Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Ostalo/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: II U 158/2022-14
Datum:
12.07.2024
PLAČA IN REGRES
ZA LETNI DOPUST – Različni vrsti dohodka z virom v drugi državi –
Priznanje odbitka plačanega tujega davka
JEDRO:
Namen odprave dvojnega
obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o
izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu
rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v
tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna
v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih
vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega
zneska dohodnine na letni ravni.
V Sloveniji priznani davek je
enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini
plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji
vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju
omejitve iz mednarodne konvencnije, da vsota tako priznanega
odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska
dohodnine.
Glede na v ZDoh-2 uveljavljeno
načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije ter
upoštevaje metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčenja
je treba tudi čezmejnim delovnim migrantom v tujini dejansko
plačani dokončni davek v celoti (in ne le fiktivno v priznanem
deležu od celote vseh dohodkov) odšteti od dohodnine, odmerjene na
letni ravni - tako kot se slovenskim rezidentom, ki so dohodek
prejeli v Sloveniji, med letom plačana akontacija dohodnina po
prvem odstavku 272. člena ZDavP-2 odšteje od odmerjenega zneska
dohodnine za posamezno davčno leto.
IZREK:
I. Tožbi se ugodi. Odločba
Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 09 21-01748-1 z dne 8.
1. 2021 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni
postopek.
II. Tožena stranka je dolžna
tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v
roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do
plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Predmet spora:
1. Z odločbo št. DT 09
21-01748-1 z dne 8. 1. 2021 je Finančna uprava Republike Slovenije
tožniku za leto 2019 odmerila dohodnino v znesku 22.189,20 EUR in
mu naložila, da mora razliko med odmerjeno dohodnino in zneskom
21.459,09 EUR, ki predstavlja skupni znesek med letom plačane
akontacije dohodnine, v višini 730,11 EUR plačati v roku 30 dni od
dneva vročitve odločbe na prehodni davčni podračun - proračun
države, naveden v izreku odločbe.
2. Iz izpodbijane odločbe
izhaja, da je davčni organ poleg dohodkov z oznako 1101 (plače,
nadomestilo plače in povračila stroškov v zvezi z delom) v višini
85.723,62 EUR v davčno osnovo tožnika vštel tudi regres za letni
dopust (oznaka dohodka 1103), zmanjšan za znesek povprečne neto
plače zaposlenega v Sloveniji, preračunane na mesec za leto 2019, v
znesku 4.249,99 EUR. Upoštevaje plačane prispevke (11.974,83 EUR iz
naslova dohodka 1101 ter 636,72 EUR iz naslova dohodka 1103) ter
olajšave (splošno olajšavo v znesku 3.302,70 EUR ter posebno
olajšavo za vzdrževana družinska člana v skupnem znesku 5.086,16
EUR) je bila tožniku dohodnina od neto davčne osnove 68.973,20 EUR
odmerjena po stopnji 32,17076 % v znesku 22.189,20 EUR.
3. Po ugotovitvi davčnega organa
je tožnik v tujini iz naslova dohodka 1101 plačal davek v višini
23.811,87 EUR, iz naslova dohodka 1103 pa davek v višini 306,26
EUR. Ker je znesek odmerjene dohodnine nižji od ustreznega dela
dohodnine (odbitka) od tujih dohodkov, je davčni organ tožniku od
uveljavljanega zneska 24.188,13 EUR odbitek priznal le do višine
odmerjene dohodnine, to je v znesku 21.459,09 EUR.
4. Zoper navedeno odločitev se
je tožnik pritožil, Ministrstvo za finance pa je njegovo pritožbo z
odločbo št. DT-499-01-443/2021 z dne 12. 4. 2022 kot neutemeljeno
zavrnilo. Za namen preverjanja pravilnosti upoštevanega zneska v
Avstriji plačanega davka je bilo v postopku po mnenju ministrstva
treba ugotoviti, kolikšen del dohodnine odpade na dohodek iz
naslova plače (1101) in kolikšen del na dohodek iz naslova regresa
za letni dopust, ki ga je tožnik prejel v višini 6.003,83 EUR
(1103). Letna davčna osnova tožnika (vsota bruto dohodka iz virov
1101 in 1103, zmanjšana za plačane prispevke za socialno varnost in
ostale stroške) je po ugotovitvi ministrstva v letu 2019 znašala
77.362,06 EUR, kar pomeni, da predstavlja dohodek iz vira 1101
95,33 % tožnikove davčne osnove. Navedeni delež dohodka iz vira
1101 odpade po mnenju ministrstva tudi na odmerjeno dohodnino,
preostali delež (4,67 %) odmerjene dohodnine pa predstavlja dohodek
tožnika iz vira 1103. Odbitek davka od tujih dohodkov je bil
tožniku tako upoštevan le do višine odmerjene dohodnine, ki bi jo
bilo po Zakonu o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) treba plačati
od posamičnega vira, in ne v celotnem znesku davka, ki je bil
plačan v tujini, saj se skladno s Konvencijo med Republiko
Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja
v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju:
Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja) dovoli odbitek v
tujini plačanega davka le v znesku, ki je enak davku od dohodka, ki
je bil plačan v tujini, pri tem pa tak odbitek ne sme preseči
zneska dohodnine, ki bi ga bilo treba po ZDoh-2 plačati od tujih
dohodkov, če odbitek ne bi bil možen.
5. Ker je znesek odmerjene
dohodnine nižji od ustreznega dela dohodnine (odbitka) od tujih
dohodkov, je bil tožniku od uveljavljanega odbitka davka od tujih
odhodkov iz vira 1101 v znesku 23.811,87 EUR odbitek priznan le do
višine odmerjene dohodnine, to je v znesku 21.152,83 EUR (95,33 %
od odmerjene dohodnine v višini 22.189,20 EUR). Na dohodek tožnika
iz naslova regresa po ugotovitvi ministrstva odpade delež dohodnine
v znesku 1.036,37 EUR (4,67 % od odmerjene dohodnine 22.189,20
EUR). Ker je ta znesek višji od ustreznega dela dohodnine (odbitka)
od tujih dohodkov (306,26 EUR), se je tožniku v tujini plačani
davek od tega dohodka priznal v celotni višini 306,26 EUR. Kot
odbitek je bil zato tožniku po mnenju ministrstva pravilno
upoštevan v tujini plačani davek v skupni višini 21.459,09
EUR.
6. V vloženi tožbi tožnik meni,
da je davčni organ pri odločanju napačno ugotovil dejansko stanje
in posledično tudi napačno uporabil materialno pravo. Navaja, da
ima sklenjeno delovno razmerje v Avstriji, kjer prejema dohodke v
skladu z avstrijsko zakonodajo. Jedro dodatne davčne obveznosti v
letu 2019 predstavlja (za razliko od preteklih let) davčna
obravnava prejetega regresa v Avstriji, ki ga je davčni organ
pojmoval kot vsebinsko primerljiv dohodek slovenskemu regresu za
letni dopust. Ker se ta dohodek do določene višine v Sloveniji ne
všteva v davčno osnovo, prvostopni organ plačanega davka ni
upošteval v celoti kot odbitka tujega davka v Sloveniji.
7. Tožnik pojasnjuje, da je v
Avstriji v letu 2019 prejel regres v višini 6.003,83 EUR kot del
mesečne plače. Znesek dohodka, ki je bil izplačan iz naslova
regresa, tako presega povprečno plačo tega leta v Sloveniji, zato
se je tožniku v davčno osnovo dohodek iz naslova regresa vštel v
višini 3.613,27 EUR. Prvostopenjski organ je po njegovem mnenju
poenostavljeno izračunal, kolikšen del v Avstriji plačanih
prispevkov in dohodnine odpade na dohodek, ki ga je obravnaval kot
regres, za kar v ZDoh-2 ni najti metodološke podlage. Meni, da je
davčni organ regres, izplačan v Avstriji, napačno štel za dohodek,
vsebinsko primerljiv regresu, izplačanemu v Sloveniji. Poudarja, da
ZDoh-2 in sodna praksa v Sloveniji ne pojasnita, na podlagi katerih
meril naj bi se presojala vsebinska primerljivost, kriterijev pa v
odločbah tudi ne pojasnita finančna organa. Regres kot pravica
delavca je namreč v Sloveniji urejen povsem drugače kot v Avstriji,
kjer je regres urejen s kolektivnimi pogodbami, izplačilo pa je
možno na različne načine (v obliki mesečnega dodatka k plači, v
obliki dodatnega izplačila ob koncu leta kot 13. ali 14. plača ali
v obliki enkratnega izplačila oziroma ob izbrani dinamiki).
Izplačilo regresa v Avstriji tudi ni omejeno po višini z davčnim
predpisom (ni posebne davčne obravnave), prav tako pa tudi ni
priporočenega najvišjega zneska z delovnopravnega vidika.
Obravnavani znesek se v Avstriji obdavči enako kot dohodek iz
zaposlitve oziroma plača, h kateri se navedeni dohodek tudi
prišteva.
8. Z izpodbijano odločitvijo je
bila tožniku kršena tudi ustavna pravica do enakosti pred zakonom.
Tožnik namreč glede na nepričakovano in neutemeljeno drugačno
odločitev davčnega organa v primerjavi s preteklimi, ne da bi se ob
tem spremenila zakonodaja, nima nobene pravne varnosti, ki jo
zagotavlja 22. člen Ustave RS.
9. Davčni organ po mnenju
tožnika pri odločanju tudi ni upošteval v celoti v tujini plačanega
davka kot odbitka. Dohodki iz zaposlitve so namreč obdavčeni
sintetično (kot seštevek, ki tvori letno davčno osnovo), kar
pomeni, da se ne obdavčijo in obravnavajo posamično po posameznih
vrstah dohodka, kot dohodke obravnava davčni organ v izpodbijani
odločbi, v kateri izhaja iz prerazporejanja davkov po posameznih
podvrstah dohodkov iz zaposlitve (ločeno za plačo in ločeno za
regres). Takšna metodika pa v ZDoh-2 ni predpisana. Finančni organ
je tako poenostavljeno in brez obrazložitve ugotovil, da odpade na
avstrijski regres 1.036,37 EUR avstrijskega davka, kot odbitek v
tujini plačanega davka iz naslova regresa pa je upošteval le znesek
306,26 EUR.
10. Z izpodbijano odločbo je bil
tožniku iz naslova prejetega dohodka, davek plačan v tujini,
priznan le v znesku 21.459,09 EUR, čeprav je tožnik od dohodkov v
Avstriji plačal dohodnino v višini 24.118,13 EUR. Navedeno pomeni,
da tožnik dohodnine v Sloveniji glede na odmerjeno višino
(22.189,20 EUR) ni dolžan doplačati. Z izpodbijano odločbo mu je
bila tako nezakonito naložena dolžnost doplačila dohodnine v višini
730,11 EUR, kar predstavlja po njegovem mnenju de facto dvojno
obdavčitev, kar ni v skladu s sklenjeno konvencijo o izogibanju
dvojnega obdavčenja.
11. Glede na navedeno tožnik
predlaga, da sodišče odpravi obe odločbi ter zadevo vrne organu na
prvi stopnji v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov
postopka z DDV ter zakonskimi zamudnimi obrestmi.
12. V odgovoru na tožbo toženka
prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih, navedenih v
obrazložitvi odločb, ter predlaga, da sodišče tožbo kot
neutemeljeno zavrne.
K točki I izreka:
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
13. Tožba je
utemeljena.
14. Za odločitev v obravnavani
zadevi je ključno vprašanje vsebinske primerljivosti v tujini
prejetega regresa tožnika z regresom, urejenim v slovenski
delovnopravni zakonodaji, ter vprašanje, ali je bil tožniku z
izpodbijano odločbo v postopku odmere dohodnine od dohodka, ki ga
je v letu 2019 prejel od tujega delodajalca iz naslova sklenjenega
delovnega razmerja, kot odbitek dohodnine pravilno upoštevan znesek
v tujini plačanega davka.
15. Med strankama ni spora o
tem, da je tožnik rezident Slovenije in s tem tudi slovenski davčni
zavezanec. Prav tako ni sporno, da je v letu 2019 v Avstriji kot
t.i. čezmejni delovni migrant prejel dohodke iz zaposlitve (dohodek
1101 iz naslova plače, nadomestila plače in povračila stroškov v
zvezi z delom ter dohodek 1103 iz naslova regresa), od katerih je v
tujini plačal dokončni davek v skupni višini 24.118,13 EUR. Od
navedenega dohodka je bila tožniku z izpodbijano odločbo v
Sloveniji odmerjena dohodnina v znesku 22.189,20 EUR, v tujini
plačani davek pa je bil tožniku kot odbitek dohodnine priznan le v
višini 21.459,09 EUR (21.152,83 EUR od dohodka 1101 ter 306,26 EUR
od dohodka 1103). Ker davčni organ tožniku ni upošteval celotnega
zneska v tujini plačanega davka, je bila tožniku z izpodbijano
odločbo naložena obveznost doplačila dohodnine v višini 730,11 EUR,
za katero tožnik trdi, da mu ob pravilni uporabi materialnega prava
(to je ob upoštevanju celotnega zneska davka, plačanega v tujini)
ne bi smela biti naložena.
16. Glede očitka tožnika o
neprimerljivosti regresa, ki ga je prejel od avstrijskega
delodajalca, z regresom, do katerega je po slovenski zakonodaji
upravičen delavec, zaposlen pri slovenskem delodajalcu, sodišče
ugotavlja, da iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da
sta organa odločitev glede davčne obravnave avstrijskega regresa
oprla na listine v upravnem spisu (plačilne liste - Lohnzetteln),
ki jih je davčni organ v postopku odmere dohodnine pridobil od
tožnika, iz katerih je razvidno, da je tožnik poleg plače za mesec
maj 2019 v Avstriji prejel tudi regres za letni dopust
(Urlaubszuschluss) v višini 6.003,83 EUR, od katerega so bili v
tujini plačani prispevki za socialno varnost ter davek. Tovrsten
dohodek, ki ga tuji (enako kot slovenski) delodajalec delavcu
izplača na podlagi sklenjenega delovnega razmerja in ki služi kot
finančni dodatek delavcu v času njegovega letnega dopusta, je treba
po presoji sodišča davčno obravnati kot dohodek, ki je po vsebini
(namenu) primerljiv regresu po slovenski delovnopravni zakonodaji.
Enako stališče je Upravno sodišče RS sprejelo v sodbi opr. št. II U
149/2022 z dne 22. 5. 2024,[1]
v kateri je pojasnilo, da po avstrijski zvezni zakonodaji, ki ji
sledijo kolektivne pogodbe na ravni posameznih dejavnosti, delavcu,
ki ima pravico do dopusta, tudi v Avstriji (tako kot v Sloveniji)
pripada pravica do regresa.
17. Upoštevaje obrazloženo je
davčni organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je dohodek
tožnika (za katerega tudi tožnik sam v tožbi navaja, da predstavlja
regres) v višini 6.003,83 EUR davčno obravnaval enako kot velja to
po ZDoh-2 za regres, ki ga je slovenski delodajalec po slovenski
delovnopravni zakonodaji dolžan plačati zaposlenemu delavcu. Pri
obeh dohodkih je treba upoštevati določbo 13. točke prvega odstavka
44. člena ZDoh-2, ki je bila v ZDoh-2 vnešena s prvim odstavkom 2.
člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (Ur. l.
RS, št. 28/2019; ZDoh-2U) in ki je bila pri odmeri dohodnine prvič
upoštevana v davčnem letu 2019, na katero se tudi nanaša
izpodbijana odločba. Po navedeni določbi se regres za letni dopust,
ki je določen kot pravica iz delovnega razmerja v skladu z zakonom,
ali vsebinsko primerljiv dohodek iz tujine, do višine 100 %
povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji ne všteva v davčno
osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Navedena zakonska ureditev je
odraz načela enakosti na davčnem podočju, ki zahteva enako
obravnavo primerljivih dohodkov slovenskih davčnih zavezancev ne
glede na to, kje so bili dohodki doseženi, pri čemer pa po presoji
Ustavnega sodišča RS to načelo ne zahteva da bi se morale pri
obdavčenju v tujini prejetega dohodka v Sloveniji upoštevati
posebnosti tuje delovnopravne in davčne zakonodaje tako, da bi bil
pri obeh skupinah davčnih zavezancev (tistih, zaposlenih v
Sloveniji in tistih, zaposlenim v tujini) po obdavčitvi zagotovljen
enak razpoložljivi dohodek.[2]
18. Davčni organ je tako po
presoji sodišča ravnal skladno z določbami materialnega prava, ko
je dohodek tožnika v višini 6.003,83 EUR, kljub temu, da je njegova
obdavčitev v Avstriji drugačna od obdavčitve v Sloveniji, štel za
regres, v posledici česar je osnovo za odmero dohodnine iz naslove
prejetega regresa znižal za višino povprečne mesečne bruto plače
zaposlenih v Sloveniji, ki je v letu 2019 znašala 1.753,84
EUR.
19. Tožba pa je po presoji
sodišča utemeljena v delu, v katerem tožnik davčnemu organu očita,
da pri izdaji izpodbijane odločbe ni pravilno upošteval zneska v
tujini plačanega davka.
20. Z izpodbijano odločbo
nepriznani znesek v tujini plačanega davka predstavlja po mnenju
tožnika primer dvojnega obdavčenja, ki ni v skladu z določili
Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja, ki jo je Slovenija
sklenila z Avstrijo z namenom, da se preprečijo negativni učinki
dvojnega obdavčenja dohodkov slovenskih rezidentov, ki so v skladu
z avstrijsko zakonodajo glede na njihov vir lahko obdavčeni tudi v
Avstriji.[3]
Da se preprečijo negativni učinki dvojnega obdavčenja in da se
porazdeli davčna pristojnost, morajo države članice Evropske unije
(v nadaljevanju: EU) po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU[4]
sprejeti ukrepe za odpravo dvojnega obdavčenja, kolikor ti ukrepi
niso določeni že na ravni EU. Slovenija dvojno obdavčenje dohodka
iz zaposlitve odpravlja na podlagi sklenjenih bilateralnih
mednarodnih konvencij, ki za odpravo dvojnega obdavčenja
predvidevajo metodo dobropisa davka, po kateri se v tujini plačani
davek od dohodka odbije od domače davčne obveznosti (t.i. odbitek
davka), in sicer omejeno, to je največ do višine domače davčne
obveznosti tako, da znesek odbitkov ne more preseči zneska v
Sloveniji odmerjene dohodnine (metoda omejenega odbitka).[5]
21. Način odprave dvojnega
obdavčenja dohodka, ki ga rezident Slovenije doseže v Avstriji,
Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja ureja v 1. točki 24.
člena, v kateri se je Slovenija zavezala, da bo dvojno obdavčenje,
kadar slovenski rezident ustvari dohodek, ki se sme po konvenciji
obdavčiti tudi v Avstriji, odpravila tako, da bo kot odbitek od
davka na dohodek tega rezidenta odobrila znesek, ki je enak davku
od dohodka, ki je plačan v Avstriji. Konvencija, na določbe katere
je davčni organ pri odločanju v konkretni zadevi vezan,[6]
priznani odbitek skladno z metodo omejenega odbitka omejuje po
višini, ko odloča, da odbitek v nobenem primeru ne sme presegati
tistega davka na dohodek, ki je bil izračunan pred odbitkom in ki
se, odvisno od primera, nanaša na dohodek, ki je obdavčljiv v
Avstriji.
22. Ker je bil v obravnavani
zadevi dohodek, ki ga je tožnik v letu 2019 prejel iz naslova
zaposlitve, obdavčen tudi v Avstriji, je bil slovenski davčni organ
dolžan po citirani določbi konvencije kot odbitek od odmerjene
dohodnine po ZDoh-2 upoštevati v tujini plačani davek, ki pa ga na
podlagi uporabljene metodologije, ki je podrobneje pojasnjena v
obrazložitvi drugostopne odločbe, ni odobril v celoti oziroma v
najvišjem možnem znesku, ki ga dopušča Konvencija o izogibanju
dvojnega obdavčenja, to je največ do višine tožniku v Sloveniji
odmerjene dohodnine v letu 2019. Razlog za to je v metodologiji, ki
jo je uporabil pri izračunu odobrenega odbitka, po kateri davčni
organ odbitka ni upošteval v višini vsote v tujini plačanega davka
iz vseh virov dohodka iz naslova zaposlitve skupaj temveč ločeno za
vsak posamezen dohodek iz zaposlitve in to največ v izračunanem
deležu od ugotovljenega zneska dohodnine na letni ravni. Pri
izračunu višine odobrenega odbitka za znesek plačanega davka v
tujini od dohodkov, ki so vključeni v osnovo za odmero dohodnine v
Sloveniji, je davčni organ uporabil matematični izračun, pri
katerem je fiktivno in ločeno po posameznih vrstah dohodka iz
naslova zaposlitve (virih dohodnine) ugotavljal delež v Sloveniji
izračunane dohodnine na letni ravni, ki naj bi (ločeno po postavkah
1101 in 1103, upoštevaje delež posameznega dohodka glede na vsoto
vseh prejetih dohodkov) odpadel na posamezni dohodek, ki se všteva
v osnovo za odmero dohodnine.
23. Opisana metodologija
izračuna v tujini plačanega davka, ki ga je organ odbil od
odmerjene dohodnine, pa v konvenciji ter veljavni nacionalni davčni
zakonodaji (v ZDoh-2 ter v ZDavP-2) nima podlage. Način izračuna
odbitka, za katerega se je Slovenija v konvenciji v skladu z
uveljavljeno mednarodno davčno prakso[7]
zavezala, da ga bo upoštevala pri odpravi dvojnega obdavčenja, je
po presoji sodišča mogoče razbrati že iz namenske, sistemske pa
tudi jezikovne razlage predpisov.
24. Namen odprave dvojnega
obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o
izogibanju dvojnega obdavčenja, je namreč v tem, da se slovenskemu
rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v
tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna
v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih
vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega
zneska dohodnine na letni ravni. Takšen zaključek potrjuje
jezikovna razlaga določbe 1. točke 24. člena Konvencije o
izogibanju dvojnega obdavčenja, po kateri se slovenskemu rezidentu
kot odbitek od davka na dohodek odobri znesek, ki je enak
davku od dohodka, ki je plačan v Avstriji. V Sloveniji priznani
davek pa je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto
v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v
Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob
upoštevanju omejitve iz mednarodne konvencnije, da vsota tako
priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska
dohodnine. Davka, ki ga je tožnik iz naslova prejetega dohodka med
letom plačal v tujini v skupnem znesku 24.118,13 EUR, pa davčni
organ v izpodbijani odločbi od izračunane dohodnine na letni ravni
ni odbil v celoti (torej v znesku, ki je enak v tujini
plačanemu davku) oziroma po metodi omejenega odbitka največ do
višine v Sloveniji odmerjene dohodnine (glede na to, da v
obravnavani zadevi v tujini plačani davek presega v Sloveniji
odmerjeni davek).[8]
Razlog za to pa je v uporabi metodologije, po kateri je davčni
organ kot odbitek v tujini plačani davek tožniku priznal le v
določenem deležu od dohodnine (glede na predhodno izračunan delež v
Sloveniji obdavčene plače in regresa v skupni davčni osnovi dohodka
iz zaposlitve). Takšen način upoštevanja v tujini plačanega davka
pa po presoji sodišča ni skladen s 24. členom konvencije, saj ne
upošteva v tujini plačanega davka od dohodka v maksinalni višini,
ki ga je po konvenciji mogoče odbiti (do višine v Sloveniji
odmerjene dohodnine) in (v delu) posledično dopušča dvojno
obdavčenje dohodka. Ker je dohodnina davek, s katerim se na letni
ravni obdavči celota vseh dohodkov davčnega zavezanca v posameznem
davčnem letu (t.i. sintetična obdavčitev dohodkov),[9]
zmanjšana za priznane olajšave in plačane prispevke (109. člen
ZDoh-2), ni mogoče fiktivno na ravni posamezne vrste dohodka
izračunavati deleža dohodnine, ki naj bi odpadel na posamezni
dohodek, in nato od tega fiktivno izračunanega deleža dohodnine
odštevati v tujini plačanega davka, kot je to storil v izpodbijani
odločbi davčni organ na prvi stopnji. Metoda izračuna odbitka, ki
jo je uporabil organ, je tako pravnosistemsko nelogična in
neskladna s slovensko ureditvijo obdavčenja dohodkov fizičnih oseb
v posameznem davčnem letu.
25. Pravilnost navedenega
stališča potrjuje tudi načelo davčne pravičnosti, ki je na davčnem
področju odraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14.
člena Ustave Republike Slovenije, v skladu s katerim je treba v
bistvenem enake pravne položaje obravnavati enako. Kot izhaja iz
prakse Ustavnega sodišča RS, navedeno načelo med drugim zahteva
tudi, da morajo biti dohodki čezmejnih delovnih migrantov
obravnavani tako, kot da bi bili prejeti v Sloveniji pri slovenskem
delodajalcu.[10]
Glede na v ZDoh-2 uveljavljeno načelo obdavčitve svetovnega dohodka
rezidentov Slovenije ter upoštevaje metodo omejenega odbitka za
odpravo dvojnega obdavčenja, je treba tudi čezmejnim delovnim
migrantom v tujini dejansko plačani dokončni davek v celoti (in ne
le fiktivno v priznanem deležu od celote vseh dohodkov) odšteti od
dohodnine, odmerjene na letni ravni - tako kot se slovenskim
rezidentom, ki so dohodek prejeli v Sloveniji, med letom plačana
akontacija dohodnina po prvem odstavku 272. člena ZDavP-2 odšteje
od odmerjenega zneska dohodnine za posamezno davčno leto. Le na
takšen način se namreč po presoji sodišča ob uporabi metode
omejenega odbitka zagotovi odprava dvojne obdavčitve v znesku, ki
je enak davku od dohodka, ki je bil plačan v tujini, s tem
pa se posledično tudi zagotovi enaka obravnava vseh slovenskih
davčnih zavezancev, ne glede na vir njihovega dohodka. Pri tem pa
je davčni organ dolžan upoštevati v konvenciji določeno omejitev,
da višina odbitka (ki predstavlja vsoto v tujini plačanega
dokončnega davka od posameznih vrst dohodka, ki se vštevajo v
davčno osnovo) v nobenem primeru ne sme preseči v Sloveniji
odmerjenega zneska dohodnine na letni ravni.[11]
26. Ker je davčni organ v tujini
plačani davek od dohodnine, odmerjene za leto 2019, odbil v
nasprotju z materialnopravnimi predpisi, je sodišče odstopilo od
stališča, ki je bilo glede upoštevanja odbitka v tujini plačanega
davka od dohodka iz zaposlitve zavzeto v sodbi opr. št. II U
149/2022 z dne 22. 5. 2024 (30. točka obrazložitve) in je tožbi na
podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu
(v nadaljevanju: ZUS-1) ugodilo, izpodijani upravni akt odpravilo
ter vrnilo zadevo davčnemu organu na prvi stopnji v ponovni
postopek. Pri ponovnem odločanju je organ vezan na pravno mnenje
sodišča glede uporabe materialnega prava (peti odstavek 64. člena
ZUS-1).
27. Sodišče je v zadevi odločilo
brez glavne obravnave na podlagi podatkov upravnega spisa, saj
dejansko stanje, relevantno za odločitev (višina prejetih dohodkov
iz naslova sklenjenega delovnega razmerja v tujini ter skupna
višina v tujini plačanega davka), med strankama ni bilo sporno
(prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporno je bilo le pravno vprašanje
primerljivosti tujega in slovenskega regresa ter vprašanje pravilne
razlage in uporabe predpisov, ki določajo način upoštevanja v
tujini plačanega davka z namenom, da se davčni zavezanec, rezident
Slovenije, izogne dvojnemu obdavčenju dohodka, ki ga je prejel v
tujini. Glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice pa
zadeve davčne narave tudi ne sodijo v okvir pravice do poštenega
sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, katere sestavni del je tudi pravica
do javne in ustne obravnave.[12]
K točki II izreka:
28. Ker je sodišče tožbi ugodilo
in odpravilo izpodbijani upravni akt, je v skladu z določbo
tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti
stroške postopka. Po tej določbi se, če sodišče ugodi tožbi in v
upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku (glede na
opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem
sporu) prisodi pavšalni znesek v skladu s pravilnikom, ki ga izda
minister, pristojen za pravosodje, to je Pravilnikom o povrnitvi
stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik).
Glede na citirano zakonsko določbo sodišče tožniku ni odmerilo
stroškov po Odvetniški tarifi, kot jih je ta zahteval, ampak po
Pravilniku. Če je bila zadeva rešena izven glavne obravnave in je
tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se
tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3.
člena Pravilnika). Ta znesek stroškov, povečan za 22 % DDV, v
skupni višini 347,70 EUR je sodišče prisodilo tožniku, kot izhaja
to iz točke II izreka.
29. Obresti od zneska sodnih
stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa
bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku
(prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z
378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča
Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).
Področje: ZDoh-2,
ZDavP-2