Iz
sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/Dohodnina/Upravno sodišče/…
REPUBLIKA SLOVENIJA
UPRAVNO SODIŠČE
Sodba Upr. sodišča, številka: U 254/2006
Datum: 21.11.2008
PLAČILA ZA POSLOVODENJE GOSPODARSKE
DRUŽBE – Davčna obravnava in (ne)obračun dohodnine
JEDRO:
Sodišče
ne soglaša z razlogi, da navedeni prejemek že s sklicevanjem na določbe ZGD sam
po sebi pomeni dohodek, od katerega se obračuna dohodnina na način, kot izhaja
iz odločbe davčnega organa, ne da bi bile pojasnjene okoliščine, ki so bile
relevantne za tak zaključek. V vsakem konkretnem primeru posebej je treba ugotavljati,
ali določeno ravnanje kaže na verjetnost nedopustnega izogibanja plačila davkov
in prispevkov.
IZREK:
Tožbi
se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za finance RS št. ... z dne 26. 4.
2006 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
Tožena
stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 338,83
EUR v 15-tih dneh po prejemu te sodbe brezobrestno, v primeru zamude pa z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude, vse po izvršbo.
Predmet spora:
Tožena
stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo
Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave B. z dne
20.2.2004. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka v
napovedi za odmero dohodnine navedla, da je v letu 2002 prejela 4.166.280,00
SIT plače, 158.907,00 SIT regresa, 4.095,00 SIT katastrskega dohodka in
4.200,00 SIT dohodkov iz naslova udeležbe pri dobičku v Republiki Sloveniji.
Upravni organ prve stopnje je še pred izdajo odločbe o odmeri dohodnine za leto
2002 izvedel za podatke, ki bi utegnili vplivati na odmero dohodnine tožeče
stranke. Opravljen je bil namreč inšpekcijski pregled pri pravni osebi A.A.A.
d.d. C., v katerem je bilo ugotovljeno, da je inšpicirana družba z družbo B.B.B.
d.o.o. sklenila pogodbo o poslovodenju A.A.A., v kateri se je družba B.B.B.
d.o.o. zavezala, da bo družbi A.A.A. d.d. zagotovila storitve poslovodnih
delavcev. Predmet pogodbe so bile tudi storitve tožeče stranke kot predsednika
uprave. Družba B.B.B. d.o.o. si je storitve tožeče stranke (ki jih je
posredovala družbi A.A.A. d.d) zagotovila s pogodbo, sklenjeno z družbo C.C.C.
d.o.o., ki je na podlagi te pogodbe tudi prejemala plačilo za posredovane
storitve. Iz tega je sklepati, da je plačilo družbi B.B.B. d.o.o. za
opravljenje storitve tožeče stranke kot člana uprave A.A.A. d.d. dejansko
plačilo fizični osebi za opravljene storitve. Teh prejemkov pa tožeča stranka v
napovedi za odmero dohodnine ni napovedala, zato je davčni organ prve stopnje
te izsledke upošteval po uradni dolžnosti. Ugotovljeno je tudi bilo, da je
tožeča stranka kot član uprave za plačilo stroškov povezanih z opravljanjem
svojih storitev uporabljal plačilne kartice, katerih nosilec in plačnik je bila
pravna oseba A.A.A. d.d.. Vse stroške, nastale na tak način je poravnala
neposredno pravna oseba in jih evidentirala v poslovnih knjigah, kjer so
specificirani tudi posamezni uporabniki. Pred izdajo odločbe je upravni organ
prve stopnje tožečo stranko povabil, da se o spornih prejemkih seznani ter
izrazi morebitne ugovore. Tožeča stranka je podala pisne pripombe na navedbe
davčnega organa. V nadaljevanju navaja, da Zakon o gospodarskih družbah (Uradni
list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/98, 6/99, 36/00 in
45/00 - ZGD) v 32. členu določa, da družbo zastopajo osebe, ki so določene z
zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona. Delniško družbo vodi
uprava, ki ima lahko enega ali več članov. Član uprave je lahko vsaka neomejeno
poslovno sposobna fizična oseba (246. člen ZGD). Nadzorni svet pa mora pri
določitvi celotnih prejemkov posameznega člana uprave ( plača, udeležba pri
dobičku, povračilo stroškov, zavarovalne premije, druga dodatna plačila)
poskrbeti za to, da so celotni prejemki v ustreznem sorazmerju z nalogami
članov uprave in s finančnim stanjem družbe ( 253. člen ZGD). Glede na določbo
259. člena ZGD pogodba o opravljanju dela direktorja, ki je sklenjena s pravno
osebo, ne more imeti korporacijskih učinkov, pač pa le obligacijsko pravne, kar
je zlasti pomembno, ko se presoja pravna narava plačila direktorjev ali članov
uprave za opravljeno storitev. Iz slednjega torej tudi sledi, da prejemnik
plačil za delo predsednika uprave, ne more biti pravna oseba, saj ta za
opravljeno delo dobi plačilo zgolj glede na naravo razmerja, ki je temelj za
plačilo. Tako so z davčnega vidika prejemki tožeče stranke kot člana uprave
posebni prejemki, ki so neločljivo povezani z davčno obveznostjo plačila davkov
od osebnih prejemkov in zlasti prispevkov za socialno varnost. V nadaljevanju
še navaja, da Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96,
87/99, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 in 97/01 - ZDavP) v 3. odstavku
114. člena določa, da se dohodek oziroma prejemek šteje za izplačanega tudi v
primeru, ko ga upravičenec pred prejemom odstopi tretjim osebam ali za druge
namene. V navedenem primeru je zaradi zgoraj opisanega vsebinskega vidika
narave spornih prejemkov torej potrebno šteti, da je pritožnik s tem, ko je
pristal na izplačilo svojih osebnih prejemkov pravni osebi pravni osebi B.B.B.
d.o.o., ter pravni osebi dejansko odstopil svoj neto prejemek, ki pa se z
vidika plačevanja dohodnine še vedno šteje kot njegov osebni prejemek in ga je
potrebno vključiti v njegovo osnovo za odmero dohodnine. V skladu z zgoraj
navedeno določbo Zakona o davčnem postopku in splošnih obligacijsko pravnih
pravilih je namreč možno tretji osebi odstopiti kakršen koli prejemek, vendar
le v obliki cesije, ki pa lahko zajame neto, nikakor pa ne bruto izplačila.
Družba izplačevalka je namreč po pravilih zakona o Davčnem postopku pred
izplačilom prejemka fizični osebi dolžna zanjo obračunati in plačati tako
prispevke kot tudi davek od osebnih prejemkov. Glede na vse navedeno tožena
stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zaključuje da je bila pogodba o
poslovanju A.A.A. d.d. sklenjena z namenom izogiba plačilu davkov in prispevkov
od osebnih prejemkov, čeprav pogodba sama po sebi ni nezakonita. Po davčnem
pravu je namreč nedopustno, da je bilo zaradi neposrednega plačevanja bruto
zneska plačila za opravljene storitve člana uprave družbe A.A.A. d.d., družbi
B.B.B. d.o.o, premalo plačanih davkov in prispevkov, saj je bil s tem kršen
javni interes.
Tožeča
stranka v tožbi in pripravljalnih vlogah navaja, da so razlage določb Zakona o
gospodarskih družbah, Zakona o davčnem postopku in Zakona o dohodnini, v
izpodbijani odločbi nepravilne in nezakonite in pri tem posebej ugovarja
razumevanju v obrazložitvi izpodbijane odločbe citiranih določb Zakona o
gospodarskih družbah, predvsem pa 3. odstavka 114. člena Zakona o davčnem
postopku, saj navaja, da ni imela do A.A.A. d.d. nobene terjatve v zvezi s
katero bi lahko prejemek iz pogodbe pred prejemom odstopila tretjim osebam, to
je družbi C.C.C. d.o.o. Navaja tudi, da prvostopna odločba sploh ni
obrazložena, pač pa je bila dohodnina za leto 2002 odmerjena na standardnem
obrazcu, čeprav je bil v odmero dohodnine vključen tudi znesek, ki ga v
dohodninski napovedi ni prijavila. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče
tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov
tega postopka za zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do
plačila.
Tožena
stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah smiselno ponavlja navedbe,
ki izhajajo že iz obrazložitve izpodbijane odločbe.
Državni
pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil
udeležbe v tem postopku.
Sodišče
uvodoma pojasnjuje, da je dne 1. 1. 2007 začel veljati nov Zakon o upravnem
sporu (Uradni list RS, št. 105/06-ZUS-1), ki v 104.členu določa, da se za
postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona uporabljajo določbe Zakona o
upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odl.US-ZUS),
razen izjem, ki so določene v členih 105 do 107 ZUS-1.
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Tožba
je utemeljena.
Iz
listin v upravnih spisih izhaja, da je davčni organ štel plačilo za opravljeno
delo, ki naj bi ga prejela tožeča stranka kot predsednik uprave družbe A.A.A.
d.d., na podlagi pogodbe sklenjene med družbo A.A.A. d.d. in družbo B.B.B.
d.o.o, ki se je zavezala, da bo družbi A.A.A. d.d. zagotovila storitve
poslovodnih delavcev, kot prejemek iz naslova pogodbenih poslov in ga vštel med
prejemke na podlagi 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 s
spremembami in dopolnitvami-ZDoh). V zadevi ni sporno, da je bil znesek
30.172.658,00 ugotovljen z inšpekcijskim pregledom poslovanja družbe A.A.A.
d.d., C., iz katerega izhaja, da je družbi B.B.B. d.o.o., storitve tožeče
stranke zaračunala družba C.C.C. d.o.o. Ne glede na to pa sodišče ne soglaša z
razlogi prvostopnega organa in tožene stranke, da navedeni prejemek že s
sklicevanjem na določbe 32., 246., 253. in 259. člena Zakona o gospodarskih družbah, sam po sebi pomeni dohodek od katerega se obračuna dohodnina na način,
kot izhaja iz odločbe davčnega organa. Tožena stranka namreč zavrnitev pritožbe
tožeče stranke utemeljuje zgolj s sklicevanjem na ugotovitev, da takšno
ravnanje pomeni nedopustno izogibanje plačilu davkov, ne da bi pojasnila
okoliščine, ki so bile relevantne za tak zaključek. Naloga davčnega organa je
namreč presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno
zakonodajo, pri čemer ni vezan na formalno pravno opredelitev posameznega
poslovnega dogodka. To pa pomeni, da je potrebno v vsakem konkretnem primeru
posebej ugotavljati ali določeno ravnanje kaže na verjetnost nedopustnega
izogibanja plačila davkov in prispevkov. Tudi če so sporne pogodbe sicer
veljavno sklenjene je potrebno presoditi kakšen motiv je pogodbenike pri tem
vodil. Če so zasledovali zgolj namen, da se tožeča stranka na ta način izogne
plačilu davkov oziroma prispevkov, takšnemu ravnanju najbrž ne bo mogoče nuditi
pravnega varstva. Pri tem bi bila v pomoč tudi ugotovitev, kdaj je bila
dogovorjena višina plačila za opravljeno delo tožeče stranke, ali je bila
tožeča stranka s katero od omenjenih pravnih oseb v razmerju povezanosti in
podobno. Šele po presoji gornjih in drugih dejstev, bo tožena stranka lahko
zavzela stališče o tem ali obstajajo okoliščine, ki napotujejo na zaključek, da
prej navedeni znesek spada v osnovo za obračun dohodnine za leto 2002 in da se je tožeča stranka na način, ki je opisan, želela izogniti plačilu davka.
Glede
na vse navedeno ter dejstvo, da že odločba organa prve stopnje ni obrazložena,
tožena stranka pa v pritožbenem postopku navedene nepravilnosti ni v celoti
odpravila, je nezakonita tudi njena odločba. Sodišče je zaradi zgoraj navedenih
razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1.
odstavka 64. člena ZUS-1, ki se po določbi 2. odstavka 105. člena tega zakona
uporablja v zadevah glede katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo
odločeno. Odločitev je sprejelo na seji senata, ker je bilo že na podlagi
tožbe, izpodbijanega akta in listin v spisu očitno, da je treba tožbi ugoditi (
1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).
Po
določbi 23. člena ZUS, ki se v skladu s 104. členom ZUS-1 uporablja za
odločanje o stroških postopka, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike
Slovenije (Uradni list RS, št. 45/06) in 1. odstavka 154. člena Zakona o
pravdnem postopku, ki se po določbi 16. člena ZUS uporablja za vprašanja
postopka, ki niso urejena s tem zakonom, mora tožena stranka tožeči stranki
povrniti stroške tega postopka v višini 338,83 EUR, ki predstavljajo stroške
pooblaščenca za sestavo tožbe ( 500 točk x 0.459 = 229,50 EUR in 20 % DDV, kar
skupaj znese 275,40 EUR) in takso za tožbo v znesku 63,43 EUR.
Področje: Dohodnina