Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/Davčni
postopek/Upravno sodišče/ …
REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: I U 359/2020-15
Datum:
24.11.2022
PRODAJA LASTNIH
POSLOVNIH DELEŽEV – Prikrito izplačilo dobička – Zloraba davčnih
predpisov in izogibanje plačilu davka
JEDRO:
Tožnik je od svojega
družbenika kupil lastni delež, in sicer 38,0271 % kapitala za
kupnino 46.000,00 EUR. Šlo je za eno prodajo, pravne in ekonomske
posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko
in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni
delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Za davčno presojo
tega posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla
nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi
določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre
za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi
davčnih predpisov in poskušali pridobiti neupravičeno davčno
ugodnost. Nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko
prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe
četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
IZREK:
I. Tožbi se ugodi
ter se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT
0610-787/2018-12 z dne 17. 12. 2018 odpravi in se zadeva vrne temu
organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka
je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70
EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do
plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Predmet spora:
1. Finančna uprava
Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) je z
izpodbijano odločbo tožniku odmerila davek od dohodka iz kapitala v
znesku 11.500,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.579,12 EUR,
obračunane od 1. 1. 2017 do dneva izdaje odločbe. Tožnik mora
odmerjeno obveznost plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe,
stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni
organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Prvostopni organ je
pri tožniku opravil davčni nadzor davka od dohodka iz kapitala za
obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 v zvezi z odkupom lastnih
deležev. Konec leta 2004 je družbenik tožnika prodal 10 % poslovni
delež tožniku. Naslednji odkup lastnega deleža se je izvršil v letu
2016, in sicer na osnovi notarskega zapisa Pogodbe o odsvojitvi
poslovnega deleža opr. št. SV 1049/16 z dne 28. 12. 2016 (v
nadaljevanju Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža 2016). Iz te
pogodbe izhaja, da je bil tožniku prodan lastni delež v višini
38,0271 % kapitala, in sicer za kupnino 46.000,00 EUR.
2. Na poziv
prvostopnega organa v okviru presoje ekonomske vsebine Pogodbe o
odsvojitvi poslovnega deleža 2016 je tožnik predložil dokazilo o
pobotu terjatve tožnika iz naslova danih posojil družbeniku z
obveznostjo tožnika do družbenika iz naslova odkupa lastnega
deleža; pismo o nameri ustanovitve družbe za projektiranje z dne 1.
8. 2008, sklenjene med A., d.o.o. in tožnikom in sopodpisnikom B.,
d.o.o. iz Ljubljane; vlogo za vpis sprememb v sodnem registru z dne
14. 6. 2018, iz katere je razvidno, da dotedanji družbenik C. C.
izstopa iz družbe in namesto njega vstopi v družbo žena D. D., ter
izjavo o namenu prodaje lastnega deleža v višini 48,0271 %
kapitala.
3. Davčni organ je
tudi sam ugotovil, da je tožnik družbeniku C. C. posojal denarne
zneske, v poslovnih knjigah evidentirane kot dolgoročno posojilo
družbeniku. Na dan 1. 1. 2016 je znesek posojil znašal 88.539,87
EUR, tožnik vračila ni terjal, del teh posojil se je poplačal z
pobotom za plačilo kupnine za odkup lastnega deleža.
4. Prvostopni organ
ugotavlja, da C. C. na osnovi Pogodbe o odsvojitvi poslovnega
deleža 2016 ni izgubil nobenih pravic v družbi (ostale so mu vse
upravljalske in premoženjske pravice), hkrati pa so se mu zmanjšale
obveznosti do družbe iz naslova prejetega dolgoročnega posojila,
pri tem pa se ni spremenilo premoženje družbe. Zagotovitev
premoženjske koristi družbeniku zakonodaja tretira kot prikrito
izplačilo dobička. Davčni organ tako ugotavlja, da je prava
ekonomska vsebina Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža 2016
prikrito izplačilo dobička. Posel je bil sklenjen izključno z
namenom zlorabe pravic na davčnem področju, neplačani davek, ki bi
bil plačan, če bi družbenik namesto sklenjenega posla si izplačal
dobiček, predstavlja nezakonit davčni prihranek, s čimer je prišlo
do davčne zlorabe po četrtem odstavku 74. člena Zakona o davčnem
postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).
5. Tožena stranka je
pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno
zavrnila. Vse okoliščine v zvezi s sklenjenim poslom, ki jih je
ugotovil prvostopni organ, tudi po oceni tožene stranke izkazujejo,
da se je s tem poslom predvsem zagotovila davčno ugodnejša
obravnava dohodkov od prodaje poslovnega deleža. V zadevi je
ključna odločitev pogodbenih strank, da dobiček tožnika C. C.
pridobi z odplačno transakcijo, torej s prodajo svojega poslovnega
deleža tožniku, in ne z izplačilom dividend, pri čemer pa se s
sklenjeno transakcijo premoženjske in upravljalske pravice
družbenika niso zmanjšale. Tožnik v postopku davčnega nadzora ni
izkazal utemeljenih ekonomskih razlogov za izvedbo posla. V
literaturi se kot poslovni razlogi za nakup lastnega deleža
navajajo npr. prodaja zaradi kasnejše pripojitve, zagotavljanje
likvidnosti, priprava na vstop novih družbenikov, tudi morebitna
nesoglasja v družbi. Tožnik pa ni navajal nobenega izmed teh
razlogov.
6. Tožnik iz
razlogov po 1. do 3. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu
(v nadaljevanju ZUS-1) s tožbo izpodbija odločbo prvostopnega
organa, in sicer zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja,
bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega
prava. Pri spornem pravnem poslu ni bilo nič prikrito, namen posla
je bil na finančno najbolj optimalen način, ki ga dopušča
zakonodaja, na tožnika odplačno prenesti poslovni delež njegovega
družbenika. Ob tem se je kupnina pobotala z delom dolga družbenika
do tožnika, kar za davčno obravnavo posla ni relevantno. V
posledici posla se v tem delu ni povečalo ne premoženje tožnika ne
premoženje družbenika. Izpodbijana odločba je v nasprotju sama s
sabo, saj v delu obrazložitve pojasnjuje, da je bil posel
navidezen, v delih pa navaja, da je bil pri sklenitvi posla
spoštovan predpisan postopek in pravila obličnosti, da je bila
oddana napoved za odmero davka. Ne more biti sporno, da poslovni
delež v tožniku predstavlja premoženje, ki ima svojo vrednost, zato
ne drži ugotovitev, da se je premoženje tožnika zmanjšalo. Iz
poslovnega deleža d.o.o. izvirajo ne le korporacijske pravice,
temveč tudi premoženjske pravice. Tožnik lahko poslovni delež proda
ali zastavi, na poslovni delež se lahko poseže z izvršbo, poslovni
delež je lahko predmet delitve v postopkih ugotavljanja skupnega
premoženja in podobno.
7. Stališče v
izpodbijani odločbi predstavlja novo davčno prakso (ki je drugačna
od davčne prakse v času sklenitve posla), za katero ne obstoji
nikakršna dejanska podlaga, zato je ravnanje prvostopnega organa
samovoljno. Za takšno obdavčitev pravnih poslov bi bila potrebna
sprememba materialnopravne zakonodaje. S to prakso se posega v
ustavne pravice po 22. in 33. členu Ustave. Pravni posel med tožečo
stranko in družbenikom je bil v celoti zakonit, v ničemer
protipraven ali prikrit. Zaradi ravnanja prvostopnega organa pa sta
pogodbeni stranki 7. 12. 2018 pravni posel sporazumno in v obliki
notarskega zapisa razvezali, saj je glede na spremenjeno prakso
obdavčevanja odpadla kavza, ki sta jo stranki s poslom zasledovali.
Ta razveza pogodbe učinkuje za nazaj. Tudi zaradi te razveze
podlaga za obdavčitev posla ne obstoji več.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
8. Tožba je
utemeljena.
9. Glede na
izhodišča, sprejeta v sodni praksi v zvezi z razlago četrtega
odstavka 74. člena ZDavP-2, presoja nedovoljenega davčnega
izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec
skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega
poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine,
ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo
ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med
razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega
pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega
davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega
konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega
izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en
pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev
določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te
posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.
Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v
določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to
samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne
more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo
predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo
mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega
odstavka 74. člena ZDavP-2.[1]
10. V obravnavanem
primeru je tožnik od svojega družbenika kupil lastni delež, in
sicer 38,0271 % kapitala za kupnino 46.000,00 EUR. Šlo je torej za
eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup
lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale,
saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenik pa pravico
do izplačila kupnine. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče,[2]
za davčno presojo tega posla ni bistveno, ali je bil namen
sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih
deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih
sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali
izogniti uporabi davčnih predpisov in poskušali pridobiti
neupravičeno davčno ugodnost. Čeprav je mogoče pritrditi razlogom v
izpodbijani odločbi in toženi stranki, da tudi po sklenitvi
spornega pravnega posla v družbi tožnika ni prišlo do bistvenih
sprememb v razmerju med tožnikom in družbenikom C. C., pa nakup
lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten
pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka
74. člena ZDavP-2. Prav tako ni mogoče pritrditi trditvam davčnih
organov, da lastni delež za tožnika ne predstavlja premoženja. Prav
tako za davčno presojo ni bistven nagib, ki je vodil pogodbeni
stranki k sklenitvi takega pravnega posla, niti vprašanje njegove
siceršnje ekonomske smotrnosti, saj navedeno sodi v okvir
avtonomnega oblikovanja volje pogodbenih strank.
11. Po presoji
sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem
konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem
odstavku 74. člena ZDavP-2, prav in zato izpodbijana odločba
temelji na zmotni uporabi materialnega prava, konkretno četrtega
odstavka 74. člena ZDavP-2 v povezavi s 5. členom ZDavP-2. Navedeno
torej velja ne glede na očitke davčnega organa o namenu, ki da je
bil v izognitvi plačilu 25 % davka na izplačilo dobička ter o
ohranitvi pravic v tožeči stranki s strani družbenika, o
povezanosti oseb, udeleženih pri transakciji ter o nižji obdavčitvi
kupnine za lastni delež kot izplačanega dobička. Izplačilo kupnine
za nakup lastnega poslovnega deleža v družbi z omejeno
odgovornostjo samo po sebi namreč ne pomeni nedovoljenega davčnega
izogibanja obdavčitvi izplačila dobička družbenikom. Kot pravilno
opozarja tožnik, zakon v trenutku nastopa davčne obveznosti ni
določal obdavčitve po pravilih obdavčevanja dividend, kar pa bi
zakonodajalec, če je želel drugačno obdavčevanje izplačila kupnin
za odkup lastnih poslovnih deležev v d.o.o., skladno z zahtevami
Ustave, moral izrecno določiti.
12. Glede na
povedano tožeči stranki ni mogoče naložiti davčne obveznosti na
pravnih podlagah, ki sta jih uporabila davčna organa. V izpodbijani
odločbi tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bil sporni pravni posel
nakupa lastnega poslovnega deleža del drugega, širšega pravnega
konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota služil nedovoljenemu
davčnemu izogibanju.
13. Sodišče je zato
na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo
in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki,
da v skladu s povedanim odloči v zadevi.
14. Sodišče je
odločilo v zadevi na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega
odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe,
izpodbijanega akta in listin, ki so v upravnih spisih razvidno, da
je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti.
15. Ker je sodišče
ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v
skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena
procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do
povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s
Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v
nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika
pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini
285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 %
DDV, torej za 62,70 EUR.
Področje: ZDavP-2,
ZDoh-2