Iz
sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/Dohodnina/Vrhovno
sodišče/ …
REPUBLIKA SLOVENIJA
VRHOVNO SODIŠČE
Sodba VS, številka: X Ips
53/2006
Datum: 25.02.2010
OLAJŠAVA ZA VLAGANJA
V OPREDMETENO OSNOVNO SREDSTVO – Vsebinski pogoj izkazovanja namena uporabe
osnovnega sredstva
JEDRO:
Za
priznavanje davčne olajšave iz prvega odstavka 48. člena ZDoh je, poleg tega,
da je davčni zavezanec investicijo v poslovnih knjigah ustrezno vnesel,
potrebno tudi, da zavezanec izkaže tudi verjetnost izpolnjevanja vsebinskega
pogoja glede izkazovanja namena uporabe osnovnega sredstva za opravljanje
dejavnosti.
IZREK:
Revizija
se zavrne.
Predmet spora:
1.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59.
člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo
zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 10. 2004, s katero je bila zavrnjena
njegova pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega
urada Postojna z dne 14. 7. 2000. S slednjo je bila revidentu za leto 1999
ugotovljena davčna osnova od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, v
višini 10.263.443,00 SIT in odmerjen davek iz dejavnosti v višini 2.760.629,00
SIT.
2.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje tako odločitvi
kot razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje razloge za pravilnost
odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.
3.
Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega
stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba
spremeni tako, da se tožbi ugodi. Bistvo revizijskih navedb je, da je napačen
zaključek upravnih organov in sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za
uveljavljanje davčne olajšave po 48. členu Zakona o dohodnini - ZDoh. V času
investiranja je sredstva za nabavo zemljišča in opeko izkazal v svojih
poslovnih knjigah in s tem tudi izkazal poslovni namen, da bo ta sredstva
uporabljal za pridobivanje prihodkov. Poleg tega je v letu 2000 razširil svojo
dejavnost tudi na oddajanje lastnih nepremičnin v najem, za registracijo te
dejavnosti pa je treba izkazati, da razpolagaš z nepremičninami, ki se bodo
lahko dale v najem.
4.
Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
5.
Revizija ni utemeljena.
6.
S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil,
da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe
sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v
drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba
pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo
pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po
zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba
izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene
pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po
določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske
sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru
vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1,
prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.
7.
Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve
stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev
določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena
ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe
materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od
pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko
izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni
mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi
odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo
v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v
njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo
materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus
utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.
8.
V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je revident v letu 1999
nabavil zemljišče in opeko ter nepremičnino vnesel v svoje poslovne knjige kot
osnovno sredstvo v pridobivanju. Prav tako ni sporno, da je bila revidentu
izdana odločba Upravne enote Postojna, Oddelka za občo upravo, druge upravne
naloge in skupne prostore z dne 25. 4. 2000, o izpolnjevanju pogojev za opravljanje
dodatne dejavnosti dajanja lastnih nepremičnin v najem, in sicer na podlagi
njegove vloge z dne 13. 4. 2000. Sporno pa je, ali je revident izkazal poslovni
namen teh investiranih sredstev v letu 1999, za katera je uveljavljal znižanje
davčne osnove na podlagi 48. člena ZDoh.
9.
V skladu s prvim odstavkom 48. člena ZDoh lahko davčni zavezanec v letni davčni
napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove v višini 40% investiranega zneska v
opredmetena osnovna sredstva, razen v osebna motorna vozila. V obravnavanem
primeru so torej pravno relevantna investicijska vlaganja v opredmetena osnovna
sredstva - stvari, ki jih davčni zavezanec pridobi ali izdela z namenom, da jih
bo uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti (Slovenski računovodski standardi
- SRS 1.21). Ena izmed temeljnih računovodskih predpostavk, ki jih morajo
davčni zavezanci upoštevati pri izdelovanju računovodskih izkazov, je tudi
načelo prednosti vsebine pred obliko, kar pomeni, da je treba poslovne dogodke
obračunavati in predstavljati v skladu z njihovo vsebino in ne zgolj formalno.
Tako je za priznavanje navedene olajšave poleg tega, da je davčni zavezanec
investicijo v poslovnih knjigah ustrezno vnesel (kar v obravnavanem primeru ni
sporno), pomembno tudi, da davčni zavezanec izkaže verjetnost izpolnjevanja
vsebinskega pogoja glede uporabe tega osnovnega sredstva za poslovni namen.
10.
Glede izpolnjevanja vsebinskega pogoja uporabe osnovnega sredstva za poslovni
namen, je iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko
sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), razvidno, da revident v letu
1999 še ni bil registriran oziroma ni izpolnjeval pogojev za opravljanje
dejavnosti dajanja lastnih nepremičnin v najem. Ugotovljeno je bilo tudi, da
revident ni razpolagal z nobeno dokumentacijo, s katero bi izkazoval, da bodo
sredstva, v katera je investiral (zemljišče in opeka), namenjena dejavnosti, ki
jo je opravljal v času investiranja oziroma jih ima namen uporabljati kasneje.
Iz podatkov, ki jih je zbral davčni organ, pa je bilo ugotovljeno, da je imel
revident za navedeno zemljišče v pridobivanju gradbeno dovoljenje za gradnjo
stanovanjskega objekta.
11.
Glede na navedeno dejansko stanje in upoštevajoč, da je bila nameravana gradnja
stanovanjskega objekta, ne pa gradnja poslovnih prostorov, tudi po presoji
Vrhovnega sodišča revident za leto 1999 ni izkazal vsebinskega pogoja
izkazovanja poslovnega namena uporabe ter investiranih sredstev. Zato zemljišče
in opeka nista opredmeteno osnovno sredstvo po SRS 1.21 in je pravilna odločitev, da se revidentu za leto 1999 uveljavljana davčna olajšava iz 48. člena
ZDoh iz tega naslova ne prizna. Glede na že pojasnjeno pod točko 9. te
obrazložitve je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen tudi revizijski
očitek, da zgolj vnos investiranih sredstev v poslovne knjige izkazuje poslovni
namen, da bo revident ta sredstva uporabljal za pridobivanje prihodkov iz
dejavnosti.
12.
Glede na to, da je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek upravnih
organov in sodišča prve stopnje, da revident v letu 1999 ni izkazal vsebinskega
pogoja glede izkazovanja bodočega namena uporabe osnovnega sredstva za
opravljanje dejavnosti, so pravno neupoštevne pavšalne revizijske navedbe, ki
se nanašajo na postopek registracije dejavnosti oddajanja lastnih nepremičnin.
13.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident z navedbami o nepravilnosti zaključka
sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za drugačno pravno podlago
kot v drugi zadevi, kjer je zavzelo stališče glede uporabe določb Zakona o davku
na dodano vrednost in s sklicevanjem na to, da mu je je bila priznana davčna
olajšava v letu 2000, ne uveljavlja nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov
iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni
opredeljevalo.
14.
Ker revizije na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti
zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče
izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo in se do revizijskih navedb glede
nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ni opredelilo.
15.
Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne
razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo
zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).
Področje: Dohodnina