Iz sklopa -
modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Dohodnina/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba Upr. sodišča,
številka: I U 470/2012
Datum:
22.01.2013
PLAČILO PREMIJE
ŽIVLJENJSKEGA ZAVAROVANJA KOT BONITETA – Obračun dohodnine in
PSV
JEDRO:
Tožeča stranka je kot skleniteljica zavarovanja
s pobotom na osnovi dobropisa za svojega delavca plačala
zavarovalne premije za življenjsko zavarovanje v znesku
6.874.619,00 SIT. Upravičenec in prejemnik zavarovalne vsote je bil
zavarovanec. Ta plačila se zato po 17. členu ZDoh štejejo za
boniteto, od katere je bil izplačevalec (delodajalec) dolžan
obračunati in plačati davek po odbitku kot akontacijo dohodnine.
Boniteta se všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov, zato je
davčni organ izračunal davčni odtegljaj in prispevke za socialno
varnost.
Pobotani znesek zavarovalne vsote 6.874.619,00
SIT bi moral biti knjižen v dobro prihodkov in v breme stroškov
zavarovalnih premij, ki v skladu z 12. členom ZDDPO niso davčno
priznani.
IZREK:
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške
postopka.
Predmet spora:
Davčni urad Ljubljana je tožeči stranki v
ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obračunavanja in
plačevanja davkov in prispevkov od plač in drugih prejemkov za
obdobje od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2004 iz naslova življenjskih
zavarovanj ter davka od dobička pravnih oseb za leto 2003, z
izpodbijano odločbo (ponovno) odmeril davek od dobička pravnih oseb
za leto 2003, od davčne osnove 25.818,55 EUR, po stopnji 25%, v
znesku 6.454,64 EUR (v točki I), prispevke za socialno varnost (za
pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje,
starševsko varstvo, zaposlovanje, za primer poškodbe pri delu) od
osnove 28.687,28 EUR, v skupnem znesku 10.958,54 EUR (v točkah II/1
do 9), akontacijo dohodnine od bonitete v znesku 11.173,69 EUR (v
točki II/10) in davek na izplačane plače v znesku 4.245,72 EUR, vse
s pripadajočimi obrestmi od poteka roka za plačilo do dneva izdaje
odločbe, ter ugotovil, da je tožeča stranka obveznosti iz I. in II.
točke v skupnem znesku 44.951,19 EUR že poravnala (v točki
III).
V postopku je bila preverjena pravilnost
evidentiranja prihodkov in odhodkov iz naslova plačanih
zavarovalnih premij za življenjsko zavarovanje za zavarovanca A.A.,
po policah številka 6001618, 6001619 in 6001620, sklenjenih dne 13.
1. 2003. Iz vseh zavarovalnih polic je razvidno, da je tožeča
stranka kot sklenitelj zavarovanja, za zavarovalno dobo enega leta
(od 1. 1. 2003 do 1. 1. 2004) zavarovala direktorja družbe A.A.
Upravičenec zavarovanja je v primeru poteka zavarovanja in v
primeru nezgode zavarovanec, v primeru smrti pa zavarovančeva žena.
V skladu s pogoji za zavarovanje ključnih delavcev, se je
zavarovalnica obvezala izplačati zavarovalne vsote za primer poteka
zavarovanja ali naravne smrti 9.293,00 EUR, za primer nezgodne
smrti 6.250,00 EUR in za primer 100 % invalidnosti 12.500,00 EUR
(polici št. 6001618 in 6001619), po polici 6001620 pa za potek
zavarovanja ali naravno smrt 8.196,50 EUR, za nezgodno smrt
6.225,00 EUR in za primer 100 % invalidnosti 12.500,00 EUR.
Zavarovalnica B. je, glede na vložene prijave odkupa zavarovanja po
navedenih policah, nakazila škode opravila na transakcijski račun
A.A.
V prvotnem postopku je bilo s preveritvijo
knjiženja ugotovljeno, da tožeča stranka zavarovalnih polic med
poslovno dokumentacijo leta 2003 ni imela in zato premij iz naslova
osebnega življenjskega zavarovanja po navedenih policah ni knjižila
med stroške. Ker o sklenjenem življenjskem zavarovanju po
obravnavanih policah ni vedela ničesar, je davčni organ
dokumentacijo pridobil pri Zavarovalnici B. Iz dobropisa z dne 7.
1. 2003 in obrazložitve Zavarovalnice B. je razvidno, da je bilo
plačilo obrokov zavarovalnih premij za januar 2003, po računu
številka 432/168-2003 in po naštetih policah, kompenzirano z
izplačilom zavarovalne vsote po polici številka 168-8002223, kar
pomeni, da je zavarovalnica namesto izplačila zneska 6.874.619,00
SIT, ki bi ga morala tožeči stranki nakazati po poteku zavarovanja
po polici številka 8002223, pokrila terjatev za zaračunana
zavarovanja po policah 6001618, 6001619 in 6001620 in za ta znesek
izstavila dobropis. Ker zavezanka obravnavanih dokumentov ni imela
med poslovno dokumentacijo za leto 2003, poslovni dogodek ni bil
knjižen v skladu z določbami računovodskih standardov. Pobotani
znesek zavarovalne vsote 6.874.619,00 SIT po polici 8002223 v letu
2003 bi moral biti knjižen v dobro prihodkov in v breme stroškov
zavarovalnih premij, ki pa v skladu z 12. členom Zakona o davku od
dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO) niso davčno priznani.
Ker tožeča stranka pobotane odškodnine ni knjižila med prihodke, je
davčni organ za znesek 6.874.619,00 SIT povečal prihodke, pobotane
premije pa obravnaval kot davčno nepriznane odhodke, ki jih tožeča
stranka v poslovnih knjigah (ker ni razpolagala z dokumentacijo) že
sama ni upoštevala. Zaradi povečanja prihodkov je bila ugotovljena
nova davčna osnova, od povečane davčne osnove pa obračunan tudi
dodatni davek, v znesku 1.546.789,00 SIT (6.454,64 EUR). Tožeča
stranka je po navedenem kot skleniteljica zavarovanja, na osnovi
dobropisa z dne 7. 1. 2003 za svojega delavca A.A. plačala
zavarovalne premije za življenjsko zavarovanje ključnih delavcev v
znesku 6.874.619,00 SIT, upravičenec in prejemnik zavarovalne vsote
pa je bil zavarovanec. Ta plačila se zato po 17. členu Zakona o
dohodnini (v nadaljevanju ZDoh) štejejo za boniteto, od katere je
bil izplačevalec, to je v konkretnem primeru delodajalec, dolžan
obračunati in plačati davek po odbitku kot akontacijo dohodnine.
Boniteta se všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov, zato je
davčni organ izračunal davčni odtegljaj in prispevke za socialno
varnost.
Navedene ugotovitve in posledično odločitev
ostajajo nespremenjene tudi po ponovni presoji listin, na podlagi
katerih je bilo odločeno v prvotnem postopku, in listin, ki jih je
v ponovnem postopku predložila tožeča stranka. Na tej podlagi
namreč davčni organ ugotavlja, da je bil dne 7. 1. 2003 izstavljen
račun št. 432/168-2003 za plačilo obroka za zavarovalne premije za
januar po policah 6001618, 6001619 in 6001620 v skupnem znesku
6.874.619,00 SIT. Istega dne je bil izstavljen račun št.
432/168-2003 z enako vsebino, le da je bil v njem upoštevan
dobropis iz police 168-8002223 v znesku 6.874.619,00 SIT, kar
pomeni, da je bilo plačilo obrokov zavarovalnih premij za januar
2003 po računu št. 432/168-2003 in po naštetih policah kompenzirano
z izplačilom zavarovalne vsote po polici 168-8002223. Zavarovalnica
je namesto izplačila zneska 6.874.619,00 SIT, ki bi ga morala
nakazati po poteku zavarovanja upravičencu po polici 168-8002223,
pokrila terjatev za zaračunana zavarovanja po policah 6001618,
6001619 in 6001620. Razlog za izstavitev navedenega dokumenta, ki
je po navedbah davčnega zavezanca sporen, ker je bil izstavljen
pred nastankom obveznosti po navedenih zavarovalnih policah, je
razviden iz danega zahtevka za izplačilo doživetja, številka police
8002223 z dne 20. 12. 2002. Vlagatelj zahtevka je namreč
uveljavljal pravico do izplačila doživetja po tej polici na
naslednji način: „Financira se menedžerska zav. po ponudbi 6001619,
6001618, 6001620, razliko na tek. račun pri banki C. d.d., št. …,
priimek in ime (naziv) prejemnika A.A.“ Ponudbe za sklenitev
zavarovanja ključnih delavcev št. 6001618, 6001619 in 6001620 so
bile podpisane 20. 12. 2002. Podlaga za izstavitev spornega
dokumenta z dne 7. 1. 2003 so po navedenem sklenjene zavarovalne
ponudbe 6001618, 6001619 in 6001620, podpisane dne 20. 12. 2002, in
zahtevek za izplačilo doživetja 166, številka police 800223 z dne
20. 12. 2002, sestavljeni pred spornim datumom 7. 1. 2003. Sicer pa
gre za izvedeni dokument, ker samostojno ne izkazuje vsebine
poslovnega dogodka. Verodostojne podlage za nastanek in knjiženje
poslovnih dogodkov v obravnavanem primeru so zavarovalne pogodbe.
Sporni račun št. 432/168-2003 z dne 7. 1. 2003, ki je sestavljen
tako, da je v njem upoštevan dobropis iz police 168-8002223, vpliva
le na način poplačila dolga, kar pa z davčnega vidika ni pomembno.
Odločitev bi namreč bila enaka tudi v primeru, če bi navedeni račun
ne obstajal oziroma tudi v primeru njegovega neupoštevanja. Osnova
za obdavčitev so nastali prihodki in odhodki, dejstvo, da do
denarnega toka ni prišlo, pa na samo obdavčitev nima nikakršnega
vpliva.
Iz posameznih postavk dokumentov (št. 1444549
Življenje: doživetje, izstavljen s strani Zavarovalnice B. in
Nalogov za izplačilo – prenos na pol. 6001618, 6001619 in 6001620),
izdanih 7. 1. 2003, je razvidno, da je upravičenec po zavarovalni
polici št. 8002223, torej prejemnik zavarovalne vsote tožeča
stranka, zavarovanec pa A.A. Na njihovi podlagi je bil istega dne
tožeči stranki izstavljen račun št. 432/168-2003, ki je upošteval
prenose zneskov za izplačilo iz zapadle police 168-8002223 na novo
sklenjene police št. 6001618, 6001619 in 6001620, katerih
sklenitelj je tožeča stranka, zavarovanec in upravičenec za
doživetje pa A.A. Razlika v višini 135.785,00 SIT je bila dne 7. 1.
2003 izplačana A.A., dne 7. 4. 2004 pa mu je bil nakazan še poračun
pripisanega dobička za leto 2002 v višini 161.069,00
SIT.
Ministrstvo za finance je z odločbo št.
DT-499-02-21/2011-2 z dne 27. 1. 2012 pritožbo tožeče stranke kot
neutemeljeno zavrnilo.
Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja.
Odločbo izpodbija iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega
odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1),
kršitev določb Ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Iz odločbe ni razvidna pravna podlaga za odmero davka tožeči
stranki. Materialni zakoni in podzakonski akti, ki so urejali
obdavčenje v letu 2003, so prenehali veljati. Odločbe zato v tem
delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb
postopka.
Strinja se, da je obveznost po zavarovalnih
policah številka 6001618, 6001619 in 6001620 nastala, in sicer na
dan sklenitve zavarovalnih polic z dne 13. 1. 2003, ne glede na to,
da tožeča stranka ni vedela za njihovo sklenitev. Dvoma tudi ni, da
je po zavarovalni polici 168 - 8002223 nastala obveznost
zavarovalnice, pri čemer pa iz dokumentacije ni mogoče nedvoumno
ugotoviti, kdo je upravičenec. To po mnenju tožeče stranke ostaja
nerazjasnjeno tudi v ponovnem postopku. Zavarovalnica je namreč del
zavarovalne vsote po polici 8002223 porabila za pokritje terjatev
po zavarovalnih policah št. 6001618, 6001619 in 6001620, del pa
nakazala g. A.A. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo, da je
obveznost po zavarovalnih policah izpolnila na podlagi
kompenzacijskega dokumenta, ki ga davčni organ obravnava kot
dobropis, izdan 7. 1. 2003, torej preden je do nastanka obveznosti
po zavarovalnih policah, ki so bile izdane 13. 1. 2003 sploh
prišlo. Zato vztraja, da je kompenzacijski nalog, ki ga je izdala
Zavarovalnica B., neverodostojen. Ker kompenzacija na podlagi
navedenega dokumenta ni zakonita, zavarovalne premije po
obravnavanih treh zavarovalnih policah niso bile plačane in zato
obveznost za plačilo dohodnine in prispevkov ni nastopila. Nastanek
bonitete, kot prejete ugodnosti v naravi namreč nastane, ko je
znesek zavarovalne premije vplačan, zavarovalna premija po policah
6001618, 6001619 in 6001620 pa ni bila plačana nikoli, ker je bila
kompenzacija nezakonita. Pogoji za kompenzacijo niso bili
izpolnjeni. Obveznost tožeče stranke do zavarovalnice še ni
zapadla, obstoj terjatve tožeče stranke do Zavarovalnice B. pa je
negotov. Četudi „kompenzacijski nalog“ ni bistven za nastanek
poslovnega dogodka, kot meni tožena stranka, tožeča stranka meni,
da je pobot iz že navedenih vsebinskih razlogov nezakonit. S
ponudbo poslovni dogodek ne nastane. Listine, ki jih navaja, pa
izkazujejo različne upravičence. Tožena stranka ni z ničemer
dokazala, da je bilo nakazilo g. A.A. opravljeno po pomoti, zato
tožeča stranka meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno
ugotovljeno. Dokumenti namreč izkazujejo drugače: da pomote pri
izplačilu ni bilo. Tožeča stranka zato vztraja, da izplačilo ni
bilo izvršeno. Ob predpostavki, da „kompenzacijskega naloga“ ne bi
bilo, oziroma da se ta ne upošteva, ker je nezakonit, bi bilo
mogoče ugotoviti, da tožeča stranka priliva iz naslova doživetja po
polici št. 8002223 ni prejela, na drugi strani pa zavarovanje po
zavarovalnih policah št. 6001618, 6001619 in 6001620 ne bi bilo
sklenjeno, ker premije ne bi bile plačane.
Izplačevalec osebnega prejemka A.A. je dejansko
Zavarovalnica B. in ne tožeča stranka. Na drugi strani pa davčni
organ tožeči stranki na podlagi navedene knjigovodske listine
(kompenzacijskega naloga) nalaga plačilo davka od dobička.
Izplačila ni bilo, kompenzacija pa ni bila zakonita in zato tudi ni
podlage za povečanje prihodkov. A.A. je kot zakoniti zastopnik
družbe zlorabil svoj položaj za pridobitev osebne premoženjske
koristi, in sicer je pogodbe o življenjskem zavarovanju sklenil
mimo pravil družbe. Ker je terjatev nastala z namerno povzročitvijo
škode, ne more biti predmet pobota.
Glede na navedeno tožeča stranka sodišču
predlaga, da po opravljani glavni obravnavi in izvedenem dokaznem
postopku odloči skladno s tožbenim predlogom. Uveljavlja tudi
zahtevek za povračilo stroškov postopka z zamudnimi
obrestmi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri
izpodbijani odločbi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev
tožbe.
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Tožba ni utemeljena.
Izpodbijana odločba je po presoji sodišča
pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s
katerimi je odločitev utemeljena v obrazložitvi izpodbijane
odločbe. Tožena stranka je v ponovnem postopku v celoti sledila
napotkom sodišča in svoje dejanske ugotovitve utemeljila na presoji
prvotne in v ponovnem postopku dodatno predložene dokumentacije.
Dejstva so ugotovljena skladno s podatki spisa, pravilna in
ustrezno obrazložena pa je tudi presoja izvedenih dokazov, ki ji
tožeča stranka ugovarja tudi v upravnem sporu.
V tej zvezi so tožbeni ugovori vsebinsko enaki
pripombam na zapisnik in pritožbi, ki so s pravimi razlogi in
prepričljivo zavrnjeni že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in
odločbe o pritožbi. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih ne
ponavlja (drugi odstavek 72. člena ZUS-1).
Načelo materialne resnice organu nalaga, da
ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne
odločitve. Ugotoviti mora dejansko stanje, ki je resnično.
Posamezno dejstvo je zato treba ugotoviti s stopnjo zanesljivosti,
ki izključuje dvom (organa) o njegovem objektivnem obstoju. Sodišče
ne dvomi v resničnost ugotovitve, da je upravičenec za doživetje po
polici 8002223 tožeča stranka. Ugotovitev temelji na obrazloženi
presoji vseh relevantnih dokazov skupaj in vsakega posebej. Tožeča
stranka pa s sklicevanjem na posamezne od njih ne prepriča o
nasprotnem, saj skupaj z drugimi okoliščinami obravnavane zadeve po
presoji sodišča utemeljujejo (le) dvom tožeče stranke v zakonitost
poslovanja direktorja kot njenega zakonitega zastopnika. Sodišče po
navedenem zatrjevane kršitve načel davčnega postopka ne
najde.
Tožena stranka v celoti in v povezavi z drugimi
dokazi pravilno presodi tudi vsebino računa št. 432/168-2003 z dne
7. 1. 2003 za plačilo obroka zavarovalne premije za januar 2003, na
katerem je upoštevano zmanjšanje obveznosti tožeče stranke za
dospele terjatve iz naslova izplačila doživetja po sklenjeni
zavarovalni polici št. 168 8002223 v skladu z njenim zahtevkom z
dne 20. 12. 2002, da se iz zavarovalne vsote za doživetje
financirajo tri nove menedžerske police, katerih sklenitelj je
nesporno tožeča stranka. Pravilno presodi tudi pomen oziroma vpliv
navedene listine na davčno osnovo. V tej zvezi sodišče glede na
tožbene navedbe dodaja le, da zatrjevana nezakonitost izpolnitve
obveznosti s kompenzacijo dejansko izpolnjene obveznosti ne more
spremeniti v neizpolnjeno.
Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor napačne
uporabe materialnega prava. Izpodbijana odločba je utemeljena z
določbami zakona o obdavčenju, ki je veljal za kontrolirano davčno
obdobje. Kot je sodišče tožeči stranki pojasnilo že v prvi sodbi,
se davčna obveznost odmerja skladno z zakonom, ki je veljal v času
njenega nastanka. Sodišče v tem pogledu tudi ne ugotavlja
zatrjevanih pomanjkljivosti obrazložitve.
Ničnosti izpodbijane odločbe ter kršitev Ustave
in EKČP sodišče uradoma ne ugotavlja. Tožeča stranka pa jih v tožbi
zatrjuje nekonkretizirano in neobrazloženo.
Ker je izpodbijana odločba po navedenem
pravilna, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot
neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o
stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem
trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje
stroške postopka.
Sodišče je v zadevi odločilo na seji (59. člena
ZUS-1), ker so bili vsi relevantni dokazi v celoti izvedeni in
pravilno presojeni že v postopku izdaje upravnega akta, tožeča
stranka pa je sodišču svoja stališča obrazložila na glavni
obravnavi v zadevi I U 1884/2009.
Področje:
Dohodnina