Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe
sodišč/Ostalo/Vrhovno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
VRHOVNO
SODIŠČE
Sodba
VS3006327, številka: VIII Ips 199/2014
Datum:
13.01.2015
POVRAČILO
STROŠKOV PREVOZA NA DELO IN Z DELA – Povračilo stroškov javnega
prevoza in kilometrine – Seštevanje razdalj
JEDRO:
Sodišče druge stopnje je
nepravilno uporabilo 5. člen Aneksa h kolektivni pogodbi za
negospodarske dejavnosti, ko je štelo, da se lahko razdalje med
krajem bivanja in javnim prevoznim sredstvom oziroma delovnim
mestom seštevajo, če posamezna razdalja znaša manj kot dva
kilometra, skupno pa več kot dva kilometra. V primeru, da šele
seštevek teh razdalj znaša več kot dva kilometra, javnemu
uslužbencu ne gre posebna kilometrina v okviru povračila stroškov
prevoza na delo, saj je poraba časa za običajno hojo na posameznih
krajših relacijah v zvezi z uporabo javnega prevoza krita z
normativom porabe časa v zvezi s tem.
IZREK:
Reviziji se ugodi, sodba sodišča
druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba predlagatelja zavrne
in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Predlagatelj je nasprotnemu
udeležencu dolžan povrniti stroške revizijskega postopka v znesku
1.020 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od
prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka.
Predmet spora:
1. Sodišče prve stopnje je
zavrnilo predlog, da se ugotovi, da je nasprotni udeleženec kršil
določbo 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske
dejavnosti (v nadaljevanju Aneksa, Ur. l. RS, št. 40/2012), ko ni
priznaval in obračunaval stroškov kilometrine za prevoz na delo in
z dela javnim uslužbencem, ki za prihod od kraja bivališča do kraja
delovnega mesta in nazaj nimajo možnosti uporabe prevoza z javnimi
prevoznimi sredstvi na razdaljah, ki skupno znašajo več kot dva
kilometra v eno smer. Nasprotni udeleženec tako ni dolžan tem
javnim uslužbencem za čas od 1. 6. 2012 priznati in izplačati
povračila stroškov prevoza v obliki kilometrine v višini 8 % cene
neosvinčenega bencina 95-oktanov, skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi. Predlagatelju je naložilo v plačilo stroške postopka
nasprotnega udeleženca. Ugotovilo je, da je med strankama sporno,
ali je dolžan nasprotni udeleženec javnim uslužbencem (ob
priznavanju stroškov javnega prevoza) povrniti stroške prevoza na
delo in iz njega (v obliki znižane kilometrine) tudi za razdalje,
ki so od kraja bivanja do prvega javnega prevoznega sredstva
oziroma od zadnjega prevoznega sredstva do kraja dela posamično
krajše od dveh kilometrov, vendar v skupnem seštevku presegajo to
razdaljo. Po presoji prvostopenjskega sodišča nasprotni udeleženec
utemeljeno izplačuje stroške prevoza izven relacij javnega prevoza
le za relacije, ki so neprekinjeno daljše od dveh
kilometrov.
2. Sodišče druge stopnje je
ugodilo pritožbi predlagatelja ter sodbo sodišča prve stopnje
spremenilo tako, da je predlogu v celoti ugodilo, nasprotnemu
udeležencu pa je naložilo v plačilo predlagateljeve stroške
postopka. Obrazložilo je, da prvi odstavek 5. člena Aneksa določa,
da javnemu uslužbencu pripada povračilo stroškov prevoza na delo,
če razdalja od kraj prebivališča do delovnega mesta znaša več kot
dva kilometra. Aneks pa ne govori o posameznih delih poti, ampak o
celotni poti, zato je treba pri priznavanju kilometrine upoštevati
celoten seštevek posameznih razdalj, pri katerih ni javnega
prevoza.
3. Zoper pravnomočno sodbo
sodišča druge stopnje je nasprotni udeleženec vložil revizijo
zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev
določb pravdnega postopka. Navaja, da drugi odstavek 5. člena
Aneksa ne določa obveznosti delodajalca do povračila stroškov
prevoza v obliki kombinacije stroškov javnega prevoza in
kilometrine. Določa le, da se stroški prevoza povrnejo v višini
stroškov javnega prevoza, če pa javni prevoz ni mogoč, se prizna
kilometrina. Na ta način je urejeno alternativno povračilo stroškov
prevoza. V prvem odstavku 7. člena Aneksa je tudi določeno, da
javni uslužbenec da podatke le o razdalji od bivališča do delovnega
mesta ter o vrsti in ceni javnega prevoza. Aneks pa ne zahteva
podatkov o razdaljah na posameznih delnih relacijah. Ker način
določitve poti na in iz dela ni določen v kolektivni pogodbi, lahko
pride do različnega obravnavanja v enakih situacijah. Delodajalec
ni dolžan povrniti stroškov javnega prevoza za razdaljo, krajšo od
dveh kilometrov, čeprav je javni prevoz na tej razdalji možen. Zato
je sodišče zmotno uporabilo pravo, ko je nasprotnemu udeležencu
določilo dolžnost povrnitve prav vseh stroškov javnega prevoza na
poti na in iz dela ne glede na razdaljo, ki jo javni uslužbenec
opravi.
4. Revizija je bila
v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju
ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena predlagatelju, ki
predlaga njeno zavrnitev.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
5. Revizija je
utemeljena.
6. Revizija je izredno pravno
sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi
odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano
sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v
mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena
ZPP).
7. Med strankama tega
kolektivnega spora je sporno, ali mora revident javnim uslužbencem,
ki jih zastopa predlagatelj, priznavati in izplačevati povračilo
stroškov prevoza na in iz dela v obliki kilometrine v primeru, da
javni prevoz ni možen, za vsako posamezno razdaljo na poti, ko
javni prevoz ni možen, ki je daljša od dveh kilometrov, ali pa mora
povrniti kilometrino, če je že seštevek teh razdalj večji od dveh
kilometrov.
8. Aneks v prvem odstavku 5.
člena določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do
delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Ta
določba enako kot prvi odstavek 168. člena Zakona o uravnoteženju
javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) določa
splošno pravico javnega uslužbenca do povračilo stroška prevoza na
in iz dela glede na razdaljo med krajem bivališča in delovnim
mestom ne glede na način prevoza na delo [1].
Aneks na načelni ravni še predvideva, da zaposlenemu pripada
povračilo stroškov prevoza v višini stroška z javnim prevoznim
sredstvom, če pa prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni mogoč, se
mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega
bencina 95 oktanov (drugi odstavek 5. člena Aneksa)
[2]. Stroški javnega prevoznega sredstva
so torej primarno povračilo javnemu uslužbencu za prevoz na delo,
vendar ob pogoju daljše razdalje od dveh kilometrov med bivališčem
in krajem dela. Če obstaja taka razdalja in ni na voljo javnega
prevoznega sredstva, potem je uslužbenec upravičen do kilometrine.
Njegova upravičenost do kilometrine je torej podredno predvidena v
primerjavi s priznanjem stroškov javnega prevoza zaradi odsotnosti
ustreznega javnega prevoza.
9. Za priznanje kilometrine kot
načina povračila stroškov prevoza na in iz dela je zato pomembna
razlaga, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen. Tako tretji
odstavek 5. člena Aneksa določa domnevo, kdaj se šteje za potrebe
priznavanja stroškov prevoza, da javni prevoz ni možen. Gre za
primere, če ta ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega
uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza
glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje
čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro
dnevne časovne izgube v eno smer. Aneks šteje neobstoj in
nezmožnost uporabe javnega prevoznega sredstva glede na delovni čas
kot prva dva mogoča razloga za priznanje kilometrine, poleg tega pa
določa zelo pomemben časovni vidik, po katerem uslužbenec ne sme
izgubiti več kot ene ure v eno smer zaradi uporabe javnega prevoza,
pri čemer izguba časa zaradi same vožnje v ta čas ni
všteta.
10. Navedeno je treba celostno
razlagati glede na določbo prvega in drugega odstavka 5. člena
Aneksa. Aneks določa pravico do povračila stroškov prevoza ne glede
na dejanski način prihoda na delo, za katerega se javni uslužbenec
odloči. Višina denarnega povračila za strošek prevoza ne glede na
prevozno sredstvo oziroma pešpot in za čas, ki ga uslužbenec izgubi
s prihodom na delo, je vezana na višino stroškov za javni prevoz.
Pri tem tako kot ni pomemben način dejanskega prevoza, ni pomembna
niti stroškovna primerjava višine kilometrine in stroška javnega
prevoza
[3]. Strošek javnega prevoza pa se v
okviru možnega javnega prevoza priznava na razdalji, daljši od dveh
kilometrov med krajem bivanja in delovnim mestom, pri čemer Aneks
izrecno ne predvideva situacij, po katerih bi se priznavalo
kilometrino, če je javni prevoz možen. Zato je treba predvsem s
časovno izgubo ene ure zaradi čakanja na (drug) javni prevoz, ki je
lahko tudi v obliki porabljenega časa zaradi normalne hoje do
naslednjega javnega prevoznega sredstva in v obliki porabljenega
časa do prihoda od kraja bivanja do mesta javnega prevoza oziroma
od mesta javnega prevoza do delovnega mesta, razlagati (ne)zmožnost
prevoza na delovno mesto z javnim prevoznim sredstvom. V teh
časovnih okvirih sta namreč tudi razdalji do dveh kilometrov, ki
jih lahko peš opravi javni uslužbenec med bivališčem in delovnim
mestom po določbi prvega odstavka 5. člena Aneksa. Aneks namreč
drugače kot predhodno veljavna Uredba o povračilu stroškov prevoza
na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih
organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 in naslednji) v 7. členu ne ureja
določno položaja priznavanja povračila stroškov med krajem bivanja
oziroma delovnim mestom in „krajem“ javnega prevoznega sredstva.
Aneks določa le razdaljo med krajem bivališča in delovnim mestom,
do katere javni uslužbenec ni upravičen do povračila stroškov
prevoza, ter zgornjo mejo časovne izgube, ki jo lahko izgubi zaradi
čakanja na javni prevoz. Če bi bila časovna izguba zaradi možnosti
uporabe javnega prevoznega sredstva v eno smer daljša od ene ure,
pa bi to pomenilo, da po določbah Aneksa javni prevoz ni mogoč in
je javni uslužbenec upravičen do kilometrine za celotno pot. Aneks
tako določa dvokilometrsko pot kot primerno zgornjo mejo za
posamezno pešpot na poti na delovno mesto ter enourno časovno
izgubo kot zgornjo mejo za čakanja in premagovanja pešpoti na
vmesnih razdaljah.
11. Zato je sodišče druge
stopnje nepravilno uporabilo 5. člena Aneksa, ko je štelo, da se
lahko razdalje med krajem bivanja in javnim prevoznim sredstvom
oziroma delovnim mestom seštevajo, če posamezna razdalja znaša manj
kot dva kilometra, skupno pa več kot dva kilometra. V primeru, da
šele seštevek teh razdalj znaša več kot dva kilometra, javnemu
uslužbencu ne gre posebna kilometrina v okviru povračila stroškov
prevoza na delo, saj je poraba časa za običajno hojo na posameznih
krajših relacijah v zvezi z uporabo javnega prevoza krita z
normativom porabe časa v zvezi s tem. Nasprotni udeleženec pa
javnim uslužbencem že sam priznava pravico do kilometrine (zato ne
more biti uspešen z revizijskim ugovorom, da kombinacija povračila
stroškov javnega prevoza in kilometrine ni mogoča)
[4], če je posamezni del poti, na katerem
ni javnega prevoza, daljši od dveh kilometrov. S tem je že sam
preprečil, da bi skupna časovna izguba na poti v eno smer, vključno
s hojo med krajem bivanja in javnim prevoznim sredstvom, med
menjavo le-teh in med zadnjim prevoznim sredstvom in delovnim
mestom lahko presegla časovni okvir ene ure iz tretjega odstavka 5.
člena Aneksa.
12. Revizijska navedbe o
možnosti neenakopravnega obravnavanja javnih uslužbencih v enakih
položajih niso relevantne za odločitev v tej zadevi, saj je
dolžnost revidenta kot delodajalca, da zagotovi nediskriminatorno
obravnavo pri priznavanju povračila stroškov prevoza. Razlaga
načina določitve razdalje med krajem bivanja in delovnim mestom pa
ni bil predmet spora obravnavane zadeve, zato se revizijsko sodišče
do tega ne more opredeljevati.
13. Glede na prvi odstavek 380.
člena ZPP je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge spremenilo
tako, da je zavrnilo pritožbo predlagatelja in potrdilo sodbo
sodišča prve stopnje.
14. Zaradi takšne odločitve in v
skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v povezavi z drugim
odstavkom 165. člena ZPP ter po določbah Zakona o odvetniški tarifi
(ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) mora predlagatelj
nasprotnemu udeležencu povrniti stroške revizijskega postopka v
višini 1.000 EUR za revizijski postopek (tar. št. 3424 in
upoštevanje zahtevnost spora) in 20 EUR po tar. št. 6002. Skupno
mora torej predlagatelj nasprotnemu udeležencu povrniti stroške
revizijskega postopka v višini 1.020 EUR v 15 dneh od vročitve
sodbe, po tem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi.
Področje:
Ostalo