakih zadevah.
Presoja v obravnavanem primeru
24. V obravnavani
zadevi je revident nesporno dosegel več kot 90 % celotnega
obdavčljivega dohodka v davčnem letu v Sloveniji, zato se Vrhovno
sodišče na tem mestu ne opredeljuje do vprašanja skladnosti prvega
dela pogoja iz 116. člena ZDoh-2 s 45. členom PDEU.
25. Mora pa Vrhovno
sodišče presoditi, ali je združljivo s 45. členom PDEU stališče
tožene stranke in Upravnega sodišča, da revidentu skladno z drugim
delom pogoja iz 116. člena ZDoh-2 ni mogoče priznati posebne davčne
olajšave iz 114. člena ZDoh-2 za vzdrževane družinske člane, ker
njegovi dohodki, doseženi v Sloveniji, v Italiji kot državi
njegovega rezidentstva niso bili izvzeti iz obdavčitve ali bili
neobdavčeni.
26. Bistveno je
torej vprašanje, ali je bila ob pravilni uporabi 45. člena PDEU v
okoliščinah te zadeve Slovenija kot država zaposlitve revidentu
dolžna zagotoviti upoštevanje osebnega in družinskega položaja, s
tem, da mu prizna posebno davčno olajšavo za vzdrževane družinske
člane (114. člen ZDoh-2) pri odmeri dohodnine v Sloveniji.
Odločilno je, da mu je možnost uveljavljanja te posebne olajšave v
Sloveniji treba priznati, če je ni mogel (dejansko) uveljaviti v
Italiji kot državi rezidentstva, ker v njej ni prejel zadostnih
obdavčljivih dohodkov.
27. V obravnavani
zadevi je torej nesporno, da so bili vsi dohodki revidenta v letu
2016, torej tudi ti, ki so bili doseženi v Sloveniji, po načelu
obdavčitve svetovnega dohodka v Italiji podvrženi obdavčitvi z
dohodnino. Prav tako je nesporno, da revident v Italiji, državi
svojega davčnega rezidentstva, v tem letu ni dosegal nobenih
obdavčljivih dohodkov in zato tudi ni plačeval akontacij dohodnine,
kar bi omogočilo, da bi se pri odmeri njegove dohodninske
obveznosti v Italiji lahko upošteval njegov osebni in družinski
položaj tako, da bi uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske
člane vodilo do znižanja njegove davčne obveznosti.
28. Revident je
torej ves svoj dohodek ustvaril v Sloveniji, to je drugi državi
članici Evropske Unije, in ne v Italiji kot državi svojega davčnega
rezidentstva, pri tem pa svojega osebnega in družinskega položaja
pri obdavčitvi z dohodnino nesporno ni mogel uveljaviti v nobeni od
obeh držav. Skladno s 45. členom PDEU pa ima to pravico, da je
njegov celotni osebni in družinski položaj ustrezno upoštevan, ne
glede na to, kako sta si Italija in Slovenija medsebojno razdelili
to obveznost (prim. 19. točko te obrazložitve).
29. Ker torej
Italija, država rezidentstva, zaradi prenizkih davčno upoštevanih
dohodkov, revidentu ni mogla zagotoviti, da bo pri odmeri dohodnine
v Italiji uveljavljanje davčne olajšave za vzdrževane družinske
člane vplivalo na njegovo davčno obveznost, bi mu morala to
zagotoviti država zaposlitve, torej Slovenija (prim. 17. in 18.
točko te obrazložitve).[14]
30. Vrhovno sodišče
dodaja, da je pri tem nebistveno to kar navaja Upravno sodišče kot
argument za zavrnitev ugovorov revidenta, da bi v drugačnih pravnih
in dejanskih okoliščinah (ob drugačni višini dohodkov, drugačni
davčni stopnji v Italiji, itd.) revident lahko navedeno upoštevanje
svojih osebnih in družinskih okoliščin uspešno uveljavil tudi v
Italiji. Navedeno izhaja iz hipotetičnih okoliščin, ki v
obravnavani zadevi niso podane - za presojo v tem sporu pa je
nebistveno, ali in kako bi se navedena davčna ugodnost lahko
uresničevala v drugačnih pravnih ali dejanskih okoliščinah
obdavčitve. Nesporno je, da je treba uresničevanje temeljnih
svoboščin po PDEU, med drugim tudi do prostega gibanja delavcev po
45. členu PDEU, dejansko zagotavljati vsem državljanom Evropske
Unije, v vseh pravnih ureditvah držav članic, torej tudi ob sedaj
veljavni ureditvi obdavčenja v Italiji in Sloveniji.
31. Revident je v
posledici izpodbijane odločitve zgolj zato, ker je davčni rezident
Italije, v slabšem položaju kot davčni zavezanci, ki so rezidenti v
Sloveniji, saj je bila zaradi tega, ker navedene olajšave ni mogel
uveljaviti v Sloveniji, njegova davčna obveznost plačila dohodnine
v Sloveniji sorazmerno višja od njihove.[15]
V danih okoliščinah to pomeni nedopustno diskriminacijo, saj je bil
z davčnimi rezidenti Slovenije v bistveno enakem položaju, ne da bi
za različno obravnavo obstajali razlogi, ki bi to skladno z
zahtevami prava Evropske unije to dopuščali. Ker Slovenija
revidentu ni priznala pravice do uveljavljanja olajšave za
vzdrževane družinske člane, je v njegovem primeru obdavčitve prišlo
do različnega obravnavanja, ki ni združljivo z določbami PDEU o
prostem gibanju delavcev.[16]
32. Določba 116.
člena slovenskega dohodninskega zakona priznanju navedene posebne
davčne olajšave (114. člena ZDoh-2) nasprotuje zato, ker
revidentovi dohodki v Italiji niso bili izvzeti iz obdavčitve
oziroma niso bili neobdavčeni. Ta dodatni pogoj v obravnavani
zadevi iz navedenih razlogov nedopustno posega v 45. člen PDEU in
zato navedene zakonske določbe ni dopustno uporabiti (načelo
primarnosti prava EU, 3.a člen Ustave). Taka omejitev bi bila kot
navedeno dopustna le tedaj, če bi bila revidentu taka davčna
olajšava upoštevana že v Italiji, tako da bi tam (dejansko)
vplivala na višino davčne obveznosti revidenta.
33. Ker je bilo
materialno pravo v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno, je
Vrhovno sodišče reviziji ugodilo tako, da je spremenilo izpodbijano
sodbo in tožbi ugodilo ter opravilo izpodbijani upravni akt in ga
vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (prvi odstavek 94. člena v
povezavi s 64. členom ZUS-1). V novem postopku tožena stranka ne
sme uporabiti omejitve iz 116. člena ZDoh-2 v nasprotju s stališči
iz te sodbe in mora pri odmeri dohodnine za leto 2016 revidentu
omogočiti, da uveljavi posebno davčno olajšavo iz 114. člena ZDoh-2
(tretji do peti odstavek 64. člena ZUS-1).
K II. točki izreka
34. Ker je revident
z revizijo uspel, je Vrhovno sodišče odločilo o stroških upravnega
spora pred Upravnim sodiščem in o stroških revizijskega postopka
(drugi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena
ZUS-1). Stroški postopka pred Upravnim sodiščem so priznani na
podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3.
člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter
odmerjeni v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (62,70 EUR),
skupaj torej 347,70 EUR.
35. Stroške
revizijskega postopka pa je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi
prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154.
člena ZPP in drugim odstavkom 12. člena Odvetniške tarife (v
nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku
storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil,
pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je
odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Revizijski
stroški so v skladu s 5. točko tarifne številke 34 odmerjeni v
skladu z drugo alinejo 1. točke tarifne številke 34 in vrednosti
točke 0,60 EUR. Ob odsotnosti ugovorov tožene stranke je Vrhovno
sodišče sledilo revidentovemu zahtevku in upoštevalo, da je
vrednost spornega predmeta (zaenkrat) neocenljiva.
36. Revident je
zahteval povračilo stroškov za predlog za dopustitev revizije in
revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za
predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski
postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v
pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog
za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za
pravdni postopek in revidentu za vložitev predloga za dopustitev
revizije priznalo 625 točk (4. točka tarifne številke 22 v povezavi
s 1. točko tarifne številke 34 OT). Za revizijo pa je Vrhovno
sodišče revidentu priznalo 437,5 točk, pri čemer je upoštevalo 5.
točko tarifne številke 34 OT in 5. točko tarifne številke 22 OT, po
kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v
odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo. Pri tem je Vrhovno
sodišče upoštevalo 50 % prisojene nagrade za predlog za dopustitev
revizije (375 točk). Revidentu se torej za revizijski postopek
priznajo stroški v znesku 637,50 EUR (1062,5 točk), in 12,38 EUR
materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano
za 22 % DDV, skupaj torej 792,90 EUR. Skupni stroški upravnega
spora pred Upravnim sodiščem in stroški revizijskega postopka torej
znašajo 1140,60EUR.
37. Zahtevane
zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka
za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena
Obligacijskega zakonika).
38. Vračilo plačanih
sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih
taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo
Upravno sodišče po uradni dolžnosti.
Glasovanje
Vrhovno sodišče je
odločitev sprejelo soglasno.
Področje:
ZDoh-2