Iz
sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/DDPO/Upravno
sodišče/…
REPUBLIKA SLOVENIJA
UPRAVNO SODIŠČE
Sodba Upr. sodišča,
številka: U 1905/2008
Datum: 08.09.2009
POTNI NALOGI KOT
NEVERODOSTOJNA IZVIRNA KNJIGOVODSKA LISTINA – Davčno priznani odhodki in
dohodninske posledice izplačila
JEDRO:
Pri
inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da določeni potni nalogi niso
verodostojni, kot se to zahteva za izvirne knjigovodske listine po SRS 21 in 22. Zato odhodkov, knjiženih na njihovi podlagi, ni mogoče vštevati med davčno priznane odhodke
na podlagi 11. in 12. člena ZDDPO.
Izplačila
stroškov (dnevnic in kilometrin) na podlagi neverodostojne knjigovodske
dokumentacije za prejemnike predstavljajo druge prejemke iz delovnega razmerja.
IZREK:
Tožba
se zavrne.
Zahtevek
tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.
Predmet spora:
Prvostopni
davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki, po opravljenem pregledu
pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička
pravnih oseb za leto 2001 in 2002 (iz naslova rezervacij) ter davkov in prispevkov
od osebnih prejemkov za leto 2001, naložil: da plača premalo plačani davek od
dobička pravnih oseb za leto 2001 v znesku 1 429 596,10 SIT in zamudne obresti
(točka I/1 izreka); da plača predpisane zamudne obresti za razliko med plačano
akontacijo davka od dobička za leto 2002 in zneskom akontacije davka, ugotovljenim pri inšpekcijskem pregledu v zneskih, ki izhajajo iz točke I/2 izreka; da
plača premalo plačani davek od dobička za leto 2002 v znesku 1 523 759,00 SIT
in zamudne obresti (točka I/3 izreka), da plača razliko v višini akontacije
davka od dobička za leto 2003 v zneskih, razvidnih iz točke I/4 izreka ter
zamudne obresti, da plača premalo plačane prispevke za socialno varnost iz
bruto plač in na bruto plače pripadajočimi obrestmi, vse v zneskih in na račune
razvidne iz točk I/5 in 6 izreka ter da plača premalo plačani davek od osebnih
prejemkov za leto 2001 v znesku 4 864 765,90 SIT in zamudne obresti (točka I/7
izreka).
Iz
razlogov izpodbijane odločbe sledi, da se obračun davka od dobička za leto 2001 in posledično akontacije davka od dobička za leto 2002 popravljajo zato, ker se tožniku davčno
ne priznajo stroški dnevnic in kilometrin v skupnem znesku 6 400 051,70 SIT.
Pri inšpekcijskem pregledu je bilo namreč ugotovljeno, da določeni potni
nalogi, navedeni v izpodbijani odločbi na straneh 9, 10, 11, 12, 15 in 18 niso verodostojni, kot se to zahteva za izvirne knjigovodske listine po SRS 21 in 22 in da posledično odhodkov, knjiženih na njihovi podlagi ni mogoče vštevati med davčno
priznane odhodke na podlagi 11. in 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih
oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 27/98 – v nadaljevanju: ZDDPO). Omenjenim
potnim nalogom niso bila priložena nobena dokazila o tem, da so bila službena
potovanja dejansko opravljena. Dokazil tožnik tudi ni predložil med
inšpekcijskim pregledom. V zvezi s potovanji v tujino je inšpekcijski organ
našel tudi dokaze, da je bil zaposleni takrat, ko naj bi bil na službenem
potovanju, dejansko doma, saj je v istem času bodisi napolnil gorivo v službeni
avto, bodisi podpisal dobavnice, izpolnil interni nalog za dvig denarja ali
izdelal oziroma odobril naročilo. Podobne situacije so bile ugotovljene tudi
pri nekaterih potnih nalogih za potovanja po Sloveniji, kar pomeni, da
zaposleni ni bil na službeni poti in se mu zato le-ta ne prizna. Ugotovljeno je
bilo še, da je zaposleni po potnem nalogu dobil dnevnico in kilometrino, čeprav
je istega dne polnil gorivo v službeni avto, zaradi česar se mu v takšnem
primeru ne priznajo stroški kilometrin. In še, da je v nekaterih primerih
zaposleni uveljavljal več dnevnic, dokazil pa je imel le za en dan. Zato se mu
davčno prizna le tista dnevnica, za katero je predložil dokazila. V zvezi z
evidenco prisotnosti na delu je bilo pojasnjeno, da obstaja le evidenca, koliko
dni je bil zaposleni v posameznem mesecu na dopustu, ne pa tudi evidenca o tem,
po katerih dneh je bil na dopustu. Pri potovanjih, ki so bila dejansko
opravljena, pa tožnik potnim nalogom priloži vse priloge. Potna poročila za
potovanja v tujino, ki jih je preložil tožnik med pregledom, so notranje
knjigovodske listine in zato niso dokaz o dejansko opravljenem potovanju,
ugotavlja pa se tudi njihova neverodostojnost. Dokazilo o tem, da so bile
službene poti dejansko opravljene pa tudi niso predložene ECL za uvoz določenih
izdelkov.
Obračun
davka od dobička za leto 2002 in akontacije davka za leto 2003 se popravljajo
zaradi davčno nepriznanih rezervacij. Ugotavlja se namreč, da je tožnik (tudi)
v letu 2002 glede na izkušnje preteklih let oziroma tekočega leta oblikoval
bistveno previsok znesek rezervacij iz naslova danih garancij. Zato se mu
rezervacije delno ne priznajo (za 6 772 266,00 SIT) ter za ta znesek v davčnem
obračunu povečajo prihodki.
Izplačila
stroškov (dnevnic in kilometrin) na podlagi neverodostojne knjigovodske
dokumentacije za prejemnike predstavljajo druge prejemke iz delovnega razmerja.
Zato se od navedenih izplačil, združenih po posameznih mesecih in po
zaposlenih, obračunajo v skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju:
ZDoh) in Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju: ZPSV) davek
od osebnih prejemkov in prispevki, vse na način in v zneskih, ki so razvidni iz
tabel na straneh od 28 do 45 izpodbijane odločbe.
Drugostopni
davčni organ je v postopku, ponovljenem na podlagi sodbe tega sodišča, pritožbi
tožeče stranke delno ugodil ter odločitev v točkah od I/1 do vključno 7 v delu,
ki se nanaša na zamudne obresti spremenil tako, da se le-te obračunajo in
plačajo od 2. 4. 2004 do plačila, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno
zavrnil. Pritožbi je ugodil na podlagi in v skladu z odločbo Ustavnega sodišča
št. U-I-356/02-14 (Uradni list RS, št. 109/04). V razlogih, ki se nanašajo na
zavrnilni del odločbe, pa pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Glede
potnih nalogov ugotavlja, da tožnik dejanskih dokazil o službenih potovanjih za
zaposlene ni imel. Poudarja, da sta za knjiženje tega poslovnega dogodka
potrebni dve samostojni knjigovodski listini, to je potni nalog in obračun
stroškov ter da določbe SRS v zvezi s knjigovodskimi listinami veljajo tudi za
potne naloge, ki morajo biti izpolnjeni pravilno in nedvoumno. Zgolj
verodostojne knjigovodske listine pa so lahko po določbah 11. in 12. člena ZDDPO podlaga za to, da se odhodki iz tega naslova tudi davčno priznajo.
Nepravilnosti drugostopni organ tudi ne najde (uradoma) pri odločanju o davku
od dobička za leto 2002. V zvezi z očitanimi kršitvami pravil postopka pa
ugotavlja, da je po podatkih spisov tožnik imel možnost udeležbe v postopku ter
možnost, da dokaže svoje trditve že v postopku na prvi stopnji.
Tožnik
toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o
upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju: ZUS-1). Uveljavlja
zlasti nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in napačno napravljen sklep o
dejanskem stanju, in sicer v zvezi z obravnavanimi službenimi potovanji.
Predpostavka davčnih organov, da so pravilni le tisti potni nalogi, ki imajo
priložena dokazila, po mnenju tožnika ni pravilna. Niti ZUP niti ZDavP ne
določata, da se lahko poslovni dogodki izkazujejo zgolj z listinami. Predvsem
pa noben predpis ne pogojuje verodostojnosti potnega naloga z dodatnimi
dokazili, zato ni pravilen zaključek davčnega organa, da je potni nalog
neverodostojen zgolj zato, ker nima priloge. Vsebina in poslovni dogodek sta
lahko jasno razvidna tudi brez prilog. Tožnik je zagotovil dodatne verodostojne
listine – interna poročila o opravljenih službenih poteh, v pritožbi pa
opozoril, da davčni organ ni upošteval načela zaslišanja stranke. Odločil je v
škodo tožnika, ne da bi vsebinsko presodil dejansko stanje in ugotovil vse
relevantne okoliščine ter izvedel predlagane dokaze (zaslišanje oseb, ki so
opravila potovanja) in šele potem naredil dokazno presojo. Tožnik ugovarja tudi
očitku, da ni predložil nobenih dokazil o službenih potovanjih. Predložil je
določena dokazila, npr. ECL in poročila, pa jih davčna organa nista upoštevala.
Ob pravilni uporabi materialnega prava in določb ZDavP bi moral davčni organ
priznati tudi sporne potne naloge ter odhodke iz tega naslova upoštevati kot
davčno priznane. Zato tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano
odločbo ter odločbo druge stopnje odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči
povrne stroške postopka.
Tožena
stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih.
Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Na
glavni obravnavi stranki vztrajata pri svojih dotedanjih navedbah in predlogih.
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Tožba
ni utemeljena.
Tožnik
ima prav, da noben predpis ne določa, da morajo biti potnim nalogom priložena
dokazila. Določajo pa (SRS), da mora za knjiženje poslovnih dogodkov v poslovne
knjige obstajati listinska podlaga in da mora biti ta podlaga verodostojna, kar
pomeni, da mora na nedvoumen način izkazovati tako obstoj kot vsebino
poslovnega dogodka, ki se knjiži. Tega pa tudi po presoji sodišča sporni potni
nalogi ne izkazujejo. In to ne le zato, ker nimajo nobenih prilog. Navedena
okoliščina se namreč ne upošteva kot edina oziroma že sama po sebi, temveč
skupaj z ostalimi, to je z ugotovitvijo, da določeni, konkretno navedeni potni
nalogi za potovanja v tujino priloge vendarle imajo, predvsem pa skupaj s
hkratno in nesporno ugotovitvijo, da so bili v večini primerov (potnih nalogov,
ki so brez dokazil) zaposleni v času, ko bi morali biti na potovanju, drugje
oziroma pri drugih (službenih) opravilih. To pa ne le kaže na neverodostojnost
potnih nalogov, ampak jo za posamezne konkretne primere celo dokazuje. Za vse
ostale potne naloge, ki nimajo prilog, pa takšna ugotovitev najmanj vzbudi dvom
v njihovo verodostojnost, in to do takšne mere, da se kljub formalno pravilno
izpolnjenim nalogom za potovanje in obračunom potnih stroškov upravičeno zahtevajo
še dodatna listinska dokazila o tem, da so bile službene poti dejansko
opravljene. Takšnih dokazil pa tožnik tudi po presoji sodišča ni predložil.
Poročila o opravljenih poteh se sestavljajo pri tožniku in jih, zlasti z ozirom
na zgoraj opisane nepravilnosti, ni mogoče šteti za verodostojno dokazilo.
Davčna organa jim zato utemeljeno odrekata takšno veljavo. Isto velja za
zaslišanje oseb, ki so potovale. Carinske listine pa, kot pravilno poudarjata
že davčna organa, dokazujejo zgolj, da je bilo blago uvoženo, ne pa tudi
opravljenega službenega potovanja v tej zvezi.
Materialno
pravo torej ni bilo uporabljeno nepravilno. Prav tako ni bilo nepravilno ali
nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Storjene pa tudi niso bile kršitve
pravil postopka, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi. Kot pravilno ugotavlja že
drugostopni organ, izhaja pa tudi iz upravnih spisov, je tožnik lahko
prisostvoval inšpekcijskemu pregledu. Pred izdajo zapisnika je bil opravljen
razgovor z direktorjem, dana pa mu je bila tudi možnost pripomb na zapisnik. To
pa pomeni, da je imela tožeča stranka v celoti ter skladno z določbami ZDavP in
ZUP možnost, da sodeluje v postopku in da se izjavi o vseh dejstvih in
okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.
V
ostalem, to je glede rezervacij ter glede izračuna naloženih davčnih
obveznosti, tožnik ugovorov nima in jih tudi ni imel v davčnem postopku.
Sodišče samo pa nepravilnosti v tem delu tudi ni našlo.
Ker
je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je
sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot
neutemeljeno zavrnilo.
O
stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25.
člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka
svoje stroške postopka.
Področje: DDPO, Dohodnina